Jedro

Tožniku, ki s strani njegovega delodajalca po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dobil nobenih navodil za opravljanje dela in torej ni bil niti poučen, niti mu ni bilo odrejeno, da mora uporabiti lestev, ni moč očitati, da je s tem, ko ni uporabil lestve, ki mu je bila sicer na voljo, temveč je stopil na polico kovinskega nadstreška, oddaljeno 0,6 metra od tal, ravnal neskrbno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v: - I. točki izreka tako, da se znesek 3.300,00 EUR zviša na 4.950,00 EUR, - II. točki izreka tako, da se znesek 5.000,00 EUR zniža na 3.350,00 EUR, - III. točki izreka pa tako, da se znesek 346,80 EUR zviša na 975,32 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v višini 209,99 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I) odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku v roku 15 dni odškodnino v višini 3.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 dalje do plačila, (II) zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 dalje do plačila ter (III) toženki naložilo, naj tožniku povrne njegove pravdne stroške v višini 346,80 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper del sodbe, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.650,00 EUR in stroškovno odločitev, se pritožuje tožnik iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov.1 Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno naj jo spremeni tako, da prisodi tožniku še odškodnino v znesku 1.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 2. 2015 dalje do plačila, prisojene pravdne stroške pa zviša na 1.730,34 EUR oziroma na 1.120,81 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

Napačen je zaključek sodišča, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost toženkinega zavarovanca. Delo, pri katerem se z viličarjem nalaga težke kovinske elemente različnih oblik, težke tudi do 200 kg, z in na montažni kovinski nadstrešek, pri tem pa delavci potiskajo element na in z vilic viličarja, ob dejstvu, da nadrejeni takšnega dela niso nadzorovali, niti niso dali delavcem posebnih navodil, kako naj delo opravijo, je nedvomno nevarna dejavnost. Iz takšnega načina dela namreč izhaja povečana nevarnost za poškodbe delavcev, ki pomagajo vozniku viličarja, ki je v tem, da lahko težek kovinski element zdrsne z vilic ali police kovinskega nadstreška in delavca poškoduje. Taka dejavnost je dodatno nevarna, če se to počne na najvišji polici, ki je ni mogoče doseči s tal in se je zato treba s pomočjo lestve ali kako drugače povzpeti za pol metra ali več. V konkretnem primeru se lestev ni uporabljala, kar še dodatno dokazuje, da delo na način, kot se je izvajalo, predstavlja nevarno dejavnost. Tožniku ni moč očitati, da je prispeval k nastanku škode, ker ni uporabljal lestve. Lestev namreč ni bila odrejena s strani delodajalca, niti tožnik ni dobil navodila, da jo mora uporabljati za dostop do najvišjih polic kovinskega nadstreška, delo pa je potekalo dalj časa. Prispevek tožnika je bil kvečjemu zanemarljiv in s tem neupošteven. Poleg objektivne odgovornosti je podana tudi krivdna odškodninska odgovornost, kar je sodišče pravilno ugotovilo, vendar pa je napačno presodilo, da je podan 30 % soprispevek tožnika. Napačna je ugotovitev sodišča, da je tožnik, ko je stopil na polico kovinskega nadstreška, izgubil ravnotežje in padel na tla. Tožnik se je poškodoval, ko je odskočil s police na tla, ker je začel eden od elementov z višje police drseti proti njemu. Pri takšnem načinu nastanka poškodb soprispevek ni podan, saj bi do enakih ali hujših poškodb prišlo tudi ob uporabi lestve. Četudi bi se tožnik poškodoval na način, kot je ugotovilo sodišče, njegov soprispevek glede na ravnanja in opustitve delodajalca ne bi bil večji od 5 %. V primeru, da bi bil podan tožnikov 30 % prispevek k nastali škodi, bi znašala odbitna franšiza 10 % od 3.850,00 EUR in ne 10 % od 5.500,00 EUR, kot je zmotno štelo sodišče. Odbitna franšiza se namreč računa od zneska odškodnine, do katere bi bil zavarovanec upravičen ob upoštevanju soprispevka.

Sodišče je tudi napačno odločilo o pravdnih stroških. Vrednost spornega predmeta pred pravdo je znašala 14.000,00 EUR, zaradi česar znaša strošek odškodninskega zahtevka 500 točk in ne 300 točk. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo 300 točk za sestavo tožbe. Glede na vrednost spornega predmeta 8.300,00 EUR mu gre 400 točk. Posledično je napačno odmerilo vse stroške sestave pripravljalnih vlog in zastopanja na narokih. Napačno je upoštevalo pet narokov, namesto pravilno šest narokov. Za trajanje tretjega naroka je tožniku priznalo zgolj 50 točk, namesto pravilno 100 točk. Prav tako neutemeljeno ni upoštevalo administrativnih stroškov. Pravdni stroški tožnika ob upoštevanju vsega navedenega in 22 % DDV tako znašajo 1.900,58 EUR. Ker je bil sporen tudi temelj zahtevka, bi moralo sodišče računati uspeh ločeno po temelju in po višini.

3. Toženka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik zahteva od toženke plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe zapestja, ki jo je utrpel 27. 5. 2014 na delu, ko je po nalogu zavarovanca toženke pomagal viličarju pri premeščanju težkih kovinskih cevi z oziroma na police zunanjega kovinskega nadstreška.

6. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožnikovega delodajalca (toženkinega zavarovanca), da pa slednji krivdno odškodninsko odgovarja tožniku za nastalo škodo, ker ni dal navodil za opravo dela, pri katerem je prišlo do poškodbe tožnika, prav tako je opustil dolžnost nadziranja dela. Presodilo je tudi, da je tožnik prispeval k nastali škodi v 30 % deležu, ker je pri opravljanju obravnavanega dela stopil na polico kovinskega nadstreška, ki je bila od tal oddaljena 0,6 metra, namesto da bi uporabil lestev, ki mu je bila na voljo.

7. V pritožbenem postopku ni (več) sporno, da je podana odgovornost zavarovanca tožene stranke vsaj v deležu 70 % (toženka se ne pritožuje), sporno pa je, ali je tožnik k nastali škodi prispeval in če je, v kakšnem deležu. 8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožbo, da je zavzeto stališče o obstoju tožnikovega soprispevka k nastali škodi materialnopravno zmotno. Izvedenec za varnost pri delu, na čigar mnenje se opira sodba, je sicer navedel, da bi moral tožnik v obravnavanem primeru, ko je šlo za delo na višini, v skladu s predpisi o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu za zagotovitev varnega dela uporabiti lestev, ki mu je bila na voljo. Ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera pa, kot pravilno uveljavlja pritožba, neuporabe lestve ni mogoče pripisati neskrbnemu ravnanju tožnika. Že razlogi, s katerimi sodba utemeljuje zaključek o obstoju krivdne odgovornosti zavarovanca toženke, zadostujejo za sklep, da tožniku ni mogoče pripisati soprispevka.

9. Izpodbijana sodba ugotavlja, (1) da se morajo delavci pri prekladanju težjih materialov z uporabo viličarja kot tudi pri delu na višini (obravnavani primer) predhodno sporazumeti o varnem načinu izvedbe dela, delovodja pa mora poskrbeti, da vsak od njih ve, kakšna je njegova naloga, (2) da bi delovodja moral konkretno določiti, kdo bo kaj delal, na kakšen način in s kakšnimi delovnimi sredstvi in (3) da mora delovodja vedno nadzorovati potek kakršnegakoli premeščanja bremen, še toliko bolj, če gre za nerutinska opravila na začasnem delovišču na dvorišču, kakršno je bilo v konkretnem primeru. V obravnavanem primeru ni šlo za enostavno, rutinsko delo, v zvezi s katerim bi moral delavec (tožnik) že brez navodil delodajalca vedeti, na kakšen način in s kakšnimi delovnimi sredstvi ga je mogoče varno opravljati. Tožniku, ki s strani njegovega delodajalca po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje ni dobil nobenih navodil za opravljanje dela2 in torej ni bil niti poučen, niti mu ni bilo odrejeno, da mora uporabiti lestev, ni moč očitati, da je s tem, ko ni uporabil lestve, ki mu je bila sicer na voljo, temveč je stopil na polico kovinskega nadstreška, oddaljeno 0,6 metra od tal, ravnal neskrbno. Ob tem ni odločilnega pomena, ali je prišlo do poškodbe na način, kot vztraja tožnik v pritožbi3, ali, kot je trdila toženka4, ki ji je, sledeč razlogom sodbe (11. točka obrazložitve), očitno pri presoji obstoja tožnikovega soprispevka sledilo sodišče prve stopnje.

10. Po povedanem toženkin zavarovanec v celoti odškodninsko odgovarja tožniku za nastalo nepremoženjsko škodo. Zanjo mu je sodišče prve stopnje v skladu s 179. členom OZ odmerilo odškodnino v višini 5.500,00 EUR. Ob upoštevanju 10 % odbitne franšize, ki je bila po neizpodbijanih ugotovitvah prvostopenjskega sodišča dogovorjena med tožnikovim delodajalcem in toženko v zavarovalni pogodbi, s katero je imel tožnikov delodajalec zavarovano civilno odgovornost v času škodnega dogodka, je toženka dolžna izplačati tožniku odškodnino v višini 4.950,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in ne v prisojeni višini 3.300,00 EUR.

11. Tožnik delno utemeljeno izpodbija tudi odmero pravdnih stroškov. Neutemeljeno je zavzemanje pritožbe, da bi bilo pri odmeri stroškov treba ločeno upoštevati uspeh po temelju in višini. V obravnavanem primeru niso podane take konkretne okoliščine, ki bi to narekovale. Zgolj dejstvo, da je bil sporen tudi temelj zahtevka, ne zadošča. Ob dejstvu, da je znašala vrednost spornega predmeta v postopku pred sodiščem prve stopnje 8.300,00 EUR, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi, znaša strošek sestave tožbe 400 točk (tarifna številka 18 Odvetniške tarife, v nadaljevanju OT) in ne odmerjenih 300 točk. Sodišče prve stopnje je posledično tožniku napačno odmerilo tudi stroške sestave odškodninskega zahtevka, pripravljalnih vlog in zastopanja na narokih, ki so vezani na tarifno številko 18 OT. Tožniku zato pripada za odškodninski zahtevek 400 točk (tarifna številka 38/1 OT), za prvo pripravljalno vlogo 400 točk (tarifna številka 19/1 OT), za drugo pripravljalno vlogo 300 točk (tarifna številka 19/2 OT), za prvi narok za glavno obravnavo 400 točk (tarifna številka 20/1 OT), za drugi narok za glavno obravnavo 200 točk (tarifna številka 20/2 OT), za tretji narok za glavno obravnavo 200 točk (tarifna številka 20/2 OT), za četrti narok za glavno obravnavo 200 točk (tarifna številka 20/2 OT), za tretjo pripravljalno vlogo 200 točk (tarifna številka 19/3 OT), za peti narok za glavno obravnavo 200 točk (tarifna številka 20/2 OT) ter za šesti narok za glavno obravnavo 200 točk (tarifna številka 20/2 OT). Tožnik tudi ni upravičen do priglašenih 500 točk za sestavo odškodninskega zahtevka, kljub temu, da se je ta glasil na plačilo odškodnine v višini 14.000,00 EUR. Pravdni stroški so izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena ZPP), zato se ta strošek odmeri ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta v pravdi (oziroma kvečjemu nižje vrednosti spornega predmeta) in ne vrednosti spornega predmeta v postopku, ki je tekel pri zavarovalnici. V zvezi s stroški zastopanja na narokih je sodišče prve stopnje sicer omenjalo pet narokov, kot pravilno navaja pritožnik, vendar mu je ob dejstvu, da mu je dvakrat priznalo stroške za zastopanje na četrtem naroku, dejansko priznalo stroške za zastopanje na vseh šestih narokih. Utemeljeno pa tožnik uveljavlja, da bi mu moralo sodišče priznati za trajanje tretjega naroka, ki se je začel ob 8.30 uri, končal pa ob 10.15 uri, 100 točk namesto zgolj 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT). Prav tako drži pritožbeni očitek, da tožniku neutemeljeno niso bili priznani priglašeni administrativni stroški. Ker vrednost vseh odvetniških storitev znaša 3250 točk5, mu iz tega naslova v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT pripada 42,50 točk (2 % od 1000 točk in 1 % od 2250 točk).

12. Ob upoštevanju vsega navedenega znašajo odvetniški stroški tožnika skupaj 3.292,50 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR in povišanju za 22 % DDV znaša 1.843,73 EUR in ne 1.357,96 EUR, kot prisodi sodba.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je znesek odškodnine, ki ga je toženka dolžna plačati tožniku, zvišalo na 4.950,00 EUR (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Do ostalih pritožbenih navedb (glede objektivne odškodninske odgovornosti, načina nastanka škodnega dogodka in računanja odbitne franšize v primeru soprispevka) se pritožbeno sodišče ni izreklo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje je narekovala tudi spremembo odločitve o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremembi je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 60 %, toženke pa 40 %. Ob upoštevanju, da znašajo potrebni pravdni stroški tožnika 1.843,73 EUR (10. točka obrazložitve te sodbe), toženke pa 327,30 EUR (20. točka obrazložitve sodbe prvostopenjskega sodišča, ki v tem delu ni konkretizirano izpodbijana), je tožnik upravičen do 1.106,24 EUR pravdnih stroškov, toženka pa do 130,92 EUR pravdnih stroškov. V skladu z drugim odstavkom 154. člena ZPP je po medsebojnem pobotanju toženka dolžna tožniku plačati 975,32 EUR pravdnih stroškov.

16. Ker je tožnik v celoti uspel s pritožbo glede odločitve o glavni stvari in le v manjšem delu (delno glede stroškov) ni uspel, mu je toženka dolžna v celoti povrniti stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v znesku 209,99 EUR (sestava pritožbe v višini 375 točk - tarifna števila 21/1 OT, zvišan za 22 % DDV).

17. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 1 V pritožbenem roku je tožnik vložil pritožbo in dopolnitev pritožbe, ki ju je treba obravnavati kot celoto. 2 Sodba na navedenem temelji toženkino odškodninsko odgovornost. 3 Tožnik je trdil, da je do nesreče prišlo, ko je viličarist z viličarjem dvignil dve okrogli cevi na zgornjo polico pod nadstreškom, ki nista zdrseli z vilic viličarja, zaradi česar se je tožnik povzpel na prvo polico z namenom, da bi obe cevi namestil na zgornjo polico. Pri tem se je ena od cevi obrnila in začela premikati proti tožniku, ki se je začel umikati ter pri tem padel z višine 0,6 metra na tla in utrpel poškodbo zapestja. 4 Toženka je trdila, da se je nesreča zgodila, ko se je tožnik povzpel na prvo prečko regala, se z desno roko oprijel ene cevi, ki je zarotirala, zaradi česar je izgubil ravnotežje in padel ter se poškodoval. 5 Poleg že predhodno navedenih odvetniških stroškov je upoštevan še pravilno odmerjen strošek urnine za drugi narok (50 točk).