Jedro

Z zapustitvijo azilnega doma je tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in odločila, da bo tožnik predan Republiki Nemčiji kot odgovorni državi članici za obravnavanje njegove prošnje (2. točka izreka), vse na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU1 (v nadaljevanju: Uredba Dublin III). Iz obrazložitve izhaja, da je bil tožnik po podatkih Centralnega sistema EURODAC v zadevni sistem že vnešen kot prosilec za mednarodno zaščito in sicer 22. 7. 2013 s strani Republike Madžarske, 5. 11. 2015 s strani Republike Nemčije, 18. 7. 2016 s strani Republike Italije in 9. 2. 2018 ponovno s strani Republike Nemčije. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III, ki določa da mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica EU, je tožena stranka z uporabo meril iz III. poglavja zadevne Uredbe ugotavljala odgovorno državo članico ter pristojnemu organu Republike Nemčije posredovala prošnjo za ponovni sprejem tožnika. S strani slednjega je prejela pozitiven odgovor. Osebnega razgovora s tožnikom na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III ni opravila, saj je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ta navedel, da je z dublinskim postopkom seznanjen in se želi čimprej vrniti v Republiko Nemčijo. Tožena stranka meni, da v Republiki Nemčiji sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema zaradi posebnih pritiskov, ki bi ogrozile nemoteno delovanje sistema, ni, tudi ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, prav tako noben evropski organ ni obravnaval Republike Nemčije v zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi in nevarnostmi nečloveškega in poniževalnega ravnanja, zato je odločila kot izhaja iz 1. in 2. točke izreka izpodbijanega sklepa.

2. Tožnik v tožbi toženi stranki očita, da je opustila osebni razgovor s tožnikom, s tem pa kršila materialno pravo in dejansko stanje napačno oz. pomanjkljivo ugotovila. Ob vložitvi prošnje je sicer navedel, da se v Evropi nahaja okoli 10 let ter, da je bila njegova prošnja za azil v Republiki Nemčiji že zavrnjena. Nikoli pa ni navedel, vsaj sam se tega ne spomni, da si želi vrniti v Nemčijo. Tako Zakon o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot Uredba Dublin III določata obvezen osebni razgovor pred odločitvijo o prošnji za mednarodno zaščito. Tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi podal ustrezne informacije za določitev odgovorne države članice, zato je njena odločitev, da je Republika Nemčija odgovorna država članica, preuranjena, saj je očitno, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil tudi v drugih državah in ne le v Republiki Nemčiji. Toženi stranki očita še pomanjkljivosti v postopku določanja odgovorne države članice, saj tožena stranka ni upoštevala sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil, ki pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja, saj ni izrecno ocenila, kakšna bo obravnava tožnika v Republiki Nemčiji in ali mu tam lahko grozi kršitev njegovih temeljnih pravic. Stanje je zgolj pavšalno ocenila in ne konkretno preverila. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, podredno razveljavi (pravilno: odpravi, opomba sodišča) in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.

3. Tožnik skupaj s tožbo na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), vlaga še zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče izvršitev izpodbijanega sklepa odloži do izdaje pravnomočne odločitve o tožbi.

4. V odgovoru na tožbo se tožena stranka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene. Hkrati sodišče tudi obvešča, da je tožnik 17. 9. 2018 samovoljno zapustil azilni dom in se do dne priprave odgovora na tožbo (18. 9. 2018) vanj ni vrnil niti ni sporočil novega naslova ali na kakršenkoli način obvestil toženo stranko, kje se nahaja. Tožena stranka zato sodišču predlaga, da tožbo zavrže. 5. Sodišče je dne 21. 9. 2018 pri toženi stranki opravilo dodatne poizvedbe glede tožnika in dobilo odgovor, da se do tega dne v Azilni dom ni vrnil. Prav tako je sodišče dobilo še odgovor tožene stranke z dne 24. 9. 2018, da se tožnik tudi do navedenega dne v Azilni dom ni vrnil. 6. Sodišče je tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov:

7. Vsak, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj. Tožena stranka je sodišče v odgovoru na tožbo obvestila, da je tožnik dne 17. 9. 2018 zapustil azilni dom. Ker se torej ne nahaja v azilnem domu, v katerem bi moral počakati na pravnomočno odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in se vanj tudi ni vrnil po poteku 3 dni (druga alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1) (odgovor na poizvedbe sodišča), je sodišče ocenilo, da ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje postopka. Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe in zahtevane začasne odredbe, zato se do navedb strank v postopku ni opredeljevalo.

8. Pri tem sodišče opozarja tudi na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 315/2016 z dne 25. 1. 2017, kjer je sodišče navedlo, da je z zapustitvijo azilnega doma tožnik s konkludentnim ravnanjem pokazal, da nima interesa za pravnomočno dokončanje postopka v Republiki Sloveniji in s tem tudi, da upravni akt, ki ga je izpodbijal s tožbo, očitno ne posega več v njegove pravice, ki jih je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito (8. točka obrazložitve sklepa). Vrhovno sodišče RS je v navedenem sklepu tudi navedlo, da taka odločitev ni v nasprotju z Direktivo 2013/32/EU o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite. Ta v enajstem odstavku 41. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati (11. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS).

9. Glede na zgoraj navedeno stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je enako stališču, ki ga je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že v številnih drugih prejšnjih odločitvah, je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tako tožbo kot zahtevano začasno odredbo zavrglo, ker upravni akt, ki se izpodbija, očitno ne posega več v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) z dne 26. 6. 2013 (UL EU, L 180/30 z dne 29. 6. 2013).