Jedro

Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu obrambe, če gre za dokaz, s katerim želi obramba dokazovati dejstva, ki za odločitev o zadevi niso relevantna, če je predlagan dokaz neprimeren ali nedosegljiv oziroma če je dejstvo, ki ga želi obramba dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso v znesku 135,00 EUR v roku in način, kot bo določeno s pozivom prekrškovnega organa na plačilo sodne takse.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo ob reševanju storilčeve zahteve za sodno varstvo zoper plačilni nalog Policijske postaje Celje z dne 12. 5. 2018 slednjega po uradni dolžnosti spremenilo glede pravne kvalifikacije prekrška in izrečene sankcije tako, da je dejanje kvalificiralo kot prekršek po 2. točki šestega odstavka 46. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in mu namesto globe 250,00 EUR izreklo globo 120,00 EUR, v preostalem delu pa je zahtevo za sodno varstvo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog potrdilo. Ob smiselni uporabi prvega in drugega odstavka 147. člena ZP-1 ter tretjega odstavka 59. člena ZP-1 je odločilo, da storilec ne plača sodne takse kot stroška postopka.

2. Zoper tako sodbo se pritožuje storilčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi ter ugotovi, da storilec ni storil prekrška, ki se ga mu očita.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S plačilnim nalogom, ki ga storilec izpodbija v predmetnem postopku, je bil storilec spoznan za odgovornega storitve prekrška prekoračitve hitrosti vožnje v naselju, ki ga je storil s tem, da je 12. 5. 2018 ob 22.00 uri vozil osebni avtomobil iz smeri .... v smeri ... po ..., kjer je hitrost vožnje s prometnim znakom, ki označuje ime naselja, omejena na 50 km/h, s hitrostjo najmanj 63 km/h in tako prekoračil največjo dovoljeno hitrost v naselju za najmanj 13 km/h. S plačilnim nalogom mu je bila izrečena globa v višini 250,00 EUR ter stranska sankcija tri kazenske točke v cestnem prometu.

5. Glede na navedbe v zahtevi za sodno varstvo, v kateri je storilec izražal pomisleke v to, da je bila izmerjena hitrost vožnje njegovega vozila, je sodišče prve stopnje dopolnilo dokazni postopek, v katerem je zaslišalo storilca, priči M. M. in R.D. ter prebralo opis dejanja, zapisnik o izvajanju meritev hitrosti z dne 12. 5. 2018, potrdilo o strokovni usposobljenosti policista za uporabo laserskega merilnika, potrdilo o skladnosti s predpisi za merilnik hitrosti, s katerim je bila izmerjena hitrost, izpis podatkov o opravljenih meritvah z laserskim merilnikom hitrosti ter vloge storilca podane po zagovorniku 27. 7., 17. 6. 2021 in vlogo storilca z dne 8. 8. 2021. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zahteva za sodno varstvo ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je namreč izpovedbi prič policistov R.D. ter M.M. ocenilo kot verodostojni in prepričljivi in ni sledilo storilčevemu zagovoru, v katerih je izražal pomisleke o tem, da je bila hitrost vožnje izmerjena prav njemu, glede na to, da je vozil v koloni vozil, ki je vozila s hitrostjo okoli 50 km/h ter da mu je števec med vožnjo kazal 55 oziroma 56 km/h. Storilec je namreč ob zaslišanju izpovedal, da je vozil na razdalji od 20 do 25 metrov za vozilom, ki je vozilo pred njim, ter da sta za njim vozila dva avtomobila na približno enaki varnostni razdalji, policist D., ki je opravljal meritve hitrosti, pa je izpovedal, da se hitrost vozila lahko izmeri takoj, ko se vidi njegova tablica, v katero se usmeri laserski žarek. Glede na to, da je storilec po lastni poizvedbi vozil na razdalji 20 do 25 m za vozilom, ki je vozilo pred njim, ne more biti nobenih pomislekov v to, da je bilo objektivno možno izmeriti prav hitrost vožnje storilčevega vozila. Policist je tudi poudaril, da je možno, da je bil storilec izmerjen pri dohitevanju kolone, pri čemer pa je dodal, da zagotovo izloči tisto vozilo, katerega hitrost vožnje izmeri. Tako je odpravljen vsakršen dvom o tem, ali je bila hitrost vožnje izmerjena prav storilčevemu vozilu.

7. Zaradi izraženih pomislekov storilca o strokovni usposobljenosti policista za izvajanje meritev hitrosti z laserskim merilnikom hitrosti Pro laser 4, je sodišče prve stopnje pridobilo potrdilo o strokovni usposobljenosti policista, iz katerega izhaja, da je policist R.D.opravil strokovno usposabljanje za uporabo laserskega merilnika Pro laser 4 dne 17. 9. 2016. Potrdilo o strokovni usposobljenosti policista je resda bilo izdano 2. 7. 2020, kar pa na verodostojnost potrdila na vpliva, saj je prekrškovni organ pojasnil, da gre za duplikat potrdila, ki ga je izdala Policijska akademija, ker je izvirno potrdilo o usposabljanju policist izgubil. 8. Prav tako je bil vsakršen dvom o ustreznosti merilnika hitrosti odpravljen s pridobitvijo potrdila o skladnosti laserskega merilnika hitrosti Pro laser 4 z uradno oznako SI 14-07-005 serijske številke LF 08597, ki je veljalo do 31. 12. 2018, kar pomeni, da je laserski merilnik hitrosti, ki je bil uporabljen v obravnavani zadevi v času storitve prekrška imel izdano ustrezno potrdilo o skladnosti. Iz izpisa podatkov o meritvah hitrosti, ki so shranjeni v spominu merilnika hitrosti, s katerim je bila izmerjena hitrost vožnje storilčevega vozila, pa izhaja, da je 12. 5. 2018 ob 22.10 uri bila izmerjena hitrost 68 km/h na razdalji 226 metrov, kar se ujema s podatkom iz zapisnika o meritvah hitrosti ter opisom prekrška, ki ga je prekrškovni organ predložil sodišču hkrati z zahtevo za sodno varstvo.

9. Sodišče prve stopnje je tako zaključilo, da ni nobenega dvoma o tem, da je bila kritičnega dne na navedeni razdalji izmerjena hitrost vozila, ki ga je vozil storilec, da je hitrost bila izmerjena pravilno in v skladu s Pravilnikom o meroslovnih zahtevah za merilnike hitrosti v cestnem prometu.

10. Prav tako je kot nedvomno ugotovilo, da je storilec za dejanje, ki se mu očita, tudi odgovoren, saj se je kot voznik osebnega avtomobila, v katerem je vgrajen merilnik hitrosti, zavedal obveznosti glede spoštovanja predpisane hitrosti vožnje v naselju in je bil dolžan preverjati hitrost vožnje, ki jo dosega ter jo uravnavati v skladu z omejitvami, a se je kljub zavedanju, da s svojo vožnjo prekoračuje dovoljeno hitrost vožnje, to dopustil in prekršek storil z obliko eventualnega naklepa. Ker sodbe, s katero je bila zavrnjena zahteva za sodno varstvo, ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 66. člena ZP-1) je pritožbeno sodišče na take ugotovitve vezano.

11. Zagovornik v pritožbi kljub zgoraj izpostavljeni obrazložitvi sodišča prve stopnje izraža dvom v ugotovljeno dejansko stanje in tudi v pritožbi zatrjuje, da iz potrdila o skladnosti merilnika hitrosti ne izhaja, da gre v konkretnem primeru za napravo, s katero je kritičnega dne bila izmerjena hitrost vožnje. Prav tako vztraja pri navedbah, da je storilec vozil v strnjeni koloni, dvomih, da je izmerjena hitrost vožnje njegovega vozila in dvomih o tem, ali je policist v času izvajanja meritev imel ustrezni certifikat glede merjenja. Zagovornik nadalje meni, da je v posledici dejstva, da kritičnega dne policist, ki je opravljal meritve hitrosti veljavnega certifikata – potrdila o opravljenem usposabljanju za rokovanje z laserskim merilnikom hitrosti ni imel zaradi, meritev neveljavna in da je sodišče prve stopnje zmotno ocenilo izpovedbi zaslišanih prič M. M. in R.D.. S temi navedbami zagovornik izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje in uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar so take pritožbene navedbe neupoštevne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe.

12. Pritožbeno uveljavljana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ki naj bi jo sodišče zagrešilo s tem, ko ni sledilo predlogu obrambe za postavitev izvedenca prometne stroke, ki bi ugotovil, ali je način merjenja policista v kontroli takšen, da daje pravilne rezultate glede na bližino drugih vozil, pa ni podana. Sodišče namreč ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba in pri presoji dokaznih predlogov upošteva, ali so obrazloženi. Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu obrambe, če gre za dokaz, s katerim želi obramba dokazovati dejstva, ki za odločitev o zadevi niso relevantna, če je predlagan dokaz neprimeren ali nedosegljiv oziroma če je dejstvo, ki ga želi obramba dokazovati, že dokazano z drugimi dokazi. V obravnavani zadevi je bil dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca cestnoprometne stroke nerelevanten, saj bi lahko izvedenec podal le teoretična izhodišča za pravilne meritve, hkrati pa je jasno ugotovljeno, da je meritev bila pravilno opravljena, saj sicer laserski merilnik hitrosti ne bi prikazal rezultata meritve. Na vprašanje, ali je bila hitrost vožnje izmerjena vozilu, ki ga je vozil storilec, ali kakšnemu drugemu vozilu, ki naj bi vozila v koloni, pa izvedenec ne bi mogel odgovoriti, saj ni sam opravljal meritev hitrosti in tudi ni bil prisoten na kraju izvajanja meritev hitrosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da tega dokaza ne izvede, je tako pravilna in utemeljena, saj je glede na izpostavljene okoliščine šteti, da gre za neprimeren dokaz.

13. Ob upoštevanju zgoraj povzetega dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi pravilno izvedenega dokaznega postopka, v okviru katerega ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku, je sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določb predpisa, ki določa prekršek ter materialnih določb ZP-1 o uporabi milejšega predpisa, spremenilo izpodbijani plačilni nalog tako, da je prekršek kvalificiralo po določbah ZPrCP, ki so bile spremenjene z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP-F), ki se uporablja od 11. 8. 2021, ter izpodbijani plačilni nalog spremenilo tako, da je storilcu namesto globe 250,00 EUR izreklo globo 120,00 EUR, v preostalih delih pa zahtevo za sodno varstvo zavrnilo in v nespremenjenih delih izpodbijani plačilni nalog potrdilo.

14. Glede na navedeno, ko so pritožbene navedbe neupoštevne in neutemeljene, prav tako pa ni podana nobena izmed kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom ZP-1, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

15. Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 storilcu naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo je odmerilo v skladu s tar. št. 8132 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v višini 135,00 EUR. K plačilu sodne takse bo storilca pozval prekrškovni organ, ki bo tudi določil rok za plačilo ter način plačila sodne takse.