Jedro

Zoper sklep o napotitvi na pravdo je dopustna samostojna pritožba, zato ima pritožba prav, da jo rok, ki je določen za vložitev tožbe, veže šele od pravnomočnosti sklepa.

Izrek

Pritožba se delno ugodi, izpodbijani sklep se s p r e m e n i tako, da se pravilno glasi: "A.F. mora tožbo na ugotovitev, da je dedinja po pok. N.L. vložiti v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa o prekinitvi zapuščinskega postopka. Če bo v tem roku vložila tožbo, bo prekinitev trajala dokler ne bo pravnomočno končan pravdni postopek. Če tožbe ne bo v tem roku vložila, se bo zapuščinski postopek nadaljeval in dokončal ne glede na njene zahtevke. " V ostalem se njena pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom napotilo A.F. na pravdo. Naložilo ji je, da zoper zakonite dediče pokojnega N.L. vloži tožbo v roku 30 dni od prejema sklepa o napotitvi, v kateri naj zahteva, da se ugotoviti, da sta z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti do njegove smrti.

Proti temu sklepu je vložila A.F. pritožbo. Ne sprejema odločitve, da bi morala vložiti tožbo v 30-dnevnem roku od prejema pisnega odpravka sklepa, saj sklep ne more učinkovati pred njegovo pravnomočnostjo, zato tudi rok za sprožitev postopka ne more teči z dnem prejema sklepa in je že zato treba po njenem mnenju ta sklep razveljaviti. Sicer pa je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je njena pravica v zapuščinskem postopku manj verjetna. S pokojnim je živela pred njegovo smrtjo v zunajzakonski skupnosti. Pred tem sta bila zakonca in sicer do 25.2.1994, ko sta se razvezala. Dejstvo pa je, da sta živela v času smrti zapustnika skupaj, saj je bil N.L. prijavljen na istem naslovu kot ona, kar je razvidno tudi iz izpodbijanega sklepa. V zapuščinskem postopku je predložila dokaze in navajala dejstva, ki nedvomno kažejo na to, da sta s pokojnim zapustnikom živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti, čeprav nista sklenila nove zakonske zveze, zapustnikovi sorodniki pa tudi ne zatrjujejo, da bi obstajali razlogi, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima, če bi jo sklenila, neveljavna. Skupnost se je na zunaj manifestirala kot zakonska zveza, kar je bilo razvidno tudi iz pogrebnega govora. Pritožnica je bila pooblaščena na knjižicah pokojnega zapustnika, kar kaže na njuno ekonomsko skupnost. Če ne bi bila intimno povezana, pokojni ne bi živel v tako majhnem stanovanju skupaj z njo. N.L. se je po lastni odločitvi prijavil v skupno gospodinjstvo in stalno bivališče na naslovu J. 13 v K.. Stanovanje, ki ga je kupil v N. S., ni kupil sam, ampak skupaj s svojim bratom in zgolj iz razlogov davčnih predpisov tam prijavil prebivališče. Da so zapustnikovi sorodniki pridobili vstopne vize za prihod na pogreb zapustnika, jim je garantno pismo izdala pritožnica kot zunajzakonska partnerica pokojnega. Tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja Policijske postaje K. z dne 28.12.2002 je razvidno, da je zunajzakonska partnerka pokojnega. Zato meni, da njena pravica ni manj verjetna, saj vsa ta dejstva, ki jih sodišče pri odločanju ni upoštevalo, govorijo drugače. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

Zakoniti dediči pokojnega so na pritožbo odgovorili, nasprotovali pritožbenim navedbam, da bi obstajala dalj časa trajajoča zunaj zakonska skupnost in predlagali zavrnitev pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Zoper sklep o napotitvi na pravdo je dopustna samostojna pritožba, zato ima pritožba prav, da jo rok, ki ji je določen za vložitev tožbe, veže šele od pravnomočnosti sklepa in je pritožbeno sodišče izpodbijani izrek sklepa spremenilo tako, da je rok za vložitev tožbe vezalo na pravnomočnost sklepa o napotitvi na pravdo. Ko je obravnavalo pritožbo, pa je tudi ugotovilo, da je izrek izpodbijanega sklepa neustrezno oblikovan, saj tožnica ne more uveljavljati z ugotovitveno tožbo zahtevka na ugotovitev spornih dejstev (da je obstajala zunajzakonska skupnost), ampak mora uveljavljati zahtevek na ugotovitev sporne pravice, ki na teh dejstvih temelji oz. iz teh dejstev izhaja (dedne pravice). Zato je izrek napotitvenega sklepa tudi v tem delu spremenilo, tako da ga je pravilno oblikovalo.

Sicer je v ostalem delu pritožbo zavrnilo, saj je tudi po mnenju pritožbenega sodišča v tej zadevi pravica, ki jo zatrjuje pritožnica, manj verjetna od pravic zakonitih dedičev. Iz podatkov spisa namreč izhaja, da je bila zakonska zveza pritožnice in zapustnika razvezana 25.2.1994, potrditvah pritožnice pa sta se bivša zakonca septembra 2002 dogovorila, da obnovita zakonsko skupnost, ki je prenehala že dobre tri mesece zatem, to je 4.12.2002 zaradi smrti N.L., ki je naredil samomor. Ob takšnih dejanskih okoliščinah je sklep, da je zahteva A. F., da se ji prizna status zapustnikovega zakonitega dediča, manj verjetna, prepričljiv. Zakon o dedovanju (ZD) ne vsebuje meril za presojo o tem katera pravica je manj verjetna. Zato mora sodišče v vsakem konkretnem primeru, ko so sporna dejstva, od katerih je odvisna presoja o obstoju zunajzakonske skupnosti, od tega pa je za tem odvisno ali pripada pritožnici dedna pravica, presoditi prepričljivost trditev in dokazov, na kateri opirata stranki svoja stališča. V konkretnem primeru je po mnenju pritožbenega sodišča v sedanji fazi postopka odločilno trajanje te skupnosti, saj je po navedbah pritožnice trajala skupnost le kratek čas, zato bo morala ona dokazati, da je ne glede na kratko časovno obdobje od obnove skupnosti do njenega prenehanja, obstajala med njo in zapustnikom zunajzakonska skupnost, ki ji daje pravico do dedovanja po pokojnem N.L.. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov pritožbo v delu, kolikor izpodbija odločitev, da mora pritožnica sprožiti pravdni postopek, zavrnilo in potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča.