Jedro

Tožeča stranka škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne more utemeljevati z navedbami o hudi finančni stiski, saj bo izpodbijana odločba postala izvršljiva šele z pravnomočnostjo, ki bo nastopila z odločitvijo o tožbi v tem upravnem sporu (v kolikor bo zavrnjena tožba v upravnem sporu). Do pravnomočnosti izpodbijane odločbe za tožnico v materialnem smislu ni spremembe, zato ji tudi ne nastaja škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na navedeno tožnica nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrne.

II. Odločitev o stroških zahteve za izdajo začasne odredbe se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Občinska uprava Občine Radenci kot prvostopenjski organ odločila, da tožnica kot najemnica ni upravičena do nadaljevanja neprofitnega najemnega razmerja za stanovanjske prostore na naslovu ..., za katere je do sedaj plačevala neprofitno najemnino (1. točka izreka odločbe). Po pravnomočnosti te odločbe bo neprofitna najemnina spremenjena v tržno najemnino v višini 567,81 EUR (2. točka izreka te odločbe). V zvezi z izdajo odločbe niso nastali nobeni stroški (3. točka izreka te odločbe).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je Občina Radenci tožnici kot najemnici stanovanjskih prostorov poslala poziv št. 352-1/2020-77, z dne 18. 12. 2020 z obrazci za preverjanje upravičenosti do najema neprofitnega stanovanja. Ker najemnica ni posredovala izpolnjenih obrazcev z dokazili, se smatra, da ne izpolnjuje pogojev za nadaljevanje neprofitnega najema, ki se preverja glede na finančni in materialni status najemnika. Najemna pogodba z neprofitno najemnino pa se ob neizpolnjevanju pogojev, spremeni v najemno pogodbo s tržno najemnino.

3. Zoper navedeno odločitev je tožnica vložila pritožbo, ki jo je tožena stranka zavrnila kot neutemeljeno. Po pregledu spisne dokumentacije je tožena stranka kot drugostopenjski organ ugotovila, da tožnica ni uspela izkazati pravne podlage, na podlagi katere je imetnica stanovanjske pravice in na podlagi katere se ji je ta pravica pretvorila v neprofitno najemnino. Tožena stranka poseduje listine, iz katerih izhaja, da gre za službeno stanovanje v objektu A., ki je bilo namenjeno osebam za opravljanje službenih obveznosti, ne razpolaga pa z dokumentacijo, iz katere bi izhajala pravna podlaga, da gre za neprofitno stanovanje.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu s predlogom za zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe tožene stranke. Tožnica v tožbi navaja, da ji je bilo predmetno stanovanje dodeljeno z odločbo delavskega sveta TOZD A., št. 49/1-1984 z dne 14. 6. 1984. Iz odločbe izhaja, da ji je bila za dodeljeno stanovanje določena stanarina na podlagi zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja Samoupravne stanovanjske skupnosti B., kar pomeni, da ji je bilo dodeljeno socialno stanovanje Samoupravne stanovanjske skupnosti, na katerem je tožnica pridobila stanovanjsko pravico že v letu 1984. Z ukinitvijo Samoupravne stanovanjske skupnosti Gornja Radgona je stanovanje prešlo v last Občine Gornja Radgona. Z nastankom novih občin na območju bivše občine Gornja Radgona pa je stanovanje na podlagi delitvene bilance po letu 2000 nesporno prešlo v last B., torej tožene stranke. Tožnica je tudi pojasnila, da je na poziv župana odgovorila, da najemne pogodbe več nima in da je tudi ne more najti in zato je pooblastila svojega moža in souporabnika stanovanja C.C. za vpogled in pribavo kopij upravnega spisa tožene stranke, da bi preverila s kakšnimi listinami razpolaga občinska uprava.

5. Tožeča stranka predlaga izdajo začasne odredbe s katero bi se zadržala izvršitev izpodbijane odločbe. Tožnica trdi, da bi se z izvršitvijo izpodbijane odločbe znašla v finančni stiski, tožnica je po veljavni najemni pogodbi za stanovanje plačevala neprofitno najemnino v višini 170,17 EUR. Profitna najemnina, ki jo je z izpodbijano odločbo določila tožena stranka pa znaša kar 567,81 EUR, kar je trikrat višji znesek najemnine, ki jo plačuje po veljavni pogodbi. Tožnica je namreč upokojenka, ki prejema skromno mesečno pokojnino v višini 581,68 EUR, kar je le 14,51 EUR več kot bi znašala nerazumno določena in z ničemer utemeljena najemnina. Tožnica trdi, da javna korist z izdajo začasne odredbe o zadržanju izpodbijane odločbe ne bo prizadeta in tudi ne prizadeta korist tožene stranke, zato predlaga, da sodišče zadrži izvajanje izpodbijane odločbe in do pravnomočnosti predmetnega upravnega spora, ter odpravi izpodbijane odločbe.

6. Tožena stranka je zahtevi za izdajo začasne odredbe nasprotovala in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da zahtevku po zadržanju izvajanja izpodbijane odločbe ni mogoče ugoditi, saj Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) takega varstva ne predvideva. Tožeča stranka bi lahko zahtevala, da se odloži izvršitev izpodbijanega akta, ne pa da se zadrži izvajanje izpodbijanega akta. Nadalje meni, da niso izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 32. člena ZUS-1, in sicer verjetnost težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Navedbe tožeče stranke o finančni stiski niso utemeljene, saj dohodki družine tožeče stranke niso tako nizki, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe bilo ogroženo njeno preživljanje. Tožeča stranka se sklicuje samo na lastne dohodke, pri čemer je iz trditvene podlage razvidno, da v stanovanju biva skupaj z možem in sinom. Letni dohodki tožeče stranke znašajo 6.980,24 EUR, letni dohodki moža tožeče stranke 14.777,72 EUR in letni dohodki sina tožeče stranke 18.939,47 EUR, kar vse skupaj na mesečni ravni predstavlja 3.391,45 EUR. Izvršitev izpodbijane odločbe zato ne bo ogrozila preživljanje družine tožeče stranke, saj po poplačilu najemnine, družini ostane mesečni dohodek 2.824,27 EUR.

7. Prav tako tožeča stranka nastanka težko popravljive škode ni utemeljila s sklicevanjem na zdravstveno stanje, saj ne pojasni v čem naj bi bilo domnevno slabo zdravstveno stanje v vzročni zvezi s plačilom iz naslova najemnine. Tudi ne držijo navedbe, da zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe ne bi imelo posledic za prizadetost javne koristi, saj tožena stranka sofinancira neprofitna stanovanja tistim upravičencem, ki za to izkazujejo pogoje.

8. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

9. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank.

10. Sodišče v postopku odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe ne presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe, za katero se predlaga odložitev izvršitve, pač pa se omeji le na odločanje o tem, ali bi z izvršitvijo odločbe še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu, tožeči stranki nastala težko popravljiva škoda ter oceni sorazmernost izdaje začasne odredbe glede na javno korist, ki se zasleduje z izdano odločbo.

11. Sodišče je s sklepom opr. št. II U 185/2021 z dne 13. 7. 2021 predlogu za izdajo začasne odredbe ugodilo in izvršitev izpodbijane odločbe odložilo do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu. Po pritožbi tožene stranke je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. I Up 166/2021 z dne 25. 8. 2021, sklep tukajšnjega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

12. V ponovnem postopku sodišče ugotavlja, na kar je opozorilo že Vrhovno sodišče RS v svoji odločitvi, da iz 2. točke izpodbijane odločbe izhaja, da bo po pravnomočnosti te odločbe neprofitna najemnina spremenjena v tržno najemnino v višini 567,81 EUR. Ker izpodbijana odločba zaradi vložene tožbe v upravnem sporu še ni pravnomočna, sodišče meni, da se izpodbijana odločba lahko izvrši šele po pravnomočnem zaključku v tem upravnem sporu. Pogoj za izdajo odložitvene začasne odredbe je namreč izvršljivost izpodbijanega akta.1

13. Tožena stranka je v pritožbi zoper sklep sodišča zapisala, da se na novo določena najemnina plačuje z dnevom, ko odločba v upravnem postopku postane dokončna in se sklicevala na sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1308/2018 z dne 11. 2. 2021. V konkretnem primeru je to z izdajo odločbe župana tožene stranke z dne 25. 5. 2021. Navedeno stališče tožene stranke je protispisno, saj iz izpodbijane odločbe izhaja, da se bo neprofitna najemnina spremenila v tržno najemnino po pravnomočnosti odločbe. Posamezni pravni akt namreč postane dokončen, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo oziroma kadar zoper akt ni pritožbe ali ni bila vložena. Z dokončnostjo lahko stranka prične izvajati pravico, če zakon ne določa drugače (224. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Izvršljivost odločbe pa praviloma nastopi hkrati z dokončnostjo odločbe. Vendar pa dokončnost odločbe ni pogoj za njeno izvršljivost. V obravnavanem primeru bo izpodbijana odločba postala izvršljiva po pravnomočnosti.2 Odločba pa postane pravnomočna, ko se ne more več izpodbijati v upravnem sporu pred upravnim sodiščem. Torej šele po odločitvi sodišča v tem upravnem sporu bo izpodbijana odločba postala pravnomočna.

14. Tožeča stranka tako škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ne more utemeljevati z navedbami o hudi finančni stiski, saj bo izpodbijana odločba postala izvršljiva šele z pravnomočnostjo, ki bo nastopila z odločitvijo o tožbi v tem upravnem sporu (v kolikor bo zavrnjena tožba v upravnem sporu). Tožena stranka je tudi z dopisom z dne 16. 4. 2021 obvestila tožečo stranko, da bo po nastopu pravnomočnosti Odločbe 352-172020-295 (izpodbijane prvostopenjske odločbe) poslala v podpis novo najemno pogodbo z definirano višino najemnine. Prav tako je tožena stranka poslala tožnici z dopisom z dne 29. 4. 2021, nov popravljen račun za najemnino v višini 170,17 EUR, po trenutno veljavni pogodbi. Do pravnomočnosti izpodbijane odločbe za tožnico v materialnem smislu ni spremembe, zato ji tudi ne nastaja škoda v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Glede na navedeno lahko tudi zaključimo, da tožnica nima pravnega interesa za izdajo začasne odredbe.3

15. Ker tožeči stranki ni uspelo izkazati težko popravljive škode, katere nastanek bi bilo treba preprečiti, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem sorazmernosti in prizadetosti javne koristi.

16. Glede na navedeno je zato sodišče po ugotovitvi, da predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, zahtevo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

17. Vsi stroški, ki so nastali v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, so del stroškov upravnega spora, in o tem, kdo bo nosil stroške upravnega spora, vključno s stroški, nastalimi v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe, bo lahko sodišče odločilo šele, ko bo znan končni uspeh strank v postopku v tej zadevi. Iz navedenih razlogov bo sodišče o vseh stroških postopka odločalo ob izdaji končne odločbe.

1 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 166/2021 z dne 25. 8. 2021. 2 Če je v odločbi določeno, da se dejanje, ki je predmet izvršbe, mora opraviti v določenem roku, postane odločba izvršljiva s pretekom tega roka. Če v odločbi ni določeno, v katerem roku je treba opraviti dejanje, postane odločba izvršljiva v 15 dneh od dneva, ko bi postala izvršljiva po pravilih drugega in tretjega odstavka, če ne bi bilo izpolnitvenega roka, razen če je določeno, da se izvrši takoj zaradi nujnih ukrepov (četrti odstavek 224. člena ZUP). 3 Sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Up 166/2021 z dne 25. 8. 2021.