Jedro

Ker je tožnik v tožbi zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi in predlagal dokaze, sodišče pa je odločilo brez glavne obravnave, je podana bistvena kršitev postopka v upravnem sporu. Po 2. odstavku 50. člena ZUS lahko sodišče odloči brez glavne obravnave le, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da dejansko stanje ni sporno ali pa je pravilno ugotovljeno, stranke pa glavne obravnave niso zahtevale.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 691/98-12 z dne 24.5.2000, se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 23.5.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote L. z dne 8.1.1997. Z njo je v 1. točki izreka določeno, da mora tožnik kot investitor v roku 30-ih dni po prejemu odločbe odstraniti zidan dvoriščni objekt v tlorisni izmeri 4,5 x 4,5 m na zemljišču s parc. št. 667/44 in 667/56 k.o. L. ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške. V 2. točki izreka je določeno, da za sporni objekt veljajo določene prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), v 3. točki, da v primeru, če tožnik v predpisanem roku ne bo opravil naloženega dejanja na način in v roku, kot je to določeno v 1. točki izreka odločbe bo to opravilo pooblaščeno podjetje na njegove stroške. V 4. točki izreka je določeno, da bo stroške postopka, nastale z izvršbo plačal tožnik na podlagi posebnega sklepa, v 5. točki izreka pa, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve. Tožena stranka je odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe in jo nadomestila z novo točko.

Ugotovila je, da je investitor postavil zidan dvoriščni objekt na dvorišču, ki ni njegova last. Zato je nepravilen ukrep prepovedi prometa z zemljiščem, ki ga lahko vrši le lastnik zemljišča, kateremu ukrep ni bil izrečen. V ostalem je pritožbo zavrnilo.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na 1. odstavek 73. člena ZUN in navaja, da je sporno vprašanje, ali je tožnik dejanski investitor nedovoljeno zgrajenega objekta. Iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem ogledu z dne 19.12.1996 in tožnikove izjave, danega istega dne na zapisnik, tudi po presoji sodišča nedvomno izhaja, da je tožnik investitor nedovoljene gradnje. Navedeni zapisnik je bil sestavljen v skladu z določili 77. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), ki kot javna listina predstavlja dokaz o poteku in vsebini postopka in danih izjav, razen delov zapisnika, h kateremu je zaslišanec dal pripombo (1. odstavek 78. člena ZUP/86). Tožnik ni dal nobenih pripomb o morebitnih nepravilnostih zapisnika. Zato je tožena stranka svojo ugotovitev o tem, da je tožnik investitor spornega objekta, utemeljeno oprla na njegovo izjavo. Predlogu tožnika za opravo glavne obravnave sodišče ni ugodilo. Podatki iz upravnih spisov dajejo zadostno podlago za odločitev. Opravljena glavna obravnava tudi ne bi pripeljala do drugačne odločitve v tem upravnem sporu.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbi ugodi; podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da kljub njegovi izrecni zahtevi v vloženi tožbi za razpis glavne obravnave, sodišče prve stopnje glavne obravnave ni opravilo. Ves čas zatrjuje, da ni investitor, zato gre v tem postopku za pomanjkanje pasivne legitimacije na njegovi strani. Pravna oseba, to je G. klub B., je bil tisti, ki je bil najemnik objektov na naslovu A., Š., na območju katerih je prišlo do spornih gradenj. V imenu in za račun G. kluba B. je izvajalec G.P. d.o.o. L., katerega direktor je B.D., posegal v objekt in okolico. Dejansko stanje bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo le s predlaganimi zaslišanji prič ter z vpogledom v listinsko dokumentacijo.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišče na prvi stopnji odloča po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji) samo, če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo niso zahtevali glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožnik zahteval, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V tožbi je zatrjeval, da ni investitor nedovoljenih posegov v prostor in predlagal izvedbo posameznih dokazov. S tem je smiselno uveljavljal razlog nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, to pa kaže na spornost ugotovljenega dejanskega stanja. Upravno sodišče tožnikovim predlogom ni sledilo, ampak je ocenilo, da odločitev sodišča po opravljeni glavni obravnavi ne bi bila drugačna, zato je svojo odločitev sprejelo na seji.

Toda namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta je v tem, da se na podlagi neposrednega ustnega in javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Sodišče prve stopnje je pri presoji dejanskega stanja izhajalo iz zapisnika in tožnikove izjave v njej ter se pri tem sklicevalo na določbo 77. člena ZUP/86. Toda navedeni zapisnik o inšpekcijskem pregledu z dne 19.12.1996 ni sestavljen tako, kot to določa navedena določba ZUP. Zato po presoji pritožbenega sodišča ne more imeti takšno dokazne vrednosti kot to navaja sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno tožnik zato v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Presoja pravilnosti uporabe materialnega prava pa je možna šele po tem, ko je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek.