Jedro

Tožniku se ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku za obdobje od septembra 2014 do decembra 2018 obračunati 2.561,44 EUR bruto in mu po odvodu dajatev izplačati neto znesek s pripadajočimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka, toženki pa je dolžan povrniti vse njene stroške (II. točka izreka sodbe). Zaradi umika ostalega dela tožbe je postopek v tem obsegu ustavilo (III. točka izreka sklepa).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je nepravilno in v nasprotju s 23. členom URS in 6. členom EKČP stališče v izpodbijani sodbi, da odmora med delovnim časom ni mogoče enačiti s časom počitka v skladu z Direktivo 2003/88/ES. Napačna je tudi tovrstna interpretacija Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021. Skladno s citirano direktivo mora imeti delavec zagotovljen odmor, ki se enači s počitkom in ne z delovnim časom (prim. C-107/19, C‑344/19). Enako izhaja iz Razlagalnega sporočila o citirani direktivi. Zgolj to, da delavec za čas odmora skladno z ZDR-1 dobi plačilo, ne pomeni, da je opredelitev odmora po ZDR-1 drugačna od opredelitve v direktivi. Dokazni oceni očita kršitev 8. člena ZPP. Prvostopenjsko obrazložitev je razumeti tako, da bi tožnik v času koriščenja odmora lahko prenehal opazovati ekrane s kamerami, kar pa ne drži. Zamenjavo je imel zagotovljeno le v dopoldanskem času, v preostalem pa ne. To potrjujeta izpovedi A. A. in B. B. Organizacija odmora na način, da se je tožnik moral vsakič dogovoriti s sodelavcem o času zamenjave, nasprotuje določbam ZDR-1, KPP in judikatu VIII Ips 54/2021. Sodišče bi mu moralo prisoditi odškodnino vsaj v sorazmernem delu glede na porabljen čas odhoda v trgovino. Izpostavlja judikat Pdp 200/2022. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnik je opravljal delo dežurnega policista v dežurni službi, in sicer v Sektorju C., Oddelku D. Zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ker naj bi moral opravljati delo tudi tedaj, ko bi sicer moral imeti odmor med delovnim časom (prvi odstavek 154. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da mu pravica do odmora med delom ni bila kršena. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, k pritožbenim navedbam odločilnega pomena pa podaja naslednjo obrazložitev (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Zmoten je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP. V 8. členu ZPP je vsebovan metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, ta določba pa je bistveno kršena le, če dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična. V obravnavani zadevi prvostopenjski dokazni oceni ni mogoče očitati, da ne upošteva teh procesnih zahtev. Iz nje je razvidno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa so tudi sprejeti pravilni dokazni zaključki.

8. Prvostopenjsko sodišče je obrazložilo, da zaradi nekonkretiziranih navedb in izpovedi tožnika o pogostosti in času klicev ter alarmov ne more zaključiti, da ni mogel koristiti odmora med delom. Po navedbah pritožbe je to obrazložitev razumeti tako, da je v času koriščenja odmora lahko prenehal opazovati ekrane s kamerami, kar pa ni res. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani sodbi kot ključno dejstvo za odločitev izpostavljeno, da je toženka za čas odmora med delom tožniku zagotovila zamenjavo. Glede na takšno odločilno dejstvo pa vprašanje, ali je delavec med koriščenjem odmora moral spremljati ekrane s kamerami, ne more biti bistvenega pomena za ta spor.

9. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim zaključkom, da je toženka v vtoževanem obdobju za vsak dan v dnevni in nočni izmeni organizirala in sistemsko uredila zamenjave dežurnih policistov (tudi tožnika) za čas njihovega odmora med delom. Zaključek temelji na ugotovitvi, da je v dnevni izmeni (med 7.00 in 15.00 uro) dežurnega policista v času odmora v dežurni službi zamenjal policijski inšpektor A. A., v njegovi odsotnosti, v nočni izmeni, čez vikende in za praznike pa se je zamenjava zagotavljala z vodji izmen. Po upokojitvi A. A. v letu 2018 je dežurne policiste v dnevni izmeni za čas odmora med delom zamenjal E. E. (v njegovi odsotnosti pa vodja izmene ali kdo drug), medtem ko je zamenjava v nočni izmeni, čez vikende in praznike ostala urejena enako kot prej. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je bila tožniku pravica do odmora kršena, ker naj bi imel zagotovljeno zamenjavo le v dopoldanskem času, medtem ko naj bi za nočni čas, vikende in praznike toženka ne izkazala, kdo in kdaj ga je zamenjal za čas odmora.

10. Sodišče prve stopnje je dopustilo možnost, da je tožniku kateri od sodelavcev kdaj odrekel zamenjavo, vendar je pravilno obrazložilo, da tožnik ni konkretiziral, kdaj naj bi se to zgodilo. Sprejelo je pravilno stališče, da je le pavšalno izpovedal, da ni mogel dobiti zamenjave (ni npr. pojasnil, na koga konkretno se je obrnil, pa mu je odklonil zamenjavo), na tej podlagi pa ni mogoče prepričljivo ugotoviti, ali, kdaj in v kakšnem obsegu naj bi mu bila pravica do odmora kršena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da teh okoliščin ni mogoče izluščiti niti iz izpovedi A. A. in B. B., ki ju izpostavlja pritožba, tj. da dežurni policisti za koriščenje odmora niso vedno dobili zamenjave, oziroma da so prosili za zamenjave, a se te v 90 % niso izvedle. Izpovedi teh prič zato ne moreta vplivati na drugačno dokazno presojo spora, zlasti tudi ne ob upoštevanju nasprotnih izpovedi F. F., G. G. in H. H. o zagotovljeni zamenjavi.

11. Pritožba zmotno očita, da organizacija odmora na način, da je tožnik moral vsakič poklicati ali stopiti do sodelavca v bližnji pisarni in se dogovoriti o času zamenjave, nasprotuje določbam ZDR-1, 18. členu Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 in nadaljnji) in stališču Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 54/2021. V tem judikatu je bilo obrazloženo, da mora delodajalec organizirati delovni proces tako, da delavcu omogoči odmor; niso sprejemljiva tolmačenja, da bi moral delavec, če bi želel odmor, tega posebej zahtevati od delodajalca ali se s tem namenom še posebej obračati na vodjo delovnega procesa, saj mu sicer odmor ne bi bil zagotovljen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v obravnavanem sporu tožniku ni bilo treba obračati na toženko z namenom, da bi mu priznala pravico do odmora. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je bila tožniku zamenjava za čas odmora zagotovljena. Njegov dogovor s sodelavcem je bil potreben le zaradi določitve časa koriščenja odmora oziroma zamenjave, medtem ko je osebo, ki je bila dolžna zamenjati dežurnega policista, toženka določila vnaprej z vsakokratnimi razporedi dela. Takšna ureditev koriščenja odmora oziroma realizacije priznane pravice ne pomeni kršitve pravil, ki jih našteva pritožba.

12. Glede na ugotovitev, da je bila tožniku zagotovljena zamenjava za čas odmora, so neutemeljene obširne pritožbene navedbe o tem, da je odmor namenjen regeneraciji za nadaljnje delo, ne pa malicanju pod pritiskom, da se bo lahko odmor zaradi potrebe po opravi neke naloge vsak čas prekinil; navajanje, da se zaradi položaja stalne pozornosti ves čas prisotnosti tožnika na delovnem mestu, na katerem je moral stalno opazovati kamere, v primeru sprožitve alarma takoj reagirati ipd., šteje za efektivni delovni čas in ne čas odmora itd. 13. Obsežne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje stališču izpodbijane sodbe o tem, da pojem počitka (v smislu Direktive 2003/88/ES z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa) ni povsem enak pojmu odmora, ne morejo vplivati na sprejem drugačne odločitve. Sodišče prve stopnje je v okviru povzemanja stališč iz judikatov VIII Ips 35/2021 in VIII Ips 54/2021 res zapisalo, da teh pojmov ni mogoče enačiti, ter da se čas odmora med delom že na podlagi ZDR-1 všteva v delovni čas, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da vprašanje (ne)vštevanja odmora ali počitka v delovni čas niti ni predstavljalo odločilnega razloga sodbe. Z izpodbijanim prvostopenjskim stališčem zato tožniku tudi nista bili kršeni pravici do sodnega varstva (23. člen Ustave RS - URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) in do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

14. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče moralo tožniku prisoditi odškodnino vsaj v sorazmernem delu glede na porabljen čas odhoda v trgovino, če je kot koriščenje odmora med delovnim časom štelo tudi dejstvo, da je odhitel v povprečju za 20 minut v trgovino po hrano. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožnikova izpoved o odhodih v trgovino v različnih trajanjih (15, 20, 25 minut) nanašala na koriščenje odmora v času, ko ga je zamenjal E. E. oziroma na koriščenje odmora v dnevi izmeni, slednje pa po izrecni pritožbeni navedbi ni predmet tožbenega zahtevka. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je glede na izpoved E. E. v teh primerih koriščenje odmora trajalo tudi več kot 45 minut, saj tožnik ni le šel v trgovino, temveč je nato hrano tudi pojedel, spila sta kavo ipd.

15. Pritožba se neuspešno sklicuje na stališče judikata Pdp 200/2022 o tem, da so si neformalni dežurni lahko privoščili največ pet minut odsotnosti z delovnega mesta (torej za zadovoljevanje bioloških potreb), takšna odsotnost pa je prekratka, da bi bil lahko z njo dosežen osnovni namen odmora med delovnim časom. Obravnavani spor namreč temelji na drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v citiranem judikatu.

16. Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je bila tožniku pravica do odmora med delom omogočena, je tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

17. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, zato jo je pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), toženka pa, ker njen odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).