Jedro

Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad A, odločil, da se blago, 13.965 kartonov cigaret znamke "Monte Carlo" v teži 216.486 kg iz tarifne oznake 2402 20 90 KNCT prijavljeno v Ekonomski coni A, z dokumenti, ki so navedeni v izreku izpodbijane odločbe, zaseže do pravnomočne odločitve sodišča (točka 1 izreka izpodbijane odločbe), pod točko 2 izreka izpodbijane odločbe je določeno, da se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje. Glede stroškov hrambe in ohranjanja blaga v času začasnega zasega veljajo določila 1. in 2. odstavka 17. člena Zakona o carinskih ukrepih pri kršitvah pravic intelektualne lastnine (Uradni list RS, št. 30/2001, dalje ZCUKPIL; točka 3 izreka izpodbijane odločbe).

V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je izpodbijana odločba izdana na podlagi 1. odstavka 11. člena ZCUKPIL, in sicer po tem, ko je Generalni carinski urad dne 27. 6. 2002 pisno obvestil Carinski urad A, da je dne 27. 6. 2002 pooblaščenka nosilca blagovne znamke družbe CCC, odvetnica DD, sporočila, da je vložila tožbo. Po 1. odstavku 11. člena ZCUKPIL carinski urad po prejetju obvestila s strani Generalnega carinskega urada, da je imetnik pravice vložil tožbo v skladu z 9. členom istega zakona, nemudoma, najpozneje pa v 5-ih delovnih dneh od dneva, ko je Generalni carinski urad prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča. Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. V tožbi navaja, da je tožnik lastnik 13.965 kartonov cigaret znamke Monte Carlo v teži 216.486 kg iz tarifne oznake 2402 20 90 KNCT, prijavljeno v Ekonomski coni A, ter da je bilo zadevno blago zaseženo v tranzitu. Blago je bilo namenjeno v Zvezno Republiko Jugoslavijo (ZRJ). Imetnik pravice do znamke za cigarete Monte Carlo v ZRJ je EEE, Monte Carlo. Slednji je na tožnika prenesel z licenčno pogodbo izključno pravico do uporabe znamke Monte Carlo brez omejitev. Tožnik ima po navedeni pogodbi z imetnikom pravice do znamke pravico uporabljati znamko Monte Carlo, izdelovati cigarete Monte Carlo, jih prodajati in oglaševati. Navedene pravice ima tožnik na območju ZRJ. Tožnik navaja, da gre za napačno uporabo materialnega predpisa. Sklicuje se na 2. odstavek 2. člena ZCUKPIL, ki določa, da se navedeni zakon ne nanaša na blago, če je blago označeno z znamko s soglasjem imetnika pravice. Blago, ki je bilo z izpodbijano odločbo zaseženo, ne spada med tiste vrste blaga, za katere se zakon, po katerem je to blago bilo zaseženo, sploh lahko uporablja. Sklicuje se, da je bilo blago v tranzitu in namenjeno v ZRJ, zato se ZCUKPIL sploh ne bi smel uporabiti, saj je imel tožnik soglasje imetnika pravice do znamke cigaret Monte Carlo na podlagi licenčne pogodbe, zato je izpodbijana odločba nezakonita, saj sloni na predpisu, ki ni relevanten. Zaseženo blago je označeno s soglasjem imetnika pravice in bilo proizvedeno s soglasjem imetnika pravice. Dejansko stanje glede imetnika pravice do znamke, glede na dejstvo, da je blago bilo v tranzitu v ZRJ, ni bilo ugotovljeno in nikjer obrazloženo. Sklicuje se, da je bilo blago v tranzitu, ter bi bilo treba upoštevati pravice iz intelektualne lastnine, ki jih ima lastnik blaga v državi končne destinacije transporta blaga. Tožnik zahteva, da se ugotovi dejansko stanje glede razpolaganja s pravicami intelektualne lastnine v državi končne destinacije blaga, da se upošteva, da je blago v tranzitu, ter da se glede na dejstva, da je tožnik upravičen razpolagati z znamko Monte Carlo v ZRJ (kamor je bilo blago namenjeno), posledično ugotovi, da se ne sme uporabiti ZCUKPIL, saj za to ni pravne podlage. Tožnik je zaradi izpodbijane odločbe prizadet v svojih pravicah in pravnih koristih in mu nastaja velika materialna škoda, ter predlaga sodišču, da izpodbijano odločbo odpravi in mu povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba v celoti zavrne kot neutemeljena iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi. Navaja, da je sporno blago bilo vneseno na carinsko območje R Slovenije oz. v Ekonomsko cono A in prijavljeno s prihodnimi carinskimi manifesti (IOT), ki so navedeni v izreku izpodbijane odločbe. Sklicuje se na določbo 29. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99, 13/01 in 62/01, dalje CZ), po katerem je blago, ki se vnaša na carinsko območje, pod carinskim nadzorom od trenutka vnosa na carinsko območje in je lahko predmet kontrole carinskih organov. Po 28. členu Zakona o ekonomskih conah (Uradni list RS, št. 45/98 in 97/01, dalje ZEC), lahko carinski organ preverja blago, ki se vnaša, iznaša ali zadrži v ekonomski coni. Ekonomska cona je del carinskega območja Slovenije, preverjanje pomeni pregled blaga in dokumentacijo o blagu, ki je predmet preverjanja. Kdaj lahko carinski organ ukrepa po ZCUKPIL, določa 1. odstavek 2. člena navedenega zakona, in sicer pri vnosu blaga na carinsko območje, sprostitvi v prost promet, pri izvozu in ponovnem izvozu, pri začetju katerega koli odložnega carinskega postopka, ali pri vnosu blaga v prosto carinsko cono. Tranzitni postopek je v skladu z 9. a točko 1. odstavka 3. člena CZ eden od odložnih postopkov. Carinski organ, ki pri pregledu blaga, kadar gre za navedene carinske postopke ugotovi, da je blago očitno ponarejeno, tako blago zadrži za obdobje 3-delovnih dni (14. člen ZCUKPIL), začasno za obdobje 3-delovnih dni pa lahko carinski organ v skladu z 8. členom ZCUKPIL zadrži prepustitev blaga, če pri svojem delu odkrije blago, ki ustreza opisu blaga iz odločbe Generalnega carinskega urada (GCU) o ugoditvi zahteve za varstvo pravic (6. člen ZCUKPIL). Navaja, da je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da sta bila v konkretnem primeru izvedena oba navedena postopka. Navaja, da je CCC kot imetnik pravice znamke cigaret Monte Carlo v Sloveniji v skladu z 9. členom ZCUKPIL vložil tožbo, zato je tožena stranka na podlagi 11. člena navedenega zakona zakonito izdala odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča, iz njene obrazložitve pa so razvidni predhodni postopki oz. dejanja, ki so morala biti izvedena pred izdajo izpodbijane odločbe. Zavrača navedbe tožeče stranke, da se za blago v tranzitu, ki je bilo namenjeno v ZRJ ne bi smel uporabiti ZCUKPIL, ter da blago, ki le tranzitira Republiko Slovenijo, ne more kršiti pravic intelektualne lastnine, ki so zaščitene v Republiki Sloveniji. Tudi ne gre za napačno uporabo materialnega predpisa, ker ni bil uporabljen 2. odstavek 2. člena ZCUKPIL. Ker je znamka cigaret Monte Carlo v Republiki Sloveniji zaščitena, je carinski organ lahko ukrepal po določilih ZCUKPIL, ker v konkretnem primeru blago ni bilo označeno z znamko s soglasjem imetnika znamke veljavne v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v nadaljevanju ne oporeka pravici tožeče stranke do razpolaganja z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ, vendar to za ta postopek ni pomembno, saj se pri izvajanju ZCUKPIL ugotavlja le, ali je blago upravičeno označeno z blagovno znamko, ki jo želi njen imetnik zaščititi. Ne oporeka veljavnosti omenjene licenčne pogodbe in tudi ne sodi o njeni pravilnosti, ker se na podlagi ZCUKPIL ne spušča v gospodarske posle med posameznimi subjekti, saj je pristojnost carinskega organa po ZCUKPIL v tem, da začasno zadrži blago v primeru, ko je blago očitno ponarejeno. Kadar pa je blago ponarejeno, je označeno z blagovno znamko neupravičeno, kar pomeni, da so pravice imetnika take blagovne znamke kršene in lahko škoduje ugledu zaščitene blagovne znamke. Funkcija blagovne znamke je razlikovanje proizvodov enega gospodarskega subjekta od drugega z namenom, da ne bi prišlo do zmede na trgu glede kvalitete, izvora in drugih lastnosti blaga različnih proizvajalcev. Izpostava Luka A se za pregled spornih cigaret ni odločila povsem slučajno, saj je s strani GCU in Marinfo pridobila zaupne informacije o sumu zlorabe blagovnih znamk za pošiljke cigaret, ki prihajajo iz grške luke F. Dne 26. 4. 2002 je Marinfo posredoval informacijo, da je v grški luki F bila odkrita velika količina ponarejenih cigaret, ki so se skrivale pod prijavo drugačne znamke cigaret. Tožena stranka je iz dostopnega vira informacij ugotovila, da je blagovna znamka Monte Carlo v Republiki Sloveniji zaščitena, zato je njen imetnik upravičen do sodnega varstva tudi na podlagi ZCUKPIL. Imetnik pravice za znamko cigaret Monte Carlo v Sloveniji je družba CCC, pridobitelj licence pa je GGG, čeprav v postopku, ki ga izvaja carinski organ na podlagi ZCUKPIL ne preverja, kdo ima pravico razpolagati z določeno blagovno znamko v Sloveniji ali v državi, kamor je blago namenjeno. Da carinski organ postopa po navedenem zakonu je pomembno le, da je blagovna znamka varovana v Republiki Sloveniji, zaščita blagovne znamke pa se izvaja le, kadar gre za ponarejeno blago, ki je s tako blagovno znamko označeno. V tej fazi ni mogoče reči, da obstajajo trdni dokazi o tem, da je blago ponarejeno, za kar pa carinski organ niti ni pristojen, zato se imetniku blagovne znamke z zadržanjem in zasegom blaga po 11. členu ZCUKPIL daje možnost, da to dokaže na sodišču. Glede licenčne pogodbe tožeče stranke s EEE, ki je imetnik pravice do znamke za cigarete Monte Carlo v ZRJ, na podlagi katere ima tožeča stranka pravico do uporabe znamke Monte Carlo na območju ZRJ, pojasni, da to pomeni le, da ta lahko izkorišča navedeno blagovno znamko na območju ZRJ. Ne pa tudi, da se za tako blago, za katero obstaja sum, da je očitno ponarejeno, ne bi smeli uporabiti ukrepi, ki jih določa ZCUKPIL, saj gre za blago, ki se je znašlo na carinskem območju, ki je pod kontrolo carinskega organa Republike Slovenije. Glede nastajanja velike materialne škode, ki jo navaja tožeča stranka, pa tožena stranka meni, da je v tej fazi postopka preuranjeno govoriti o stroških in materialni škodi, saj je odločitev o tem, kdo bo plačnik stroškov, odvisna od odločitve predhodnega vprašanja, to je izida tožbe, ki je bila pri Okrožnem sodišču v H vložena zaradi kršitve blagovne znamke Monte Carlo št. 9181373. Tožena stranka navaja, da je za zavarovanje plačila stroškov in morebitne škode, ki bi utegnila nastati zaradi ukrepov po ZCUKPIL, družba CCC skladno z določilom 6. člena ZCUKPIL na GCU predložila bančno garancijo kot ustrezen instrument poslovanja.

V postopku je podala odgovor na tožbo tudi stranka z interesom, to je CCC, po pooblaščenki, odvetnici DD, ki prereka vse navedbe tožeče stranke v tožbi, razen, če se z njimi izrecno strinja. Navaja, da so za ta postopek nebistveni podatki o imetniku znamke v ZRJ, licenčne pogodbe in domnevna eksteritorialnost blaga v tranzitu, saj je postopek carinskih ukrepov voden v skladu z določbami ZCUKPIL. Imetnik pravice v Republiki Sloveniji (stranka z interesom) je dne 26. 2. 2002 vložila tožbo (9. člen ZCUKPIL) zaradi kršitve svoje blagovne znamke Monte Carlo št. 9181373 in je dne 27. 6. 2002 o tem obvestila GCU, ki je v skladu s 1. odstavkom 11. člena ZCUKPIL o vloženi tožbi obvestil toženo stranko, ki je v skladu z istim členom ZCUKPIL izdala izpodbijano odločbo, ki je zakonita. Za izdajo izpodbijane odločbe je relevantno zgolj dejstvo ali je imetnik blagovne znamke vložil tožbo. Ker je to storil, je tožena stranka v skladu z zakonom morala zadržati blago do pravnomočne sodbe sodišča v pravdi zaradi kršitve blagovne znamke. Pri Upravnem sodišču je tožeča stranka vložila še štiri tožbe, ki zadevajo iste ponaredke cigaret Monte Carlo, ki jih je sodišče zavrnilo ali zavrglo ter potrdilo odločbe carinskih organov, na katere se je tožeča stranka pritožila. Edino, kar je za sodne in carinske postopke v Republiki Sloveniji relevantno, je po mnenju stranke z interesom, imetništvo in veljavnost blagovnih znamk v Republiki Sloveniji ter varstvo teh pravic v Republiki Sloveniji, kar potrjuje tudi višje sodišče (ki ga je citirala tudi tožena stranka). V skladu z ZCUKPIL se kot imetnik blagovne znamke šteje le nosilec znamke veljavne v Republiki Sloveniji (3. člen ZCUKPIL), njegovega soglasja za označevanje cigaret za znamko Monte Carlo pa tožeča stranka ni imela. V tem primeru ne gre za blago izvzeto iz carinskih postopkov pri kršitvah pravic intelektualne lastnine določene v 2. odstavku 2. člena ZCUKPIL. Tožeča stranka se je v ostalih postopkih izmikala jasnemu odgovoru na to, ali je lastnica zadržanih ponaredkov, da bi se izognila odgovornosti za trgovanje s ponaredki. Pravice tožeče stranke do znamke v ZRJ so po mnenju stranke z interesom neresnične. V postopku izdaje odločbe o začasnem zadržanju blaga je predložila neresnične dokumente o njeni pravici do znamke, kar podrobneje obrazloži (točka XI), v nadaljevanju pojasni kot informacijo širšo vlogo tožeče stranke v trgovini s ponaredki in ozadje spora zaradi kršitve znamke Monte Carlo št. 9181373. Nerelevantna je navedba tožeče stranke, da je le nosilka izključnih pravic do uporabe znamke, na podlagi licence, da pa je nosilka znamke v ZR Jugoslaviji družba EEE nerelevantna in tudi neskladna z dejanskim stanjem, kar podrobneje obrazloži. Zatrjevana situacija glede znamke Monte Carlo v ZR Jugoslaviji nima nikakršnega vpliva na postopek v Sloveniji, kjer je nesporna nosilka znamke Monte Carlo, stranka z interesom. Zadržani ponaredki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije, ker je zadevna znamka nesporno v rokah stranke z interesom. Carinski organi imajo pravico zadržati vsakršno blago v svojih postopkih, vključno blago v tranzitu, če se pojavi sum, da gre za ponaredke. Sklicuje se na Uredbo Sveta EU o carinskih ukrepih št. 3295/94, Uredbe Sveta EU št. 241/1999, sodbe Evropskega sodišča št. C-383/98 z dne 6. 4. 2000, kot relevantne, ker je bil ZCUKPIL sprejet z namenom harmonizirati slovensko pravo z EU zakonodajo. Iz navedenih dokumentov je razvidno, da se blago v tranzitu sme (mora) zadržati, če gre za ponaredke. Zavrača trditve tožeče stranke, da če ima nekdo blagovno znamko registrirano v določeni državi (npr. v ZRJ), da naj bi lahko blago označeno s to blagovno znamko proizvajal kjerkoli in ga tovoril do te države ne glede na to, da so ti izdelki v resnici ponaredki. Po določbah ZCUKPIL in 3. člena CZ lahko carinski organi izvajajo nadzor in ukrepe iz ZCUKPIL tudi nad blagom, ki je v tranzitu (odložni carinski postopek). Sklicuje se na 47. člen Zakona o industrijski lastnini (Uradni list RS, št. 45/01, dalje ZIL-1), po katerem je ponujanje na trgu le eden od možnih načinov kršenja, poleg tega je izrecno in primeroma navedeno, da je opremljanje blaga z znakom in npr. izvoz, prav tako kršenje znamke, iz česar jasno izhaja, da je kršenje znamke podano ne glede na to, kateremu trgu je izdelek končno namenjen. Stranka z interesom nasprotuje trditvi tožeče stranke, da so bili zadržani izdelki namenjeni na trg Jugoslavije (Srbije in Črne Gore), saj bi v skladu z jugoslovanskimi zakoni morali potrdilo o plačilu davkov ( t.i. akciozno markico) ter navaja, da je stranka z interesom edina družba, ki je do sedaj na trgu v Srbiji in Črni Gori tržila cigarete Monte Carlo. V nadaljevanju se sklicuje na različne članke in agencijske novice glede pristanišča I in tihotapljenja cigaret v Italijo. Zadržani izdelki so bili tudi v resnici ponaredki in se sklicuje na opravljeno analizo, ki so jo opravili strokovnjaki družbe CCC, ki je nedvomno pokazala, da zadržani izdelki zagotovo niso izdelki stranke z interesom in da gre za ponaredke. Vprašljiva je tudi aktivna legitimacija tožeče stranke glede na to ni dokazala z ustreznimi listinami lastništva oz. razmerja do zadržanega blaga. Glede navedb tožeče stranke v zvezi s Pariško konvencijo pove, da 4. odstavek 9. člena Pariške konvencije govori, da "oblastva niso dolžna zaseči proizvod, če gre za tranzit", kar pomeni, da se ne prepoveduje državam, da zadržijo oz. zasežejo ponarejeno blago v tranzitu, temveč se le izključuje (a priorno) dolžnost držav, da po navedeni konvenciji takšno blago zasežejo, ki lahko ob ustrezni zakonodaji izdelke v tranzitu zadržijo oz. zasežejo. Po določbah ZCUKPIL pa slovenski carinski organi smejo oz. celo morajo zadržati blago, za katerega se izkaže, da je ponarejeno, četudi gre za blago v tranzitu. Pravna situacija v ZRJ nima nikakršnega učinka na postopke v Sloveniji prav zaradi načela teritorialnosti znamk. Pojasni razloge za neupoštevanje grške odločbe, na katero se sklicuje tožeča stranka ter navaja, da gre za odločbo tujega sodišča, ki je razlagalo grško pravo in ne more biti relevantno za slovensko pravo niti zavezujoče za slovensko sodišče, glede škode pa pojasni, da morebitni dobiček, ki bi ga tožeča stranka pridobila s trgovanjem s ponaredki oz. škoda, ki jo ima tožeča stranka z zadržanjem ponaredkom, ni pravno priznana škoda, zato naj sodišču zahtevek za odškodnino, ki ni sprecificiran, zavrže. Stranka z interesom predlaga sodišču, da tožbo zavrže oz. kot neutemeljeno v celoti zavrne in potrdi izpodbijano odločbo ter predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožeča stranka v pripravljalnih vlogah predlaga, da sodišče ne upošteva odgovora na tožbo stranke z interesom, ker pooblaščenka ni predložila pooblastila za zastopanja. V nadaljevanju ponavlja navedbe iz tožbe in poudarja, da zaseženo blago ni ponaredek v smislu 2. in 3. odstavka 3. člena ZCUKPIL, ter da gre za cigarete, ki so originali, ker so bili proizvedeni na podlagi veljavne licenčne pogodbe, za izključen namen prodaje na območju ZRJ, zato ni mogoče, da bi zasežene cigarete znamke Monte Carlo kršile blagovno znamko Monte Carlo, ki jo ima CCC registrirano v Republiki Sloveniji. Ne more se govoriti o ponaredku, če obstajata dva imetnika podobne ali enake blagovne znamke v različnih državah. Ker je bilo blago v tranzitu, je očitno, da ni bilo namenjeno za trg Republike Slovenije, saj o kršitvi blagovne znamke lahko govorimo samo v primeru, če je blago, ki je označeno s podobno oz. enako blagovno znamko namenjeno na trg in je nosilec znamke druga oseba in ne tista, ki daje blago s takšno znamko v prost promet brez dovoljenja. Ker je bilo blago označeno z znamko Monte Carlo, je soglasje imetnika pravice iz znamk, ki ni bilo namenjeno za gospodarsko ali kakršnokoli drugo uporabo na teritoriju Slovenije, zato ni moglo kršiti pravice imetnika znamke v Sloveniji in zato niso po ZCUKPIL izpolnjeni zahtevani pogoji. Blago v tranzitu ima drugačen status in ni namenjeno teritoriju Slovenije. Sklicuje se na Pariško konvencijo za varstvo industrijske lastnine, ki je osnova ukrepom iz ZCKUPIL in določa standard očitne ponarejenosti, kot standarda za uporabo ukrepov, ki vsebujejo zahtevano materialno presojo. Pogoj očitne ponarejenosti pa v danem primeru ni bil izpolnjen (14. člen ZCKUPIL). Kršitve pravic imetnikov znamke natančno ureja ZIL-1. Po 47. členu ZIL-1 je pravica imetnika znamke njegova izključna pravica do uporabe znamk v gospodarskem prometu.

Tožeča stranka v nadaljnjem pripravljalnem spisu ponavlja svoje trditve, da je upravičena prodajati cigarete pod znakom Monte Carlo, ker je sklenila licenčno pogodbo z imetnikom te pravice, družbo EEE (dne 4. 1. 2002), s katero sta določila prenos pravice znamke reg. št. Z - 2001-1804 (Monte Carlo) z grafičnim dizajnom. Pravica do uporabe znamke je bila izključne narave, saj je bilo v pogodbi navedeno, da lahko na območju ZRJ izkorišča pravico do te znamke samo tožeča stranka. Sklicuje se na obstoječo teorijo in sodno prakso, ki je sprejela stališče, da se registrirane znamke zmeraj varuje teritorialno, kar pomeni, samo v tisti državi oz. na tistem območju, za katerega ima imetnik zaščitene znamke pridobljeno odločbo o zaščiti znamke. Znamka da imetniku izključno pravico do njene uporabe na določenem teritoriju. Navaja, da CCC nima pravice uporabljati blagovne znamke Monte Carlo v ZRJ, saj ima to pravico družba EEE iz Monte Carla, ki pa jo je prenesla na tožečo stranko, ki ima na podlagi licenčne pogodbe pravico uporabljati navedeno znamko pri prodaji cigaret na območju ZRJ, zato je očitno, da zaseženo blago ni ponaredek v smislu 2. in 3. odstavka 3. člena ZCUKPIL. Sklicuje se na špeditersko dokumentacijo, iz katere je razvidno, da so bile cigarete namenjene izključno v ZRJ in ne v Slovenijo, zato je očitno, da zasežene cigarete znamke Monte Carlo niso kršile blagovno znamko Monte Carlo, ki jo ima CCC registrirano v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na definicijo ponarejenega blaga po 3. členu ZCUKPIL, zoper katerega se lahko uvedejo ukrepi v skladu z navedenim zakonom. Izpolnjena mota biti oba pogoja kumulativno, označba blaga z znakom brez soglasja imetnika pravice in kršitev pravice imetnika znamke, veljavne v Republiki Sloveniji. ZCKUPIL ne definira kršitve pravice imetnika znamke.To ureja ZIL-1. Po 47. členu ZIL-1 je pravica imetnika znamke njegova izključna pravica do uporabe znamke v gospodarskem prometu. Kršitev te pravice predstavlja po mnenju tožeče stranke nedovoljeno uporabo znamke v gospodarskem prometu v Sloveniji. Tožeča stranka se sklicuje na dokumentacijo, ki jo je predložila in ki izkazuje, da je bila tožeča stranka v času zasega nosilka blagovne znamke Monte Carlo na področju ZRJ, in da je iz spremljajoče dokumentacije razvidno, da je bilo blago v tranzitu skozi Slovenijo, torej ves čas v posebnem carinskem režimu in v državo ni vstopilo. Sklicuje se na sodbo Senatnega sodišča v Atenah (št. 103368/1), s katero je bilo stranskemu intervinientu, kot imetniku blagovne znamke Monte Carlo v ZRJ, dovoljena proizvodnja cigaret Monte Carlo v Grčiji in iz katere obrazložitve sodbe izhaja, da se v primeru, da upravičenec blagovne znamke v Grčiji išče zaščito proti tretji osebi, ki je koristnik iste blagovne znamke v drugi državi, vendar isti izdelek proizvaja v Grčiji, to dejanje šteje za zlorabo, ker bi se na podlagi le tega preprečilo, oz. onemogočilo tretji osebi izvajanje njenih pravic v drugi državi. Navaja, da tranzit ni sankcioniran v primerljivih pravnih redih, niti tega ne zahtevajo direktive EU. Odločilna dejstva za pravilno presojo tožbenega zahtevka so ta, da je tožena stranka (pravilno stranka z interesom) zakoniti imetnik blagovne znamke Monte Carlo v Republiki Sloveniji, tožeča zakoniti imetnik blagovne znamke Monte Carlo v ZRJ. Tožeča stranka legalno proizvaja cigarete Monte Carlo v Grčiji, ki je država članica EU in kjer je tožena stranka (pravilno stranka z interesom) imetnik blagovne znamke Monte Carlo in da je edina možna morska transportna pot za blago iz Grčije do ZRJ po poti F - A - I. Iz blagovnih znamk, katerih imetnika sta tožeča stranka in stranka z interesom izhajajo pravice, ki enakovredno ščitijo blagovno znamko tožeče in tožene stranke in sicer vsako na teritoriju, na katerem je zaščitena. Sklicuje se na odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 26. 1. 2005, s katero je v zadevi opr. št. ...ugodilo reviziji tožeče stranke zoper odločbo Višjega sodišča (ki se nanj sklicujeta tožena stranka in stranka z interesom) in štelo za pomembno, da je tožeča stranka imetnik blagovne znamke v ZRJ in da je bilo blago v tranzitu, na kar se tudi sklicuje tožnik v tem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na pripravljalni spis tožeče stranke glede njenih navedb, da je upravičena razpolagati z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ, navaja da gre za vprašanje ali je blago ponarejeno, to je ali je blago upravičeno označeno z blagovno znamko, ki jo želi njen imetnik zaščititi ali ne, saj je to prvi pogoj, ki mora biti izpolnjen, da carinski organi lahko ukrepajo na podlagi ZCUKPIL. Ponovi razloge za ukrepanje po ZCUKPIL. Ponavlja razloge iz sklepa višjega sodišča po katerem status tranzitnega prometa ne pomeni eksteritorialnosti, temveč gre za promet, ki se odvija na območju Republike Slovenije. Druge učinke tovrstnega prometa je potrebno presojati glede na druge veljavne predpise v Republiki Sloveniji, med drugim tudi določbe ZIL, ki upravičuje imetnika, da prepreči kršitve blagovne znamke. Zavrača očitke tožnika, da ni ugotovila, da je blago očitno ponarejeno ter se sklicuje na svoje navedbe glede podatkov (iz GCU, Marinfo) iz katerih je bila seznanjena o možnostih tihotapljenja cigaret oz. o sumu zlorabe blagovnih znamk za pošiljke, ki prihajajo iz grške luke F. Tožena stranka razpolaga s podatkom, da se v Grčiji nahaja tovarna, v kateri proizvajajo cigarete označene z blagovno znamko Monte Carlo brez vednosti in privolitve imetnika te blagovne znamke. Pri ugotavljanju dejanskega stanja blaga oz. iz podatkov na embalaži izdelkov, ki so prispeli na carinsko območje Slovenije (luko Koper) je bilo razvidno, da je kot proizvajalec navedena družba GGG. Blago je pregledal tudi posrednik imetnika pravice, ki je potrdil, da gre za ponarejeno blago, ki je označeno z blagovno znamko imetnika blagovne znamke ter je označeno brez njegove vrednosti in privolitve. Tožena stranka ne oporeka pravici tožeče stranke, da razpolaga z blagovno znamko Monte Carlo v ZRJ, ker gre za ponarejeno v smislu 3. člena ZCUKPIL. Po 29. člen CZ je blago, ki se vnaša na carinsko območje pod carinskim nadzorom od trenutka vnosa na carinsko območje in je lahko predmet kontrole carinskih organov. Zavrača navedbe tožnika, da blago tožeče stranke sploh ni vstopilo v Sloveniji. Blago, ki je navedeno v izpodbijani odločbi, je bilo vneseno v Ekonomsko cono Koper, ki je carinsko območje Republike Slovenije in je bilo prijavljeno pristojnemu carinskemu organu, Izpostavi Luka A za izkrcanje v A. Navedeno blago je iz ladje "L" in "K" izkrcano in vneseno v ekonomsko cono. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da je bilo blago v kontejnerjih naloženo na ladji, čakajoč na nadaljevanje transporta v namembni kraj, saj je za to blago bila šele naknadno vložena izhodna dispozicija za vkrcanje na ladjo "M", ki je bila namenjena v luko I. Do vkrcanja blaga ni prišlo, ker je bilo blago v skladu z ZCUKPIL začasno zadržano in nato zaradi vložene tožbe imetnika pravice zaseženo. Tožena stranka navaja, da je res na obeh ladjah (L in K) ostalo skupaj še 143 kontejnerjev naloženih z drugim blagom, ki so čakali na nadaljevanje transporta iz luke A v drugo namembno luko. To blago je bilo v A pristojnemu carinskemu organu prijavljeno le kot blago v tranzitu, ki ostane na ladji. Blago, ki ostane na ladji in je namenjeno v drugo luko (izven carinskega območja v Sloveniji) se ne vnese v evidence, ki jih vodi carinski organ, in je le v izjemnih primerih predmet carinskega nadzora (npr. če gre za nevarni tovor). Zadevno blago pa ni ostalo na ladji, ampak je bilo vneseno v carinsko območje Republike Slovenije (v ekonomsko cono), zato je tudi bilo predmet carinskega pregleda. Glede nakazovanj tožeče stranke na medsebojna pogodbena razmerja tožena stranka navaja, da jim ne oporeka, za to pa niti ni pristojna.

Vse vloge v postopku so bile posredovane strankam v tem postopku.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa udeležbo v tem postopku prijavilo z vlogo št. ... z dne ... .

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidna pravna podlaga za izdajo odločbe, navedena so ugotovljena pravno relevantna dejstva, ki izdajo odločbe v skladu z njeno pravno naravo narekujejo. Tako so se tudi po presoji sodišča iztekli pogoji za izdajo odločbe po 11. členu ZCUKPIL. Po navedeni določbi Generalni carinski urad pisno obvesti pristojni carinski urad, da je imetnik pravice vložil tožbo v skladu z 9. členom tega zakona. Carinski urad nemudoma, najpozneje pa v 5-delovnih dneh od dneva, ko je od Generalnega carinskega urada prejel obvestilo o vloženi tožbi, izda odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča (1. odstavek 11. člena ZCUKPIL), po 2. odstavku navedenega člena pa se zaseženo blago hrani v skladu s carinskimi predpisi, ki veljajo za carinsko skladiščenje blaga. Po presoji sodišča je ukrep in izdaja odločbe po 11. členu ZCUKPIL samostojna pravna celota, ki ni odvisna od rešitve tožbe zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine po ZIL-1. Kolikor so izpolnjeni pogoji iz 11. člena ZCUKPIL in je vložena tožba imetnika pravice v skladu z 9. členom ZCUKPIL, je pristojni carinski urad dolžan izdati odločbo. Tožeča stranka tudi nima prav, ko trdi, da je potrebno v carinskem postopku ugotoviti, ali je blago, ki je bilo zadržano, ponarejeno v smislu določb ZIL-1. To se ugotavlja skladno z 9. členom ZCUKPIL v pravdnem postopku na podlagi vložene tožbe imetnika pravice zaradi kršitve pravic intelektualne lastnine. Za ponarejeno blago v smislu ZCUKPIL je treba upoštevati določbo 3. člena ZCUKPIL, ki pod pomen izrazov ponarejenega blaga določa, katero blago je ponarejeno. Tako je pod točko a) 1. odstavka 3. člena ZCUKPIL navedeno, da je ponarejeno blago, vključno z embalažo, ki je brez dovoljenja označeno z znakom, ki je na znamki, veljavni za enako vrsto blaga ali znakom, ki ga po njegovih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od te znamke, s čimer to blago krši pravice imetnika zadevne znamke, veljavne v Republiki Sloveniji, v 4. odstavku navedenega člena pa je imetnik pravice oseba, ki se po zakonu šteje za imetnika znamke. Po povedanem je neutemeljeno sklicevanje tožnika, da gre za situacijo iz 2. odstavka 2. člena ZCUKPIL,saj ne gre v obravnavanem primeru za blagovno znamko, varovano v Republiki Sloveniji in označeno s soglasjem imetnika pravice. Zatrjevanje tožnika, da je upravičen do blagovne znamke Monte Carlo po licenčni pogodbi v ZRJ, ne vpliva na postopanje carinskega organa po ZCUKPIL in je v tem postopku irelevantno, saj gre za zaščito imetnika blagovne znamke v R Sloveniji ter je za presojo zakonitosti v tem sporu izpodbijanega upravnega akta brezpredmetno. Sklicevanje tožnika, da se ZCUKPIL ne nanaša na tranzitni postopek, pa po presoji sodišča nima podlage v navedenem zakonu, saj v 2. členu ZCUKPIL izrecno navedeno, da se postopek po ZCUKPIL opravi tudi kadar gre za začetek kateregakoli odložnega postopka, kamor sodi po 9. a točki 1. odstavka 3. člena CZ tudi tranzitni postopek v primeru, ko se na podlagi izvršenega postopka po ZCUKPIL ugotovi, da se z nekim blagom krši pravica intelektualne lastnine. V 4. členu ZCUKPIL carinski organi odločajo na podlagi tega zakona in zakona, ki ureja postopke carinskih organov v zvezi z določitvijo carinsko dovoljene rabe ali uporabe tega blaga. Da bi tožeča stranka imela dovoljenje za oznako cigaret od imetnika pravice v Republiki Sloveniji zaščitene znamke družbe CCC tožeča stranka ne zatrjuje, zato je glede zakonske določbe očitno, da tožeča stranka nima soglasja imetnika blagovne znamke, torej je tako blago označeno brez soglasja imetnika pravice v R Sloveniji. Ker gre za ponarejeno blago po razlagi izrazov iz 3. člena ZCUKPIL, to pa zadostuje, da je ob hkratni ugotovitvi, da je znamka v Republiki Sloveniji zavarovana in ob izpolnitvi pogoja vložitve tožbe imetnika pravice v skladu z 9. členom zakona, je carinski urad, najpozneje v 5-delovnih dneh od dneva, ko je GCU prejel obvestilo o vloženi tožbi, pooblaščen izdati odločbo o zasegu blaga do pravnomočne odločitve sodišča (11. člen ZCUKPIL).

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, dalje ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v tem upravnem sporu presojalo zakonitost izpodbijane odločbe, zato vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).