Jedro

Če delodajalec delavca napoti na službeno potovanje, mu mora izdati potni nalog. Če tega ne stori, pa delavec na tako potovanje vseeno odide, delavec zaradi tega ne izgubi pravice do povrnitve stroškov, ki jih je imel na službenem potovanju. Izdaja potnega naloga je obveznost delodajalca, zato neizpolnitev te obveznosti na pravico delavca do povrnitve stroškov v zvezi s službenim potovanjem ne vpliva.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v prvem odstavku izreka v odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti delno spremeni tako, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov kilometrine in dnevnic od 19.11.2000 dalje, dokler vsota zapadlih, pa neplačanih obresti ne doseže višine glavnice, višji obrestni zahtevek pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da izplača tožnici stroške kilometrine v višini 168.060,24 SIT in stroške dnevnic v višini 951.638,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.11.2000 dalje do plačila. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je v preostalem tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo, v tretjem odstavku izreka izpodbijane sodbe pa je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 290.040,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila in stroške sodne takse v znesku 83.800,00 SIT, v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne in jo zaveže, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje do plačila oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, plačilo stroškov pritožbenega postopka pa naloži tožnici z 20 % DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi od razsoje do plačila. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje XII. točko pogodbe o zaposlitvi razlagalo napačno. Že besedna razlaga te pogodbene določbe pove, da ima delavec pravico do povračila stroškov po uredbi od otvoritve (Rutar centra) naprej. Na podlagi tega ima delavec pravico zahtevati izdajo potnega naloga za službeno pot v tujino in obveznost predložiti potno poročilo ter obračun, delodajalec pa dolžnost izstaviti potni nalog in povrniti stroške za službeno pot v skladu z uredbo (Ur. l. RS, št. 38/94) le za tiste službene poti, ki se opravijo po otvoritvi trgovine. Tudi če bi se štelo, da je določba XII. točke pogodbe nejasna, bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnica na podlagi poprejšnjega soglasja med strankama o vsebini pogodbe navedeno določbo sama ubesedila in vpisala v obrazec pogodbe. To pomeni, da bi bilo potrebno to določbo razlagati v korist tožene stranke. V času, ko je potekalo izobraževanje v Avstriji, tožena stranka tožnici za službene poti v Avstrijo ni izdajala potnih nalogov, izplačevala ji je stroške prevoza in prehrane, kakor da bi bila tožnica v Sloveniji. Tožnica je takšno izpolnitev obveznosti brez ugovorov sprejemala, kar dokazuje, da se je obveznost izvrševala tako, kot je bila dejansko dogovorjena. Če drži trditev tožnice, da je pravna podlaga za njen zahtevek Uredba o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94), bi morala tožnica izkazati, da jo je tožena stranka napotila na zatrjevane službene poti in to z osebnim vozilom, za katerega zahteva povračilo stroškov. Tožnica bi torej morala izkazati, da je tožena stranka za vsako zatrjevano službeno pot izdala potni nalog za službeno potovanje z lastnim avtomobilom in da je tožnica po vsaki opravljeni službeni poti priložila toženi stranki obračun stroškov. V postopku pa se je izkazalo nasprotno. Tožena stranka tožnice ni nikdar napotila na službeno pot v zvezi z izobraževanjem v Avstrijo s potnim nalogom in tožnica od nje tudi ni zahtevala izdaje teh potnih nalogov, niti ji ni predložila nikakršnih obračunov prevoznih stroškov. Če bi bila tožena stranka dolžna tožnici zares povrniti stroške potovanj v zvezi z izobraževanjem v Avstriji, tožnica od nje ne bi smela sprejeti povračila stroškov prehrane in prevoza pri vsakokratnem obračunu in plačilu mesečne plače. Ker tožena stranka tožnici ni izdajala potnih nalogov, tožnica do povračila vtoževanih stroškov ni upravičena.

Tožnica je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12., in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo, razen v zvezi z odločitvijo o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov kilometrine in dnevnic.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je o tožbenem zahtevku tožnice, ki ga je vtoževala v tem individualnem delovnem sporu ( izplačilo kilometrine, dnevnic, regresa za letni dopust za leti 2000 in 2001, odškodnine za neizrabljen letni dopust za leti 2000 in 2001, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi), sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in ga z izjemo regresa za letni dopust za leto 2000 s sodbo opr. št. II Pd 1048/2002 z dne 01.10.2004 zavrnilo. Na pritožbo tožnice je pritožbeno sodišče s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 412/2005, dne 17.03.2006 zavrnilni del izpodbijane sodbe delno razveljavilo (glede kilometrine in dnevnic z zakonskimi zamudnimi obrestmi) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa je njeno pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo zavrnilni del sodbe, ki se je nanašal na odškodnino za neizrabljeni letni dopust za leto 2000 in 2001 in na regres za letni dopust za leto 2001. V obrazložitvi navedene sodbe in sklepa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je povrnitev stroškov v zvezi z delom urejala Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije (Ur. l. RS, št. 10/98 in nadalj.). Pravice iz naslova povračila stroškov sicer niso takšne narave, da njihove vsebine stranki pogodbe o zaposlitvi ne bi mogli v pogodbi o zaposlitvi urediti drugače. To pomeni, da bi bilo možno, da bi se tej pravici delavec eventualno lahko celo odpovedal, vendar pa bi morala biti ta odpoved izrecna, jasna in nedvoumna. Pritožbeno sodišče je nadalje zaključilo, da se tožnica svojim terjatvam iz naslova dnevnic in kilometrine v zvezi z izobraževanjem v tujini v XII. členu pogodbe o zaposlitvi (A1) ni odpovedala, zato je do povrnitve teh stroškov upravičena, kot to določa Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine Slovenije.

V XII. členu pogodbe o zaposlitvi sta se tožnica in tožena stranka dogovorili med drugim tudi za povračilo stroškov za službena potovanja v tujino na podlagi Uredbe (Ur. l. RS, št. 38/94). Med strankama je bil sporen pomen pristavka k določbi XII. člena pogodbe o zaposlitvi, ki se je glasil "po otvoritvi". Tožnica je namreč zatrjevala, da je bilo med njo in toženo stranko v XII. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da ji bo tožena stranka povrnila stroške službenih potovanj v tujino, ki jih je tožnica imela v zvezi z izobraževanjem v Avstriji v obdobju pred odprtjem XY centra (na katero jo je napotila tožena stranka), po odprtju tega centra, medtem, ko je tožena stranka trdila, da je bilo s citirano določbo pogodbe o zaposlitvi dogovorjeno, da bo tožena stranka tožnici povrnila le tiste stroške službenih potovanj v tujino, ki ji bodo nastali po odprtju XYcentra.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je zaslišalo tožnico, priče B.B., B.I., A.S., A.R. in A.V. ter prečitalo listinsko dokumentacijo, ki sta jo v spis vložili obe stranki, pravilno zaključilo, da se tožnica v XII. členu pogodbe o zaposlitvi pravici do povrnitve stroškov v zvezi z izobraževanjem v tujini ni odpovedala, zato je ugotovilo, da je bil njen zahtevek utemeljen po temelju v celoti, po višini pa do zneskov, ki jih je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici v izreku izpodbijane sodbe. Med strankama sicer ni bilo sporno, da je bila tožnica v vtoževanem obdobju napotena na izobraževanje v Avstrijo in da sta se stranki v zvezi s povrnitvijo stroškov za službeno potovanje v tujino dogovorili za uporabo Uredbe o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Ur. l. RS, št. 38/94; v nadaljevanju uredba). Tožnica je bila na izobraževanje napotena iz Maribora v Eberndorf (Avstrija), zato je bila na podlagi 3. člena uredbe upravičena do dnevnic kot povračila stroškov prehrane in povračila prevoznih stroškov (tožnica stroškov za prenočišče ni imela, saj ji je to organizirala in plačala tožena stranka - B10). Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti dela tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na povračilo prevoznih stroškov upoštevalo stroške, ki jih je tožnica v obdobju od avgusta 2000 do novembra 2000 prejela (plačilne liste - B9), zato je po višini ugodilo temu delu njenega tožbenega zahtevka do zneska 168.060,24 SIT, v preostalem pa je ta del njenega tožbenega zahtevka (v višini 15.750,00 SIT) zavrnilo. Razen tega je ugotovilo, da je bila v prilogi št. 1 k uredbi za službeno potovanje v Avstrijo določena dnevnica v višini 73 $ (in ne 75 $, kot je to trdila tožena stranka), zato ji je iz naslova plačila dnevnic prisodilo znesek 4.080,00 $ v ustrezni tolarski protivrednosti, v preostalem pa je ta del njenega tožbenega zahtevka (za izplačilo 120 $) zavrnilo. Pri tem je upoštevalo tudi zneske, ki jih je v tem obdobju tožnica prejela iz naslova povrnitve stroškov prehrane, kot izhajajo iz njenih plačilnih list (B9).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da tožnica do vtoževanih zneskov ni upravičena zato, ker ji tožena stranka za službeno potovanje ni izdala potnih nalogov. Če delodajalec delavca napoti na službeno potovanje, mu mora izdati ustrezen potni nalog. Če tega ne stori, pa delavec na takšno potovanje vseeno odide, delavec zaradi tega ne izgubi pravice do povrnitve stroškov, ki jih je imel na tem službenem potovanju. Izdaja potnega naloga je obveznost delodajalca, zato neizpolnitev te obveznosti na pravico delavca do povrnitve stroškov v zvezi s službenim potovanjem ne vpliva. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožena stranka tožnico v obdobju od avgusta 2000 do novembra 2000 večkrat napotila na izobraževanje v Avstrijo (kar je potrebno opredeliti kot službeno potovanje v tujino), je tožnica upravičena do povrnitve stroškov za prevoz in prehrano v zvezi s temi potovanji, ne glede na to, da ji tožena stranka potnih nalogov za ta službena potovanja ni izdala. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje določbo XII. člena pogodbe o zaposlitvi razlagati v korist tožene stranke, ker jo je sestavila tožnica. Kot je bilo že ugotovljeno, iz določbe citiranega člena pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi se tožnica pravici do povrnitve stroškov kilometrine in dnevnic službenega potovanja v tujini odpovedala, razen tega pa je tožnica v svoji izpovedbi pojasnila, da je določbo XII. člena pogodbe o zaposlitvi zapisala po nareku predstavnice tožene stranke. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožene stranke, da tožnica ni upravičena do vtoževanih zneskov zato, ker je iz njenih plačilnih list (A4, B9) razvidno, da je v tem obdobju prejemala tako regres za prehrano kot prevozne stroške, je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka te zneske upoštevalo in vtoževana zneska znižalo za znesek, ki ga je tožnica dejansko prejela iz naslova povrnitve stroškov prehrane in prevoza na delo. Dejstvo, da je tožnica te zneske prejela, pa še ne nudi opore zaključku, da do zneskov dnevnic in kilometrine za službeno potovanje v tujino ni upravičena, kot to zmotno zatrjuje tožena stranka.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih zneskov iz naslova kilometrine in dnevnic, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo v času sojenja veljavno določbo 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), po kateri so obresti nehale teči, ko je vsota zapadlih, pa neplačanih obresti dosegla glavnico. Z ozirom na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-300/04 z dne 02.03.2006 (Ur. l. RS, št. 28/06) se je ta določba uporabljala tudi za terjatve, ki so zapadle v plačilo pred uveljavitvijo OZ (pred 01.01.2002), zato je potrebno pri navedenih terjatvah upoštevati, da zakonske zamudne obresti prenehajo teči, če dosežejo glavnico do 22.05.2007 (ko je pričel veljati Zakon o spremembi in dopolnitvi obligacijskega zakonika; OZ-A; Ur. l. RS, št. 40/07). Ker sta terjatvi, ki jih tožnica vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, zapadli v plačilo pred 17.03.2002, je potrebno šteti, da so zakonske zamudne obresti od vtoževanih zneskov do dne 12.05.2007 že dosegle glavnico, zato se je obrestovanje teh terjatev ustavilo. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 4. točke 358. člena ZPP v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in obrestni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je odločilo, da tečejo zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov kilometrine in dnevnic od zapadlosti vtoževanih zneskov (od 19.11.2000) do dneva, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico. Ker glede preostalega niso bili podani niti s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostalem zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP. Ker je bila tožena stranka s pritožbo neuspešna praktično v celoti, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče o stroških odgovora na pritožbo tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.

Ker terjatve tožnice, ki jih vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ne presegajo revizijskega minimuma (drugi odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) in 32. člena ZDSS-1 odločiti tudi o tem, ali se revizija dopusti. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da revizije ne dopusti.