Jedro

Predmet javnega poziva so nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb. Bistvena je namembnnost, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, zato dejstvo, kakšna je bila dejanska uporaba, ni pravno odločilno. Poleg tega je vsaka drugačna uporaba objekta, ki ni skladna z gradbenim dovoljenjem, nelegalna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Eko sklad (sedaj toženec) je zavrnil vlogo tožnice, št. 36014-23455/2021, za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep vgradnje energijsko učinkovitih lesenih oken v starejši stanovanjski stavbi.

2.V obrazložitvi je navedel, da iz celotne spisovne dokumentacije izhaja, predvsem iz priloženega gradbenega dovoljenja št. 351-5/96-8/7 z dne 18. 7. 1996 za gradnjo - rekonstrukcijo - ureditev apartmajev na turistični kmetiji, da je bila predmetna naložba izvedena na stavbi, katere namembnost je skladno z gradbenim dovoljenjem nestanovanjska - turistična kmetija. To je na podlagi Tehnične smernice Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006:2018 klasificirana kot nestanovanjska stavba, kar pa ni skladno z določili javnega poziva, ki jasno določajo, da mora biti naložba izvedena na stanovanjski stavbi, zato pogoji za dodelitev zaprošene spodbude niso izpolnjeni. Ker k vlogi vlagateljica ni predložila ustreznega gradbenega dovoljenja za stanovanjsko stavbo in ker je bila naložba vgradnje energijsko učinkovitih lesenih oken izvedena v nestanovanjski stavbi, ki pred 1. 7. 2010 ni bila spremenjena v stanovanjsko stavbo, nepovratna finančna spodbuda v konkretnem primeru ne more biti dodeljena.

3.S poročilom o ugotovitvah št. 36014-23455/2021-5 z dne 22. 11. 2021 je bila vlagateljica z navedenimi ugotovitvami tudi seznanjena in je dne 12. 12. 2021 upravnemu organu posredovala odločbo št. 351-387/2021-6248-6 z dne 6. 12. 2021, ki jo je izdala Upravna enota Šentjur pri Celju, iz katere izhaja, da stavba št. 167, zgrajena na zemljišču s parc. št. 657/1, k.o. ..., izpolnjuje zakonske pogoje, da se šteje, da ima uporabno dovoljenje po zakonu. Iz k ugovoru predložene odločbe torej jasno izhaja, da se namembnost predmetni stavbi ni bistveno spremenila, kar pomeni, da je bila predmetna stavba nestanovanjska že z datumom uveljavitve Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), kot nesporno izhaja iz predloženega gradbenega dovoljenja št. 351-5/96-8/7 z dne 18. 7. 1996, namreč predloženo gradbeno dovoljenje dovoljuje gradnjo - rekonstrukcijo - ureditev apartmajev na turistični kmetiji. Prav tako iz k ugovoru predložene odločbe št. 351-387/2021-6248-6 z dne 6. 12. 2021 izhaja, da namembnost predmetne stavbe ni bila nikoli spremenjena.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnica izpodbija odločbo toženca v celoti iz razloga, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oz. je bil iz ugotovljenih dejstvih napravljen napačen sklep o dejanskem stanju, listine so bile napačno dokazno ocenjene, prav tako pa so bile storjene bistvene kršitve določb postopka, kar je vplivalo na pravilnost odločbe. Tožnica meni, da ne drži ugotovitev, da ne gre za stanovanjsko stavbo. Iz Odločbe Upravne enote Šentjur pri Celju, številka 351-387/2021-6248-6 z dne 6. 12. 2021 izhaja, da stavba št. 167, zgrajena na zemljišču s parcelno številko 657/1 k.o. ..., izpolnjuje zakonske pogoje, da se šteje, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Upravni organ je po vpogledu v zemljiški kataster ugotovil, da je bil objekt zgrajen pred 31. 12. 1967 ter da se mu namembnost po tem datumu ni bistveno spremenila. Odločba je bila izdana na podlagi četrtega odstavka 197. člena ZGO-1, saj so bili izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka tega člena, med katerimi je tudi pogoj, da je stavba na predpisan način evidentirana v zemljiškem katastru in da se ji namembnost po 31. 12. 1967 ni bistveno spremenila. Izpostavlja, da če bi se namembnost spremenila, bi bilo to razvidno iz katastra stavb. Iz priloženega izpisa izhaja, da je v stavbi eno stanovanje in da ni poslovnih prostorov, kar jasno pomeni, da gre za stanovanjsko stavbo.

5.Tudi iz gradbenega dovoljenja Upravne enote Šentjur pri Celju št. 351-5/96-8/7 z dne 18. 7. 1996 ne izhaja, da je bila spremenjena namembnost stavbe, kot je to napačno zaključil toženec. Če bi gradbeno dovoljenje leta 1996 spremenilo namembnost, Upravna enota Šentjurju pri Celju dne 6. 12. 2021 ne bi izdala uporabnega dovoljenja po samem zakonu in zapisala, da se objektu namembnost po letu 1967 ni bistveno spremenila.

6.Po Tehničnih smernicah Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006:2018, na katere se sklicuje toženec v obrazložitvi, so stavbe razdeljene v stanovanjske in nestanovanjske. Za namen statistike se objekti klasificirajo glede na pretežni namen uporabe. Kadar gre za večnamenski objekt (npr. stavba je sestavljena iz stanovanjskih, hotelskih in poslovnih prostorov), je treba klasificirati vsako funkcionalno enoto enake namembnosti, celotni objekt pa kot eno klasifikacijsko enoto, in to po njegovem pretežnem namenu. Pri ugotavljanju pretežnega namena, je treba ugotoviti kolikšne deleže bruto površine celotnega objekta zavzemajo posamezni deli objekta, ki imajo isti namen.

7.Toženec ni imel nobene podlage v spisovni dokumentaciji, da bi zaključil, da so apartmaji v stavbi presegali 1/2 vse površine stavbe in bi posledično namembnost bila nestanovanjska. To ne izhaja niti iz gradbenega dovoljenja iz leta 1996 niti iz odločbe upravne enote iz leta 2021. Toženec je naredil tak zaključek povsem arbitrarno in kljub temu, da iz obrazložitve izhaja, da je tožnica pojasnila, da apartmaji že več kot 20 let niso v uporabi in da je hiša v kateri prebiva, stara več kot 200 let. Apartmaji tudi, ko so bili v uporabi, niso po obsegu presegali površine stanovanjskih prostorov in je posledično namembnost ves čas ostala stanovanjska. Poudarja, da je iz AJPES razvidno, da je subjekt A. A., s.p. - kmečki turizem, MŠ ..., bil izbrisan iz poslovnega registra dne 13. 5. 2002. Navedeno potrjuje navedbe tožnice, da apartmaji že 20 let niso v uporabi, prav tako pa potrjuje, da je stavba leta 2003, ko je bil uveljavljen ZGO-1, bila stanovanjska.

8.Izpostavlja, da bi moral toženec tožnico pozvati k pojasnilom, ali je bila namembnost zaradi turistične dejavnosti kdaj spremenjena, kolikšen del celotne stavbe so sploh zavzemali apartmaji ter ali se še sploh ukvarjajo z dejavnostjo turistične kmetije. Toženec pa si je povsem po svoje razlagal upravne akte v škodo tožnice in sprejel napačno odločitev. Opozarja na temeljna načela, predvsem na načelo materialne resnice ter varstvo pravic strank ter dejstvo, da tožnici ni bila dana možnost udeležbe pri izvedbi dokazov in ni bila seznanjena z rezultati teh dokazov. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe ter ugoditev vlogi za dodelitev finančne spodbude in povračilo stroškov. Podredno pa uveljavlja odpravo odločbe in povračilo stroškov.

9.Toženec v odgovoru na tožbo izpostavlja, da tožnica ni izpolnila pogoja javnega razpisa, in sicer da je nepovratna finančna spodbuda lahko dodeljena le za stanovanjske stavbe. Poudarja, da je bistvena namembnost, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, zato dejstvo, kakšna je bila dejanska uporaba, ni pravno odločilno. Poleg tega je vsaka drugačna uporaba objekta, ki ni skladna z gradbenim dovoljenjem, nelegalna.

10.Tožnica pa tudi ni izkazala stanovanjske namembnosti stavbe s priloženim Potrdilom. Ker se navedena določba nanaša na primere starih stavb, za katere gradbeno dovoljenje sploh še ni bilo izdano, v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je bilo za predmetno stavbo izdano gradbeno dovoljenje, sploh ne pride v poštev. Poleg tega ni sporno, da je bilo za predmetni objekt leta 1996 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo/rekonstrukcijo - ureditve apartmajev v turistični hiši. Navedeno pomeni, da tudi, če je bila stavba dejansko že od konca leta 1967 stanovanjska, ob dejstvu, da se ji je namembnost z gradbenim dovoljenjem leta 1996 spremenila, ni izpolnila pogoja, "da se ji namembnost po tem datumu, do izdaje odločbe, ni bistveno spremenila". Kot rečeno, dejstvo je, da je legalna uporaba stavbe, kot izhaja iz priloženega gradbenega dovoljenja, to je uporaba apartmajev za turistično namembnost, vsaka drugačna uporaba, na primer uporaba v stanovanjske namene, pa je nelegalna, saj gradbeno dovoljenje za tako uporabo ni bilo izdano.

11.Zavrača tudi navedbe o bistveni kršitvi določb postopka, ker naj toženec ne bi pozival tožnice, naj predloži dokaze, s katerimi bi dokazovala, da je bila namembnost stavbe iz turistične dejavnosti spremenjena v stanovanjsko in kolikšen del stavbe so zavzemali apartmaji. Tožničina vloga ni bila nepopolna, ko pa je toženec ugotovil, da iz priloženega gradbenega dovoljenja ne izhaja, da bi bila z njim dovoljena stavba stanovanjske namembnosti, pa je bila tožnica s tem dejstvom seznanjena, ko je prejela poročilo o ugotovitvah. S tem je bila tožnici dana možnost, da se do navedene ugotovitve opredeli.

12.Poleg tega tožnica vse do sedaj ni priložila dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bilo za predmetno stavbo izdano upravno dovoljenje za gradnjo stavbe stanovanjske namembnosti, kar je predhodno pojasnjeno. Predlaga zavrnitev zahtevka.

13.V pripravljalni vlogi tožnica še opozarja na dopis Upravne enote Šentjur ter poudarja, da je bila stavba ves čas stanovanjska, kar je tožnica že pojasnila in pri svojih navedbah vztraja.

14.Ker je toženec v odgovoru na tožbo tožnico ponovno pozval k predložitvi dokazil o stanovanjski namembnosti, se je tožnica obrnila na Upravno enoto v Šentjurju, kjer ji je B. B. pojasnil, da Upravna enota ne more izdati nobenega drugega upravnega akta, kot ga je že izdala, in da je zadeva povsem jasna, saj je stavba ves čas stanovanjska. Vztraja, da so popolnoma zmotne navedbe toženca, da se je namembnost stavbe z gradbenim dovoljenjem leta 1996 spremenila. Toženec si napačno razlaga tako gradbeno dovoljenje kot tudi odločbo upravne enote iz leta 2021. Stanovanjski objekt je bil zgrajen pred 31. decembrom 1967, namembnost se mu po tem datumu ni spremenila. Tožnica zato meni, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Glavna obravnava

15.Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo, ki sta se ga udeležili pooblaščenki obeh strank.

16.Na naroku je sodišče pozvalo tožnico, da pojasni, v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), iz katerih izhaja, da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta, zakaj že tekom upravnega postopka ni predložila listine v prilogah od A6 - A9, in sicer podatke GURS o parceli, izpis iz AJPES-a ter elektronska sporočila in predlagala poizvedbo pri upravni enoti.

17.Pooblaščenka tožnice je poudarila, da je bila pozvana na izjasnitev v zvezi z gradbenim dovoljenjem. Bila je prava nevešča stranka, zato je predložila gradbeno dovoljenje. Gre tudi za listine, katere bi lahko toženec vpogledal že tekom odločanja in bi lahko te podatke pridobil brez posebnega poziva tožnici ali pa za izjasnitev dodatno vprašal. Šele ko je tožnica dobila odločbo, je videla v čem je problem, prej pa o tem ni bila povprašana. Niti ni vedela, da je bistveno dokazovanje, kakšna je stavba po namenski rabi.

18.Toženec je še dodatno poudaril, da je bila sporna legalna namembnost stavbe, ne pa dejanska, zato je tudi pozival na gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti. Apartmaji namreč po enotni klasifikaciji vrste objektov CC-SI sodijo pod rubriko 12111, to so nestanovanjske stavbe, kjer so navedene med drugim stavbe za nastanitev, moteli, hoteli in podobno, zato so s pozivom na dopolnitev pozivali na gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti. Toženec je prerekal, da stranka ni mogla vedeti, v čem je problem, saj je po pozivu na dopolnitev prejela še poročilo o ugotovitvah dne 22. 11. 2021, v katerem je bilo vse natančno pojasnjeno in na katerega se je imela možnost opredeliti in predložiti nove dokaze. Pripomnil je še, da je stranka po pozivu na predložitev gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti predložila odločbo, izdano na podlagi 197. člena ZGO-1, iz katere izhaja, da predmetna stavba št. 167 izpolnjuje zakonske pogoje, da se šteje, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Poudaril je še, da je odločba izdana na podlagi prvega odstavka 197. člena ZGO-1 in ne na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZGO-1, ki se nanaša na enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja. Toženec je zato ocenil, da tožnica ni izkazala legalne stanovanjske namembnosti stavbe, dodatno prerekal vse naknadno predložene dokaze in navedbe tožnice kot nedovoljeno tožbeno novoto.

19.Toženec je prerekal navedbo tožnice, da se ta oziroma njena družina z dejavnostjo turistične kmetije ne ukvarja več in v spis prilaga dokaze, s katerimi se reklamira kmetija X. in fotografijo iz Google maps.

20.Tožnica je primarno prerekala predložene dokaze kot prepozne, sicer pa je še navajala, da nikakor ne drži, da bi se tožnica ukvarjala z oddajanjem apartmajev, saj iz že predloženih dokazov izhaja (izpis AJPES, katere lahko vpogleda kdorkoli), da je apartma oddajala zgolj 4 leta, in sicer od leta 1998 do 2002. Kasneje si je mož tožnice tam uredil stanovanje in se apartmaji nikakor ne oddajajo. Imata pa tast in tašča tožnice še vedno turistično kmetijo, v okviru katere pa obstaja tudi zidanica, ki pa je povsem na drugi lokaciji, kjer pa se oddajajo apartmaji. Ampak ne v hiši, kjer so bila menjana okna in ki je v bistvu na prvi strani dokaza danes vloženega v spis.

Dokazni sklep

21.Sodišče je v dokaznem postopku v dokazne namene vpogledalo v listine upravnega spisa ter predložene listine tožnice v prilogi A2 do A5. Ostale dokazne predloge je zavrnilo kot prepozne, in sicer priloge tožnice od A6 - A9, in sicer podatke GURS o parceli, izpis iz AJPES-a ter elektronska sporočila ter predlagano poizvedbo pri upravni enoti. Prav tako je kot prepozne zavrnilo dokazne predloge toženca, ki jih je ta predložil šele na glavni obravnavi, in sicer dokaze o reklamiranju kmetije X. in fotografije iz Google maps (priloga B3). Listine od A6 do A9 ter B3 in A19 sodišče ni vpogledalo in prebralo, ker so bile vložene šele tekom upravnega spora, torej prepozno glede na določbe 20. in 52. člena ZUS-1. Enako velja za poizvedbo na upravni enoti. V tožbi lahko tožnica navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedla že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (tretji odstavek 20. člena in 52. člen ZUS-1). Dejstvo, da tožnica tekom upravnega postopka ni pridobila pomoči odvetnika in je bila prava nevešča stranka na odločitev v zadevi nima vpliva in ni opravičljiv razlog za prepozno podajo navedb in predložitev dokazov.

K I. točki izreka

22.Tožba ni utemeljena.

23.Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je odločitev utemeljena in z razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožbene ugovore, zato se po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 nanje sklicuje in jih ne ponavlja.

24.Predmet presoje je odločba toženca, ki je zavrnil vlogo tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za naložbo v ukrep vgradnje energijsko učinkovitih lesenih oken v starejši stanovanjski stavbi na Javnem pozivu 74SUB-OB19 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinkovitosti stanovanjskih stavb, ker njena naložba naj ne bi izpolnjevala pogojev javnega poziva. Namreč iz vlogi priložene dokumentacije je izhajalo, da bo tožnica vlagala v stavbo, katere namembnost je pretežno nestanovanjska, kar pa je v nasprotju z določbami javnega poziva.

25.Med strankama ni sporno, da je tožnica 23. 3. 2021 vložila vlogo na Javni poziv 74SUB-OB19 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb (Uradni list RS, št. 36/19 in naslednji, v nadaljevanju javni poziv), in sicer je kandidirala za naložbo vgradnje učinkovitih lesenih oken v starejši stanovanjski stavbi.

26.Med strankama tudi ni bilo sporno, da obravnavan javni poziv v 1. točki določa, da so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude občanom za rabo obnovljivih virov energije in večjo energijsko učinkovitost stanovanjskih stavb na območju Republike Slovenije. Nadalje ni sporno, da javni poziv v 4. b) točki določa, da mora biti naložba, za katero bo dodeljena nepovratna finančna spodbuda, izvedena skladno z vsemi veljavnimi predpisi s področja graditve objektov, energijske učinkovitosti stavb, predpisi, ki urejajo področje proizvodov, povezanih z energijo, ter drugimi veljavnimi predpisi. Nepovratna finančna spodbuda po tem javnem pozivu je lahko dodeljena le za stanovanjske stavbe, tj. stavbe, katerih namembnost je, skladno z upravno odločbo (gradbenim oziroma uporabnim dovoljenjem) opredeljena kot stanovanjska. Če javni poziv ne določa drugače (kot denimo v razdelku C, F, G, H, in I 1. točke javnega poziva), mora biti gradbeno oziroma uporabno dovoljenje za spremembo namembnosti nestanovanjske stavbe v stanovanjsko izdano pred izdajo odločbe po tem javnem pozivu. Stanovanjska stavba in njeni deli, v (na) katerih bodo izvedeni ukrepi tega javnega poziva, morajo biti zgrajeni skladno s predpisi o graditvi objektov. Izpolnjevanje tega pogoja bo preverjeno z vpogledom v upravno odločbo, s katero se je dovolila gradnja stavbe (gradbeno ali uporabno dovoljenje za predmetno stavbo in njene dele) ali legalizacija izvedenih gradenj oziroma v odločbo o domnevi izdanega gradbenega in uporabnega dovoljenja po 118. členu Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ, za stavbe zgrajene pred 31. 12. 1967), ki jo mora vlagatelj priložiti k vlogi za dodelitev nepovratne finančne spodbude, oziroma na podlagi izpolnjene Izjave o legalnosti in namembnosti stanovanjske stavbe, podpisane pod kazensko in materialno odgovornostjo vlagatelja, s katero ta izjavlja, da je predmetna stavba zgrajena skladno s predpisi o graditvi objektov, da je legalna ter da je namembnost stavbe, skladno z izdano upravno odločbo, stanovanjska. V primeru dvoma o legalnosti stavbe oziroma razhajanj med navedbami vlagatelja v Izjavi o legalnosti in namembnosti stanovanjske stavbe in podatki razvidnimi iz uradnih evidenc oziroma evidenc Eko sklada, bo Eko sklad vlagatelja pozval k predložitvi ustrezne upravne odločbe, s katero se je dovolila gradnja stavbe oziroma njena legalizacija in/ali dodatnih dokazil, ki bi izkazovala skladnost gradnje stavbe s predpisi. V primeru ugotovljene neskladnosti, vlagatelj ni upravičen do dodelitve pravice do nepovratne finančne spodbude.

27.Glede na vloženo vlogo je sporno, ali je tožnica vložila vlogo za pridobitev finančnih sredstev za obnovo stanovanjske stavbe ali nestanovanjske stavbe. Iz gradbenega dovoljenja št. 351-5/96-8/7 z dne 18. 7. 1996, ki ga je predložila tožnica, izhaja, da se z njim dovoljuje gradnja - rekonstrukcija - ureditev apartmajev na turistični kmetiji, kar pa po prepričanju toženca glede na Tehnične smernice Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006 spada med nestanovanjsko stavbo. Apartmaji namreč po enotni klasifikaciji vrste objektov CC-SI sodijo pod rubriko 12111, to so nestanovanjske stavbe, kjer so navedene med drugim stavbe za nastanitev, moteli, hoteli in podobno. Toženec je zato s pozivom na dopolnitev pozival tožnico na gradbeno dovoljenje za spremembo namembnosti. Prav tako iz upravnega spisa izhaja, in tožnica tega ne prereka, da je prejela še poročilo o ugotovitvah z dne 22. 11. 2021, v katerem je bila problematika zadeve natančno pojasnjena. Zato je potrebno zavrniti navedbo tožnice, da je v postopku prišlo do kršitve temeljnih načel, in sicer materialne resnice ter načela zaslišanja stranke iz 8. in 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj je imela tožnica možnost opredeliti se in predložiti nove dokaze že tekom upravnega postopka. V skladu z določilom javnega poziva je bila jasno obveščena, da je težava v izdanem gradbenem dovoljenju, ki ne izkazuje ustrezne namembnosti in pozvana, na predložitev novega gradbenega dovoljenja z ustrezno namembnostjo.

28.Tožnica je po pozivu na predložitev gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti predložila odločbo, izdano na podlagi 197. člena ZGO-1, iz katere izhaja, da predmetna stavba št. 167 izpolnjuje zakonske pogoje, da se šteje, da ima uporabno dovoljenje po samem zakonu. Vendar je odločba izdana na podlagi prvega odstavka 197. člena ZGO-1¹ in ne na podlagi tretjega odstavka 197. člena ZGO-1², ki se nanaša na enostanovanjske stavbe, ki so bile zgrajene na podlagi gradbenega dovoljenja. Toženec je zato ocenil, da tožnica ni izkazala legalne stanovanjske namembnosti stavbe, dodatno prereka vse naknadno predložene dokaze in navedbe tožnice kot nedovoljeno tožbeno novoto.

29.Tožničin tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba temelji na napačni ugotovitvi, da gre za nestanovanjsko, in ne za stanovanjsko stavbo, je neutemeljen.

30.Iz četrtega odstavka 3. člena GZ izhaja, da se objekti glede na namen uporabe razvrščajo v klasifikacijo vrst objektov CC-SI, ki jo predpiše vlada. Vprašanje namena uporabe objekta je vprašanje iz področja gradbene zakonodaje, namen uporabe objekta določi gradbeno dovoljenje. Točka 36. tretjega odstavka 3. člena GZ določa, da je sprememba namembnosti sprememba namena objekta ali njegovega dela, ki se izvede samostojno ali hkrati z vzdrževanjem, rekonstrukcijo ali prizidavo. Za spremembo namembnosti se ne šteje, če se namembnost spreminja v okviru podrazreda v skladu s predpisom, ki ureja uvedbo in uporabo enotne klasifikacije objektov. Prvi odstavek 4. člena GZ pa določa, da je tudi za spremembo namembnosti objekta treba imeti pravnomočno gradbeno dovoljenje. Ker je tožnica predložila gradbeno dovoljenje z dne 18. 7. 1996, iz katerega je izhajala namembnost objekta turistična kmetija, tožnica pa kljub pozivu toženca ni predložila listine, da se po tem datumu namembnost ni spremenila (tožnica bi lahko spremenila namembnost objekta le z gradbenim dovoljenjem in le taka sprememba bi zadostila pogoju javnega poziva), ni zadostila pogojem javnega poziva.

31.Iz Uredbe o razvrščanju objektov (Uradni list RS, št. 37/2018, ki je veljala v času izdaje upravne odločbe), izhaja, da so objekti glede na namen njihove uporabe klasificirani v prilogi 1, ki je sestavni del te Uredbe (drugi odstavek 2. člena Uredbe). Kadar gre za večnamenski objekt, se klasificira vsaka funkcionalna enota enake namembnosti, celotni objekt pa se klasificira po njegovem pretežnem namenu (tretji odstavek 2. člena Uredbe). Pojasnjevalna pravila za klasificiranje objektov in za razvrščanje objektov po zahtevnosti gradnje ter primeri njihovega klasificiranja in razvrščanja se določijo s tehnično smernico v skladu z zakonom, ki ureja graditev (četrti odstavek 2. člena Uredbe). Razvršča se samostojen objekt. Objekt se glede na zahtevnost razvrsti po njegovi pretežni namembnosti. Če posamezna funkcionalna enota enake namembnosti izpolnjuje merilo za razvrstitev v višjo vrsto zahtevnosti, se v to vrsto zahtevnosti razvrsti celotni objekt. Objekti, ki se dotikajo, vendar niso konstrukcijsko, požarno, vsebinsko ali drugače fizično povezani in ne poslabšajo gradbenotehničnih lastnosti objekta, katerega se dotikajo, se razvrščajo kot samostojen objekt (prvi odstavek 3. člena Uredbe). Nadalje Uredba določa v drugem odstavku 3. člena, da objekt, ki zaradi prizidave ali spremembe namembnosti kot celota preseže merila za razvrstitev v posamezno vrsto zahtevnosti objekta, se glede na zahtevnost razvrsti v tisto vrsto zahtevnosti objekta, ki bi se uporabila pri razvrstitvi novega objekta. Skladno s prilogo 1 Uredbe je potrebno navedeni objekt razvrstiti pod klasifikacijo 12111 - Hotelske in podobne stavbe za kratkotrajno namestitev. Bistvena je tudi vsebina 11. člena Uredbe, ki pravi, da se objekti, zgrajeni pred uveljavitvijo te Uredbe, glede na namen uporabe in zahtevnost gradnje razvrstijo v skladu s to Uredbo, če je za investitorja to ugodneje.

32.V obravnavani zadevi je organ na podlagi izvedenega ugotovitvenega postopka ugotovil, da iz gradbenega dovoljenja št. 351-5/96-8/7 z dne 18. 7. 1996, ki ga je predložila tožnica, izhaja, da se z njim dovoljuje gradnja - rekonstrukcija - ureditev apartmajev na turistični kmetiji, kar pa po Tehničnih smernicah Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006 spada med nestanovanjsko stavbo. Toženec je torej pravilno izhajal iz navedene odločbe, da objekt, v katerega namerava vlagati tožnica, ni stanovanjska stavba, kot je zahteval javni poziv, prav tako je tožnico pravilno pozval na predložitev nove odločbe v skladu z javnim pozivom.

33.Navedbe tožnice, da so po Tehničnih smernicah Ministrstva za okolje in prostor št. TSG-V-006:2018, stavbe razdeljene v stanovanjske in nestanovanjske, drži. Je pa poudariti, da je pod poglavje 1. Klasifikacija objektov, in sicer pod točko 1.1. Splošna klasifikacija razvidno v šestem odstavku, da je klasifikacija zasnovana tako, da je uporabna za različne namene, npr. za projektiranje in dovoljevanje, uporablja se pri evidentiranju podatkov o gradnjah in objektih, za označevanje tehničnih smernic, za statistične in evidenčne namene ter za podatkovne zbirke. Za namen dovoljevanja se klasificirajo zahtevni, manj zahtevni in nezahtevni objekti, enostavni objekti se ne klasificirajo, ker se ne dovoljujejo, niti se statistično vodijo ali obdelujejo (sedmi odstavek). Klasifikacija vrst objektov je zasnovana tako, da je uporabna tudi za statistične namene in da se lahko uporablja ves čas uporabnosti objekta, bodisi pri spremembah namembnosti, transakcijah, obnovitvah ali rušenju. Klasifikacija se lahko uporablja tudi kot klasifikacijski standard pri razpisih in pridobivanju ponudb za javna naročila (osmi odstavek).

34.Tehnična smernica pod točko 1.3 Navodila za klasificiranje objektov določa, da je enota, ki se klasificira, posamezni objekt kot celota (stavba, cesta, vodovod, nasip itd.). Objekti se klasificirajo ločeno, kadar so konstrukcijsko ali funkcionalno samostojni. V nekaterih primerih tudi več objektov ni mogoče obravnavati drugače kot celoto (prvi odstavek). Stavbe so razdeljene v stanovanjske in nestanovanjske (peti odstavek).

35.Tožnica v sicer svojih prepoznih navedbah opozarja na osmi odstavek te točke, ki objekte klasificira za namen statistike, vendar po mnenju sodišča takšna klasifikacija, glede na vse povedano, v konkretni zadevi ni relevantna, saj je v konkretni zadevi bistvena določba Uredbe, ki določa, da se objekti razvrstijo po njegovi pretežni namembnosti, kot določa Uredba v 3. členu.

36.Da bi iz dovoljenja izhajalo, da je z njim dovoljena gradnja večnamenskega objekta, torej objekta, ki je delno stanovanjske namembnosti, pa iz njega ne izhaja. Tožničin očitek tožencu, da ni upošteval pretežne namembnosti stavbe, je zato prav tako neutemeljen. Skratka, bistvena je namembnost, ki izhaja iz gradbenega dovoljenja, zato dejstvo, kakšna je bila dejanska uporaba, ni pravno odločilno. Poleg tega je vsaka drugačna uporaba objekta, ki ni skladna z gradbenim dovoljenjem, nelegalna.

37.Tožnica pa tudi ni izkazala stanovanjske namembnosti stavbe s priloženim Potrdilom. Navedeno Potrdilo je izdano na podlagi prvega odstavka 197. člena ZGO-1, ki med drugim določa, da se ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

38.Ker se navedena določba nanaša na primere starih stavb, za katere gradbeno dovoljenje sploh še ni bilo izdano, v obravnavanem primeru, ko ni sporno, da je bilo za predmetno stavbo izdano gradbeno dovoljenje, sploh ne pride v poštev. Poleg tega ni sporno, da je bilo za predmetni objekt leta 1996 izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo/rekonstrukcijo - ureditve apartmajev v turistični hiši. Navedeno pomeni, da tudi, če je bila stavba dejansko že od konca leta 1967 stanovanjska, ob dejstvu, da se ji je namembnost z gradbenim dovoljenjem leta 1996 spremenila, tožnica pa ni predložila potrdila, kot je bila pozvana s strani toženca. Uporaba objekta, kot izhaja iz priloženega gradbenega dovoljenja iz leta 1996, pa ni predmet spodbude po predmetnem javnem pozivu.

39.Sodišče še dodaja, da je sodišče dokazne listine glede podatkov o parceli, izdani s strani GURS o dejanski rabi objekta, štelo za prepozne, sicer pa dodaja, da ti podatki temeljijo na v času izdaje odločbe veljavnem 79. členu Zakona o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN), vendar je opozoriti podatki GURS niso odločba, ki bi določila namen objekta (njegovo namembnost). Dejanska raba stavbe je odvisna od dejanske uporabe in je vpisana v kataster stavb na podlagi diskrecije investitorja oziroma lastnika (oziroma njima primerljivih položajev - 81. in 87. člen ZEN), vendar pa vpis stavbe, zgrajene brez predpisanih dovoljenj v kataster stavb, ne pomeni njene legalizacije. Torej se dejanska uporaba stavbe nanaša na rabo objekta s strani uporabnika, ne pa na lastnost objekta, ki mu jo podeli gradnja s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem in jo izraža njegova namembnost. Tožnica torej s predložitvijo odločbe GURS ni izpodbila ugotovljene namembnosti stavbe, kot je izhajala iz odločbe z dne 18. 7. 1996, saj ZEN ni ustrezna materialna podlaga za spremembo namembnosti objekta.

40.Objekt ima namen uporabe kot izhaja iz gradbenega dovoljenja oziroma kot je razvrščen glede na klasifikacijo vrst objektov, ki jo določa gradbena zakonodaja. Toženec dodeljuje nepovratne finančne spodbude za naložbe v stavbe, zato je pri presoji naložbe v objekte in oblikovanju pogojev javnega poziva, mogel in moral izhajati iz pravne terminologije in določb GZ. Zato je toženec namembnost spornega objekta ugotovil, kot izhaja iz odločbe z dne 18. 7. 1996 in le to pravilno razlagal v skladu z gradbeno zakonodajo.

41.Glede na vse navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K II. točki izreka

42.Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

-------------------------------

¹Ne glede na določbe tega zakona, ki predpisujejo obveznost uporabnega dovoljenja, se šteje, da imajo uporabno dovoljenje po tem zakonu: vse stavbe, ki so bile zgrajene pred 31. decembrom 1967 in poslovni prostori v njih, ki so z dnem uveljavitve tega zakona v uporabi, če se jim namembnost po navedenem datumu ni bistveno spremenila in so zemljišča, na katerih so zgrajene, z dnem uveljavitve tega zakona na predpisani način evidentirana v zemljiškem katastru.

²Določbe prvega odstavka tega člena veljajo tudi za posamezna stanovanja in poslovne prostore v etažni lastnini, ki so bila rekonstruirana na podlagi gradbenega dovoljenja, izdanega na podlagi dosedanjih predpisov ter za objekte, ki so se pred 9. novembrom 1996 lahko zgradili na podlagi priglasitve po 46. členu Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84), če so v uporabi in se jim namembnost po tem datumu ni spremenila.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Gradbeni zakon (2017) - GZ - člen 4

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Uredba o razvrščanju objektov (2022) - člen 2, 3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.