Jedro

Tožnikov opis policijskega nasilja in neprimernega odnosa varnostnikov v hrvaškem azilnem domu ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka) in sklenila, da Republika Slovenija prošnje ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III1, odgovorna država članica za obravnavanje prošnje (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik 10. 6. 2022 v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Predložil ni nobenega osebnega dokumenta s fotografijo, zato njegova identiteta ni nesporno ugotovljena.

3. Dne 2. 6. 2022 ga je zaradi nedovoljenega vstopa v državo obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Koper in mu odvzela prstne odtise, ki so bili poslani v Centralno bazo EURODAC2. Od tam je 10. 6. 2022 prejela podatek, da tožnik v omenjeno bazo ni vnesen. Ker pa je ob podaji prošnje predložil izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški, je bila v skladu z b. točko prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III pristojnemu hrvaškemu organu posredovana prošnja za ponovni sprejem tožnika kot prosilca. Dne 30. 7. 2022 je hrvaški pristojni organ odgovoril, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito.

4. Z namenom, da bi olajšala postopek določanja odgovorne države članice, je tožena stranka v skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III dne 5. 10 2022 s tožnikom opravila osebni razgovor. Seznanila ga je s potekom dublinskega postopka z Republiko Hrvaško in mu pojasnila, da je treba preveriti ali obstajajo kakšne okoliščine, zaradi katerih njegova predaja Republiki Hrvaški, ki bo nato obravnavala njegovo prošnjo, ni mogoča. Prisoten je bil tudi tolmač za ruski jezik.

5. Na osebnem razgovoru je tožnik izjavil, da je imel s hrvaško policijo negativne izkušnje. Pred prijetjem tri noči ni spal. Bil je v skrbeh zaradi pomanjkanja denarja, zato je spil nekaj alkohola (približno dva kozarca vina). V središču mesta Reka je zaspal na klopi, poleg je imel svoje osebne stvari. Takrat sta do njega pristopila dva policista in ga odpeljala na policijsko postajo. Tam se je končno prebudil in ugotovil, da ima rdeč, otekel nos, na nogah pa polno modric. Predpostavljal je, da sta ga policista tepla z gumijevkami. Ker je ostal brez svojih osebnih stvari, je sklepal, da sta mu jih ob prijetju vzela onadva. Potrkal je na vrata sobe za pridržanje in želel izvedeti kdaj ga bodo spustili na prostost. Na drugi strani vrat je policist odprl lino, skoznjo pomolil roko s pištolo in začel vpiti nanj. Na razgovoru je domneval, da mu je policist govoril psovke, njegovo ravnanje ga je šokiralo. Po tistem je bil prepričan, da so mu njegove stvari ukradli policisti, v policijskem postopku so ga slekli do spodnjic. Zatem ga je drug policist vprašal, če je ruski vojak. Ko je to zanikal, se je odnos policistov do njega nekoliko izboljšal. Pridržali so ga še čez naslednji dan in še eno noč. V tem času mu niso dali nobene hrane, dobil je le vodo, pa še na to je moral čakati pol ure. Za njegove prošnje za WC se niso zmenili. Zaslišali so ga šele tretji dan zjutraj, pojasniti je moral kako je prečkal mejo, nato so ga vprašali če potrebuje mednarodno zaščito. Ko je to potrdil in podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, ga je policija odpeljala v kamp za tujce.

6. V nadaljevanju je izjavil, da na Hrvaškem ni izkusil sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega dejanja. Doživel pa je negativne izkušnje z varnostniki v azilnem domu. Ti so ga klicali Rus. Ker ima ukrajinske, poljske, češke in nemške korenine, se je zaradi tega čutil ponižanega. Enkrat se je zbudil, ker ga je varnostnik (domnevno z roko) udaril po hrbtu in mu dejal, da se mora preseliti v drugo sobo. Tožnik mu je odgovoril, da bo to storil kasneje, nakar se je varnostnik razjezil in vrgel njegove stvari s postelje na tla. Drug varnostnik je na prosilce kričal, kot da bi bili zaporniki v taborišču. Njegov znanec iz azilnega doma mu je povedal, da so varnostniki zelo grobi, da „lajajo kot psi“ in se ne znajo normalno pogovarjati. Opazil je, da imajo Hrvati na splošno negativen odnos do Rusov. S strani mimoidočih na ulici in prodajalk je doživel „grobe odnose“. Enkrat se je na klopi na ulici zelo tiho pogovarjal s svojim znancem, nakar je nek starejši moški s pritličja stavbe nanj pričel kričati, da naj ne kriči. Menil je, da bo v primeru vrnitve na Hrvaško skoraj isto kot če bi se vrnil v Rusko federacijo. Odnos državnih organov in policije je namreč v obeh državah enak.

7. Do tujcev ima negativen odnos tudi lokalno prebivalstvo, ki je zelo zaprto, on pa ne želi živeti izoliran od družbe. Sicer niso vsi Hrvatje takšni, je pa med njimi veliko nacionalistov. Dejal je, da je imel na Hrvaškem prvi intervju, takrat so mu postavili več vprašanj. Ker so mu rekli, da drugega intervjuja morda ne bo (zanj ni prejel datuma), je „dojel“, da mora oditi iz Republike Hrvaške.

8. Tožena stranka je ocenila, da tožnikove izjave na osebnem razgovoru ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z hrvaškim azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih ne bi mogel biti vrnjen v Republiko Hrvaško (v nadaljevanju sistemske pomanjkljivosti).

9. Ni sledila tožnikovim izjavam, da naj bi ga takrat, ko je v središču mesta Reka spal na klopi, policista pretepla z gumijevkami. Če bi bilo temu tako, bi se takrat zagotovo prebudil, tako kot se je kasneje v azilnem domu, ko naj bi ga varnostnik udaril z roko po hrbtu. Prav tako je po mnenju tožene stranke povsem preuranjena in nedopustna njegova izjava, da sta mu torbo z osebnimi stvarmi in dokumenti ukradla policista. Iz uradnega zaznamka slovenske policije z 2. 6. 2022 je namreč razvidno, da je tožnik v predhodnem policijskem postopku izjavil, da za potni list ne ve, ali ga je izgubil na Hrvaškem ali so mu ga vzeli hrvaški policisti ali pa so mu ga ukradli brezdomci. Po mnenju tožene stranke bi se enako lahko zgodilo tudi z njegovimi ostalimi osebnimi stvarmi.

10. Po mnenju tožene stranke je do opisanih dogodkov na policijski postaji prišlo, preden je tožnik podal namero za azil na Hrvaškem. Zato ti dogodki ne morejo odražati omenjenih sistemskih pomanjkljivosti v Republiki Hrvaški. Poleg tega je tožnik na osebnem razgovoru izjavil, da so ga tam v policijskem postopku vprašali, ali potrebuje mednarodno zaščito in so ga takoj, ko je izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito odpeljali v azilni dom. To kaže na korektno postopanje hrvaške policije.

11. V nadaljevanju je tožena stranka izpostavila tožnikovo izjavo, da na Hrvaškem sistemskih pomanjkljivosti ni izkusil. Čeprav naj bi imel v azilnem domu negativne izkušnje z varnostniki, ni zatrjeval, da bi se v zvezi s tem pritožil vodstvu ali socialni službi v azilnem domu in s tem opozoril na njihovo neprimerno vedenje. Kot posplošeno je ocenila njegovo izjavo, da so vsi na Hrvaškem nacionalisti in da je tam odnos oblasti in lokalnega prebivalstva enak kot v Ruski federaciji.

12. Ugotovila je, da na strani tožnika ni utemeljenih razlogov in takšnih osebnih okoliščin, ki bi preprečevale njegovo predajo Hrvaški. Tožnik tudi ni predložil nobenih dokumentov in dokazil, s katerimi bi lahko potrdil svoje izjave o zatrjevanem poniževalnem ravnanju na Hrvaškem.

13. Tožena stranka je poudarila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, kjer imajo prosilci podobne pravice kot v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Od 1. 7. 2013 dalje je polnopravna članica EU in spoštuje pravni red EU, s tem pa tudi Uredbo Dublin III. Po njeni oceni tožnik ni dovolj prepričljivo navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne bi mogla oziroma ne bi smela vrniti na Hrvaško. Ob tem se je tožena stranka sklicevala na zadnjo sodbo tega sodišča I U 906/2022, iz katere izhaja, da je pri (ne)presoji glede obstoja sistemskih pomanjkljivosti bistveno kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti z osebo, potem ko je pridobila status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik potem, ko je na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito, grdega ravnanja hrvaških oblasti, razen neprimernega odnosa varnostnikov, ni bil deležen. To, da so ga v azilnem domu klicali Rus (kar je po njegovem mnenju neprimerno), pa po mnenju tožene stranke ne izkazuje sistemskih nepravilnosti.

_Tožbene navedbe in zahtevek_

14. Tožnik zanika, da bi na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Tega ne bi storil, saj tam s prosilci za mednarodno zaščito zelo grobo ravnajo. Na Hrvaškem ga je slučajno aretirala policija, ga priprla in mu vzela prstne odtise. Zakaj je to storila, mu ni znano, saj ga je takoj za tem izpustila. Trdi, da so ga v zaporu pretepali in mu pred tem pobrali njegove stvari. Predlaga, da se izpodbijani sklep odpravi. Meni, da bi bila njegova vrnitev v matično državo nevzdržna, saj je znano, da Ruska federacija ob vrnitvi v domovino vse bivše ubežnike kaznuje, jih zapira, maltretira in jim nalaga večletno prisilno delo. Zato predlaga, da se izpodbijanega sklepa ne izvrši pred pravnomočnostjo sodbe.

_Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo_

15. Tožena stranka se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in predlaga, da sodišče tožbo zavrne. Dodatno navaja, da ni mogoče slediti tožnikovi trditvi, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito. Ker mu je bila na Hrvaškem izdana izkaznica prosilca za mednarodno zaščito, je bil nameščen v sprejemnem centru za nastanitev prosilcev za azil, ne pa v zaporu, kot zatrjuje v tožbi. Z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o vrnitvi v izvorno državo, temveč o njegovi predaji v odgovorno državo članico. Zato niso relevantne tožnikove navedbe, da bi bila njegova vrnitev v matično državo nevzdržna, ker naj bi Ruska federacija ob vrnitvi v domovino vse bivše ubežnike kaznovala, jih zapirala, maltretirala in jim nalagala večletno prisilno delo.

_16. Dokazovanje_

17. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo dne 24. 11. 2022 izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa ter vse listine v predmetnem upravnem spisu tožene stranke. Zaslišalo je tožnika.

**K I. točki izreka:**

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je izpodbijan sklep pravilen in zakonit. Zato se sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

20. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje sklep tožene stranke, s katerim je zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje (49. člen3 v povezavi s četrto alinejo 51. člena4 Zakona o mednarodni zaščiti; v nadaljevanju ZMZ-1). V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III navedene uredbe. Uredba Dublin III v b. točki prvega odstavka 18. člena tudi določa, da je odgovorna država po tej uredbi zavezana, da pod pogoji iz členov 23., 24., 25. in 29. ponovno sprejme prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

21. Po podatkih priloženega upravnega spisa je razvidno, da je bil tožnik na Hrvaškem, preden je dne 10. 6. 2022 vložil prošnjo v Republiki Sloveniji. Iz Centralne baze EURODAC ni razvidno, da bi mu tam vzeli prstne odtise5 in da bi tam vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

22. Iz tožbe izhaja, da tožnik v Republiki Hrvaški za mednarodno zaščito ni zaprosil. Tožena stranka je to prerekala in v odgovoru na tožbo izpostavila, je ob podaji prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju prošnja) v Sloveniji povedal, da je v Republiki Hrvaški zaprosil za mednarodno zaščito in tam bival mesec dni. Sodišče ugotavlja, da je tožnik to potrdil tudi zaslišan na naroku. Da je na Hrvaškem vložil prošnjo potrjuje tudi izkaznica z njegovo fotografijo in osebnim imenom, ki jo je 21. 4. 2022 izdalo Prihvatilište za tražitelje međunarodne zaštite6 u Zagrebu in uradni odgovor hrvaškega pristojnega organa z 30. 7. 2022, da je Republika Hrvaška odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje. Zato sodišče ne dvomi, da je tožnik na Hrvaškem zaprosil za mednarodno zaščito. Zaslišan je pojasnil, da so mu takrat na policiji dejali, da ga bodo v nasprotnem primeru vrnili v Bosno in Hercegovino, vendar pa je hkrati tudi prepričljivo izpovedal, da mu je bilo takrat vseeno kje bo, samo, da ga ne bi vrnili nazaj v Rusijo. Zato ni mogoče šteti, da je prošnjo za azil v Republiki Hrvaški vložil v zanj neugodnih okoliščinah.

23. Iz tožbe nadalje izhaja, da je tožnika na Hrvaškem slučajno aretirala policija, ga priprla in mu vzela prstne odtise. Takoj za tem naj bi ga izpustila, zato mu ni znano, zakaj je to storila. Sodišče ugotavlja, da je tožnik predhodno na zapisnik o osebnem razgovoru povedal drugače. Izjavil je, da ga je policija, potem ko je povedal, da potrebuje mednarodno zaščito in je izrazil namero za azil, odpeljala v kamp za tujce. To je prepričljivo potrdil tudi na zaslišanju. Glede na to, da razpolaga s kartico hrvaškega prosilca za azil, na osebnem razgovoru in na sodišču pa navajal izkušnje iz hrvaškega azilnega doma, je po oceni sodišča verjetnejša izjava, ki jo je podal na osebnem razgovoru in na zaslišanju.

24. Drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III med drugim določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)7, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

25. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,8 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil9 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,10 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje11. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.12

26. Z izjavami o zatrjevanem policijskem nasilju, jemanju oziroma kraji njegovih osebnih stvari in neprimernem odnosu varnostnikov v azilnem domu na Hrvaškem, je tožnik na osebnem razgovoru zatrjeval obstoj sistemskih pomanjkljivosti, do česar pa se je tožena stranka po presoji sodišča skrbno in natančno opredelila ter sprejela pravilno stališče, da te niso podane.13 Sodišče je njene ugotovitve povzelo v točkah 9. do 13., z njimi se v celoti strinja in jih na tem mestu ne ponavlja. Po oceni sodišča tudi tožnikova izpoved o teh okoliščinah ne more pretehtati v prid drugačni odločitvi14. 27. Po presoji sodišča tožbena trditev, da so tožnika v zaporu pretepali, ne drži. Kot že ugotovljeno ni uspel izkazati, da bi bil na Hrvaškem v zaporu. Poleg tega niti ob podaji prošnje za mednarodno zaščito, na osebnem razgovoru niti na zaslišanju na naroku ni trdil, da so ga hrvaški policisti (pre)tepli, po tem ko so ga odvedli na policijsko postajo. Na osebnem razgovoru je v zvezi s tem povedal, da naj bi do tega prišlo, preden ga je policija odvedla z mesta, kjer je spal. Po njegovih besedah so ga z gumijevkami pretepli med spanjem na klopi v središču mesta. Tega se sicer ne spominja, temveč predvideva, saj je imel, potem ko se je prebudil na policiji, po nogah modrice ter rdeč in otečen nos. Po oceni sodišča je to malo verjetno. Življenjsko logična je dokazna ocena tožene stranke, da bi se tožnik, če bi do takšnega fizičnega nasilja dejansko prišlo, zagotovo prebudil že ob pretepanju, in ne šele kasneje na policijski postaji. Na naroku je v zvezi s tem zatrdil, da se ne spominja, da bi ga policisti tepli. Ko se je ponoči prebudil na klopi, je videl, da so pregledovali njegove stvari. Pred odhodom v hrvaški azilni dom, ga je pregledal zdravnik, katerega naj bi prosil naj zabeleži njegove poškodbe, vendar tega ni želel storiti, temveč je dejal, da je tožnik v redu.

28. Sodišče ugotavlja, da tožnikov opis policijskega nasilja in neprimernega odnosa varnostnikov v hrvaškem azilnem domu ne utemeljuje domneve o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem. Iz sodb SEU in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer razvidno, da je možno izpodbiti učinke domneve, da vse v Dublinski sistem vključene države članice spoštujejo temeljne pravice. Vendar pa tožnikove izjave tudi po presoji sodišča ne dajejo podlage za izpodbojnost te domneve. Ob upoštevanju navedenega in odsotnosti relevantnih poročil pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR)15, 16, po oceni sodišča tudi na tej podlagi ni mogoče sklepati, da ga bo Republika Hrvaška (brez skrbne in natančne predhodne presoje) vrnila v Rusko federacijo, ki naj bi po tožnikovih neizkazanih trditvah ob vrnitvi v domovino vse bivše ubežnike kaznovala, jih zapirala, maltretirala in jim nalagala večletno prisilno delo.

29. Po presoji sodišča je zgoraj povzeta dokazna ocena tožene stranke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene17. Svojo odločitev je v zadostni meri utemeljila ter pravilno odločila na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja. Nasprotno pa tožnik s (pre)splošnimi tožbenimi navedbami ni izkazal, da bi bile v Republiki Hrvaški ugotovljene sistemske pomanjkljivosti, posledično pa tudi ne, da bi postopek predaje zanj pomenil nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine.18 Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

30. Sodišče je zahtevo za izdajo ureditvene začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

31. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta, oziroma začasno uredi stanje. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (ureditvena začasna odredba). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oz. obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot tudi dokazno breme.

32. Tožnik težko popravljivo škodo utemeljuje s tem, da bi bila njegova vrnitev v matično državo nevzdržna, saj je znano, da Ruska federacija ob vrnitvi v domovino vse bivše ubežnike kaznuje, jih zapira, maltretira in jim nalaga večletno prisilno delo. Do te navedbe se je sodišče že opredelilo v 28. točki, ko je ugotovilo, da tožnik sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem ni uspel izkazati. Tožena stranka je v zvezi s tem pravilno izpostavila, da te tožbene navedbe niso relevantne, saj z izpodbijanim sklepom ni bilo odločeno o vrnitvi tožnika v izvorno državo, temveč le o njegovi predaji v odgovorno državo članico. Morebitne ugovore proti vrnitvi v Rusko federacijo bo tožnik lahko uveljavljal v postopku, v katerem bo odločeno o njegovi vrnitvi v Rusko federacijo. Glede na ugotovljeno je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Na podlagi Uredbe (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev; nadaljevanju Uredba EURODAC) 3 Ta zakonska določba ureja odločitev pristojnega organa o prošnji za mednarodno zaščito. 4 V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k tej uredbi. 5 V skladu s 1. točko 9. člena Uredbe EURODAC mora sicer vsaka država članica nemudoma vzeti prstne odtise vseh prstov vsakemu prosilcu za mednarodno zaščito, ki je star vsaj 14 let, ter jih čim hitreje in najpozneje 72 ur od vložitve njegove prošnje za mednarodno zaščito, kot je opredeljeno v členu 20(2) Uredbe Dublin III posreduje centralnemu sistemu skupaj s podatki iz člena 11(b) do (g) te uredbe. 6 Tega dokumenta ne bi mogel pridobiti, če v Republiki Hrvaški ne bi zaprosil za mednarodno zaščito. 7 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 8 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N.S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 9 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 10 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 11 C-411/10 (88. točka). 12 Prav tam, 94. točka. 13 Povzetek ugotovitev tožene stranke je razviden iz 7. do 11. točke obrazložitve te sodbe. 14 Zaslišan na naroku je ponovil izjave, ki jih je dal že na osebnem razgovoru. V zvezi z izjavo na osebnem razgovoru, da je policist proti njemu pomeril s pištolo, je pojasnil, da je šlo za t.i. travmatizacijsko pištolo, ki strelja plastične naboje. Dejal je, da on takrat ni napravil ali rekel nič takšnega, s čimer bi lahko sprožil opisano ravnanje varnostnika. Povedal je tudi, da v azilnem domu niso imeli tople vode, da prehrana ni bila dobra in da so prosilci imeli težave dobiti oblačila. Nekateri varnostniki so vpili nanje. Ko si je strgal hlače, mu v azilnem domu niso pustili, da bi si jih zašil, domnevno zato, ker naj bi prosilci pokradli šivanke. 15 Vrhovno sodišče je že poudarilo (glej na primer sodbo v zadevi I Up 250/2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. 16 Tožnik tudi ne zatrjuje, da bi katerikoli evropski organ, ESČP ali UNHCR obravnaval azilni sistem v Republiki Hrvaški kot kritičen. 17 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 18 V smislu sodbe SEU z dne 16. 2. 2017, C-578/16, C.K., H.F., A.S. proti Republiki Sloveniji.