Jedro

Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se: a) delno spremeni - izpodbijana sodba v 7. alinei prvega odstavka izreka, tako da se znesek 2.496,00 EUR zniža na znesek 1.890,84 EUR in da se zavrne, kar tožnik zahteva več, to je plačilo zneska 605,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2011 dalje do plačila.

b) delno razveljavi - izpodbijana sodba v 6. alinei prvega odstavka izreka, to je v odločitvi, da se toženi stranki naloži, da tožniku plača odškodnino (pravilno nadomestilo) iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 291,45 EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede davke, tožniku pa plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2009 dalje do plačila; - izpodbijani sklep v točki II izreka (odločitev, da je tožena stranka tožniku dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 420,17 EUR) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu (1., 2., 3., 4., 5. in 7. alinea /do višine 1.890,84 EUR/ prvega odstavka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača: -razliko v plači za maj 2012 v znesku 509,29 EUR bruto, plačo za avgust 2012 v znesku 915,25 EUR bruto in del plače za september 2012 v znesku 357,08 EUR bruto, od teh zneskov odvesti davke in prispevke, tožniku pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, -stroške prevoza na delo za avgust 2012 v znesku 93,20 EUR in september 2012 v znesku 4,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec, -nadomestilo za prehrano za avgust 2012 v znesku 27,50 EUR in september 2012 v znesku 1,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. v mesecu za pretekli mesec, -odpravnino v znesku 5.942,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012, -regres za letni dopust za leto 2011 v znesku 323,67 EUR bruto in regres za letni dopust za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, od teh zneskov odvede davke in prispevke, tožniku pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi v prvem primeru od 2. 7. 2011 v drugem pa od 2. 7. 2012, -odškodnino (pravilno nadomestilo) iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 291,45 EUR bruto, od tega zneska obračuna in odvede davke, tožniku pa plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 dalje, -odškodnino za čas odpovednega roka v znesku 2.496,00 EUR bruto, od tega zneska obračuna in dovede davke in prispevke, tožniku pa plača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 dalje (vse prvi odstavek izpodbijane sodbe) Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe).

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zaradi umika tožbe za plačilo plače za junij 2012 in julij 2012, v skupnem znesku 2.055,88 EUR bruto, postopek v tem delu ustavilo (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku lahko v 15 dneh plača stroške postopka v znesku 420,17 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo in sklep se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da sodišče prve stopnje ni le zmotno ugotovilo obstoja terjatev tožnika, temveč je pri odškodnini zaradi neizkoriščenega letnega dopusta in odškodnini za čas odpovednega roka opravilo tudi napačen preračun. Izračun sodišča prve stopnje temelji na urni postavki 5,20 EUR na uro, kar pa je očitno napačno, saj sodišče prve stopnje v zvezi z izračunom odpravnine samo ugotavlja, da naj bi povprečna plača tožnika znašala 990,38 EUR. Odškodnina namesto odpovednega roka bi ob upoštevanju dejstva, da bi tožniku pripadalo 60 dni odpovednega roka, lahko znašala le 1.980,76 EUR in ne 2.496,00 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Izračuni prisojenih zneskov plač, regresov za letni dopust, nadomestila za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela ter odpravnine so zneskovno sicer pravilni, vendar pa so bili ti zneski tožniku neutemeljeno prisojeni, saj je bila tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožena stranka je celo leto zamujala z izplačili plač, plače za maj pa tožniku sploh ni izplačala, zato bi tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi moral podati najkasneje 18. 7. 2012, ko je poteklo 30 dni od dneva, ko bi moral prejeti majsko plačo. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita tudi zaradi tega, ker je tožnik z zlorabo tega instituta toženi stranki preprečil, da izvede postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Gre za dva različna postopka, zato ni dopustno, da postopek, ki ga je začel eden od udeležencev, drugi udeleženec ustavi, zaradi česar pride do razdrtja pogodbe o zaposlitvi na drugačen način, v drugih rokih ter z drugačnimi posledicami. Sodišče prve stopnje je s tem, da je tožniku dosodilo terjatve, ki jih je prijavil v postopku redne likvidacije, ravnalo v nasprotju z načelom svobodnega sklepanja dogovorov. Tožnik je v postopku redne likvidacije prijavil svoje terjatve. V obrazcu prijave so bile navedene terjatve, ki se prijavljajo, roki poplačila, obresti, o katerih se bodo prijavljene terjatve obrestovale. Tožnik se je z vsemi temi elementi strinjal, njegova volja je bila pri tem brez napak. Tožnik je tako razpolagal s svojimi terjatvami in je potrebno šteti, da je bil dogovor sklenjen, ko je tožena stranka priznala tožnikove terjatve. Tak dogovor strank je zakonsko dopusten, zato bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati oziroma bi moralo postopek prekiniti, dokler ne bi bila likvidacija tožene stranke končana. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo začetek teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenih zneskov regresa za letni dopust. Tožena stranka je bila insolventna in je imela blokiran bančni račun, zato je njena obveznost v plačilo zapadla šele 1. 11. 2011 oziroma 1. 11. 2012. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke prvega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana zaradi neustreznega povzemanja izpovedbe priče A.A.. Primerjava zapisnikov o zaslišanju te priče in obrazložitve izpodbijane sodbe pokaže, da sestanka ni organizirala tožena stranka, da je bil sestanek le v eni delovni enoti in da je bilo tam prisotnih manj kot deset delavcev, pri čemer je bilo delavcev tožene stranke le šest. Iz zapisnika tudi izhaja, da je priča delavcem povedala, da bi bilo bolje, da počakajo na odpoved, ki jo vodi delodajalec iz poslovnih razlogov in da priča nikakor ni vplivala na to, da bi tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Priča delavcem ni pripravila dokumentacije za izredno odpoved, kot zmotno navaja sodišče prve stopnje, temveč je zgolj popravila listino „obvestilo delodajalcu o izpolnitvi obveznosti“. V kolikor bi sodišče prve stopnje izpovedbo priče A.A. glede sestanka na B. štelo za verodostojno, tožniku verjetno ne bi dosodilo odpravnine, nadomestila za neizkoriščen letni dopust in odškodnine namesto odpovednega roka. Tožnikova izredna odpoved ni mogla biti okoliščina, ki je tožnik do sestanka na B. ni mogel predvideti, kakor je to zmotno ugotavljalo sodišče prve stopnje. Do tožnikove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo zaradi zavestnih ravnanj tožnika, ki je odpoved podal po premisleku in v dogovoru z drugimi sodelavci. Tožnik je tako lahko v celoti predvidel prenehanje pogodbe o zaposlitvi in nezmožnosti izrabe letnega dopusta ter odpovednega roka. Navedeno pomeni, da ni bilo krivdnih ravnanj tožene stranke in da tožniku ne pripada odpravnina, odškodnina zaradi neizkoriščenega letnega dopusta in odškodnina namesto odpovednega roka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je delno utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (tožena stranka nima pravnega interesa za izpodbijanje zavrnilnega dela izpodbijane sodbe ter tistega dela sklepa, s katerim je bil ustavljen postopek zaradi delnega umika tožbe) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je vselej podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče takšnih pomanjkljivosti ne ugotavlja. Tožena stranka obstoj te kršitve uveljavlja v zvezi z ugotovitvami sodišča prve stopnje glede poteka sestanka, na katerem je sodelovala priča A.A.. Razlogi izpodbijane sodbe glede tega niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Bistveno pa je tudi, da okoliščina, ali se je tožnik za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi odločil na podlagi razgovora z A.A., sploh ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, čeprav sodišče prve stopnje očitno meni drugače. Zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik ter njena pravočasnost nista odvisna od tega ali je navedeni sestanek kadarkoli vplival na tožnikovo odločitev, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

V zvezi s povzemanjem izpovedbe priče A.A. pritožba uveljavlja tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Glede izpovedbe priče A.A. sodišče prve stopnje navaja zgolj to, da so jo delavci vprašali o možnosti izredne odpovedi in da jim je pomagala pri pripravi dokumentacije za izvedbo postopka ter da iz njene (in tožnikove) izpovedbe izhaja, da je tožnik neposredno po sestanku oziroma takoj, ko je bilo to mogoče, pri čemer mu je celo pomagala A.A., podal izredno odpoved. Sodišče prve stopnje sicer res ni celovito povzelo izpovedbe priče A.A., vendar pa med tem, kar se v izpodbijani sodbi navaja o njeni izpovedbi ter zapisnikom ni nasprotja. Priča je res izjavila, da je delavcem na njihovo željo pripravila določeno dokumentacijo. Sicer pa tudi glede te kršitve velja, da dejstva, na katera opozarja pritožba sploh niso odločilna in že zato ne more biti podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Ta kršitev je namreč lahko podana le v primeru nasprotja glede odločilnih dejstev.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da tožnikova prijava terjatve v postopku redne likvidacije pomeni obliko razpolaganja z zahtevkom, zaradi česar bi sodišče prve stopnje terjatve, ki jih je likvidacijski upravitelj priznal, lahko dosojalo le pod pogoji likvidacijskega načrta. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da sodišče prve stopnje za priznane terjatve ne bi smelo določiti paricijskega roka 15 dni, temveč 5 let od izdelave likvidacijskega načrta. Povsem neizkazane so pritožbene navedbe, da naj bi bil v obrazcu prijave terjatve med drugim naveden tudi rok poplačila, saj tožena stranka takšnega obrazca ni predložila, kaj takšnega pa tudi ne izhaja iz tožnikove prijave terjatev v postopku redne likvidacije z dne 12. 9. 2012 (priloga B8). Tožnik v tej vlogi sicer res navaja, da zahteva priznanje svoje terjatve v skupni višini 9.417,13 EUR, povečano za obresti od začetka postopka redne likvidacije do poteka roka za njihovo plačilo v skladu z 2. odstavkom 143. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP, Ur. l. RS, št. 126/2007 s spremembami). Vendar navedeno ne pomeni nobenega razpolaganja z zahtevkom, še zlasti, ker se navedena določba ZFPPIPP nanaša na predlog prisilne poravnave, pri toženi stranki pa je šlo za začetek postopka redne likvidacije po določbah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 s spremembami).

Postopek redne likvidacije delniške družbe je določen v 402. do 422. členu ZGD-1. Dejstvo, da je v skladu s 1. odstavkom 405. člena ZGD-1 obvezna sestavina sklepa o likvidaciji tudi rok za prijavo terjatev upnikov, ne pomeni, da upnik, ki je terjatev prijavil in jo je likvidacijski upravitelj priznal, nima več pravnega interesa za vložitev tožbe. Še manj pa ta določba pomeni, da bi bilo sodišče v primeru spora vezano na rok poplačila, kakršnega si je likvidacijski upravitelj zamislil v likvidacijskem načrtu. Naloge likvidacijskega upravitelja iz 412. člena ZGD-1 lahko delno primerjamo z nalogami stečajnega upravitelja, vendar pa se položaj upnikov v likvidacijskem postopku bistveno razlikuje od položaja upnikov v stečajnem postopku. Upnikom v likvidacijskem postopku morajo biti vse terjatve poplačane v celoti, skupaj z obrestmi. Likvidacijski upravitelj je dolžan plačati terjatve upnikom takoj, ko nastanejo oz. ko so mu znane. Likvidacijski upravitelj je v skladu s 412. členom ZGD-1 dolžan sestaviti začetno likvidacijsko bilanco, ki naj pokaže s kakšnim premoženjem razpolaga družba in kakšne obveznosti ima. Bilanca je podlaga za likvidacijski načrt, ki ga zakon sicer ne predvideva, vendar ga likvidacijski upravitelji dejansko izdelujejo, da bi zagotovili uspešno in organizirano izvedbo likvidacije. Likvidacijski upravitelj tožene stranke je likvidacijski načrt izdelal 17. 11. 2012 in v njegovem zaključku zapisal, da je likvidacijski načrt narejen strokovno, vestno, s poudarkom na zagotavljanju maksimalne varnosti upnikov in v teamu sodelavcev ter, da vsem upnikom daje jasen odgovor, da bodo vse priznane terjatve 100 % poplačane v obdobju petih let. Vendar pa takšen zaključek likvidacijskega načrta, ki niti ni z zakonom predviden dokument, v ničemer ne zavezuje sodišča, da bi že dospele terjatve upnikov obravnavalo kot nedospele oz. kot takšne, ki bo bodo zapadle šele čez 5 let (verjetno 5 let od izdelave likvidacijskega načrta). Zaradi navedenega prijava terjatve v postopku redne likvidacije ne pomeni ovire, da tožnik te terjatve uveljavlja v sodnem sporu in pri tem zahteva zakonske zamudne obresti od dneva zapadlosti vsake posamezne terjatve.

Odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenih zneskov plač, regresa za letni dopust, nadomestil za prehrano, stroškov prevoza na delo in z dela je po mnenju tožene stranke nepravilna, ker naj bi tožnik izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal nezakonito oziroma v nasprotju z zakonom. Uvodoma je potrebno pojasniti, da odločitev glede neizplačanih plač, stroškov prevoza na delo in z dela, nadomestila za prehrano ter regresa za letni dopust ne temelji na, po mnenju tožene stranke, sporni izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi bila te zneske dolžna plačati ne glede na to ali je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Podlaga za obveznost plačila teh zneskov ni izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ta je pravna podlaga le za plačilo odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Zmotno je stališče tožene stranke, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita zaradi tega, ker jo je tožnik podal po tem, ko ga je tožena stranka že obvestila, da je pričela postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi prenehanja delodajalca. To obvestilo je bilo tožniku vročeno 16. 8. 2012, izredno odpoved pa je tožnik podal 12. 9. 2012. Z obvestilom delodajalca začeti postopek redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne pomeni ovire, da delavec po prejemu takšnega obvestila sam ne bi mogel podati izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni formaliziran v tem smislu, da bi posamezna dejanja, ki so potrebna pred samo odpovedjo, pomenila oviro za drugo stranko, da sama poda odpoved. Ravnanja tožnika, ki je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal po tistem, ko je prejel obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ni možno označiti za ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, kot ga določa 5. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Nenazadnje ima delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca pravico do odpravnine, kakršna je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, do takšnega odpovednega roka pa ima pravico tudi delavec, ki mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnih razlogov.

Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podal tožnik, nezakonita, ker je bila podana prepozno. Določba tretjega odstavka 112. člena je povsem jasna. V skladu s to določbo 30-dnevni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR začne teči, ko poteče 8-dnevni rok iz prvega odstavka tega člena in delodajalec ne izpolni svojo obveznost iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve. Tožnik je toženo stranko na izpolnitev obveznosti pisno opomnil z dopisom z dne 3. 9. 2012, ta dopis pa je poslal tudi inšpektorju za delo, kar pomeni, da je 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti potekel 11. 9. 2012, z naslednjim dnem pa je tudi začel teči 30-dnevni prekluzivni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podal 12. 9. 2012, kar pomeni, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka in tretjega odstavka 112. člena ZDR.

Sicer pa bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, tudi če bi šteli, da je 30-dnevni rok začel teči že z dnem, ko je tožena stranka storila dejanja oziroma opustitve, zaradi katerih je tožnik podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je pri tem sklicevala na zapadlost plače za maj 2012, pri tem pa je spregledala, da je tožnik odpoved podal tudi zaradi zamude pri izplačilu plač v zadnjih šestih mesecih. Zadnjih šest mesecev pred odpovedjo, v katerih je tožena stranka zamujala z izplačilom plač, zajema obdobje od februarja do julija 2012. V skladu z drugim odstavkom 134. člena ZDR se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja. Enako določa tudi šesti odstavek 36. člena Kolektivne pogodbe za lesarstvo (Ur. l. RS, št. 132/2006, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba). Zadnja plača v šestmesečnem obdobju, to je plača za julij 2012 je zapadla 18. 8. 2012, zato bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana znotraj prekluzivnega 30-dnevnega roka, tudi če bi šteli, da je ta res začel teči 18. 8. 2012. Pritožba po višini ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje glede plačila razlike v plači za maj 2002, neizplačane plače za avgust 2002 in dela plače za september 2012. Pritožba celo izrecno navaja, da je izračun zneskovno pravilen. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je neizplačane zneske plač tožniku dosodilo ob sklicevanju na določbo 42. člena ZDR o tem, da mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena tega zakona. Glede na že citirano določbo drugega odstavka 134. člena ZDR je sodišče prve stopnje zakonske zamudne obresti od dosojenih zneskov pravilno dosodilo od vsakega 19. v mesecu za izplačilo prejšnjega meseca.

Tudi glede dosojenih povračil stroškov prevoza na delo in z dela pritožba izrecno navaja, da so izračuni zneskovno pravilni. Ob ugotovitvi, da tožena stranka tožniku ni plačala vtoževanih zneskov, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za avgust in september 2012 ob sklicevanju na določbo prvega odstavka 130. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela.

Tožena stranka priznava tudi pravilnost izračuna dosojenih zneskov nadomestila za prehrano za avgust in september 2012. Tožnik je do povračila teh stroškov upravičen na podlagi določbe prvega odstavka 130. člena ZDR.

Tudi izračun pripadajoče odpravnine za toženo stranko ni sporen, sporen pa je temelj. Že zgoraj je razloženo, da tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita, zato tožnik utemeljeno vtožuje odpravnino, kakršna je določena za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Drugi odstavek 112. člena ZDR namreč določa, da je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi katerega od ravnanj, ki so taksativno našteta v prejšnjem odstavku istega člena, upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen 18 let in da je njegova povprečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo znašala 990,38 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je na podlagi 3. alinee drugega odstavka 109. člena ZDR tožniku dosodilo odpravnino v višini ene tretjine navedene osnove za vsako leto dela pri toženi stranki, kar skupno znaša dosojenih 5.942,28 EUR. Drugi odstavek 109. člena ZDR namreč določa, da delavcu pripada odpravnina v višini ene tretjine osnove iz prejšnjega odstavka (ta kot osnovo za izračun odpravnine določa povprečno mesečno plačo, ki jo je delavec prejel v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let. Dosojeni znesek tudi ne presega desetkratnika osnove, zato v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev določba četrtega odstavka 109. člena ZDR, ki višino odpravnine omejuje z desetkratnikom osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku zakonske zamudne obresti od dosojene odpravnine dosodilo od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja, saj odpravnina v plačilo zapade s prenehanjem delovnega razmerja.

Ob ugotovitvi, da med strankama ni sporno, da tožena stranka tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leto 2011 dolguje znesek 323,67 EUR in da tožniku regres za letni dopust za leto 2012 ni bil izplačan, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku na podlagi 131. člena ZDR dosodilo vtoževane zneske iz tega naslova. V skladu s prvim odstavkom 131. člena ZDR je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je minimalna plača v letu 2012 znašala 763,06 EUR. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki naložilo, da zapadla regresa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. tistega leta, na katerega se regres nanaša. V skladu z drugim odstavkom 131. člena ZDR mora delodajalec regres za letni dopust izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da bi bil tožnik do zakonskih zamudnih obresti lahko upravičen kvečjemu od 2. 11. tekočega leta, češ da je bila tožena stranka insolventna in je imela blokiran bančni račun. Ne le da te navedbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, temveč so tudi vsebinsko neutemeljene. Tretji odstavek 131. člena ZDR namreč določa, da se lahko, v primeru nelikvidnosti delodajalca, s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti določi kasnejši rok izplačila regresa, vendar najkasneje do 1. novembra tekočega koledarskega leta. Panožna kolektivna pogodba v četrtem odstavku 53. člena tako možnost sicer predvideva, vendar pa pri tem izrecno določa, da je takšno kasnejše izplačilo možno, če se v podjetju tako dogovorita delodajalec in sindikat. Tožena stranka v tem sporu ni zatrjevala, da bi obstajal tak dogovor. Sicer pa je tožena stranka v vlogi z dne 5. 2. 2011 navajala, katere terjatve je likvidacijski upravitelj priznal. Iz te vloge je razvidno, da je v celoti priznal tudi priglašene obresti v znesku 43,28 EUR. Iz tožnikove prijave terjatev pa je razvidno, da so v tem znesku zajete tudi zamudne obresti za neizplačan del regresa za leto 2011 od 1. 7. 2011 do začetka postopka redne likvidacije in obresti od regresa za leto 2012 od 1. 7. 2012 do začetka postopka redne likvidacije 26. 7. 2012. V kolikor bi bila v resnici podana podlaga za kasnejšo zapadlost regresa za letni dopust likvidacijski upravitelj terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, verjetno ne bi priznal. Tožena stranka meni, da tožnik ni upravičen do odškodnine (pravilno: nadomestila) zaradi neizrabljenega dopusta, ker je nezakonito podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Že zgoraj je razloženo, da izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita. Prav tako je zmotno pritožbeno stališče, da tožnik ni upravičen do tega nadomestila, ker so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajali že prej in bi tožnik zato že prej lahko predvidel, da bo podal takšno odpoved. Stališče, kakršnega zagovarja tožena stranka bi pomenilo, da noben delavec, ki je podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razlogov na strani delodajalca, ne bi bil upravičen do nadomestila za neizrabljeni dopust, saj gre za njegovo odločitev in bi dopust lahko porabil že prej. Glede tega vprašanja je stališče že zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 107/2011 z dne 20. 12. 2011. Tudi v navedeni zadevi je delavec podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je delodajalec zamujal z izplačili plač. Revizijsko sodišče je v zvezi z zahtevkom za plačilo nadomestila za neizrabljeni dopust zavzelo stališče, da bi tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko predstavljala okoliščino, ki je ni mogel predvideti, pod pogojem, da od trenutka odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi izredne odpovedi, pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja, objektivno ni mogel izrabiti letnega dopusta. Izraz tožnikove odločitve, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je njegova zahteva za odpravo kršitev iz delovnega razmerja z dne 3. 9. 2012. Iz spiska delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo po uvedbi postopka prostovoljne likvidacije (priloga B18) in plačilne liste za september 2012 (priloga B42) je razvidno, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do vključno 13. 9. 2012. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje ob upoštevanju stališča iz citiranega sklepa revizijskega sodišča moralo ugotoviti, ali je tožnik v navedenem obdobju od 3. 9. 2012 do 13. 9. 2012 lahko izrabil celotni preostali letni dopust. Iz plačilne liste za september 2012 je razvidno, da je bil tožnik v tem mesecu en dan na delu, en dan na čakanju in sedem dni na letnem dopustu. Verjetno je, da je bil tožnik na letnem dopustu od vključno 5. 9. 2013, kar se ujema z izpovedbo priče A.A. o tem, da je bila napotitev na letni dopust (za vse zaposlene) datirana s 5. 9. 2012. Tako je lahko sporno le, ali bi tožnik letni dopust lahko izkoristil tudi v preostalih dveh delovnih dnevih v septembru 2012, ko je bil na rednem delu oziroma ko je bil poslan na čakanje. Sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo, zato je preuranjeno zaključilo, da je tožnik upravičen do nadomestila za sedem dni neizkoriščenega letnega dopusta.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na neustrezno osnovo, ki jo je sodišče upoštevalo pri odmeri nadomestila za neizrabljen letni dopust in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Res je sicer, da noben predpis ne določa, od kakšne osnove se navedeno nadomestilo oziroma odškodnina odmerita. Gre za nadomestilo v višini plače za čas neizrabljenega dopusta oziroma za odškodnino v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Navedeno pomeni, da bi ustrezen kriterij sicer lahko bila tudi vrednost urne postavke, vendar ne na tak način, kot jo je upoštevalo sodišče prve stopnje. Res je sicer, da je na vseh plačilnih listah vrednost urne postavke enaka, to je 5,20 EUR. Vendar pa plača ni sestavljena samo iz zmnožka števila ur in vrednosti urne postavke, temveč tudi iz dodatka na delovno dobo in delovno uspešnost. Razen tega je tudi tožnik oba zneska vtoževal ob upoštevanju povprečne izplačane plače v zadnjih treh mesecih, le da je pri tem nepravilno upošteval obdobje maj-julij 2012, pravilno pa bi bilo upoštevati obdobje junij-avgust 2012, ko je to povprečje znašalo 990,38 EUR.

Pri odločanju o višini odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo le napačne osnove, temveč je tudi zmotno štelo, da je tožnik upravičen do plačila odškodnine v višini pripadajoče plače za vsak dan 60-dnevnega odpovednega roka. Tožnik bi bil v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi upravičen do 60-dnevnega odpovednega roka, kar pomeni, da mu gre odškodnina najmanj v višini plače, ki bi mu šla, če bi bil po 13. 9. 2012 še 60 dni v delovnem razmerju. Takšen odpovedni rok bi se iztekel 12. 11. 2012. V času od vključno 14. 9. 2012 do vključno 12. 11. 2012 je bilo 42 delovnih dni, v kar sta všteta tudi dva praznična dneva. Da bi ugotovili, koliko bi znašalo plačilo za 42 delovnih dni v navedenem obdobju, je potrebno ugotoviti „vrednost enega delovnega dneva“ glede na podatke o povprečni plači v zadnjih treh mesecih tožnikovega dela, to je v obdobju od junija do avgusta 2012. V tem obdobju je bilo 66 delovnih dni, v povprečju 22 na mesec, kar pomeni, da upoštevajoč povprečno plačo izplačano v navedenih treh mesecih, „vrednost enega delovnega dneva“ znaša 45,02 EUR. Tožnik je tako upravičen do odškodnine za čas odpovednega roka v višini 1.890,84 EUR bruto in ne 2.496,00 EUR, kot je napačno odločilo sodišče prve stopnje. Pravilna pa je odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti od odškodnine za čas odpovednega roka tečejo od 13. 9. 2012 in da je tožena stranka od bruto zneska dolžna obračunati in odvesti davke in prispevke.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v 7. alinei prvega odstavka izreka delno spremenilo, tako da je dosojeni znesek odškodnine za čas odpovednega roka znižalo z zneska 2.496,00 EUR na znesek 1.890,84 EUR ter da je zavrnilo višji zahtevek za plačilo zneska 605,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 dalje.

Na podlagi 355. člena ZPP je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo v 6. alinei prvega odstavka izreka, to je v odločitvi, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino (pravilno: nadomestilo) iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 291,45 EUR bruto, od tega zneska obračunati in odvesti davke, tožniku pa plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 9. 2012 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posledično je razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka (točka II izreka izpodbijanega sklepa), saj bo končni uspeh strank v tem sporu znan šele potem, ko bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo tudi o navedenem zahtevku za plačilo odškodnine iz naslova neizkoriščnega letnega dopusta v znesku 291,45 EUR. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne bi bilo smotrno, da bi samo dopolnilo postopek, saj se obe osebi, ki ju bo potrebno dopolnilno zaslišati, da se ugotovi, kdaj je tožnik izvedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo in ali je imel do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust, nahajata na območju sodišča prve stopnje.

Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem in nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede tega dela izpodbijane sodbe niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

V novem postopku bo sodišče prve stopnje z dopolnilnim zaslišanjem tožnika in priče A.A. ugotovilo, kdaj je tožnik izvedel, da mu je delovno razmerje prenehalo in ali je do prenehanja delovnega razmerja imel dejansko možnost, da izrabi letni dopust oziroma, v kakšnem delu je to možnost imel, ugotovilo pa bo tudi razloge za neizrabo, če je ta možnost obstajala. V zvezi s tem bo sodišče prve stopnje od tožene stranke zahtevalo, da za navedena obdobja predloži tudi dokazila o izrabi delovnega časa (redno delo, čakanje na delo, letni dopust) v spornem obdobju, to je od takrat, ko je tožnik zvedel, da mu bo delovno razmerje prenehalo do dejanskega prenehanja delovnega razmerja. Po tako dopolnjenem postopku bo sodišče prve stopnje lahko ponovno odločilo o zahtevku za plačilo nadomestila za neizrabljen letni dopust v znesku 291,45 EUR bruto, odločilo pa bo tudi o stroških postopka.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.