Up-219/00

3. 7. 2001

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe družbe Gostinsko podjetje A., d.o.o., Ž. Z., ki jo zastopa B. B., odvetnik v V. na seji senata dne 3. julija 2001

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba družbe Gostinsko podjetje A., d.o.o., Ž. Z., zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 773/96 z dne 17. 5. 2000 v zvezi z odločbo Ministrstva za kulturo št. 464-113/92 NGT z dne 8. 4. 1996 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Vrhovno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo tožnice (sedaj pritožnice) v upravnem sporu zoper odločbo Ministrstva za kulturo, s katero je bilo odločeno o denacionalizaciji nepremičnine, za vrnitev katere je zavezana pritožnica. S to odločbo je bila pritožnici na podlagi 25. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) priznana tudi odškodnina zaradi povečane vrednosti. Zoper tako odločitev pritožnica vlaga ustavno pritožbo in zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave, ker se niti upravni organ niti sodišče nista opredelila do njenih navedb. Meni, da bi moral upravni organ uporabiti tudi določbo 73. člena ZDen in ji priznati še odškodnino, ker je nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, med svoja sredstva pridobila odplačno. Poleg tega naj bi upravni organ ne upošteval njenega dokaznega predloga, ker je izvedenca gradbene stroke določil na predlog denacionalizacijskega upravičenca, zaradi česar naj bi bila pritožničina vlaganja prenizko ocenjena. Pritožnica tudi meni, da je o zadevi Ministrstvo za kulturo odločalo kot nepristojen upravni organ in da je spregledalo, da so za del objekta podane ovire za vračanje v naravi iz 1. točke 19. člena ZDen.

2.Z zatrjevanjem pristranosti izvedenca pritožnica ne more utemeljevati ustavne pritožbe, ker te okoliščine ni uveljavljala že v upravnem sporu. To izhaja iz določbe prvega odstavka 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS), po kateri je eden od pogojev za dopustnost ustavne pritožbe, da so zoper izpodbijani akt izčrpana vsa pravna sredstva. Ta procesna predpostavka ne pomeni le, da mora pritožnik že pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti vsa dopustna pravna sredstva, pač pa tudi, da mora pravna sredstva izčrpati po vsebini. To pomeni, da mora že v teh pravnih sredstvih uveljavljati tiste kršitve, na katere se nato sklicuje v ustavni pritožbi. Iz izpobijane sodbe pa je razvidno, da je pritožnica v zvezi z dokaznim postopkom z izvedencem očitala upravnemu organu, da je dal izvedencu napotek, kaj in kako naj oceni nepremičnino. Odgovoru Vrhovnega sodišča na te navedbe pa pritožnica v ustavni pritožbi ne nasprotuje.

3.Pred vložitvijo ustavne pritožbe pritožnica tudi ni uveljavljala okoliščin iz 1. točke 19. člena ZDen. Zato z navedbo, da del objekta zaseda muzej prve svetovne vojne, prav tako ne more utemeljevati ustavne pritožbe.

4.Pritožničine navedbe v zvezi z odškodnino po 73. členu ZDen v obravnavanem primeru pa niso relevantne, ker pritožnica zahtevka za plačilo odškodnine za nepremičnino, ki jo je med svoja sredstva pridobila odplačno, sploh še ni uveljavljala. Pritožnica namreč zmotno meni, da zgolj navedba dejstva, da je nepremičnino kupila, že pomeni njen zahtevek za odškodnino po 73. členu ZDen, o katerem bi moral upravni organ odločiti. Zato z neuporabo določb 73. člena ZDen v postopku odločanja o zahtevi za denacionalizacijo ne upravni organ ne Vrhovno sodišče pritožnici nista mogla kršiti nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

5.V zvezi s tem Ustavno sodišče pripominja še, da določitev odškodnine po 73. členu ZDen, če ta ni bila sporazumno dogovorjena, tako ali tako ni predmet upravnega postopka o denacionalizaciji, ker se ta odškodnina določa po predpisih o razlastitvi. Nepravdni sodni postopek je bil za določanje odškodnine zaradi razlastitve določen tako po Zakonu o razlastitvi in prisilnem prenosu nepremičnin v družbeni lastnini (Uradni list SRS, št. 5/80 in nasl. - ZR) kot tudi po sedaj veljavnem Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ), ki od leta 1997 ureja razlastitev nepremičnin. Pritožnica sama v ustavni pritožbi navaja, da se postopek za določitev te odškodnine vodi posebej in v nepravdnem postopku, ne pojasni pa, zakaj meni, da bi se moral upravni organ kljub temu opredeliti o tovrstni odškodnini.

6.Pritožnica je v upravnem sporu izpobijala pristojnost Ministrstva za kulturo za odločanje o zahtevi za

7.denacionalizacijo, vendar v ustavni pritožbi ne navaja, katera človekova pravica naj bi ji bila kršena, ker je o zahtevi za denacionalizacijo odločal naveden upravni organ in ne upravna enota. Ne gre torej za vprašanje spora glede pristojnosti med sodišči in upravnimi organi, ki bi ga lahko Ustavno sodišče reševalo tudi na pobudo stranke (tretji odstavek 61. člena ZUstS). Ustavno sodišče pa ni instančno sodišče, ki bi presojalo, ali so sodišča pravilno ugotovila dejansko stanje ter pravilno uporabila materialno pravo. Zato ni mogoče sprejeti stališča ustavne pritožbe, da je že zaradi tega, ker naj bi o denacionalizaciji odločalo Ministrstvo za kulturo in ne upravna enota, ustavna pritožba utemeljena.

8.Ker z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alinee drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Predsednica senata:

Milojka Modrijan