Jedro

Določba 1. odst. 23. člena ZDen-B določila posebne obnovitvene razloge, po katerih je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Predlog za obnovo postopka denacionalizacije pa lahko vložijo tudi stranke v postopku denacionalizacije. Med drugim je dopustno začeti obnovo tudi, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka). Iz navedene določbe torej izhaja, da gre za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe izdane v postopkih denacionalizacije. Glede na to, da je zakonodajalec z navedeno specialno določbo dopustil poseganje v pravnomočne odločbe o denacionalizaciji tudi še po izteku rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, je po stališču sodne prakse mogoče uveljavljati takšne nepravilnosti in nezakonitosti pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih denacionalizacije, ki so še v teku ali pa v okviru vloženega pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. V takšnem primeru pa organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji, ob smiselni uporabi določbe 3. odst. 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahteva, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, ki jih navaja stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Oddelka za upravne notranje zadeve Upravne enote A., št. ... z dne 8.5.2002. Z navedenim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka v zvezi z odločbo o ugotovitvi državljanstva za A. A.. Odločba o ugotovitvi državljanstva je bila izdana na podlagi 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, št. 27/91, 31/93, 23/97, 65/98, 66/00, ZDen). Z odločbo je bilo ugotovljeno, da je A. A. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS, štel za državljana Republike Slovenije in jugoslovanskega državljana od 28. 8. 1945 do 9. 5. 1946, ko mu je to državljanstvo prenehalo zaradi smrti. Po določbi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku lahko obnovo upravnega postopka predlaga le stranka. Kdo ima položaj stranke v postopku ugotovitve državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije, pa določa ZDen. Dne 3. 10. 1998 je stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji, ki v 15. členu določa, da so stranke v postopku ugotavljanja državljanstva le upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Lastnost stranke, dane tožeči stranki na podlagi 1. odst. 60. čelna ZDen, se torej ne razteza na 49. člen ZUP. Po izrecni določbi 6. odst. spremenjenega 60. člena ZDen pa zavezanec nima pravice udeleževati se postopka ugotavljanja državljanstva kot stranka. Ker torej tožeči stranki ni mogoče priznati lastnosti stranke v postopku, je prvostopni organ pravilno njen predlog za obnovo postopka zavrgel. Tožeča stranka v tožbi navaja, da v tem postopku ni mogoče upoštevati določbe novele ZDen-B, ki določa stranke v postopku ugotovitve državljanstva, ker navedena določba lahko velja le za obdobje po uveljavitvi novele, ne pa tudi pred tem. Iz navedenega razloga bi zato moral upravni organ tožeči stranki omogočiti udeležbo v postopku ugotavljanja državljanstva za pokojnega A. A.. Po določbah ZUP pa mora organ po uradni dolžnosti skrbeti, da so v postopku udeleženi vsi, na katerih pravice ali pravne koristi bi lahko vplivala odločba. Tega pa upravni organ ni storil. Prav tako mora organ dati strankam možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Upravni organ pa tožeče stranke sploh ni seznanil s tem, da so lahko kršene njene pravice in pravne koristi, niti je ni opozoril, da je v teku omenjeni postopek za ugotovitev državljanstva. Tožeča stranka pa ima izkazan pravni interes za udeležbo v tem postopku, saj ima obstoječa ugotovitvena odločba o državljanstvu za tožečo stranko negativne posledice v nadaljnjem postopku denacionalizacije. Zaradi takšne napačne ugotovitvene odločbe bi lahko prišlo do bistvenega zmanjšana nepremičnega premoženja tožeče stranke. V obravnavanem primeru pa je tudi podan obnovitveni razlog, saj tožeča stranka razpolaga z dokazi, iz katerih izhaja, da je bil pokojni A. A. skoraj zagotovo ustreljen še pred uradno razglasitvijo konca vojne, to je 9. 5. 1945 in torej pred začetkom veljavnosti zakona o državljanstvu FLRJ, zaradi česar tudi ni postal državljan FLRJ. Pravni interes tožeče stranke za obnovo postopka pa je v tem, da lahko ima še naprej v lasti nepremičnine, kot je bilo to do sedaj. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi ter odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je priglasil udeležbo v postopku.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, kdo je lahko stranka v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije. Po določbi 3. odst. 63. člena ZDen izda upravni organ, pristojen za notranje zadeve na zahtevo organa, ki odloča o zahtevi za denacionalizacijo, ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Državljanstvo navedenih oseb se torej ugotavlja v posebnem postopku kot predhodno vprašanje. Po določbi 6. odst. 60. člena ZDen, ki je bila sprejeta z novelo ZDen-B (Ur. list RS, št. 65/98 - člen 15) so stranke v postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku za denacionalizacijo upravičenec in njegovi pravni nasledniki. Navedena določba torej nedvoumno opredeljuje, kdo je lahko stranka v postopku ugotavljanja državljanstva upravičencev do denacionalizacije. V zvezi s tem pa je tudi neutemeljen tožbeni ugovor, da se navedena določba nanaša le na postopke, ki so bili začeti po uveljavitvi novele. Po določbi 27. člena ZDen B se namreč sodni in upravni postopki, ki do uveljavitve novele še niso bili pravnomočno končani, končajo po določbah Zden-B. V obravnavanem primeru pa postopek ob uveljavitvi novele še ni bil pravnomočno zaključen, zato je potrebno tudi v tej zadevi upoštevati dopolnjeno določbo 6. odst. 60. člena ZDen. Ne glede na navedeno pa tudi po ustaljeni sodni praksi pred uveljavitvijo novele zavezanci niso imeli položaja stranke v postopku ugotavljanja državljanstva upravičencev. Po mnenju Vrhovnega sodišča je namreč določba 15. člena ZDen-B predvsem pojasnjevalne narave in ni pomenila spremembe dotedanje ureditve (sodba VS opr.št. I Up 862/2000). Tako tudi po razlagi prejšnjih določb ZDen in ZUP tožeči stranki ne bi bil priznan položaj stranke v postopku. Ob tem pa še sodišče pojasnjuje tudi stališča sodne prakse v zvezi z določbo 23. člena ZDen-B. Navedena novela je iz razloga, da ne bi prišlo do oškodovanja družbene lastnine zaradi nepravilnosti in nezakonitosti v denacionalizacijskih postopkih, v 1. odst. 23. člena določila posebne obnovitvene razloge, po katerih je ne glede na roke, določene z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek, dopustno začeti postopek obnove zoper pravnomočno odločbo, izdano v denacionalizacijskem postopku, zoper katero ni več možno vložiti izrednih pravnih sredstev po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Predlog za obnovo postopka denacionalizacije pa lahko vložijo tudi stranke v postopku denacionalizacije. Med drugim je dopustno začeti obnovo tudi, če je bila nepravilno izdana pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu (4. točka). Iz navedene določbe torej izhaja, da gre za samostojno izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe izdane v postopkih denacionalizacije. Glede na to, da je zakonodajalec z navedeno specialno določbo dopustil poseganje v pravnomočne odločbe o denacionalizaciji tudi še po izteku rokov za vložitev izrednih pravnih sredstev, je po stališču sodne prakse mogoče uveljavljati takšne nepravilnosti in nezakonitosti pri ugotavljanju državljanstva tudi v postopkih denacionalizacije, ki so še v teku ali pa v okviru vloženega pravnega sredstva zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. V takšnem primeru pa organ, ki je pristojen za odločanje o denacionalizaciji, ob smiselni uporabi določbe 3. odst. 63. člena ZDen, od pristojnega organa zahteva, da ta ponovno ugotavlja državljanstvo v obsegu in glede dejstev ter okoliščin, ki jih navaja stranka. Glede na navedeno stališče bo tako lahko tožeča stranka ugovarjala zoper nepravilno izdano pozitivno ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca A. A. in v zvezi s tem tudi predlagala dokaze v okviru postopka o denacionalizaciji oz. v pritožbi zoper prvostopno odločbo o denacionalizaciji. Obnovitveni razlog iz 4. točke 1. odst. 23. člena ZDen-B pa je podan, če so verjetno izkazane okoliščine, da je bila pozitivna ugotovitvena odločba o državljanstvu nepravilno izdana. V obravnavanem primeru pa podati v spisu kažejo na to, da je upravičenec A. A. umrl pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu dne 28. 8. 1945, zaradi česar ne bi mogel pridobiti jugoslovanskega državljanstva. Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. list RS, št. 50/97, 70/00).