Jedro

Ker je zaradi napačnega vročanja prišlo do kršitve pravice do izjave in storilec dejansko ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah prekrška, je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je storilec z navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška v zahtevi za sodno varstvo prekludiran. Taka zmotna presoja pa je imela za posledico, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo zahteve za sodno varstvo v celoti, kar predstavlja kršitev pravice do poštenega postopka

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku Ministrstva za pravosodje z dne 7. 7. 2020 ter potrdilo izpodbijano odločbo o prekršku, storilcu pa naložilo plačilo sodne takse v znesku 80,00 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter postopek o prekršku ustavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V predmetni zadevi je prekrškovni organ izdal odločbo, s katero je storilca spoznal za odgovornega storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 491. člena ZFPPIPP v zvezi s tretjim odstavkom 52. člena ZP-1 in mu izrekel globo v višini 800,00 EUR. Storilec naj bi prekršek storil s tem, ko kot oseba, ki je ob začetku stečajnega postopka opravljala funkcijo poslovodstva stečajnega dolžnika A. d.o.o., zoper katerega se je stečajni postopek začel s sklepom o začetku stečajnega postopka Okrožnega sodišča v Celju St 1858/2019 z dne 26. 6. 2019, stečajnemu upravitelju A. A. ni v treh delovnih dneh po začetku stečajnega postopka izročil vse poslovne in druge dokumentacije, ki se nanašajo na stečajnega dolžnika in je tako kršil drugi odstavek 292. člena ZFPPIPP.

5. V zahtevi za sodno varstvo je storilec zanikal storitev očitanega mu prekrška in zatrjeval, da v času začetega stečajnega postopka zoper družbo ni imel pri sebi poslovne dokumentacije stečajnega dolžnika, ker je ta bila v računovodstvu in objavljena na spletni strani AJPES ter da je vzpostavil kontakt s stečajnim upraviteljem, mu posredoval vse podatke in dokumentacijo, s katero je razpolagal. Stečajnemu upravitelju je očital, da je podal lažno oziroma izmišljeno prijavo zoper njega in da ni specificiral, katero poslovno ali drugo dokumentacijo naj ne bi izročil. V dokazne namene je predlagal svoje zaslišanje in zaslišanje priče stečajnega upravitelja A. A. Čeprav je storilec s takimi navedbami izpodbijal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, na podlagi katerega temelji odločba o prekršku, je sodišče prve stopnje odločilo, da ne bo dopolnilo dokaznega postopka in izvajalo predlaganih dokazov, ker je štelo, da je storilec s takimi navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška prekludiran, saj je prekrškovni organ storilcu pred izdajo odločbe o prekršku poslal obvestilo o uvedbi postopka o prekršku in poziv za izjavo z dne 16. 1. 2019, v katerem je bil storilcu očitani prekršek predočen in opisan, hkrati pa je bil storilec obveščen, da se lahko pisno v petih dneh od prejema obvestila izjavi o dejstvih oziroma okoliščinah prekrška ter da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist že v tej izjavi, ker jih sicer v postopku o prekršku ne bo več možno uveljavljati. Kljub takim opozorilom storilec izjave o dejstvih in okoliščinah prekrška ni podal, čeprav je po ugotovitvah sodišča prve stopnje poziv za izjavo storilcu poslal na naslov njegovega takratnega stalnega bivališča ... kjer pa storilec ni imel hišnega predalčnika, a je tako vročitev vseeno šteti za veljavno. Pri tem se je oprlo na stališča, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 82/2014 ter IV Ips 61/2016. Sodišče prve stopnje se je zato oprlo na dejansko stanje, kot ga je ugotovil prekrškovni organ in preizkusilo, ali je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje prekrškovni organ pravilno uporabil določbe predpisa, ki določa prekršek, ter odločitev o izrečeni sankciji.

6. Ob pregledu spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb, v katerih med drugim zagovornik vztraja pri trditvah, da storilec prekrška objektivno ni mogel storiti in hkrati uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka o prekršku, ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe 55. člena ZP-1, ko je štelo, da je storilec z navedbami glede dejanskega stanja prekludiran. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da je poziv za izjavo storilcu bil poslan na naslov njegovega takratnega stalnega prebivališča, to je ... Pri tem se je sodišče prve stopnje oprlo na dopis Direktorata za upravne in notranje zadeve, migracije in naturalizacijo z dne 3. 12. 2019, s katerim je ta organ prekrškovnemu organu na njegovo zaprosilo z dne 27. 11. 2019 posredoval podatke iz Centralnega registra prebivalstva za obravnavanega storilca. Sodišče prve stopnje pa je pri tem spregledalo, da je po podatkih iz evidence e-risk, ki jih je pridobilo samo, razvidno, da je storilec imel naslov stalnega prebivališča ... le do 4. 12. 2019, od tega dne dalje pa na naslovu ... Podatki, ki jih je prekrškovnemu organu sporočil direktorat, so tako sicer bili pravilni, ker izhajajo iz stanja na dan 3. 12. 2019, vendar pa je prekrškovni organ poziv za izjavo v postopku o prekršku storilcu poslal šele 16. 1. 2020, ko je imel storilec že prijavljeno stalno prebivališče in s tem naslov za vročanje na drugem naslovu.

7. Ker je zaradi takega vročanja prišlo do kršitve pravice do izjave in storilec dejansko ni imel možnosti, da bi se izjavil o dejstvih in okoliščinah prekrška, je zmotna presoja sodišča prve stopnje, da je storilec z navedbami, ki se nanašajo na dejansko stanje prekrška v zahtevi za sodno varstvo prekludiran. Taka zmotna presoja pa je imela za posledico, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo zahteve za sodno varstvo v celoti, kar predstavlja kršitev pravice do poštenega postopka, ki ga zagotavljata 6. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 29. člen Ustave RS. Iz sodb Vrhovnega sodišča RS IV Ips 61/2016, IV Ips 51/2016, IV Ips 42/2017, IV Ips 65/2017, IV Ips 14/2018 ter IV Ips 15/2018 je razvidno, da je treba določbe o prekluziji razlagati ustavno skladno ob upoštevanju temeljnih jamstev poštenega postopka in načela materialne resnice (mag. Luka Vavken, Prekrškovno pravo v praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, objavljeno v Pravosodni bilten št. 2/2020, stran 204). Razlaga, kot jo je zavzelo sodišče prve stopnje v predmetni zadevi, ko je štelo, da je ob napačnem načinu vročanja storilcu bila zagotovljena pravica do izjave v postopku, pa ni skladna z Ustavo.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, saj glede na naravo ugotovljene kršitve le-te ni moglo samo odpraviti (peti odstavek 163. člena ZP-1).

9. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preučiti tudi navedbe v zahtevi za sodno varstvo, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, oceniti, ali je potrebno dokazni postopek dopolniti ter se po morebiti izvedenem dokaznem postopku do teh navedb v zahtevi za sodno varstvo tudi določno opredeliti.