Jedro

Sodišče prve stopnje je z vpogledom v oba izvršilna spisa pravilno ugotovilo, da sta bila oba sklepa izdana na podlagi predlogov upnika v katerih je ta navedel in opredelil pogodbeno podlago zarubljenih terjatev in je bila priložena najemna pogodba z obema dodatkoma iz katere izhaja terjatev in njena višina, tožeča stranka pa je opredelila tudi višino svoje terjatve za poplačilo katere je predlagala izdajo sklepa o rubežu. Ker se po določbi drugega odstavka 45. člena ZIZ sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku priloži tudi kopija predloga za izvršbo, kar velja tudi v primeru, ko izvršilno sodišče izda sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot je bilo to v obravnavanem primeru, in se sklep o rubežu vroča tudi dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ) in je predlog sestavni del sklepa o izvršbi, v kateri izvršilno sodišče praviloma zgolj dovoli predlagano izvršbo, o čemer se je že izrekla veljavna sodna praksa, so neutemeljene v pritožbi ponovljene navedbe o nekonkretizirani, nedoločljivi terjatvi in nepopolnem sklepu. Tožena stranka je bila tako nedvomno s prejemom sklepov o rubežih s prilogami seznanjena s terjatvijo in njeno podlago in so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila dolžniku onemogočena možnost seznanitve s terjatvijo.

Kasneje začet stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (po tem, ko je bil sklep o prenosu terjatve v izterjavo pravnomočen in izvršilni postopek končan) ne vpliva na predmetni postopek. Po določbi 117. člena ZIZ je prenos terjatve opravljen z vročitvijo sklepa o prenosu dolžnikovem dolžniku in s prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik legitimacijo zahtevati od dolžnikovega dolžnika plačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljaviti pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje (120. člen ZIZ). Pravna pripadnost terjatve je bila s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve in vročitvijo strankam dokončno spremenjena.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta V. d.o.o. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku točke II. izreka spremeni tako, da je stroške pravdnega postopka dolžna plačati tožeči stranki S. d.o.o. samo tožena stranka.

II. Pritožba tožene stranke K. d.o.o. se zavrne in se potrdi v točki II. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu.

III. Tožeča stranka V. d.o.o. je dolžna povrniti stranskemu intervenientu S. d.o.o. 1.116,30 EUR stroškov odgovora na pritožbo v 15 dneh v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

IV. Tožena stranka K. d.o.o. je dolžna povrniti tožeči stranki S. d.o.o. 1.763,20 EUR stroškov pritožbenega odgovora v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o dveh gospodarsko pravdnih zadevah združenih v skupno obravnavanje. Z izpodbijano sodbo je izreklo: I Pg 114/2017: I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 13. 12. 2016, opr. št. VL 129906/2016 se razveljavi glede terjatve v višini 73.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od: - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2016 do plačila; - 9.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 12. 2016 do plačila in izvršilnih stroškov v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in se zahtevek tožeče stranke zavrne. Prav tako se zavrne nadaljnji zahtevek tožeče stranke, ki glasi: ″Tožena stranka K. d.o.o. je dolžna tožeči stranki V. d.o.o., V1., plačati glavnico v znesku 36.600,00 EUR: - zakonske zamudne obresti od zneska 9.150,00 EUR od dne 6. 1. 2017 do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 9.150,00 EUR od dne 6. 2. 2017 do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 9.150,00 EUR od dne 6. 3. 2017 do plačila; - zakonske zamudne obresti od zneska 9.150,00 EUR od dne 6. 4. 2017 do plačila." Tožeča stranka V. d.o.o., mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki K. d.o.o. pravdne stroške v znesku 4.477,44 EUR in stranskemu intervenientu S. d.o.o. pravdne stroške v znesku 5.883,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

I Pg 49/2018: II. Tožena stranka K. d.o.o. je dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki S. d.o.o. znesek 272.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in sicer: - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 4. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 5. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 6. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 7. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 8. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 9. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 10. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 11. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 12. 2015 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 1. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 2. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 3. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 4. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 5. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 6. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 7. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 8. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 9. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 10. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 11. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 12. 2016 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 1. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 2. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 3. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 4. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 5. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 6. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 7. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 8. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 9. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 10. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 11. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 12. 2017 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 1. 2018 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 2. 2018 dalje do plačila, - od zneska 7.500,00 EUR od 6. 3. 2018 dalje do plačila, - od zneska 2.500,00 EUR od 6. 4. 2018 dalje do plačila, vse pod izvršbo. Tožena stranka K. d.o.o. in stranski intervenient V. d.o.o., K., sta dolžni v roku 15 dni plačati tožeči stranki S. d.o.o. njene pravdne stroške v višini 9.340,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka 15 dni za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila, pod izvršbo.

2. V. d.o.o. tožeča stranka v zadevi I Pg 114/2017 in stranski intervenient v zadevi I Pg 49/2018 (v nadaljevanju V.) po svojem pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti (v točki I. in II. izreka) iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi v celoti ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku V. v zadevi I Pg 114/2017 v celoti ugodi, zahtevek družbe S. d.o.o. v zadevi I Pg 49/2018 pa v celoti zavrne ter ustrezno spremeni tudi odločitev o pravdnih stroških, toženi stranki K. d.o.o. in tožeči stranki S. d.o.o. naloži, da pritožniku povrneta stroške pritožbenega postopka po priloženem stroškovniku v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. K. d.o.o. tožena stranka v obeh združenih zadevah I Pg 49/2018 in I Pg 114/2017 po svojem pooblaščencu s pravočasno pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka (torej v zadevi I Pg 49/2018), kjer je bilo toženi stranki naloženo, da družbi S. d.o.o. plača znesek 272.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot te izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe in pravdnimi stroški. Uveljavlja pritožbeni razlog iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek S. d.o.o. v celoti zavrne in tej družbi kot tožeči stranki naloži v plačilo vse doslej nastale stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi; podredno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo v točki II. izreka razveljavi in zadevo vrne ponovno v odločanje sodišču prve stopnje z ustreznimi navodili. Uveljavlja stroške pritožbe po specificiranem stroškovniku.

4. Bistveni očitki obeh pritožnikov so, da je sodišče prve stopnje omogočilo poplačilo upniku S. d.o.o. (prvotno N. d.d.), ki ni razpolagal z ustreznima sklepoma o rubežu terjatev, ker da v sklepih terjatev, ki je predmet rubeža ni bila konkretizirana, saj da je bilo v izreku obeh sklepov določeno zgolj to, da je predmet rubeža terjatev, ki jo ima dolžnik do svojega dolžnika, to je v tem primeru tožene stranke. Upnik niti v predlog za dovolitev novega sredstva (rubeža terjatev dolžnikovega dolžnika) ni pojasnil, ali predlaga rubež bodočih in pogojnih terjatev. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je konkretno opredelil svojo terjatev in da je ustrezno predlagal tudi rubež bodočih in pogojnih terjatev. Prav tako se tožena stranka ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da neprijava ločitvene pravice v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom G. d.o.o. nima nikakršnega vpliva na terjatev družbe S. d.o.o. v tem postopku. Tožena stranka pa prav tako ne soglaša z višino dosojenega tožbenega zahtevka družbi S. d.o.o. Tožeča stranka in stranski intervenient V. se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje tudi glede stroškov postopka. Meni, da je te krivdno povzročila tožena stranka, ker da ji ni posredovala vse dokumentacije, s katero je sama razpolagala v zvezi z izdanim sklepom o rubežih, zato po določbi 112. člena ZIZ in 156. člena ZPP odgovarja tožeči stranki za nastale stroške postopka. Nadalje meni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki S. d.o.o. kot stranskemu intervenientu nepravilno priznalo dvojne stroške za iste pripravljalne vloge in zastopanje na narokih. Prav tako naj bi kot stranskemu intervenientu neutemeljeno in v nasprotju z določbami materialnega prava in uveljavljene sodne prakse sodišče naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki S. d.o.o., čeprav bi moralo te stroške v plačilo naložiti v celoti zgolj toženi stranki. Tožeča stranka V. v pritožbi sodišču prve stopnje očita tudi, da to ne bi smelo zavrniti njenega tožbenega zahtevka, temveč bi moralo temu ugoditi, hkrati pa določiti vrstni red, po katerem naj družba K. d.o.o. izpolni terjatev obema upnikoma.

5. Na pritožbo tožeče in stranskega intervenienta V. je obrazloženo odgovorila tožeča stranka in stranski intervenient S. d.o.o. po svojem pooblaščencu in predlagala zavrnitev pritožbe in povrnitev stroškov pritožbenega odgovora. Prav tako je odgovorila tožena stranka po pooblaščencu, ki pa je v celoti, razen glede pravdnih stroškov, soglašala s pritožbenimi navedbami tožeče stranke in stranskega intervenienta V..

6. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožba tožeče stranke in stranskega intervenienta V. je delno, kolikor se nanaša na pravdne stroške intervenienta (v točki II. izreka) delno utemeljena.

K pritožbi glede glavne stvari

7. Med pravdnima strankama ni sporno in to izhaja tudi iz spisovnega gradiva, da obe tožeči stranki vsaka s svojo tožbo uveljavljata plačilo svoje terjatve zoper toženo stranko kot dolžnikovega dolžnika iz naslova najemnin po najemni pogodbi sklenjeni med toženo stranko kot najemnikom ter glavnim dolžnikom (družbo G. d.o.o.) kot najemodajalcem, dne 15. 11. 2013 z dvema dodatkoma. Terjatev je bila na tožeči stranki prenesena na podlagi predhodno izdanih in pravnomočnih sklepov o rubežu terjatve. Obe tožeči stranki pa zatrjujeta, da imata oni prednostno pravico do poplačila.

8. ZIZ v 110. členu določa, da se vrstni red zastavnih pravic več upnikov določa po dnevu oprave rubeža. Rubež pa je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu terjatev vročen dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ). Z rubežem dolžnikove terjatve, ki ga je sodišče opravilo na upnikov predlog, pridobi upnik na njej zastavno pravico (tretji odstavek 107. člena ZIZ).

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo in to ni pritožbeno izpodbijano, da sta bila sklepa Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah o rubežu terjatev iz naslova najemnin izdana v korist upnika S. d.o.o. (prvotno N. d.d.) in vročena toženi stranki ter pravnomočna bistveno prej kot istovrstna sklepa izdana v korist upnika V. d.o.o. Na tej podlagi je sodišče zaključilo, da je glede na vrstni red pridobljenih zastavnih pravic po dnevu opravljenega rubeža, tožena stranka dolžna najprej poplačati tožečo stranko S. d.o.o. Ker je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da znaša prenesena terjatev na upnika S. d.o.o. manj, kot znaša celoten dolg glavnega dolžnika do S. d.o.o., je tožbenemu zahtevku družbe S. d.o.o. ugodilo in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke V. d.o.o., saj tožena stranka s poplačilom tožeče stranke S. d.o.o. ne bo imela več obveznosti do družbe G. (glavnega dolžnika).

10. Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča materialno pravno pravilna in ni obremenjena z v pritožbi očitanimi niti po uradni dolžnosti upoštevnimi postopkovnimi kršitvami in ostalimi kršitvami zatrjevanimi v pritožbah.

11. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi podrobno odgovorilo na vse za odločitev relevantne navedbe pravdnih strank in podrobno pojasnilo svoja stališča in uporabljeno materialno pravo ter razloge zakaj ugovornim navedbam pritožnikov ni moglo slediti. Pritožnika v pritožbah v bistvu ponavljata svoje navedbe, na katere je v izpodbijani sodbi že odgovorilo sodišče prve stopnje. Z razlogi, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje, kot s pravilnimi, soglaša v celoti tudi pritožbeno sodišče. 12. Sodišče prve stopnje je v točki 54. obrazložitve pojasnilo zakaj šteje, da je terjatev v sklepu Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah z dne 13. 5. 2015 VL 139819/2014 in sklepu In 89/2014 o rubežu terjatev v korist sedanje tožeče stranke S. d.o.o. dovolj identificirana oziroma individualizirana in torej določno opredeljena. Sodišče prve stopnje je z vpogledom v oba izvršilna spisa pravilno ugotovilo, da sta bila oba sklepa izdana na podlagi predlogov upnika v katerih je ta navedel in opredelil pogodbeno podlago zarubljenih terjatev in je bila priložena najemna pogodba z obema dodatkoma iz katere izhaja terjatev in njena višina, tožeča stranka pa je opredelila tudi višino svoje terjatve za poplačilo katere je predlagala izdajo sklepa o rubežu. Ker se po določbi drugega odstavka 45. člena ZIZ sklepu o izvršbi, ki se vroči dolžniku priloži tudi kopija predloga za izvršbo, kar velja tudi v primeru, ko izvršilno sodišče izda sklep o nadaljevanju izvršbe z novim izvršilnim sredstvom, kot je bilo to v obravnavanem primeru, in se sklep o rubežu vroča tudi dolžnikovemu dolžniku (drugi odstavek 107. člena ZIZ) in je predlog sestavni del sklepa o izvršbi, v kateri izvršilno sodišče praviloma zgolj dovoli predlagano izvršbo, o čemer se je že izrekla veljavna sodna praksa1, so neutemeljene v pritožbi ponovljene navedbe o nekonkretizirani, nedoločljivi terjatvi in nepopolnem sklepu. Tožena stranka (prej dolžnikov dolžnik) ni navajala, da ji predlog ne bi bil vročen skupaj s sklepom niti da ni vedela za katero terjatev pri rubežu gre. Nasprotno je sama v ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi tožeče stranke V. d.o.o. v tej pravdi2 navajala, da ji je bila ista terjatev, kot jo je uveljavljal tožnik V. d.o.o., že zarubljena s citiranimi sklepi v korist N. d.d. in da ta vsaj za stokrat presega obveznosti, ki jih je imela do G. d.o.o. Tožena stranka je bila tako nedvomno s prejemom sklepov o rubežih s prilogami seznanjena s terjatvijo in njeno podlago in so neutemeljeni pritožbeni očitki, da je bila dolžniku onemogočena možnost seznanitve s terjatvijo.

13. Ob dejstvu, da je bila zarubljena terjatev po najemni pogodbi kjer se obveznost najemnika izpolnjuje trajno oziroma do poteka pogodbeno dogovorjenega roka, mesečno, je jasno, da so bile zarubljene tudi bodoče terjatve, kar vse je obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Pritožbeni očitki sodišču prve stopnje, da je to samo določilo vse podrobnosti sklepov o rubežu brez vsebinskega predloga upnika, so tako neutemeljeni. Neutemeljene pa so tudi vse ostale pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika izpodbijata zaključke sodišča prve stopnje o zadostni konkretizaciji sklepov o rubežu terjatve.

14. Pritožbeno sodišče ne more slediti niti pritožbenim izvajanjem tožene stranke v zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaradi neprijave ločitvene pravice družbe S. d.o.o. v stečajnem postopku glavnega dolžnika G. d.o.o., S. d.o.o. ni izgubil aktivne legitimacije v tem postopku3. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, da kasneje začet stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (po tem, ko je bil sklep o prenosu terjatve v izterjavo pravnomočen in izvršilni postopek končan4) ne vpliva na predmetni postopek. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je po določbi 117. člena ZIZ prenos terjatve opravljen z vročitvijo sklepa o prenosu dolžnikovem dolžniku in s prenosom terjatve v izterjavo dobi upnik legitimacijo zahtevati od dolžnikovega dolžnika plačilo zneska, ki je naveden v sklepu o prenosu, če je ta zapadel, ter storiti vse, kar je potrebno za ohranitev in uveljavitev prenesene terjatve in uveljaviti pravice v zvezi z zastavo, ki je bila dana v njeno zavarovanje (120. člen ZIZ). Pravna pripadnost terjatve je bila s pravnomočnostjo sklepa o prenosu terjatve in vročitvijo strankam dokončno spremenjena5. Pri tem je potrebno upoštevati, da gre v obravnavanem primeru za razliko od ureditve cesije po OZ za prisilen prenos terjatve v izterjavo po katerem dolžnikov dolžnik nima možnosti izbire, komu bo izpolnil in je glavnemu dolžniku prepovedano terjatev izterjati (člen 107 ZIZ). Stečaj glavnega dolžnika na preneseno terjatev, ki jo ima sedaj upnik do dolžnikovega dolžnika tako ne more imeti nobenega vpliva na predmetni postopek in so zmotna vsa pritožbena razlogovanja tožene stranke.

15. Tožena stranka nadalje neutemeljeno izpodbija zaključek sodišča prve stopnje glede višine terjatve, pri čemer ponavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati aneks z dne 29. 6. 2015, s katerim naj bi bila najemnina za čas od 1. 7. 2015 do 31. 6. 2016 znižana na 4.000,00 EUR mesečno brez DDV in sodišču prve stopnje očita, da je to napačno razlagalo dopis Odvetniške družbe Š., kateri naj bi tožena stranka izvedla plačila. Sodišče prve stopnje je v točki 69 do 73 natančno obrazložilo višino uveljavljane terjatve tožeče stranke S. d.o.o. V točki 72 je odgovorilo na ugovorne navedbe tožene stranke, ki jih ta ponavlja v pritožbi v zvezi z zatrjevanim znižanjem najemnine na 4.000,00 EUR neto in ne drži pritožbeni očitek, da se do teh navedb ni ustrezno opredelilo. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sklenila omenjeni dodatek k najemni pogodbi brez soglasja N., kar je bilo zahtevano v 6. členu najemne pogodbe in po pravnomočnosti sklepov o rubežu, kar pritožbeno ni izpodbijano, tožena stranka s pritožbenimi navedbami pravilne odločitve sodišča prve stopnje ne more izpodbiti.

16. Sodišče prve stopnje se je v 73. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izreklo tudi o navedbah tožene stranke v zvezi z zatrjevanim plačilom, ki naj bi bilo izvršeno Odvetniški družbi Š. in iz pisne izjave odvetniške družbe v spisu In 89/2014 z dne 5. 3. 2018 pravilno zaključilo, da zatrjevana plačila niso bila izvršena, tožena stranka pa za zatrjevana plačila kakšnih drugih dokazov ni predložila, čeprav bi to, če bi plačila res izvršila, nedvomno storila. Sicer pa tožena stranka v pritožbi niti ne pojasni, v čem naj bi si sodišče navedeno izjavo odvetniške družbe razlagalo napačno.

17. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka S. d.o.o. glede na opravljene rubeže terjatve in s tem pridobljeni vrstni red poplačila pred tožečo stranko V., ob nadaljnji ugotovitvi, da tožena stranka s poplačilom S. d.o.o. ne bo imela več obveznosti do družbe G. d.o.o. iz naslova omenjene najemne pogodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke V., saj bo prenesena terjatev s poplačilom v celoti ugasnila. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke V., da je takšna odločitev nepravilna in da je sodišče prve stopnje pri tem zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka, ker je obrazložitev v nasprotju z izrekom. Pritožbi tožene stranke in tožeče stranke ter stranskega intervenienta V. je bilo tako kot neutemeljeni zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje glede glavne stvari (člen 353 ZPP).

K pritožbi tožeče stranke in stranskega intervenienta V. d.o.o. glede stroškov postopka:

18. Kolikor pritožnica navaja, da je vse stroške krivdno povzročila tožena stranke, ker da se ta o zarubljenih terjatvah v korist S. d.o.o. oziroma tedaj N. na njen poziv ni izjavila in da je zato na podlagi določbe 112. člena ZIZ v zvezi s 156. členom ZPP dolžna stroške v celoti nositi tožena stranka ne glede na izid pravde je pritožba neutemeljena. Določba 112. člena ZIZ govori o škodi, ki naj bi jo dolžnikov dolžnik povzročil upniku in ne o stroških postopka. Kolikor pritožba meni, da ji je z opisanim ravnanjem tožene stranke nastala kakšna škoda, bo morala to uveljavljati v drugem postopku. V obravnavani pravdi pa s svojim tožbenim zahtevkom ni uspela, zato je skladno z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, sama dolžna nositi svoje stroške postopka in toženi stranki povrniti njene.

19. Utemeljeno pa pritožba oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, da je pritožnica dolžna nositi stroške v zadevi tožeče stranke S. d.o.o., kjer je nastopala le kot stranski intervenient na strani tožene stranke. Tega, da bi moral stroške nasprotne stranke nositi tudi stranki intervenient, zakon res ne določa. Stranski intervenient je le strankin pomočnik, ne pa stranka postopka6. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v izreku o pravdnih stroških v izpodbijani točki II izreka (v zadevi I Pg 49/2018) kjer je sodišče odločilo, da sta tožena stranka in stranski intervenient V. dolžni plačati tožeči stranki S. d.o.o. pravdne stroške, napačna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu spremenilo tako, da je te stroške dolžna nositi le tožena stranka (člen 358/V ZPP).

20. Kolikor pritožnica nadalje sodišču prve stopnje očita, da je družba S. d.o.o. določena pravdna dejanja opravila le enkrat ter določene izdatke imela le enkrat, četudi enkrat v vlogi stranskega intervenienta v enem postopku in stranke v drugem postopku, sodišče pa, da ji je te stroške priznalo dvojno, v obeh postopkih, so njeni očitki neutemeljeni. Prvič, pritožnica med vlogami navaja vloge z dne 23. 5. 2018 in 8. 1. 2019, ki jih sodišče pri odmeri stroškov ni upoštevalo in jih tudi ni v spisu. Nadalje pa je iz obrazložitve odmerjenih stroškov v točki 75 razvidno, da je sodišče stroške pravilno odmerilo, navedenih procesnih dejanj ni ovrednotilo dvojno, temveč upoštevaje različno vrednost spornega predmeta (pcto.) pri vlogah, ki jih je S. d.o.o. vložila kot stranka oziroma kot stranski intervenient v dveh različnih zadevah.

Prav tako je pravilno obračunalo stroške za zastopanje na dveh narokih in s temi v zvezi opravljene odvetniške storitve in teh sodišče ni obračunalo dvojno, kot to neutemeljeno navaja pritožnica.

K stroškom pritožbenega postopka:

21. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo glede na uspeh strank in stranskih intervenientov v pravdi in v skladu z določbo člena 154/I, 155 in 165/I ZPP. Stroške je odmerilo po specificiranih stroškovnikih strank oz. intervenientov v skladu z veljavno Odvetniško tarifo.

22. Tožeča stranka in stranski intervenient V. s pritožbo glede glavne stvari ni uspela, uspela je le delno glede pravdnih stroškov, s čemer pa ji niso nastali posebni pritožbeni stroški, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Stranskemu intervenientu S. d.o.o. pa je dolžna povrniti stroške nastale z vloženim odgovorom na pritožbo tožeče stranke V. v višini 1.116,30 EUR (sestava odgovora na pritožbo I Pg 114/2017 1500 točk, materialni stroški v višini 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk oziroma skupaj 25 točk, skupno 1525 točk po 0,60 EUR, vse povečano za 22 % DDV, kar znaša 1.116,30 EUR).

23. Tožena stranka K. s pritožbo in odgovorom na pritožbo tožeče stranke V. ni uspela, zato nosi sama svoje stroške teh vlog. Tožeči stranki S. d.o.o. pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.763,20 EUR (sestava odgovora na pritožbo v zadevi I Pg 49/2018 2.375 točk, materialni stroški 2 % do 1000 točk in 1 % nad 1000 točk oziroma skupno 33,75 točk po 0,60 EUR, vse povečano za DDV).

24. Stranke so dolžne stroške poravnati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

1 Npr. VSC sklep II Ip 422/2017, VSM I Ip 351/2014, VSC I Ip 85/2018. 2 Glej ugovor zoper sklep o izvršbi VL 129906/2016. 3 Glej točko 66 in 67 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 O tem, da je izvršilni postopek s predmetom izvršbe na denarno terjatev dolžnikovega dolžnika končan s pravnomočnostjo sklepa o prenosu v izterjavo se je že izrekla tako teorija kot sodna praksa, npr. M. Radošević, Izvršba na denarno terjatev dolžnika, Pravna praksa, 2010, št. 13, str. 14; M. Šetinc Tekavc, sklep o rubežu terjatve in sklep o prenosu terjatve v izterjavo ali namesto plačila – položaj dolžnikovega dolžnika, Pravna praksa, 2013, št. 6, str. 6 in sklep VSL I Ip 1652/2011 in I Ip 1721/2010 ter VSL sklep I Cpg 977/2014 ter Načelno pravno mnenje Obče seje VS RS z dne 21. 6. 2013. 5 Tako M. Juhart v komentarju k 425. členu OZ, OZ s komentarjem, GV, Založba Ljubljana 2003, stran 603. 6 Tako npr. VSL sklep I Cpg 452/2019.