Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena ZJU, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženec sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 124713/2017 z dne 22. 12. 2017 ostane v celoti v veljavi, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati stroške izobraževanja 105.627,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2017 dalje do plačila in stroške izvršilnega postopka 121,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 1. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Sklenilo je, da toženec sam krije svoje stroške postopka, tožeči stranki pa je dolžan povrniti stroške 3.351,12 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo toženec zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne v celoti in tožeči stranki naloži povračilo njegovih pravdnih stroškov oziroma da se razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico. Zatrjuje zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da gre za pravno vprašanje, za rešitev katerega zadostujejo predloženi listinski dokazi, zaslišanje toženca in prič pa ni potrebno. Navaja, da bi priči A.A. in B.B. ter toženec izpovedovali o izpolnjenih pogojih za napredovanje ter obljubah, podanih s strani tožeče stranke ob sklenitvi pogodb o štipendiranju in o zaposlitvi, glede ustreznega napredovanja na delovnem mestu. Navaja, da je treba pri razlagi pogodbenih določil iskati skupen namen pogodbenih strank, zato je treba 4. člen pogodbe o štipendiranju razlagati tako, da se je bil toženec dolžan zaposliti v Slovenski vojski na delovnem mestu, ki ustreza pridobljeni izobrazbi ob izpolnitvi ostalih pogojev, potrebnih za napredovanje. Sklicuje se na 9. člen Pravilnika o štipendiranju v Slovenski vojski in trdi, da je namen ministrstva štipendirati telesno in intelektualno najboljše kandidate. Glede na to je po njegovem mnenju obstoj dogovora o obljubljenem napredovanju oziroma zagotovitvi ustrezne zaposlitve bistvenega pomena za ugotovitev izpolnitve obveznosti tožeče stranke iz 4. člena pogodbe o štipendiranju, ki ga je treba razlagati v korist toženca, saj gre za pogodbo, ki jo je pripravila tožeča stranka. Meni, da tožeča stranka svoje obveznosti ne izpolni s ponudbo zaposlitve na kateremkoli delovnem mestu, saj je to nasprotno namenu pogodbenic, sodišče prve stopnje bi zato moralo ugotavljati dejansko stanje v zvezi z obljubljenim napredovanjem. Kot zmotno graja ugotovitev, da je zaprosil za prekinitev delovnega razmerja 24. 11. 2016, saj je prošnjo podal že 21. 11. 2016, listine pa ni sestavil on. Trdi, da datum informativnega izračuna (24. 11. 2016) ne dokazuje njegovega prejema s strani toženca pred 25. 11. 2016. Pove, da sta bila oba dopisa z dne 9. 9. 2016 in z dne 24. 11. 2016 informativna izračuna, dokončen in zavezujoč izračun pa je prejel šele 24. 2. 2017, zato ni imel možnosti preklica prošnje za prekinitev delovnega razmerja. Meni, da ni relevantna njegova seznanjenost s pravilno višino dolgovanega zneska 23. 11. 2016 po telefonu. Dalje zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava v zvezi z obstoječim varnostnim zadržkom. Meni, da bi bil v primeru prenehanja delovnega razmerja zaradi ugotovljenega varnostnega zadržka oproščen obveznosti vračila sorazmernega dela stroškov izobraževanja. Če bi tožeča stranka ravnala skladno s svojimi zakonskimi obveznostmi v primeru obstoja varnostnega zadržka, njegove prošnje za prekinitev pogodbe o zaposlitvi ne bi bilo mogoče šteti za dejanje iz njegove sfere. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve izvedbe dokazov z zaslišanjem toženca in prič, za dokazovanje dejstva, da mu je bilo v zvezi z zagotovitvijo zaposlitve po končanem šolanju obljubljeno ustrezno delovno mesto, do česar kljub izpolnjevanju pogojev ni prišlo. Meni, da neobstoj pisnega dogovora oziroma obljube tožeče stranke ne dokazuje neobstoja dogovora na sploh, zato bi sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane dokaze. Zatrjuje kršitev 213. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, zato gre za bistveno kršitev določb ZPP. Dalje navaja, da je sodišče prve stopnje informativnima izračunoma z dne 9. 9. 2016 in z dne 24. 11. 2016 dalo različen pomen, saj naj bi na podlagi drugega informativnega izračuna toženec vedel za pravilni znesek sorazmernega dela stroškov šolnine za vračilo, v zvezi s prvim izračunom pa je zavzelo stališče, da gre zgolj za informativni izračun, pri katerem obstaja možnost popravka. Glede na to zatrjuje bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrjuje zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec prošnjo za prekinitev pogodbe o zaposlitvi podal 24. 11. 2016, iz predložene listine, sestavljene s strani tožeče stranke, pa po njegovem mnenju jasno izhaja, da jo je podal 21. 11. 2016. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. To bistveno kršitev pritožnik uveljavlja zaradi nestrinjanja z dokaznimi zaključki sodišča prve stopnje glede informativne narave izračunov sorazmernega dela šolnine, ki jo je toženec dolžan vrniti tožeči stranki. To pa je pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Neutemeljeno se uveljavlja kršitev tudi iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je toženec podal prošnjo za prekinitev delovnega razmerja 24. 11. 2016, ko jo je tožeča stranka glede na dohodni žig prejela. Ne gre torej za protispisnost, temveč za zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno odločilo, da ostaja sklep o izvršbi z dne 22. 12. 2017 v celoti v veljavi, tako da je toženec dolžan tožeči stranki vrniti sorazmerni del stroškov izobraževanja na vojaški akademiji C. v ZDA v višini 105,627,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter stroške izvršilnega postopka na podlagi ugotovitve, da se je v pogodbi o štipendiranju zavezal, da bo zaposlen pri tožeči stranki dvakratni čas študija (8 let), delovno razmerje pri tožeči stranki pa mu je na njegovo željo prenehalo 8. 1. 2017 (tj. 42 mesecev pred iztekom tega obdobja). Toženec kot bistveno navaja, da je svoje obveznosti prost, ker tožeča stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz pogodbe o štipendiranju (zaposlitev na ustreznem delovnem mestu, kar po prepričanju toženca vključuje napredovanja).

8. Toženec v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb postopka zaradi neizvedbe dokazov, ki jih je predlagal za dokazovanje obveznosti tožeče stranke glede zagotovitve zaposlitve oziroma napredovanj tožencu po pridobitvi izobrazbe, za katero je sklenil pogodbo o štipendiranju. Pritožbena navedba ni utemeljena. Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Glede na to, da toženec v postopku ni zatrjeval, kdo naj bi mu pri tožeči stranki obljubljal napredovanje, kdaj je izpolnil pogoje za napredovanje in ni napredoval, oziroma na kakšen način mu je bilo zavrnjeno oziroma onemogočeno napredovanje pri tožeči stranki, sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo dokazov za ugotavljanje teh nezatrjevanih oziroma nekonkretiziranih dejstev. Trditveno in dokazno breme sta namreč povezani, zato mora stranka natančno opredeliti, katero dejstvo naj se s predlaganim dokazom ugotovi, saj sodišče ne sme izvajati dokazov, ki jih je stranka predlagala zgolj zato, da bi se razkrila dejstva, ki bi jih šele potem zatrjevala - informativni dokaz (prim. J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga str. 353 in 357). Tudi v pritožbi se toženec zgolj posplošeno sklicuje na dolžnost tožeče stranke zagotoviti mu ustrezno zaposlitev oziroma mu omogočiti napredovanja glede na pridobljeno izobrazbo, na tako splošne navedbe pa pritožbeno sodišče ne odgovarja.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede obveznosti stranke po pogodbi o štipendiranju in glede informativnih izračunov toženčeve obveznosti iz naslova vračila sorazmernega dela zneskov, prejetih na podlagi pogodbe o štipendiranju. Zavzelo je pravilno stališče, da je odločilna zaveza tožeče stranke v pogodbi o štipendiranju, to je zagotovitev ustrezne zaposlitve tožencu po pridobitvi izobrazbe. Določilo 7. alineje 3. člena pogodbe o štipendiranju z dne 20. 6. 2008 je jasno: tožeča stranka je tožencu dolžna po končanem študiju zagotoviti zaposlitev, zato iskanje skupnega namena pogodbenic ni bilo potrebno. Toženec tudi sicer ne zatrjuje, v čem naj bi bila zaposlitev iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podpisal, neustrezna glede na pridobljeno izobrazbo. Neutemeljeno pa vztraja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, kaj mu je bilo obljubljeno v zvezi z napredovanji pri tožeči stranki, glede na njegovo trditveno in dokazno breme, da se je tožeča stranka poleg zapisanega v pogodbi o štipendiranju zavezala še k čemu drugemu. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da je bil namen štipendiranja toženčevega izobraževanja na vojaški akademiji C. v ZDA izobraževanje kadra, potrebnega na višjih delovnih mestih, vendar pa bi toženec moral konkretizirati, za kakšno obljubljeno napredovanje naj bi šlo, s kom naj bi tak (ustni) dogovor sklenil oziroma v čem je njegova zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je bila tožeča stranka po pogodbi o štipendiranju dolžna tožencu zagotoviti ustrezno zaposlitev, kar je glede na toženčev podpis ponujene pogodbe o zaposlitvi in njegovo večletno zaposlitev pri njej očitno tudi izpolnila. Glede na to ni bistveno, ali je sodišče prve stopnje štelo, da je za izpolnitev obveznosti tožeče stranke za toženca ustrezno katero koli delovno mesto v Slovenski vojski. Kot že navedeno, pa toženec v postopku ni navedel, v čem naj bi bila zaposlitev pri tožeči stranki neustrezna zanj niti ni podal trditev o obljubljenem, a nerealiziranem napredovanju. Ob tem ni nepomembno, da je zaposlitev pri tožeči stranki zaposlitev v javnem sektorju, za katerega med drugim velja tudi tretji odstavek 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl. – ZJU), ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno v zakonu, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo tudi na ustrezne določbe Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl. – ZObr), Zakona o službi v slovenski vojski (Ur. l. RS, št. – ZSSloV) ter Uredbe o činih in povišanju v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 99/02 in nasl.) v zvezi s povišanjem in napredovanjem pripadnikov SV, ki jih tožeča stranka pri napredovanju mora upoštevati ne glede na to, kje so se šolali.

10. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ugotovitve o časovnem poteku dogodkov ob prenehanju delovnega razmerja toženca, ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno na podlagi dohodnega žiga štelo, da je toženec podal prošnjo za prekinitev delovnega razmerja 24. 11. 2016, ko jo je tožeča stranka prejela, vendar to niti ni bistveno. Odločilna je ugotovitev, da je bil pred razgovorom z namenom zadrževanja kadra v SV 25. 11. 2016 vsaj ustno opozorjen, da je njegov dolg višji od dolga po informativnem izračunu z dne 9. 9. 2016, dne 24. 11. 2016 pa je bil izdelan tudi drugi informativni izračun, v katerem je bilo pojasnjeno, da je pri prvem izračunu prišlo do pomote ter naveden (mnogo) višji izračun dolga. Toženec v pritožbi ne zanika, da je bil še v času, ko bi si še lahko premislil glede želene prekinitve delovnega razmerja pri tožeči stranki, vsaj ustno seznanjen z višino dolga. Na pravilnost ugotovitve, da glede tega ni bil zaveden, ne vpliva pritožbena navedba, da informacije ni štel za relevantne. Ob dejstvu, da se je toženec zavedal svoje obveznosti vračila sorazmernega dela stroškov izobraževanja in je višino tožeči stranki nastalega stroška vsaj okvirno poznal (iz česar je ob upoštevanju dobe zaposlitve pri tožeči stranki mogoče izračunati sorazmerni znesek), ni mogoče slediti njegovemu zavzemanju, da je obveznosti prost zgolj zato, ker s točnim izračunom pred prenehanjem delovnega razmerja ni bil seznanjen.

11. Neutemeljen je tudi očitek o zmotni uporabi materialnega prava v zvezi s 94. členom v povezavi z 88. členom ZObr. Na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje namreč ne vpliva varnostni zadržek, ugotovljen na toženčevi strani v času po prenehanju delovnega razmerja s tožečo stranko. Tudi če bi bil toženec prost svoje obveznosti povračila dela stroškov izobraževanja v primeru, da bi mu delovno razmerje prenehalo na podlagi ugotovljenega varnostnega zadržka, to v predmetni zadevi ni relevantno, saj mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove prošnje oziroma odpovedi dne 8. 1. 2017, varnostni zadržek pa je bil ugotovljen v povezavi z njegovim predlogom za sklenitev pogodbe o pogodbenem opravljanju vojaške službe z dne 20. 12. 2016 šele 29. 9. 2017 (listina A 20).

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.