Jedro

Z vročitvijo opomina dolžnikoma je upnik izpolnil materialnopravno predpostavko za predčasno zapadlost terjatve in pridobil odpoklicno pravico, z vročitvijo odpovedi od pogodbe pa je upnik uresničil še oblikovalno upravičenje - odpoklicno pravico, katere pravna posledica je predčasna zapadlost terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) zavrnilo ugovor dolžnikov, (2.) dolžnikoma naložilo plačilo nadaljnjih izvršilnih stroškov v višini 737,52 EUR s pripadki in (3.) zavrglo njun predlog za vrnitev v prejšnje stanje.

2. Dolžnika sta se zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Upnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ.

6. Dolžnika v pritožbi v večjem delu ponavljata ugovorne navedbe. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zavzelo obširne, popolne in pravilne razloge, ki jih višje sodišče v celoti sprejema, zaradi odgovora na pritožbo pa dodaja kot sledi.

7. Ne drži pritožbena navedba o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče ugovor zavrnilo kot neobrazložen. Iz šestega in nadaljnjih odstavkov obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje ugovor prvenstveno presojalo iz ugovornega razloga, da terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, še ni zapadla (ugovorni razlog iz 6. točke 55. člena ZIZ v zvezi z drugim odstavkom 17. člena ZIZ). Sodišče je zaključilo, da v tem delu dolžnik ni podal utemeljenih ugovornih razlogov.

8. V tej zadevi je pomembno naslednje dejansko stanje: izvršilna podlaga v tej zadevi je v neposredno izvršljivem notarskem zapisu sklenjena Pogodba o potrošniškem hipotekarnem kreditu št. 5014/0029849 (v nadaljevanju pogodba); upnik zahteva plačilo celotne terjatve na podlagi odstopa od pogodbe zaradi zamude s plačilom več kot dveh zaporednih mesečnih obrokov. Zato je v tej zadevi relevantno naslednje materialno in procesno pravo: 11. člen pogodbe, glede na njeno naravo tudi določbe Zakona o potrošniških kreditih - ZPotK-1 (zlasti njegovega 15. člena), glede dokazovanja zapadlosti terjatve pa določba tretjega odstavka 20.a člena ZIZ.

9. Dolžnika tudi pritožbeno izvajata, da je bil upnik v tem postopku dolžan spoštovati 11. člen pogodbe, ki jo je kot ekonomsko močnejša stranka sam sestavil, zato ga je potrebno razlagati v korist dolžnikov, dolžnikoma pa tudi ni mogoče naprtiti bremena nevarnosti, ki jo je upnik povzročil s svojim ravnanjem. Ta člen določa, da bo v primeru odstopa od pogodbe o svoji nameri pisno obvestil dolžnika in jima določil rok za poplačilo zapadlih obveznosti, česar pa upnik ni storil in s tem kršil svojo dolžnost, ki jo opredeljuje tudi določba 109. člena Obligacijskega zakonika - OZ. Navajata, da upnik svoje lastne zaveze ni spoštoval, temveč je takoj predlagal izvršbo.

10. Ne drži, da bi bilo potrebno določbo 11. člena pogodbe razlagati v korist dolžnikov - kot pravita: „opozarjata na specialno pravilo razlage in dubio pro stipulatorem, saj ni culpa contrahendo.“ - in se pri tem primeroma sklicujeta na 83. člen OZ, ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Skladno z določbo prvega odstavka 82. člena OZ se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Šele v primeru, da bi šlo za sporna določila, bi bilo mogoče uporabiti nadaljnje razlagalno pravilo iz 83. člena OZ.(1) Vendar pa določba 11. člena pogodbe po presoji višjega sodišča ni niti nejasna niti pisana v korist upnika, temveč je zgolj prepisana določba 15. člena ZPotK-1, ki določa, da lahko dajalec kredita zahteva plačilo preostalih plačil pred njihovo zapadlostjo ali z enostransko izjavo razdre pogodbo, če je potrošnik v zamudi s plačilom začetnega ali dveh zaporednih plačil (prvi odstavek); pred izjavo o razdoru pogodbe mora dajalec kredita potrošniku na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov določiti primeren dodaten rok za plačilo zapadlih obveznosti, ki ne sme biti krajši od 15 dni (drugi odstavek); dajalec kredita lahko razdre pogodbo, če potrošnik ne plača zapadlih obveznosti v dodatnem roku iz prejšnjega odstavka (tretji odstavek). Določba 11. člena pogodbe je torej le prepis kogentnih določb ZPotK-1 in tudi iz tega razloga ni v ničemer nejasna.

11. Po določbi tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, ki se uporabi takrat, ko zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka, temveč od drugega dejstva, ki je navedeno v notarskem zapisu, za dokaz zapadlosti terjatve zadostuje upnikova pisna izjava dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo dneva zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku. Vročitev se opravi s priporočeno poštno pošiljko (peti odstavek 20.a člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo - teh ugotovitev dolžnika v pritožbi ne izpodbijata -, da je upnik oba dolžnika najprej 14. 12. 2010 s priporočeno poštno pošiljko, ki se je vrnila z oznako „ni dvignil“, opomnil (zadnji opomin pred odpovedjo kreditne pogodbe) in ju pozval, da v roku 15 dni od datuma dopisa poravnata zapadle neplačane obveznosti, sicer bo kreditno pogodbo odpovedal. Ta opomin se je upniku vrnil 3. 1. 2011. S tem je bila izpolnjena materialnopravna predpostavka za predčasno zapadlost terjatve iz drugega odstavka 15. člena ZPotK-1 oziroma 11. člena pogodbe, upnik pa je pridobil odpoklicno pravico. Nato je upnik na enak način dolžnikoma vročil še odpoved od pogodbe z dne 18. 4. 2011. Tudi ta priporočena pošiljka se je upniku vrnila z oznako „ni dvignil“. S tem je upnik uresničil oblikovalno upravičenje, uresničil odpoklicno pravico, katere pravna posledica je predčasna zapadlost terjatve.(2)

12. Višje sodišče torej pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in ugotavlja, da je upnik v celoti spoštoval tako pogodbene kot tudi kogentne določbe ZPotK-1, ki so materialna predpostavka za dopustnost izvršbe, za potrebe izvršilnega postopka, upoštevajoč določbo tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, pa še predložil dokaz o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku (kar je formalni pogoj za dovolitev izvršbe iz 20.a člena ZIZ).

13. Pritožbeno sklicevanje dolžnika na odločbo VSL III Cp 1430/99 z dne 21. 6. 2000 in navajanje, da noben opomin, ki bi ga upnik izdal, še ne pomeni niti pogojne odpovedi kreditne pogodbe, ter, da upnik ni dokazoval nastopa razveznega pogoja, zato bi moral upnik naprej izkazati pravico do izterjave še nedospelih obrokov kredita, česar pa upnik ni storil, saj pogodba ni bila nikoli razvezana, torej ne vzdrži. Višje sodišče tudi opozarja, da je sodišče v zadevi III Cp 1430/99 imelo v presoji zapadlost terjatve po sporazumu strank o zavarovanju denarne terjatve R 7/98 z dne 21. 1. 1998, v tej zadevi pa gre za izterjavo terjatve na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa. Kar se tiče izkazovanja zapadlosti terjatve iz neposredno izvršljivih notarskih zapisov, ki ni vezana na rok, višje sodišče še dodaja, da je bil ZIZ kasneje spremenjen(3) tako, da je v primeru tako imenovanega krivdnega odpoklica (kar je primer v tem postopku), pri katerih upnik pogoja zapadlosti sicer ne bi mogel dokazovati drugače, določeno poenostavljeno pravilo dokazovanja zapadlosti.(4) Tudi zato ni pravilno pritožbeno stališče, ki temelji na zgoraj citirani odločbi višjega sodišča, katerega bistvo je, da bi lahko upnik v tem postopku izkazal zapadlost terjatve le tako, da bi jo izkazal z nastopom razveznega pogoja (torej pod pogoji iz 26. člena in tam določenimi kvalificiranimi listinami).

14. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z ugovorom nedopustnosti izvršbe zaradi dolžnikove ponudbe upniku, da se obveznosti poplačajo z odprtjem trajnika na računu dolžnika. Tozadevno dolžnika v pritožbi navajata, da je bila pošiljka priporočeno naslovljena na uslužbenko upnika, da upnik ni ničesar odgovoril, kar pa je pomembna okoliščina, ki je sodišče ne bi smelo spregledati, ko presoja utemeljenost okoliščin, zaradi katerih upnik ocenjuje upravičenost vložitve preuranjenega predloga za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova; izpostavljata še enakopravnost udeležencev v obligacijskih razmerjih.

15. Tudi po presoji višjega sodišča je bistveno, ali sta dolžnika obveznost po notarskem zapisu redno izpolnjevala vsaj v takem obsegu, da niso nastopile okoliščine iz prvega odstavka 11. člena Pogodbe, to je, da nista zamudila s plačilom začetne ali dveh zaporednih anuitet. Tega pa dolžnika niti ne navajata, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Le izvrševanje pogodbe o trajniku, torej neposredno opravljena plačila, bi lahko predstavljala zakonski dejanski stan ugovornega razloga iz 6. in 8. točke 55. člena ZIZ; le v tem primeru bi bila obveznost bodisi delno že izpolnjena bodisi predčasna zapadlost terjatve ne bi nastopila, ker zanju niti ne bi bili izpolnjeni pogodbeni (zakonski) pogoji; česa takega dolžnika ne zatrjujeta, tudi sedaj v pritožbi ne. Zato je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da sama ponudba za odprtje trajnika še ni pravno relevantno dejstvo. Vloga za odloženo poplačilo kredita št. 50140029849 (priloga B9) je priložena šele skupaj s pritožbo, kar je nedopustna pritožbena novota iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Kolikor dolžnika sedaj zatrjujeta še plačilo v višini 10.000,00 EUR, gre za trditve, ki so bile podane šele v fazi pritožbenega postopka in se nanašajo na čas po vložitvi ugovora, zato ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa.

16. Kot neutemeljena se izkaže tudi pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov, zato tudi ni moglo presojati pravne relevantnosti zatrjevanih dejstev, dolžnikoma pa posledično ni jasno, na temelju kakšne ocene je sodišče (mogoče le na oko) opredelilo predlagane dokaze kot pravno nepomembne. Sodišče prve stopnje je pravilno zavzelo stališče, da se zapadlost predmetne terjatve izkazuje pod pogoji iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ, da dolžnika v ničemer ne problematizirata izkazanih vročitev opomina in odstopa od pogodbe, kar se sicer vse nahaja na prilogi A5 (to upnik je priložil že k predlogu za izvršbo, tam pa tudi navedel zadostno trditveno podlago), zato je sodišče prve stopnje, ob pravilni uporabi določb procesnega zakona (tretji odstavek 20.a člena ZIZ) in določb materialnega prava (15. člen ZPotK-1), lahko odločilo, ne da bi izvedlo dokaze.

17. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): In claris non fit interpretatio.

Op. št. (2): prim. Plavšak Nina, Neposredna izvršljivost notarskega zapisa, Podjetje in delo, letnik 2012, št. 8, točka 2.2.3. Op. št. (3): Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-C), Uradni list RS, št. 17/2006 z dne 17. 2. 2006. Op. št. (4): Prim. Bojan Podgoršek, Izvršljiv notarski zapis, Zbornik, 1. dnevi nepravdnega in izvršilnega prava 2012, GV Založba, 2012, stran 49.