Jedro

Leasing predstavlja ekonomsko gledano metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 7264/2012 z dne 20. 1. 2012 v prvem in tretjem odstavku sklepa (I. točka izreka sodbe), ter toženi stranki naložilo v plačilo nadaljnje stroške pravdnega postopka tožeče stranke v višini 1.422,16 EUR (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka, predlaga spremembo sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. Po četrtem odstavku VIII. točke splošnih pogojev je tožena stranka dolžna plačati zgolj presežek eventualne škode nad zneskom, ki ga pokriva zavarovanje. Višina obveznosti tožene stranke tako še ni ugotovljena, zato še ni zapadla in ni iztožljiva. Odločitev sodišča, da ima pogodba o leasingu nekatere značilnosti prodajne pogodbe, je napačna. Po večinskem stališču teorije gre za zakupno pogodbo. Sodišče bi moralo upoštevati določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o razlagi nejasnih določil pogodb, sklenjenih po vnaprej natisnjeni vsebini, pripravljeni s strani ene stranke. V kolikor bi sodišče pravilno interpretiralo pogodbo o leasingu, bi ugotovilo, da je po svoji naravi bližje zakupni pogodbi, glede katere OZ v 617. členu določa, da zakup preneha, če je predmet zakupa po naključju uničen. Tudi določbo prvega odstavka IX. točke splošnih pogojev je potrebno razlagati skupaj z ostalimi določbami, po katerih je tožena stranka dolžna tožeči plačati zgolj presežek eventualne škode nad zneskom, ki ga je izplačala zavarovalnica. V kolikor bi držalo, da je tožena stranka kot ekonomski lastnik, ki nosi vse tipične rizike lastnika, dolžan navkljub uničenju predmeta poravnati vse svoje obveznosti ne glede na plačilo zavarovalnine, bi bile ostale določbe splošnih pogojev nepotrebne. Sodišče prve stopnje je v celoti prezrlo določbo petega odstavka VIII. točke splošnih pogojev, ki v zvezi s petim odstavkom X. točke splošnih pogojev določa, da je tožena stranka v primeru popolnega uničenja predmeta leasinga s strani tretje osebe dolžna tožeči stranki povrniti celotno škodo, vendar samo v primeru, da je tožba tožeče stranke proti tretji osebi neuspešna. Zato bi sodišče moralo slediti predlogu tožene stranke in postopek prekiniti do pravnomočne odločitve v zadevi III P 1590/2013, kjer tožena stranka od zavarovalnice vtožuje razliko do popolne odškodnine. Šele ko bo zavarovalnica izplačala celotno zavarovalnino in bo dolg tožene stranke do tožeče določljiv, bo tožena stranka ta dolg tudi poravnala. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva primera, med postopkom ni prišlo do procesnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni.

6. Pravdni stranki sta dne 6. 5. 2008 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu vozila št. 6099/08 ter dne 31. 3. 2011 Aneks št. 1 k tej pogodbi za osebno vozilo P. Sestavni del pogodbe so tudi Splošni pogoji za finančni leasing. Avtomobil je bil 24. 4. 2011 tako poškodovan, da njegovo popravilo po oceni zavarovalnice ni bilo več smiselno.

7. Očitek o zmotni uporabi materialnega prava ni utemeljen. Ekonomsko gledano predstavlja leasing metodo financiranja (namen je torej podoben kot pri posojilni pogodbi), pravno pa gre pri pogodbi o leasingu za pogodbo z elementi zakupne pogodbe. Ker pa pogodbe o leasingu večinoma (tako je tudi v konkretnem primeru), vsebujejo opcijo odkupa predmeta leasinga po poteku leasinga, v tem delu leasing pogodba prevzema tudi značilnosti prodajne pogodbe (o prodaji na obroke). Pri slednji je nevarnost naključnega uničenja stvari na kupcu (četudi gre za prodajo s pridržkom lastninske pravice). Splošno izhodišče namreč je, da naj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja bremeni tistega, ki ima stvar v posesti in jo izkorišča. 8. To stališče je za presojo konkretne zadeve pomembno v kolikor izpodbija pritožbeno argumentacijo, da je pogodba o leasingu prenehala s trenutkom uničenja (oz. poškodovanja) avtomobila. Takšnemu razlogovanju nasprotuje tudi določba prvega odstavka IX. točke Splošnih pogojev, ki določa, da je leasingojemalec še naprej dolžan izpolnjevati pogodbene obveznosti, če predmeta leasinga ni mogoče več uporabljati. Po presoji pritožbenega sodišča je navedena določba nedvoumna in omogoča enostavno razlago, zato ne pride v poštev uporaba 83. člena OZ o razlagi nejasnih določil pogodbe.

9. Kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je bil toženec na podlagi citirane določbe prvega odstavka IX. točke Splošnih pogojev ne glede na poškodbe vozila dolžan redno izpolnjevati svoje obveznosti po pogodbi oz. po aneksu. V postopku je bila višina njegove terjatve ugotovljena na 34.746,08 EUR, kar pa je tožeča stranka zmanjšala za znesek prejete zavarovalnine v višini 19.075,22 EUR. Toženec tožeči stranki tako dolguje še 15.670,86 EUR, ta terjatev pa je s potekom v pogodbi in aneksu določenih rokov za plačilo tudi že zapadla.

10. Določba četrtega odstavka VIII. točke Splošnih pogojev, na katero se sklicuje pritožba, v konkretnem primeru ni uporabljiva. Ta določba namreč določa drugačno obveznost leasingojemalca, kot jo v predmetni pravdi uveljavlja tožeča stranka. Medtem ko s tožbo tožeča stranka uveljavlja v plačilo znesek še neplačanih obrokov leasinga, četrti odstavek VIII. točke govori o obveznosti leasingojemalca odpraviti preostalo škodo v primerih, ko škoda na predmetu leasinga ni v celoti pokrita z izplačano zavarovalnino. Ta določba bi torej prišla v poštev, če bi tožeča stranka od toženca zahtevala poplačilo nastale škode na poškodovanem vozilu, ki bi presegala zavarovalnino. Enako v primeru ni uporabljiva določba petega odstavka VIII. točke Splošnih pogojev, ki prav tako ureja obveznost povrnitve škode, in sicer v primerih, ko odškodnine ni mogoče izterjati od odgovorne tretje osebe. Tožeča stranka v konkretnem primeru ne zahteva povrnitve škode, nastale na predmetu leasinga, pač pa izpolnitev osnovne pogodbene obveznosti, t.j. plačilo obrokov leasinga. Ker pa je zavarovalnino zaradi uničenja vozila v konkretnem primeru prejela tožeča stranka, je svojo terjatev do toženca v tem delu pobotala. Preostalo terjatev je toženec dolžan plačati.

11. Sodišče prve stopnje tudi ni zakrivilo očitane kršitve določb pravdnega postopka, ko predmetnega postopka ni prekinilo do odločitve v zadevi III P 1590/2013, v kateri toženec od zavarovalnice terja razliko do popolne odškodnine. Skladno z določbo 13. člena Zakona o pravdnem postopku gre za predhodno vprašanje takrat, kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje. Pri vprašanju višine odškodnine za uničenje vozila ne gre za pravico ali pravno razmerje, še manj pa je od te višine odvisna odločitev sodišča v obravnavani zadevi. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko postopka ni prekinilo.

12. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Prav tako krije tožena stranka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj slednji ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako za postopek ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP).