Jedro

Delavcu je v postopku pri delodajalcu in v sodnem postopku zagotovljeno varstvo pravic iz delovnega razmerja (79., 80. in 83. člen ZTPDR). To pa ne zajema varstva zoper "odločitve" delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev o določenih dejstvih, ki sama po sebi nimajo pravnih posledic.

Izrek

Revizija se v delu, v katerem tožnik izpodbija pravnomočno sodbo glede odločitve o stroških postopka, zavrže, v ostalem delu pa se revizija zavrne.

Obrazložitev

Direktor tožene stranke je dne 21.5.1999 v 1. točki odločbe ugotovil, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki mu je od 1.12.1998 priznana pravica do razporeditve na drugo ustrezno delo, v 2. točki je ugotovil, da tožniku ni mogoče zagotoviti drugih ustreznih del po sklepu ZPIZ 834 895 z dne 21.12.1998 in dopolnilnem mnenju o ustrezni zaposlitvi z dne 18.5.1999, v 3. točki odločil o tem, da se tožniku zagotovi sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas pri drugem delodajalcu - V. in v 4. točki odločil o prenehanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo "odločitev" direktorja tožene stranke z dne 21.5.1999 in v zvezi s tem sklep komisije za pritožbe z dne 21.7.1999 v 3. in 4. točki. Zavrnilo je zahtevek tožnika za razveljavitev 1. in 2. točke navedenih odločb, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 26.7.1999 in mu je trajalo do 23.7.2002, zaradi česar mu je za to obdobje priznalo razliko v plači, odločilo pa je tudi, da mu je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnikovo pritožbo, s katero je izpodbijal le odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka za razveljavitev 1. in 2. točke odločbe direktorja tožene stranke z dne 21.5.1999 in v zvezi s tem sklepa komisije za pritožbe z dne 21.7.1999 ter odločitev o stroških postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu (2. odstavku 1. točke izreka in 4. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo. V njej se sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in na zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo njegov zahtevek glede 1. in 2. točke odločitve direktorja tožene stranke (iz katerih izhaja ugotovitev, da je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti s priznano pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in da mu ni možno zagotoviti drugih ustreznih del po sklepu ZPIZ z dne 21.12.1998 in dopolnilnem mnenju o ustrezni zaposlitvi z dne 18.5.1999). Izpodbijana odločba tožene stranke je po njegovem mnenju nezakonita kot celota, torej ne le v delu, v katerem jo je sodišče prve stopnje razveljavilo, sicer pa je sodišče njegov tožbeni zahtevek zavrnilo v tem delu kar samo, ne da bi ga tožena stranka ustrezno prerekala. Z odločitvijo sodišča je bil finančno oškodovan. Ta odločitev v bistvu predstavlja poseg v njegove pridobljene pravice, glede na to, da mu je šele sodišče določilo čakanje na delo, sam pa s tožbenim zahtevkom tega ni uveljavljal. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka (predpravdnih in pravdnih), ker ta odločitev nima razlogov.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija deloma ni dovoljena, deloma pa je neutemeljena.

Tožnik v reviziji izrecno izpodbija pravnomočno odločitev o stroških postopka. Odločitev o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (5. odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (1. odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep o stroških se presoja po določbi 1. odstavka 384. člena ZPP, po kateri lahko stranke vložijo revizijo le zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerimi je bil postopek pravnomočno končan. V obravnavani zadevi se je postopek med strankama končal s pravnomočno sodbo, v kateri je v skladu z določbo 1. odstavka 166. člena ZPP vsebovan tudi izrek o stroških. Zato je odločitev o povrnitvi stroškov akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper ta sklep ni dovoljena. Zato jo je bilo treba v tem delu na podlagi določbe 377. člena ZPP zavreči. V preostalem delu, to je glede pravnomočne odločitve sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev 1. in 2. točke odločitve direktorja tožene stranke z dne 21.5.1999 in v zvezi s tem sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 21.7.1999, revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in to v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava. Glede na to določbo, in ker tožnik v reviziji brez vsakršnih pojasnil oziroma konkretnih opredelitev in utemeljitve le pavšalno zatrjuje bistvene kršitve določb postopka, revizijsko sodišče ni bilo dolžno samo preverjati, v čem obstajajo morebitne kršitve določb postopka.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev 1. in 2. točke odločbe tožene stranke, ker je v dokaznem postopku ugotovilo, da tožena stranka ni mogla zagotoviti tožniku drugega ustreznega delovnega mesta v skladu s sklepom ZPIZ. Odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi 3. in 4. točke sklepa z dne 21.5.1999, v povezavi s sklepom z dne 21.7.1999, je postala pravnomočna, ker se tožena stranka zoper ta del sodbe ni pritožila. Pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker izpodbijani sklep v 1. točki zgolj povzema dokončno odločitev v invalidskem postopku z dne 21.12.1998 o tem, da se tožniku (kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti že od 1.7.1993) prizna pravica do zaposlitve na drugo ustrezno delo, in ker se je strinjalo z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka za tožnika nima ustreznega dela.

Izpodbijana odločba tožene stranke v 1. in 2. točki torej predstavlja ugotovitev o dejstvih in ne pomeni odločitve delodajalca o uresničevanju posamičnih pravic, obveznosti in odgovornosti delavca - tožnika (primerjaj 2. odstavek 23. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se je v času spornega razmerja uporabljal v Republiki Sloveniji kot republiški predpis). Delavcu je v postopku pri delodajalcu in v sodnem postopku zagotovljeno varstvo pravic iz delovnega razmerja (79., 80. in 83. člen ZTPDR). To pa ne zajema varstva zoper "odločitve" delodajalca, ki predstavljajo le ugotovitev o določenih dejstvih, ki sama po sebi nimajo pravnih posledic. Navedeno bi glede na določbo 274. člena ZPP v povezavi s 181. členom ZPP narekovalo celo zavrženje tožbe v tem delu in ne zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker pa tožnik te procesne napake v reviziji ni uveljavljal, revizijsko sodišče ni poseglo v takšno odločitev.

Revizijsko sodišče tudi ni moglo opraviti materialno pravnega preizkusa zakonitosti odločitve, saj izpodbijana sodba v tem delu predstavlja odločitev o zavrnitvi zahtevka za razveljavitev odločbe delodajalca o ugotovitvi dejstev, ne pa pravic ali pravnega razmerja.

Ostale pritožbene navedbe (o finančnem oškodovanju tožnika, o tem, da sodišče ni v celoti vzpostavilo stanja pred odločitvijo delodajalca, itd.) niso pomembne, saj se lahko nanašajo le na odločitev sodišča prve stopnje v 3. točki izreka, ki pa je tožnik v svoji pritožbi ni izpodbijal, zaradi česar je pravilno ni presojalo niti pritožbeno sodišče. Glede na navedeno je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi zahtevka zoper 1. in 2. točko odločitve direktorja tožene stranke z dne 21.5.1999 ter v zvezi s tem sklepa komisije za pritožbe tožene stranke z dne 21.7.1999, zavrnilo kot neutemeljeno.