Jedro

Tožnik je drugemu v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri zdravniku mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke in izvedbo programa varne vožnje za zdravnika. S svojim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skladno s pravili policije, kodeksi etike, zakoni in kolektivnimi pogodbami. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje ima tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 (odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tega namreč stori, kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena KZ-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 10. 11. 2016 in sklepa Vlade Republike Slovenije, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 11. 1. 2017; ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 24. 1. 2017, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja; da ga je tožena stranka dolžna pozvati na delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in pripadajočih aneksov ter mu za ves čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo priznati vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem ga prijaviti v obvezna zavarovanja, obračunati osnovno bruto plačo, po odvedbi obveznih davkov in prispevkov pa tožniku izplačati ustrezen neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. dne v naslednjem mesecu do dne plačila; da mu je tožena stranka dolžna za čas nezakonite prepovedi opravljanja dela od 14. 10. 2016 do prenehanja delovnega razmerja obračunati osnovno bruto plačo, po odredbi obveznih davkov in prispevkov pa mu izplačati ustrezen neto znesek, vse ustrezno zmanjšano za že prejeto nadomestilo plače, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska posamezne plače od 6. dne v naslednjem mesecu do dne plačila in da mu je dolžna tožena stranka povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi neizvedbe predlaganih dokazov, zlasti ker sodišče ni pridobilo in poslušalo posnetkov telefonskih pogovorov med njim in A.A. ter B.B. in ker toženi stranki ni naložilo predložitev seznama dokumentov, ki sta jih dne 10. 11. 2016 podpisala C.C. in D.D., vključno z urami, ko so bili dokumenti odpravljeni ter Poročila o dogodkih pristopne kontrole za C.C. za 10. 11. 2016. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da ni prerekal v odpovedi povzetih telefonskih pogovorov in sms sporočil. Tožnik je navajal, da so prepisi posnetih telefonskih pogovorov vzeti iz konteksta. Prepise prisluhov je pripravljala tožena stranka, ki pa je izmed vseh zaznanih prisluhov izpostavila le določene dele. Za pravilno razumevanje pomena izjave je bistvena izgovorjava posamezne izjave. Prepis prisluhov ne predstavlja neposrednega dokaza. Sodišče je z upoštevanjem tega zapisa kršilo načelo neposrednosti, ki je določeno v 4. členu ZPP. V zvezi z uporabo uradnih zaznamkov v civilnem postopku opozarja na odločitev VSRS opr. št. II Ips 325/2010. Navaja, da prepisa prisluhov, ki ga je izdelala policija, ni nihče overil. Poleg tega je dalo sodišče visoko dokazno vrednost izjavam A.A., čeprav se je izkazal kot neverodostojna oseba. Iz listin, ki jih sodišče ni pridobilo od tožene stranke, pa bi bilo mogoče ugotoviti, da se je 10. 11. 2016 C.C. zadrževal na istih lokacijah kot D.D., kar dokazuje, da je C.C. sodeloval pri pripravi izpodbijanega sklepa, pa ga kljub temu iz neznanega razloga ni podpisal. Opozarja na protispisno ugotovitev sodišča o skladnosti izpovedb C.C. in D.D. glede okoliščin prejema v podpis izredne odpovedi. V zvezi z zavrnitvijo dokaznih predlogov sodišču očita tudi kršitev 22. in 23. člena URS.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi podpisala upravičena oseba. Odločitev sodišča je v nasprotju s 34. členom ZJU, na podlagi katerega lahko predstojnik za izvrševanje pravic in obveznosti delodajalca pooblasti drugo osebo, to je vodjo kadrovskega poslovanja, pri čemer lahko tako pooblastilo izda le eni osebi. Generalni direktor policije je to zakonsko možnost že izkoristil, ko je izdal pooblastilo E.E..

Nadalje izpodbija ugotovitev sodišča, da je bila izredna odpoved podana pravočasno. Glede na izpoved D.D., da jo je s kršitvami seznanil predstavnik Uprave F. že 11. 10. 2016 zjutraj, je ugotovitev sodišča, da je bila tožena stranka z razlogi za izredno odpoved seznanjena šele po zaključku akcije, nepravilna in protispisna.

Sodišče je nepravilno zaključilo, da mu ni bila kršena pravica do izjave oziroma do zagovora, ker naj bi v pisnem zagovoru natančno konkretiziral očitke in nanje natančno in sistematično odgovoril. V zvezi s tem se sklicuje na odločitev VDSS opr. št. Pdp 470/2015 in poudarja, da v primeru, če delodajalec delavcu vroči vabilo na zagovor, iz katerega ne izhajajo konkretni očitki, delavčevo kasnejše ravnanje ali opustitve ne morejo sanirati kršitve delodajalca. Vztraja, da so bili očitki nekokretizirani, saj tožena stranka ni navedla, kaj se mu očita. Tožnik je zgolj na podlagi poklicih izkušenj sklepal, kaj se mu očita, pa še to se je ves čas spreminjalo. V pritožbi primeroma navaja spremembe očitkov, kot so se mu očitali v obvestilu in vabilu na zagovor, sklepu o izredni odpovedi, odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah.

Zmotno je stališče sodišča, da za izvršitev očitanih kršitev zadošča že obljuba ali ponudba nedovoljene nagrade, ki je določena kot zakonski znak kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je A.A. opravljal gospodarsko dejavnost. Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. Ips 24015/2010-1055 poudarilo, da mora biti posel oziroma storitev v zvezi z gospodarsko dejavnostjo, ki se opravlja bodisi tržno bodisi netržno, a proti plačilu. Sodišče je napačno ocenilo, da ima izvajanje zdravstvenih storitev v UKC G. gospodarsko naravo. Storitve, ki jih je bila deležna tožnikova žena, predstavljajo zdravstvene storitve v okviru javnega zdravstvenega sistema, kot take pa tipično negospodarsko dejavnost. A.A., ki naj bi mu tožnik dal nedovoljeno obljubo, ni izvajal gospodarske dejavnosti.

Tožnik vztraja, da ni prišlo do preskoka čakalne vrste. Iz sporočil in pogovorov ne izhaja, da bi tožnik želel doseči preskok čakalne vrste. Prav tako ne gre za to, da bi A.A. določil datum operacije, pač pa je bil zgolj tisti, ki lahko o datumu poizve in jima ga sporoči. Sodišču očita, da je protispisno ugotovilo, da naj bi A.A. prvi izvedel za datum operacije in da na dogovarjanje za pregled mimo čakalne vrste kaže dejstvo, da je tožnikova žena odpovedala že določen termin za pregled in operacijo v SB H., še preden je dobila datum operacije pri I.I.. V zvezi z očitki obljube izvedbe varne vožnje za I.I. navaja, da je bilo na srečanju 5 - 10 motoristov in da je tožnik uskladil termin in lokacijo srečanja za vse udeležence, ne da bi vedel, kdo se ga bo udeležil. Tožnik taka srečanja pripravlja že več let, pri čemer gre za prostovoljna, brezplačna in prijateljska druženja motoristov. Sodišče se do teh dejstev ni opredelilo. Tudi v zvezi z očitkom pomoči pri premestitvi policistke opozarja, da do premestitve ni prišlo. Šlo je za vprašanje, ali je v okviru določene policijske uprave sploh mogoče opravljati prakso in ne za poskus premestitve. Ugotovitev sodišča, da je tožnik opravljal klice in poizvedoval, nima podlage v izvedenih dokazih. Iz obrazložitve v 25. točki izpodbijane sodbe ni razvidno, katera kršitev naj bi bila tožniku sploh dokazana. Poleg tega sodišče ni pojasnilo, katera tožnikova ravnanja naj bi predstavljala kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Izpodbijana sodba je v tem delu neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti.

Navaja, da ni izpolnjen pogoj po prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. C.C. in D.D. sta o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja izpovedovala pavšalno. Očitno je, da je bila odločitev o izredni odpovedi sprejeta hipno, na podlagi sumov in iz tožniku neznanih subjektivnih razlogov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo tožnika, v katerem prereka njegove pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah zatrjevanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o bistveni kršitvi določb postopka iz 14. drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo sodišču prve stopnje očita v zvezi z obrazložitvijo sodbe. Ta kršitev je podana, če ima sodba, bodisi v zvezi z izrekom ali v zvezi z obrazložitvijo razlogov o odločilnih dejstvih, pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Sodišče prve stopnje je jasno navedlo, kateri očitek iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožniku dokazan (23. točka obrazložitve sodbe) in zakaj ta predstavlja utemeljen razlog za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med razlogi pa tudi ni nasprotij, zato je sodbo mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal tožnik, zlasti ker toženi stranki ni naložilo predložitev seznama dokumentov, ki sta jih dne 10. 11. 2016 podpisala C.C. in D.D., vključno z urami, ko so bili dokumenti odpravljeni, Poročila o dogodkih pristopne kontrole za C.C. za dan 10. 11. 2016 ter ni pridobilo posnetkov telefonskih pogovorov med tožnikom in A.A. ter B.B.. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo tako navedbe tožnika o relevantnih dejstvih kot tudi njegove dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želel dokazati. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo in za njihovo dokazovanje tudi pravilno ni izvedlo dokazov. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zavrnitev teh dokaznih predlogov (v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z neizvedbo dokazov je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena (pravica do sodnega varstva) Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91, s spremembami).

8. Sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo predložitve seznama dokumentov, ki sta jih dne 10. 11. 2016 podpisala C.C. in D.D., vključno z urami, ko so bili dokumenti odpravljeni, in Poročila o dogodkih pristopne kontrole za C.C. za 10. 11. 2016, saj ti dokazni predlogi niso bili podani za ugotavljanje pravno relevantnih dejstev. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela namestnica generalnega direktorja D.D. veljavno pooblastilo za podpis izpodbijanega sklepa o izredni odpovedi, dejstvo, da naj bi se generalni direktor in njegova namestnica spornega dne zadrževala na istih lokacijah, kar naj bi izhajalo iz navedenih listin, ne dokazuje neveljavnosti navedenega pooblastila, kot to zmotno uveljavlja tožnik v pritožbi. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z zavrnitvijo dokaznega predloga po pridobitvi posnetkov telefonskih pogovorov med tožnikom in A.A. ter tožnikom in B.B.. Ker tožnik vsebini teh pogovorov, ki so bili povzeti v kazenski ovadbi z dne 12. 10. 2016, in izpodbijani izredni odpovedi, ni nasprotoval, izvedba tega dokaznega predloga ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje zato, ker tega dokaza ni izvedlo, ni kršilo 4. člena ZPP, kot to neutemeljeno uveljavlja tožnik.

9. Sodišče prve stopnje je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku s sklepom z dne 10. 11. 2016, potrjenim s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 11. 1. 2017. Očitki v izredni odpovedi temeljijo na ugotovitvah in prepisih posnetih telefonskih pogovorov in sms poročil iz kazenske ovadbe z dne 12. 10. 2016, ki je bila podana po zaključku akcije v preiskavi kaznivih dejanj v zvezi z zagotavljanjem preskoka čakalnih vrst za opravljanje zdravstvenih storitev. Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi očitala številne kršitve, sodišče prve stopnje pa je po oceni izvedenih dokazov ugotovilo utemeljenost očitka, da je tožnik A.A. v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri dr. I.I. (zdravniku UKC G., klinika J.) mimo čakalne vrste, kot protiuslugo obljubil pomoč pri premestitvi policistke K.K. in program varne vožnje za I.I..

10. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku v odpovedi utemeljeno očitala, da je naklepoma huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). S svojim ravnanjem je izpolnil tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2002 s spremembami), ki ga stori, kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena KZ-1. Glede na to je podan tudi odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR‑1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

11. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijanega sklepa o izredni odpovedi ni podpisala upravičena oseba. Meni, da je pooblastilo št. ... z dne 11. 2. 2015 D.D. izdano v nasprotju s 34. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). Po tem členu lahko predstojnik za izvrševanje pravic in dolžnosti delodajalca pooblasti vodjo kadrovskega poslovanja, pri čemer je izrecno določeno, da se takšno pooblastilo lahko da samo eni osebi. Glede na to, da je generalni direktor predhodno že izdal pooblastilo E.E., tožnik meni, da je posledično neveljavno pooblastilo D.D.. Tako stališče tožnika je zmotno.

12. Odločanje o pravicah in obveznostih delavcev, v katerega sodi tudi odločanje o prenehanju delovnega razmerja, je sicer v pristojnosti zakonitega zastopnika družbe (...), ki pa lahko to pristojnost prenese na drugega. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz Zakona o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, Ur. l. RS, št. 15/2013 s spremembami), ki v 48. členu določa, da ima generalni direktor policije lahko dva namestnika, ki mu pomagata pri vodenju policije v okviru pooblastil, ki jih določi generalni direktor policije s pisnim pooblastilom (prvi odstavek) in da v primeru odsotnosti ali zadržanosti generalni direktor policije pooblasti namestnika, ki ga nadomešča (drugi odstavek). Generalni direktor policije C.C. je dne 11. 2. 2015 izdal pooblastilo št. ... (B12), s katerim je za nadomeščanje z vsemi pooblastili v času njegove odsotnosti pooblastil svojo namestnico D.D., kar je potrdil tudi v svoji izpovedi. Dejstvo, da je C.C. predhodno, to je dne 29. 1. 2015, izdal dve pooblastili E.E. (pri čemer je šlo zgolj za omejeni pooblastili - za izdajanje in podpisovanje sklepov o določitvi letnega dopusta in za podpisovanje sklepov o odsotnosti z dela s pravico nadomestila plače), tako ne vpliva na veljavnost pooblastila D.D.. Sodišče prve stopnje je na podlagi skladnih izpovedi D.D. in C.C. ugotovilo, da je bil izpodbijani sklep o izredni odpovedi tožniku pripravljen in predložen v podpis dne 10. 11. 2016 okoli 15.00 ure, ko generalnega direktorja ni bilo na službenem mestu. Njegovo odsotnost potrjuje tudi mesečna urna kartica za dne 10. 11. 2016 (B13), ki jo je predložila tožena stranka. Glede na to, da je imela D.D. ustrezno pooblastilo, je lahko v času odsotnosti generalnega direktorja C.C. veljavno podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v imenu tožene stranke.

13. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila izredna odpoved podana prepozno. Po drugem odstavku 109. člena ZDR-1 mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga; v primeru krivdnega razloga, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pa lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od dneva ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved tožniku ugotovila dne 11. 10. 2016, ko je bila s podatki o zaključeni akciji kriminalistov Sektorja L. Policijske uprave M. v preiskavi kaznivih dejanj v zvezi z zagotavljanjem preskoka čakalnih vrst za opravljanje zdravstvenih storitev seznanjena namestnica generalnega direktorja D.D., ki je nadomeščala odsotnega generalnega direktorja C.C.. Slednji je bil sicer z razlogi za tožnikovo odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjen na daljavo. Sodišče prve stopnje je za tak dokazni zaključek imelo zadostno podlago v izpovedih D.D. in C.C., saj sta oba skladno izpovedala o okoliščinah seznanitve z razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje protispisno ugotovilo, da je bila tožena stranka z razlogom za odpoved seznanjena po zaključku akcije, glede na to, da je D.D. izpovedala, da je bila z razlogom za izredno odpoved tožniku seznanjena 10. 11. 2016. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila akcija kriminalistov v zvezi z obravnavanimi kršitvami zaključena 10. 11. 2016, istega dne pa je bila o podatkih, da je več uslužbencev iz Uprave N. Generalne policijske uprave s svojim ravnanjem ogrozilo notranjo varnost v policiji, med njimi tudi tožnik, obveščena tudi namestnica generalnega direktorja D.D.. Za začetek 30-dnevnega prekluzivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 je bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved tožniku ugotovil generalni direktor policije (predstojnik), ki nastopa in odloča v imenu Generalne policijske uprave oziroma v obravnavanem primeru namestnica generalnega direktorja, ki ga je v spornem času nadomeščala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 10. 11. 2016, pravočasna, saj je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. 15. Neutemeljeno tožnik v pritožbi navaja, da so bili očitki glede kršitev delovnih obveznosti tako nekonkretizirani, da ni vedel, kaj se mu očita, zato je bila kršena njegova pravica do zagovora, in da je tožena stranka v podani izredni odpovedi spremenila očitke iz vabila na zagovor. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da obvestilo in vabilo na zagovor z dne 14. 10. 2016 in sklep o izredni odpovedi z dne 10. 11. 2016 nista bila "vsebinsko prazna" do te mere, da iz njiju ne bi bilo mogoče razbrati očitkov, kot to zmotno meni tožnik. Oba sta bila namreč dovolj konkretizirana, tako da je bilo tožniku jasno, kaj se mu očita, tako glede prizadevanja za preskok čakalne vrste za pregled in operacijo njegove žene pri I.I. kot glede obljube protiusluge A.A. v obliki pomoči pri premestitvi policistke K.K. in I.I. v obliki izvedbe programa varne vožnje. Zahteva po konkretizaciji očitkov pomeni predvsem to, da je očitek kršitve delovnih obveznosti dovolj jasen. Navedenemu pa je bilo v obravnavanem primeru zadoščeno. To potrjuje tudi dejstvo, da se je tožnik v pisnem zagovoru z dne 8. 11. 2016, v pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi z dne 10. 11. 2016 in vloženi tožbi v tem sporu povsem določno opredelil do vseh posameznih očitkov tožene stranke. Sklicevanje tožnika, da se je v zvezi z razumevanjem očitkov zanašal zgolj na svoje poklicne izkušnje, je neutemeljeno in ne uspe vzbuditi dvoma v pravilnost presoje sodišča prve stopnje. Poleg tega, da je tožena stranka v obvestilu in vabilu na zagovor dovolj jasno konkretizirala očitke, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da očitkov iz vabila na zagovor v sklepu o izredni odpovedi ni spremenila, razen očitka, ki se je nanašal na obljubo helikopterskega poleta, glede katerega pa je sodišče pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved v tem delu nezakonita.

16. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tožniku očitanimi ravnanji v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in po oceni izvedenih dokazov sprejelo pravilen dokazni zaključek o utemeljenosti očitka, da je tožnik A.A. v zameno, da bi mu uredil pregled in operacijo žene pri I.I. mimo čakalne vrste, obljubil pomoč pri premestitvi policistke K.K. in izvedbo programa varne vožnje za I.I.. Dokazni zaključek, da je navedeni očitek tožniku dokazan, je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo na podlagi prepisov posnetih telefonskih pogovorov in sms sporočil, kot izhajajo iz kazenske ovadbe z dne 12. 10. 2016. V zvezi s prepisi pogovorov je sodišče prve stopnje pojasnilo, zakaj ni sledilo tožnikovim trditvam, da so vzeti iz konteksta in da bi bilo potrebno poslušati vse telefonske pogovore. Pritožbeno sodišče z razlogi sodišča prve stopnje soglaša. Glede na to, da tožnik vsebini pogovorov ni nasprotoval in ni konkretneje navedel, kateri pogovori naj bi bili razumljeni napačno, in kako naj bi to vplivalo na presojo očitanih kršitev, je dovolj prepričljiva dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je iz vsebine povzetih telefonskih pogovorov in sms sporočil mogoče ugotoviti, da si pogovori vsebinsko in kronološko sledijo in skupaj tvorijo smiselno celoto, zato o drugačnem kontekstu, kot je to navajal tožnik, ni mogoče govoriti. Zgolj pavšalne trditve, da so pogovori in sms sporočila izvzeti iz konteksta, pa ne utemeljujejo drugačnega zaključka o presoji njihove vsebine.

17. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da iz vsebine številnih telefonskih pogovorov in sms sporočil, ki sta si jih v obdobju od 11. 4. 2016 dalje izmenjala tožnik in A.A., izhaja, da je tožnik poskušal doseči preskok čakalne vrste pri pregledu in operaciji njegove žene, saj je večkrat prosil A.A. za posredovanje pri I.I. v zvezi s čimprejšnjim datumom pregleda in operacije, A.A. pa mu je to tudi obljubljal. Kot protiuslugo je tožnik A.A. obljubljal pomoč oziroma posredovanje pri premestitvi policistke K.K. in izvedbo varne vožnje za I.I.. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da dejansko ni prišlo do preskoka čakalne vrste pri pregledu in operaciji njegove žene. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da to za obstoj očitane kršitve ni pomembno, saj zadošča že, da si je tožnik prizadeval za preskok čakalne vrste z obljubo ali ponudbo nedovoljene nagrade, darila ali koristi z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost ali korist. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku, da A.A. ni obljubljal ureditve programa varne vožnje za I.I. in da ni obljubljal posredovanja pri premestitvi policistke K.K. in zakaj je po oceni ostalih izvedenih dokazov, zlasti vsebine telefonskih pogovorov in sms sporočil med njim in A.A. ter B.B. zaključilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost očitka. Dokazna ocena izvedenih dokazov sodišča prve stopnje je jasna, logična in prepričljiva, zato pritožbeno sodišče z njo soglaša. Pritožbene navedbe, da do premestitve policistke ni prišlo in da ni šlo za program varne vožnje, temveč je organiziral neformalno, prijateljsko srečanje motoristov, so neutemeljene in ne vplivajo na obstoj tožnikove kršitve.

18. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik s svojim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, in sicer 13. člen pogodbe o zaposlitvi (vestno opravljanje dela), 14. člen pogodbe o zaposlitvi (prepoved škodljivih ravnanj), 33. člen ZDR-1 (vestno opravljanje dela), 34. člen ZDR-1 (spoštovanje delovnih obveznosti), 37. člena ZDR-1 (prepoved škodljivih ravnanj) in 93. člen ZJU (opravljanje dela v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike). Tožnik je huje kršil tudi 15., 17. in 27. člen Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, Ur. l. RS, št. 15/13 in nadaljnji), v skladu s katerim bi moral tudi zunaj delovnega časa preprečevati nezakonita dejanja ter opravljati druge policijske naloge, če je zaradi nezakonitega dejanja ali splošne nevarnosti neposredno ogroženo življenje, zdravje, osebna varnost ali premoženje. Ravnal pa je tudi v nasprotju s 4. členom Pravil policije, št. ... z dne 21. 10. 2013, ki določa, da mora uslužbenec delo opravljati vestno, strokovno, zakonito, pravočasno, in skladno s pravili policije, kodeksi etike, zakoni in kolektivnimi pogodbami. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 19. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi jasne in prepričljive razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedima generalnega direktorja policije C.C. in njegove namestnice D.D.. Oba sta skladno izpovedala, da gre pri tožniku za takšne kršitve, ki so za vodstvene delavce nesprejemljive. D.D. je poudarila, da je policija zelo pomemben državotvorni organ, za katerega povprečje ni dovolj. Ves čas se opozarja vse policiste, zlasti vodje, da je ničelna toleranca do korupcije. V tožnikovem primeru je šlo za sum korupcije, pri čemer je pri vodji zaupanje še bolj pomembno, saj policija brez zaupanja javnosti ne more funkcionirati. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je ob upoštevanju teže in narave očitane in dokazane kršitve ter dejstva, da gre za policista, ki bi moral kot tak nezakonita ravnanja odkrivati in preprečevati, ne pa jih sam izvrševati, ter je poleg tega zasedal še vodilni položaj v Policiji, bilo zaupanje tožene stranke v tožnika utemeljeno porušeno do te mere, da delovnega razmerja z njim ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka.

20. Za zakonitost izredne odpovedi zadostuje že, da je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pritožbeno sodišče pa se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikovo ravnanje tudi vse znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1 (odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tega namreč stori, kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost, obljubi, ponudi ali da nedovoljeno nagrado, darilo ali kakšno drugo korist zanjo ali za koga drugega, da bi sebi ali komu drugemu pridobil kakšno neupravičeno ugodnost pri pridobitvi ali ohranitvi posla ali druge nedovoljene koristi iz prvega odstavka 241. člena KZ-1. 21. Za tožnika je sporna predvsem izpolnitev zakonskega znaka "kdor osebi, ki opravlja gospodarsko dejavnost", saj meni, da je A.A. vsa ravnanja izvajal kot fizična oseba in ni opravljal gospodarske dejavnosti. Tožnikovo stališče je zmotno. Sodišče prve stopnje je pri presoji "opravljanja gospodarske dejavnosti" pravilno izhajalo iz desetega odstavka 99. člena KZ-1, ki med drugim določa, da se za gospodarsko dejavnost po KZ-1 šteje tudi vsaka dejavnost, ki se za dogovorjeno ali predpisano plačilo opravlja poklicno ali organizirano in enajstega odstavka 99. člena KZ-1, ki podrobneje opredeljuje, kaj se šteje za opravljanje gospodarske dejavnosti. Že sodišče prve stopnje je opozorilo na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zavzelo v zadevi opr. št. I Ips 24015/2010 - 1055. Poudarilo je, da pojem "gospodarska dejavnost" ni vezano na pooblastila storilca, ampak gospodarsko dejavnost subjekta (organizacije) in da pri tem ni odločilno, kakšne narave je prevladujoča oziroma temeljna dejavnost ali celo pravnoorganizacijska oblika subjekta, temveč je ključno, ali ima gospodarsko naravo tista posamična dejavnost subjekta, pri kateri je prišlo do izvršitvenega ravnanja storilca. To pomeni, da bo zakonski znak "pri opravljanju gospodarske dejavnosti" izpolnjen ne glede na to, da temeljna dejavnost subjekta bo ali ne bo gospodarska, če bo do izvršitvenega ravnanja prišlo v okviru gospodarske dejavnosti, s katero se gospodarske ali negospodarske organizacije (izjemoma) ukvarjajo. Upoštevanje ureditev "gospodarske dejavnosti" v KZ-1 in citirana stališča Vrhovnega sodišča RS, se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je s tem, ko je A.A. nastopal kot oseba, ki je posredoval pri I.I., zdravniku zaposlenemu v UKC G., ki opravlja dejavnost izvajanja zdravstvenih storitev na račun javnih sredstev, izpolnjen tudi zakonski znak, da je dejanje izvršeno pri opravljanju gospodarske dejavnosti.

22. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevkom za reintegracijo in reparacijo, utemeljeno zavrnilo. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške.