Jedro

Res je, da tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011, saj je predlog vložil 23. 12. 2010, nanaša pa se na obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev, vendar pa pri odločanju o tem predlogu vseeno ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še ne pravnomočno zaključenem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove iz 2. točke ustavne odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo in prostor, št. 35108-109/2011/14-06411121 z dne 4. 10. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z izpodbijano odločbo odpravilo sklep Upravne enote Kranj z dne 21. 1. 2011 (1. točka izreka), s katerim je ta ugodila tožnikovi zahtevi za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja za postavitev transformatorske postaje na zemljišču parc. št. 19/2 k.o. ... in tožnika vključila v postopek v vlogi stranke ter zavrglo tožnikov predlog za obnovo tega postopka (2. točka izreka).

V obrazložitvi med drugim navaja, da v obravnavani zadevi ne prihaja v poštev odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011, saj je predmetno gradbeno dovoljenje postalo pravnomočno 3. 7. 2010, kar pomeni, da so razmerja iz tega dovoljenja pravnomočno zaključena. Kasnejša odločba Ustavnega sodišča zato na ta razmerja ne more vplivati, kar izhaja tudi iz 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS).

Poleg tega toženka opozarja, da se 2. točka izreka navedene ustavne odločbe izrecno nanaša na primere, ko je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, kar pa v obravnavani zadevi ne drži. Prvi odstavek 62. člena ZGO-1 se namreč nanaša na izdajo gradbenega dovoljenja na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali občinskim podrobnim prostorskim načrtom, v obravnavani zadevi pa je bilo gradbeno dovoljenje izdano na podlagi odloka o prostorskih ureditvenih pogojih. Zato po mnenju toženke za obravnavano zadevo ne velja 2. točka izreka navedene ustavne odločbe, temveč zgolj 1. točka, ki le razveljavlja prvi in drugi odstavek 62. člena ZGO-1 in ne vpliva na pravnomočno končana razmerja. Zato toženka meni, da tožnik v nobenem primeru ne more biti predlagatelj obnove iz 2. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča, neglede na čas vložitve predloga. To pomeni, da je treba z vidika izpolnjevanja formalnih pogojev za dovolitev obnove še vedno uporabljati drugi odstavek 62. člena ZGO-1, po katerem tožnik ne more pridobiti statusa stranskega udeleženca.

Toženka pojasnjuje še, da predstavlja „pravnomočno končano razmerje“ tisto razmerje, ki je vsebina izdanega gradbenega dovoljenja, ne pa predlog za obnovo postopka v prvi fazi, ko se v vsebino dovoljenja sploh še ni dovoljeno spuščati. Tudi vprašanje statusa stranskega udeleženca ne more predstavljati samostojnega pravnega razmerja, o katerem še ne bi bilo pravnomočno odločeno, saj bi se z dovolitvijo obnove postopka gradbeno dovoljenje šele odprlo „za ponovno obravnavanje“. S pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja je zato po mnenju toženke „zaprto“ tudi vprašanje statusa stranskega udeleženca, ki se brez obravnavanja vloge za izdajo gradbenega dovoljenja sploh ne more pojavljati. Opozarja tudi na stališče v članku, objavljenem v reviji Pravna praksa.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da toženka v izpodbijani odločbi ni upoštevala stališča Upravnega sodišča iz sodbe I U 1966/2011, niti razlogov iz prej navedene odločbe Ustavnega sodišča. Meni, da je v obravnavani zadevi treba upoštevati časovni potek postopka in dodaja, da tožnik „še ni imel pravnomočno končanega upravnega postopka o obnovi gradbenega dovoljenja“ v času izdaje odločbe Ustavnega sodišča. Zato toženka pri presoji tožnikovega pravnega interesa za sodelovanje v postopku ne bi smela uporabiti razveljavljenih zakonskih določb. Dodaja še, da bi moral biti tožnik v obravnavani zadevi stranka (pravilno: stranski udeleženec) tudi na podlagi Uredbe o določitvi vplivnega območja, saj je z geodetskim elaboratom izkazal, da je v vplivnem območju gradnje. Sklicuje se tudi na določbo 46. člena ZUstS, po kateri lahko vsakdo, ki je prizadet z razveljavljenim predpisom, zahteva odpravo posledic takega akta tudi po pravnomočnosti.

Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se pritožba investitorja zoper sklep Upravne enote Kranj št. 351-752/2010 z dne 21. 1. 2011 zavrne kot neutemeljena, zahteva pa tudi povračilo stroškov upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Prizadeta stranka ... d.d. v odgovoru na tožbo opozarja na škodo, ki nastaja zaradi nepravnomočnosti gradbenega dovoljenja in meni, da tožnik ne more izkazati pravnega interesa, saj ni več lastnik parcele št. 121/1 k.o. ..., niti ne stanuje v neposredni bližini gradnje. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Upravno sodišče je o tej zadevi že odločalo pod opr. št. I U 1966/2011. Dne 6. 9. 2012 je izdalo sodbo, s katero je zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V obrazložitvi je ugotovilo, da je tožnik 23. 12. 2010 vložil zahtevo za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Prvostopenjski organ je s sklepom z dne 21. 1. 2011 obnovo dovolil, drugostopenjski organ pa je s tedaj izpodbijano odločbo z dne 30. 9. 2011 omenjeni sklep odpravil ter zavrnil tožnikov predlog. Odločitev je oprl na 1. točko drugega odstavka 62. člena ZGO-1, po kateri so imeli pravico udeleževati se postopka za izdajo gradbenega dovoljenja kot stranski udeleženci tudi lastniki nepremičnin, na katere sega območje za določitev strank. Ker je pritožbeni organ ugotovil, da je bilo to območje v konkretnem primeru pravilno ugotovljeno in da v njem tožnikova nepremičnina ne leži, tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku, s tem pa tudi ne navedenega obnovitvenega razloga.

Sodišče je ugotovilo še, da je Ustavno sodišče pred odločitvijo pritožbenega organa z odločbo U-I-165/09-34 z dne 3. 3. 2011 v 1. točki izreka razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74. b člen ZGO-1, v 2. točki pa je dopustilo možnost predlagati obnovo postopka, če je bilo gradbeno dovoljenje izdano ob uporabi prvega odstavka 62. člena ZGO-1, in sicer mimo rokov, določenih v ZUP. V isti točki je odločilo tudi, da o utemeljenosti predloga za obnovo postopka upravni organ odloči na podlagi določb ZUP in ZGO-1, ki veljajo v času odločanja o tem predlogu.

Z navedeno 2. točko je torej Ustavno sodišče dopustilo vlaganje predlogov za obnovo postopka ne glede na določbo 263. člena ZUP o rokih, v katerih je treba vložiti predlog za obnovo postopka. Z odločitvijo pa je preseglo tudi pravila, ki sicer veljajo za odločanje o obnovi postopka kot o izrednem pravnem sredstvu, in sicer da se o obnovi postopka odloča na podlagi predpisov, ki so veljali v času izdaje prvostopenjske odločbe. Povedano drugače: čeprav se obstoj obnovitvenega razloga po 9. točki 260. člena ZUP ugotavlja na podlagi predpisov, ki so veljali v času vodenja postopka, katerega obnova je predlagana, je Ustavno sodišče odločilo, da se razveljavljene odločbe ZGO-1 ne uporabljajo, čeprav gre lahko tudi za obnovo pravnomočno končanih postopkov.

Res je, da tožnik ni predlagatelj obnove postopka iz 2. točke izreka ustavne odločbe, saj je predlog vložil 23. 12. 2010, nanaša pa se na obnovo postopka za izdajo gradbenega dovoljenja na podlagi prostorskih ureditvenih pogojev, vendar pa pri odločanju o tem predlogu vseeno ni mogoče upoštevati razveljavljenega drugega odstavka 62. člena ZGO-1. V nasprotnem primeru namreč tožnik v svojem, v času objave ustavne odločbe še ne pravnomočno zaključenem postopku za obnovo, ne bi bil v enakem položaju kot predlagatelji obnove iz 2. točke ustavne odločbe. Iz predloženih upravnih spisov namreč izhaja, da je to sodišče s sodbo I U 1966/2011 z dne 6. 9. 2012 izpodbijani sklep o zavrženju predloga za obnovo postopka odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

Povedano pomeni, da je treba pri odločanju o obravnavanem predlogu za obnovo, ki je bil vložen v skladu z določbami ZUP, upoštevati ne le razveljavitev drugega odstavka 62. člena ZGO-1 in njene učinke, ki izhajajo iz 44. člena ZUstS, ampak tudi 2. točko izreka odločbe U-I-165/09-34 glede uporabe predpisov, ki naj se upoštevajo ob odločanju o predlogu za obnovo postopka. V nasprotnem primeru bi bili tisti, ki so predlog za obnovo postopka vložili šele na podlagi ustavne odločbe, v ugodnejšem položaju od predlagateljev obnove, ki so to storili v skladu z ZUP in so v predlogu zatrjevali pravni interes na drugi pravni podlagi in ne na podlagi ZGO-1. Za tako razlikovanje pa sodišče ne vidi razumnega razloga.

Tako stališče nenazadnje izhaja tudi iz članka dr. Polonce Kovač (Nekaj vprašanj o rabi predpisov pri izdaji gradbenih dovoljenj glede stranske udeležbe, Pravna praksa, št. 33/2011), na katerega se v obrazložitvi izpodbijane odločbe sklicuje drugostopenjski organ. Avtorica v njem poudarja, „da ob vseh omejitvah v tej odločbi Ustavnega sodišča kaže razumeti razveljavitev ZGO-1 z vidika pripoznanja pravnega interesa stranskih udeležencev po drugih pravnih podlagah mimo ZGO-1 tudi neposredno že v času veljave omejitev ZGO-1 prek obnov postopkov, čeprav te niso podane na temelju 2. točke izreka te odločbe. Se pravi, če v roku za obnovo organ sam ugotovi ali to predlaga domnevni stranski udeleženec, da je obnova postopka potrebna, ker naj bi tretja oseba izkazala pravni interes npr. na podlagi Stvarnopravnega zakonika, se ta dovoli, čeprav je bila odločba izdana v času veljave razveljavljenih določb in je tudi že pravnomočna“.

Ker se je torej pritožbeni organ pri odločanju o zakonitosti sklepa z dne 21. 1. 2011, s katerim je prvostopenjski organ dovolil obnovo postopka iz razloga po 9. točki 250. člena ZUP, nepravilno oprl le na 1. točko izreka omenjene ustavne odločbe, je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo pritožbenemu organu v ponovni postopek. V njem bo moral odločiti o pritožbi investitorjev s skladu s stališči te sodbe (četrti odstavek istega člena).

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

V primeru, ko sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je zastopala odvetniška družba, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Navedeni znesek se poviša še za zahtevanih 20 % DDV, torej za 70,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).