10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1645/2004 z dne 6. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je pritožnik (tedaj tožnik) uspel z zahtevkom za povračilo premoženjske škode na avtomobilu. Sodišče prve stopnje mu je ob tem prisodilo tudi zamudne obresti, in sicer (v bistvenem delu) od časa, ko je bil izdan predračun za popravilo avtomobila. Sodišče druge stopnje pa je po pritožbi toženca sodbo v obrestnem delu spremenilo, in sicer tako, da je tožniku priznalo zamudne obresti (v bistvenem delu) le za čas od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. To odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da tožnik ni dokazoval in dokazal, da je avtomobil dal popraviti in da se je tako nedenarna premoženjska škoda spremenila v denarno premoženjsko škodo.

2.V ustavni pritožbi pritožnik navaja, da med strankama nikoli ni bilo sporno, ali je dal avto popraviti, saj tožena stranka temu dejstvu nikdar ni nasprotovala, čeprav je pritožnik v svoji izpovedi pred okrajnim sodiščem izrecno povedal, da je rezervne dele za avtomobil tudi kupil in jih dal vgraditi kleparju. Navaja, da v primeru, če avtomobil resnično ne bi bil popravljen, dne 5. 9. 1995 ne bi bila mogoča registracija tega avtomobila. Meni, da v postopku prve stopnje ni bilo sporno in prerekano, da je bil avtomobil popravljen in da je zato višje sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi postavilo trditev, da vozilo leta 1995 ni bilo popravljeno. Navaja, da je zato šele naknadno pridobil nove dokaze (potrdilo upravne enote o registraciji vozila). Meni, da je sodišče druge stopnje spremenilo dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje ter s tem povzročilo kršitev 14. in 22. člena Ustave. Navaja tudi, da je sodišče napačno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR) o tem, od kdaj tečejo obresti za premoženjsko škodo. Trdi, da so mu avtomobil popravili znanci in da zato računov nima, čeprav je delo moral plačati, rezervne dele pa je, kot navaja, nabavil sam v tujini.

B.

3.Ena od temeljnih pravic, ki izvirajo iz 22. člena Ustave, je pravica do izjave. Ustavno sodišče je že potrdilo, da je ta pravica lahko kršena tudi v primeru, če sodišče prve stopnje brez ustreznega materialnega procesnega vodstva po 285. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) postopek vodi tako, da se je stranka upravičeno zanesla na to, da neprerekano dejstvo ni sporno in da ji ga zato ni treba dokazovati, sodišče pa nato šele v sodbi izreče, da je tudi neprerekana dejstva treba šteti za sporna (odločba Ustavnega sodišča, št Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, Uradni list RS, št. 87/05). Pritožnik v bistvu trdi, da gre tudi v obravnavani zadevi za tak primer, vendar pa to ne drži. Kot izhaja iz navedb ustavne pritožbe, pa tudi iz prilog ustavni pritožbi (izpodbijanih sodnih odločb ter zapisnika o naroku za glavno obravnavo), pritožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval, da je avtomobil dejansko popravil. Res je sicer, da je pritožnik to izrekel, ko je bil kot stranka zaslišan pred sodiščem. Vendar je v pravdnem postopku treba jasno ločiti, kaj so navedbe strank in kaj je dokaz z zaslišanjem stranke. Dokaz z zaslišanjem strank ni namenjen temu, da se navedejo nova dejstva, pač pa le temu, da se (tako kot z drugimi dokazi) ugotovi resničnost dejstev, ki sta jih stranki že zatrjevali. Ta ugotovitev je tako v teoriji civilnega procesnega prava kot tudi v sodni praksi nesporna, ustavnopravnih pomislekov zoper to izhodišče pa pritožnik ne izkaže. Kot stranka v pravdnem postopku pritožnik tudi sam nosi odgovornost za skrbno in ustrezno varstvo svojih pravic. Zato ne more upravičeno trditi, da je sodba sodišča druge stopnje zanj presenečenje, ker vsebuje ugotovitev, da v pravdnem postopku ni zatrjeval, da je avtomobil dal popraviti.

4.V obravnavani zadevi ne gre za to, da bi sodišče druge stopnje samovoljno spreminjalo ugotovljeno dejansko stanje brez opravljene pritožbene obravnave, kar bi lahko bilo v nasprotju s procesnimi jamstvi iz 22. člena Ustave. Dejanske ugotovitve, da je avtomobil bil popravljen in koliko je toženec leta 1995 plačal za nabavo rezervnih delov in za popravilo avtomobila, v sodbi sodišča prve stopnje ni. Višje sodišče je torej na ugotovljeno dejansko stanje le drugače uporabilo materialno pravo. Navedbe pritožnika, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z uporabo materialnega prava (uporabo in razlago določb ZOR o teku obresti za premoženjsko škodo), pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne morejo utemeljiti.

5.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić