Jedro

Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom niso osebnostne pravice, zato se tožnica tožnica ne more opirati na določbo 179. člena OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice.

Določbe EKČP (1. odstavek 6. člena, 13. člen in 41. člen) niso neposredno izvršljive oziroma jih ni mogoče direktno uporabiti v konkretni zadevi, temveč terjajo nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom.

Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine 3.338,34 EUR s pripadki. Tožeča stranka je zahtevala odškodnino zaradi kršenja pravice do sojenja v razumnem roku.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Sodišče je ravnalo v nasprotju z razpravnim načelom in štelo, da škoda ni bila izkazana. Tožeča stranka je ves čas zatrjevala in argumentirala škodo. Napačno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, da tožnica ni izkazala škode in da ji je škoda nastala zaradi stečajnega postopka. Tožnica ni stopila v stik z odvetnico ali DDS Kranj. Napačne so ugotovitve glede vzročnosti in duševnih bolečin. Bila je v negotovosti zaradi sodnega postopka. Tožnica je kontaktirala stečajnega upravitelja. V kolikor bi ji priznal odpravnino ali sklenil sodno poravnavo, ne bi bila več v negotovosti glede sodnega postopka. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Ustave RS in EKČP kar neposredno. V tistem času še ni bilo Zakona o denarnem zadoščenju zaradi kršitve sojenja v nerazumnem roku in zato bi bilo treba uporabiti EKČP in sodno prakso evropskega sodišča. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki je na podlagi dokaznega postopka zaključilo, da tožnici ni uspelo dokazati pravno relevantne škode v zvezi z zatrjevanimi razlogi za škodo, to je sodni postopek pred Delovnim in socialnim sodiščem v Kranju. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožničine izpovedbe in priče M. K. Š. ugotovilo, da je bila tožnica glede sodnega postopka v negotovosti in, dokler ni sodišče odločilo (po njenih izpovedbah), nervozna. Vendar je sodišče ugotovilo, da je bila njena negotovost predvsem zaradi stečajnega postopka. Sodišče je do tega sklepa prišlo na podlagi dejstva, da tožnica ni stopila v stik z odvetnico, ki jo je v sodnem postopku zastopala, in se ni obrnila na Delovno in socialno sodišče v Kranju, pač pa je večkrat klicala stečajnega upravitelja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno pripisalo njene duševne bolečine posledicam stečajnega postopka in ne posledica dejstva, da Delovno in socialno sodišče ni v njeni zadevi sprejelo sklepa o prekinitvi postopka do rešitve podobnega primera. Zato je pritrditi sodišču prve stopnje, da ni tožnica uspela dokazati vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. To pa je eden izmed ključnih elementov, ki so potrebni, da nastane odškodninska obveznost. Ni mogoče slediti pritožbi, ki iztrga izjave iz tožničine izpovedbe, ne da bi ta dokaz ocenila z drugimi dokazi.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je v podobnih primerih sedaj odločilo tudi Vrhovno sodišče RS (primerjaj zadevo II Ips 305/2009). V tej sodbi pa Vrhovno sodišče meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev predmetne tožbe. Kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, prav tako pa tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva in pravica do enakosti pred zakonom, po stališču Vrhovnega sodišča niso osebnostne pravice in zato se ne more tožnica opirati na določbo 179. člena OZ, ki priznava denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Vrhovno sodišče zato meni, da analogija z uporabo 179. člena OZ ne pride v poštev. Tudi iz tega razloga ni mogoče tožnici ugoditi in je zavrnitev tožbenega zahtevka pravilna tudi zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije.

Tožnica še trdi, da bi se sodišče moralo upreti na določbo EKČP (1. odstavek 6. člena, 13. člen in 41. člen). Pritožbeno sodišče dodaja, da te določbe niso neposredno izvršljive oziroma jih ni mogoče direktno uporabiti v konkretni zadevi. Te določbe narekujejo nadaljnje notranjepravno zakonodajno urejanje (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 591/2008 in II Ips 305/2009). Zato tudi pritožbeni očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker se ni oprlo na EKČP, ni utemeljen.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločilo, pri tem pa ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških temelji na 165. členu ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato ji pritožbeno sodišče ni moglo priznati pravdnih stroškov.