Jedro

Za izdajo dovoljenja za gradnjo oziroma dovoljenja za objekt daljšega obstoja mora biti pravica graditi na predpisan način izkazana v času izdaje odločbe o tem. Če ne gre za v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico ali pa drugo stvarno pravico, ki daje pravico graditi na tuji nepremičnini, mora biti za izkaz pravice graditi predložena listina, ki je lahko podlaga za vpis takšne pravice v zemljiško knjigo (primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022).

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega sodnega postopka.

III. Tožeča stranka je dolžna A. A., ..., in B. B., ..., nerazdelno povrniti stroške tega sodnega postopka v znesku 649,77 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

**Upravni postopek**

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju: UE Ljubljana ali prvostopenjski organ) je z odločbo, št. 351-3349/2020-24 z dne 3. 5. 2021 (v nadaljevanju: prvostopenjska ali izpodbijana odločba), zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja (v nadaljevanju: dovoljenje) za stavbo na zemljišču s parc. št. 1296/8 in 1296/11, obe k.o. ...,1 ter ugotovila, da posebni stroški postopka niso nastali.

2. V obrazložitvi prvostopenjski organ uvodoma pojasni, katere listine so bile priložene obravnavani zahtevi za izdajo dovoljenja za navedeno stavbo, ki je v katastru stavb označena s št. 484, ter katere listine je tožnik predložil po pozivu k dopolnitvi zahteve. Nato citira določbe 117. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ), pri čemer izpostavlja prvo alinejo drugega odstavka tega člena in v tej zvezi še 3. točko drugega odstavka 35. člena. Ugotavlja, da v konkretnem primeru ni izkazana pravica graditi, kot je zahtevano z navedenimi določbami GZ, saj del tožnikove stavbe - napušč strehe na zahodni strani stavbe sega čez vertikalno projekcijo meje med parcelama 1296/8 in 1296/12 ter čez vertikalno projekcijo meje med parcelama 1296/11 in 1296/12 v zračni prostor parcele 1296/12, ki ni v lasti tožnika. V tej zvezi pojasni, da je k udeležbi v postopku med drugim povabil A. A., ki je lastnica sosednje parcele 1296/12 in stavbe na njej s št. 491, ter B. B., ki ima pravni interes za udeležbo v postopku izkazan z v zemljiško knjigo vpisano osebno služnostjo dosmrtnega užitka na stavbi 491 na parceli 1296/12; oba sta tudi priglasila svojo udeležbo v postopku.

3. Kot navaja prvostopenjski organ, stavba 484, za katero želi tožnik pridobiti dovoljenje, stoji na parcelah 1296/8 in 1296/11, izključni lastnik teh zemljišč in stavbe je tožnik. Iz pisnega odpravka sodne poravnave N 315/2019 (ki je bila sklenjena pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani na naroku 14. 10. 2020, njen pisni odpravek pa ima datum 12. 11. 2020, v nadaljevanju: sodna poravnava) in spremljajočega izvedeniškega poročila pa izhaja, da s sodno poravnavo urejena meja med parcelama 1296/8 in 1296/12 poteka od stika stavbe 484 s stavbo 491 po zahodni steni stavbe 484 do njenega SZ vogala in nato do mejnika (že urejene točke v upravnem postopku) na tromeji med parcelami 1296/8, 1296/12 in 1294/4. Glede na navedeno zidovi stavbe 484 v sodno urejenem delu meje v stiku z zemljiščem ne posegajo na sosednjo parcelo. Po vpogledu v elektronske evidence Geodetske uprave RS, iz katerih je bilo mogoče sklepati, da ima tožnikova stavba 484 napušč, ki na zahodni strani sega čez vertikalno projekcijo meje s sosednjo parcelo, pa je prvostopenjski organ za preveritev stanja opravil še terenski ogled 10. 3. 2021, na katerem si je uradna oseba ogledala tožnikovo stavbo 484 in stavbo 491 A. A. na parceli 1296/12, sodno določeno mejo med parcelama 1296/8 in 1296/12 ter mejo med parcelama 1296/11 in 1296/12. Na tej podlagi zaključuje, da meja med parcelama 1296/8 in 1296/12 v skladu s sodno poravnavo poteka po zahodni steni stavbe 484 ter da napušč te stavbe brez dvoma sega čez vertikalno projekcijo sodno določene meje v zračni prostor sosednje parcele 1296/12, kar je razvidno tudi iz fotografije št. 3, ki je priloga zapisnika terenskega ogleda. Poleg tega pa del strehe stavbe 484 tudi v delu, kjer meja ni bila sodno urejena, to je med parcelama 1296/11 in 1296/12, sega čez vertikalno projekcijo parcelne meje v zračni prostor sosednje parcele 1296/12, neposredno nad stavbo A. A., kar je razvidno iz fotografij št. 1 in 2, priloženih zapisniku terenskega ogleda. Na tem je bilo zapaženo, da tudi del strehe stavbe 491 sega čez vertikalno projekcijo parcelne meje v zračni prostor tožnikove parcele, kar je razvidno iz fotografije št. 7. To nakazuje na resničnost navedb, ki jih je prejšnji lastnik stavbe 491, C. C., podal 30. 12. 2020, iz katerih izhaja, da sta si pravna prednika A. A. in tožnika v preteklosti podala ustno soglasje za poseganje stavb na sosednji parceli. Vendar tega soglasja nista pogodbeno uredila v zemljiški knjigi in v tem postopku tako ne more veljati kot dokazilo o pravici graditi. Povedano drugače, tožnik v tem postopku ni predložil nobenega od dokazil iz 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ.

4. Ko se tožnik z vidika, da njegova stavba ne sega čez parcelno mejo, sklicuje na 2. točko sodne poravnave (kjer je zapisano: "V delu danes urejene meje med točko A in B stavba 1723-484 ne posega na parcelo 1296/12, ampak stoji zgolj na parceli 1296/8, obe k.o. ..."), prvostopenjski organ pojasnjuje, da drži, da zidovi tožnikove stavbe v sodno urejenem delu meje v točki, kjer se stikajo z zemljiščem pod stavbo, ne posegajo na sosednjo parcelo in da zgolj v tem smislu 484 stavba stoji izključno na parceli tožnika, vendar iz predhodno navedenih dokazov obenem jasno izhaja, da del strehe tožnikove stavbe sega v zračni prostor sosednje parcele 1296/12. Poleg tega dodaja, da sodna poravnava ureja zgolj mejo med parcelama 1296/8 in 1296/12, ne pa meje med parcelama 1296/11 in 1296/12, tudi v tem delu pa del strehe tožnikove stavbe sega na parcelo A. A. Prvostopenjski organ zavrne tudi tožnikovo sklicevanje na elaborat za vpis stavbe v kataster stavb, št. 91136-18 z dne 14. 8. 2018 (iz katerega po tožnikovem mnenju izhaja, da njegova stavba stoji izključno na parcelah 1296/8 in 1296/11, saj bi sicer kot zemljišče pod stavbo bilo evidentirano tudi zemljišče s parc. št. 1296/12), pri čemer pojasni, da zemljišče pod stavbo ne vključuje oboda strehe, ampak površino stika stavbe z zemljiščem pod stavbo. Površina zemljišča pod stavbo je v primeru izvedenega napušča tako manjša, kot bi bila površina projekcije zunanjega obrisa stavbe. Zato elaborat tudi ne upošteva izvedenega balkona na južni strani tožnikove stavbe (del katerega je viden na fotografiji št. 7, priloženi zapisniku terenskega ogleda). Omenjeni elaborat torej dokazuje le, da tožnikova stavba v točkah, kjer se stika z zemljiščem, ne sega na sosednjo parcelo, ne dokazuje pa, da v nobeni točki ne sega čez parcelno mejo.

5. V zvezi s tožnikovim razlogovanjem, da če pravica graditi ne bi bila izkazana, njegovi pravni prednici Č. Č. ne bi bilo izdano lokacijsko dovoljenje, št. 351-1433/96 z dne 20. 8. 1997 (v nadaljevanju: lokacijsko dovoljenje), za prizidavo in rekonstrukcijo stavbe 484, skladno s katerim je bila stavba zgrajena v današnjem obsegu, prvostopenjski organ pojasni, da je za lokacijsko dovoljenje Č. Č. zaprosila skupaj z C. C. (pravnim prednikom A. A.), kar pomeni, da je takratni investitor (Č. Č. in C. C.) imel pravico graditi, saj je bil lastnik tako tedanje parcele 1296/1 (sedaj parcela 1296/11) kot tedanje parcele 1296/2 (sedaj parceli 1296/12 in 1296/8). Sklicevanju na lokacijsko dovoljenje pa tudi sicer ni mogoče slediti, saj je to dovoljenje neveljavno: v skladu s svojo 7. točko je prenehalo veljati, ker ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Zato je brezpredmetno tudi navajanje "Izjave o usklajenosti projekta z lokacijsko dokumentacijo", št. 08/96-KS iz marca 1998, lokacijske dokumentacije, št. 9462-97/MOP-LA, in potrdila o izvršeni kontroli tehnične dokumentacije, št. 08/96-KS, A., d.o.o., april 1997. Relevantno ni niti sklicevanje na soglasje mejaša D. D., lastnika tedanje parcele 1311, saj je sporno poseganje tožnikove stavbe na parcelo 1296/12 in ne na parcelo D. D. Ker je tožnik v vlogi z dne 8. 3. 2021 izpostavil izjavo A. A. na naroku 14. 10. 2020 v postopku N 315/2019, da je pripravljena iti skupaj z njim na UE, kjer si bosta podpisala soglasje za pridobitev uporabnega dovoljenja po obstoječem stanju njunih objektov, prvostopenjski organ dodaja, da izjava pripravljenosti ene stranke za sporazum še ne pomeni dokaza o obstoju veljavnega sporazuma, iz katerega bi izhajala pravica graditi v skladu s 35. členom GZ.

6. Prvostopenjski organ kot neutemeljeno zavrača tudi tožnikovo razlogovanje, da je, četudi del strehe stavbe 484 sega v zračni prostor parcele A. A., treba upoštevati namen pravice graditi, ki izhaja neposredno iz lastninske pravice; upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice, pa veljajo le v obsegu, potrebnem za njeno normalno rabo. Skladno s stališči iz sodbe Višjega sodišča I Cp 1039/04 z dne 20. 4. 2005 ter sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 110/2016 z dne 22. 3. 2018 po tožnikovem mnenju poseg v zračni prostor sosednje parcele ni nedopusten, če kot neznaten ne ovira izvrševanja lastninske pravice soseda, kar velja tudi v konkretnem primeru. To tožnik utemeljuje še s sklicevanjem na določilo Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju: OPN), po katerem je na območju obravnavane gradnje največja dovoljena višina stavb 5,00 m in zato tožnikova streha, četudi sega čez parcelno mejo, ne more omejevati lastninske pravice A. A. Prvostopenjski organ pa pojasnjuje, da omenjeni sodni odločbi obravnavata vprašanje zaščite pred vznemirjenjem lastninske pravice in se navezujeta na pravno podlago iz Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ, 99. člen) oziroma prej veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR), torej drugačen pravni okvir kot pravica graditi po GZ, ki je sporna v tem postopku. Četudi drži stališče, da je motenje lastninske pravice pod določenimi pogoji (neznatnost) dopustno, to nima vpliva na izkazovanje pravice graditi v skladu z GZ. Razumevanje, da si stranka z dovoljenim vznemirjanjem lastninske pravice soseda pridobi tudi lastninsko pravico nad njegovo stvarjo oziroma pravico graditi, je napačno in neprimerno. Poleg tega prvostopenjski organ dodaja, da je najnižji del strehe tožnikove stavbe 484 na zahodni strani objekta (glede na posnetek obstoječega stanja, priložen obravnavani zahtevi) od tal odmaknjen manj kot 5 m (višina pritličja 2,68 m + debelina plošče 0,16 m + višina prvega nadstropja do venca strehe 2,11 m = 4, 95 m, pri čemer je najnižji del strehe nižji od višine venca) in tudi zato argument, da napušč strehe stavbe 484 ne ovira lastninske pravice A. A., zavrača. 7. Kot dalje ugotavlja prvostopenjski organ, je sporen tudi zid med stavbama 484 in 491, stranska udeleženca namreč trdita, da gre za skupni zid, zaradi katerega sta stavbi konstrukcijsko povezani, vendar pa tega nista uspela dokazati. Prvostopenjski organ obrazloži razloge za takšno presojo, pri čemer s tega vidika presodi menjalno pogodbo z dne 23. 10. 2013, izvedensko mnenje, ki ga je 13. 8. 2018 izdelal E. E., stalni sodni izvedenec in ocenjevalec gradbene stroke, sodno poravnavo, izjavo C. C. oziroma njegovo izpovedbo ob zaslišanju v predhodnem postopku legalizacije stavbe 484 (zapisnik o zaslišanju priče, št. 351-27/2019-22 z dne 24. 4. 2019), izpovedbi F. F. in G. G. v omenjenem postopku (zapisnika, št. 351-27/2019-23 in 351-27/2019-24 z dne 24. 4. 2019) ter fotografiji 4 in 5 pri zapisniku o terenskem ogledu z dne 10. 3. 2020. Čeprav obstoj skupnega zidu obeh stavb ni dokazan, to za odločitev ni bistveno, saj ne glede na to tožnikova stavba sega na parcelo A. A. in njegova pravica graditi zato ni izkazana. V zvezi s tožnikovimi predlogi za zaslišanje C. C., G. G., F. F. in Č. Č. prvostopenjski organ meni, da izvedba teh dokazov ni potrebna, ker je pridobil dve izjavi C. C. (z dne 12. 2. 2019 in z dne 30. 12. 2020) in zapisnik njegovem zaslišanju z dne 24. 4. 2019, zapisnika o zaslišanju G. G. in F. F. z dne 24. 4. 2019 ter izjavo Č. Č. z dne 20. 5. 2019. Te izjave in zaslišanja se nanašajo na predhodni postopek legalizacije stave 484, ki je pred prvostopenjskim organom potekal v letu 2019, dejansko stanje se ni spremenilo in tako izjave oziroma izpovedbe, ki celovito prikazujejo stališča omenjenih oseb, ne morejo biti drugačne kot takrat, zato ponovno zaslišanje ne bi imelo dodatne vrednosti. Sicer pa je pravica graditi pravno dejstvo in se ne more ugotavljati na podlagi izjav oziroma zaslišanj prič, pač pa le na podlagi uradnih listin. V skladu s 117. členom GZ mora biti izkazana v času izdaje dovoljenja in torej ni relevantno, ali je bila izkazana v letu 1997, kar bi tožnik dokazoval z izjavami tedanjih lastnikov stavb 484 in 491. 8. Sklepno prvostopenjski organ pojasni, da je tožnika seznanil z ugotovitvami postopka in mu dal možnost izjave o njih, tožnik pa v svojem odgovoru navaja še, da je pravica graditi na delu zemljišča, kjer napušč posega čez vertikalno projekcijo meje s sosednjo parcelo, izkazana s priposestvovanjem. Prvostopenjski organ to zavrača in poudarja, da 35. člen GZ določa, katera dokazila izkazujejo pravico graditi, in da nobeno izmed teh dokazil za del zemljišča, nad katerega posega sporni napušč, ni bilo predloženo. Dodaja še, da upravni organ ni pristojen za ugotavljanje priposestvovanja, ampak je to stvar sodnega postopka. Enostranska izjava, da je stranka priposestvovala del parcele, ni dokaz izkazane pravice graditi. Zavrača tudi ugovor, da B. B. v postopku ne bi smel biti udeležen kot stranski udeleženec, pri čemer ponavlja, da ima v zemljiški knjigi vpisano osebno služnost dosmrtnega užitka na stavbi 491 na parceli 1296/12. Poleg tega pa so bili vse njegove navedbe in dokumenti podani hkrati tudi v imenu A. A., ki je lastnica nepremičnine 1296/12, in bi zato tudi sicer postopek potekal enako (z enakimi dokazili in argumenti ter enakimi ugotovljenimi dejstvi). Ker torej niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja, je tožnikovo zahtevo zavrnil in ob tem še odločil, da posebni stroški postopka niso nastali.

9. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo, št. 35108-159/2021-2550-3 z dne 13. 8. 2021 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), zavrnilo pritožbi, ki sta ju zoper prvostopenjsko odločbo vložila tožnik sam in zanj tudi njegov pooblaščenec (1. točka izreka), zavrnilo pa je tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka (2. točka izreka).

10. V svoji obrazložitvi navaja vsebino pritožb in ugotavlja, da nista utemeljeni. Citira 117. člen GZ ter poudarja, da morajo biti za izdajo dovoljenja izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji in da že če enemu ni zadoščeno, dovoljenja ni mogoče izdati, ampak je treba zahtevo zavrniti; če vloga ni popolna v smislu 66. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), pa celo zavreči. Prvostopenjska odločba temelji na ugotovitvi, da tožnikova stavba ne izpolnjuje pogojev po drugem odstavku 117. člena GZ, ker pravica graditi ni v celoti izkazana. V tej zvezi navaja drugi odstavek 35. člena GZ, ki v 3. točki določa, katera dokumentacija se priloži zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, če investitor v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja, ter pojasni, da se po petem odstavku 35. člena GZ šteje, da je zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja popolna, če so priloženi dokumenti iz 1. in 3. točke drugega odstavka tega člena.

11. Drugostopenjski organ povzema, da je na podlagi evidenc GURS in zahtevi priloženih dokumentov prvostopenjski organ ugotovil, da del tožnikovega objekta, in sicer napušč zahodne strešine objekta, sega na zemljišče s parc. št. 1296/12, ki ni v lasti tožnika. Zato je bil ta z dopisom z dne 23. 12. 2020 pozvan k predložitvi dokazila o pravici graditi na zemljišču 1296/12, skladno s 3. točko drugega odstavka, tretjim ali četrtim odstavkom 35. člena GZ. Tožnik je v odgovoru z dne 15. 1. 2021 navedel, da se stavba v celoti nahaja na njegovih zemljiščih, pri čemer se je skliceval predvsem na sodno poravnavo N 315/2019. Obenem je za potrditev svojega stališča, da je v delu, ki z napuščem posega na sosednje zemljišče, lastninsko pravico priposestvoval, predlagal zaslišanje prič; predlagal je tudi postavitev izvedenca geodetske stroke in ogled na kraju samem, vse z namenom izkazati pravico graditi tudi v delu, kjer napušč stavbe sega v zračni prostor sosednjega zemljišča 1296/12 v lasti A. A. Predlogu za zaslišanje prič prvostopenjski organ ni ugodil, prav tako ni sledil predlogu za postavitev izvedenca geodetske stroke, je pa ob prisotnosti zainteresiranih strank 10. 3. 2021 izvedel ogled, na katerem je napravil sedem fotografij. Po seznanitvi z ugotovitvami postopka v dopisu z dne 21. 4. 2021 je tožnik v vlogi z dne 30. 4. 2021 dodatno obrazložil stališče, da je v delu, ki posega na sosednje zemljišče 1296/12, lastninsko pravico pridobil na originaren način, s priposestvovanjem, za kar ni potreben vpis v zemljiško knjigo.

12. Vendar pa tudi drugostopenjski organ ugotavlja, da iz 1. točke sodne poravnave N 315/2019, ki sta jo zaradi sodne določitve meje sklenila tožnik in A. A., izhaja, da se del meje med parcelo 1296/8 in parcelo 1296/12, ki se na S v tromeji dotika parcele 1294/4, uredi tako, da poteka od točke A (notranji vogal oz. stik stavb 491 in 484) po Z steni stavbe 484 do točke B (SZ vogal stavbe 484) in naprej do točke C (obstoječ mejnik s kovinskim sidrom, že urejena točka v upravnem postopku, tromeja parcel 1296/12, 1296/8, 1924/4). Iz navedenega dokumenta torej izhaja, da sodno določena meja med parcelama 1296/8 in 1296/12 poteka po zahodni steni stavbe 484. To izhaja tudi iz skice izvedenca mag. H. H. z dne 7. 11. 2020, ki je kot priloga sestavni del sodne poravnave. Ob tem, da je sestavni del objekta 484 tudi napušč (kar izhaja iz fotografij, posnetih na ogledu marca 2021, kot tudi ostale spisne dokumentacije), ta nedvomno sega v zračni prostor sosednjega zemljišča 1296/12, zaradi česar bi moral tožnik pravico graditi izkazovati tudi na tem delu sosednjega zemljišča. S tem je bil večkrat pisno seznanjen, vendar ustreznega dokazila skladno z določbami GZ ni predložil, zaradi česar ne izkazuje pravice graditi v celoti, kot to zahteva prva alineja drugega odstavka 117. člena v povezavi s 35. členom GZ. Zato je po mnenju drugostopenjskega organa zahteva ostala celo nepopolna v smislu 66. člena ZUP, kar bi bil razlog za njeno zavrženje na podlagi drugega odstavka 67. člena ZUP, vendar pa kljub temu drugostopenjski organ odločitve ni spreminjal, saj zaradi tega pravice in pravne koristi tožnika niso prizadete (zaradi neizkazane pravice graditi njegovi zahtevi ni moglo biti ugodeno).

13. Kot obrazlaga drugostopenjski organ, gre za nov upravni postopek in je zato zanj brezpredmetno sklicevanje na ugotovljena dejstva in pridobljeno dokumentacijo v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja iz leta 1997. Poleg tega gradbeno dovoljenje na podlagi lokacijskega dovoljenja ni bilo izdano, zaradi česar je slednje že pred 20 leti prenehalo veljati. Neutemeljeno je sklicevanje na sklep II Ips 110/2016, saj se ta nanaša na dopustnost posega zgolj fasade in poštnega nabiralnika v sosednje zemljišče, medtem ko se v konkretnem primeru na tujem zemljišču nahaja celotni napušč zahodne strešine objekta. Tudi sicer pa se omenjeni judikat nanaša na negatorno tožbo in ne na zadevo izdaje gradbenega dovoljenja, kjer se zahteva izkaz pravice graditi v celoti. Drugostopenjski organ še dodaja, da se s priposestvovanjem lastninska pravica pridobi na podlagi samega zakona in za njen nastanek ni potreben vpis v zemljiško knjigo, vendar pa sodišče z ugotovitveno sodbo ugotovi, kdaj so se stekli pogoji za nastanek priposestvovane pravice, kar pomeni, da ugotavlja njen obstoj za nazaj. Tožnik zatrjuje obstoj stvarne pravice na delu zemljišča 1296/12, ki da je pridobljena na podlagi priposestvovanja; ker pa gre zgolj za njegovo zatrjevanje (ni bila npr. vložena tožba), mu pravic iz tega naslova upravni organ ni mogel priznati. V zvezi z ugovorom o neupoštevanju 147. člena ZUP drugostopenjski organ pripominja, da po določbah ZUP stranka ni aktivno legitimirana predlagati prekinitve postopka zaradi predhodnega vprašanja (kar vodi v zavrženje takšne zahteve, če je podana), pač pa gre za institut, za katerega pogoje ugotovi upravni organ, ki vodi postopek, če v njem naleti na predhodno vprašanje. V konkretnem primeru pa ne gre za to, ampak zgolj za ugotovitev, da pravica graditi ni bila v celoti izkazana. Dokazilo o pravici graditi, če ta ni razvidna iz zemljiške knjige, mora biti v skladu s 35. členom GZ priloženo zahtevi za izdajo dovoljenja ali predloženo najkasneje v roku, ki ga določi organ v pozivu za dopolnitev (pri čemer tožnik za podaljšanje tega roka ni zaprosil). Ker pri zatrjevanem priposestvovanju ne gre za predhodno vprašanje, kršitev 147. člena ZUP ni bila zagrešena.

14. Drugostopenjski organ še navaja, da je bil tožnik z dopisoma z dne 23. 12. 2020 in 14. 4. 2021 seznanjen z ugotovitvami postopka in mu je bila dana možnost izjave, ki jo je izkoristil. V čem naj bi zaslišanje predlaganih prič vplivalo na odločitev, ni pojasnil, glede na sodno poravnavo N 315/2019, fotografije z ogleda dne 10. 3. 2021 in ostalo dokumentacijo pa je neutemeljena tudi njegova zahteva po postavitvi izvedenca geodetske stroke. Izvedba zaslišanja predlaganih prič ali postavitev izvedenca niso potrebni, saj je poseg napušča v zračni prostor sosednjega zemljišča 1296/12 mogoče ugotoviti že iz dokumentacije, tožbe na priposestvovanje lastninske pravice v tem delu pa tožnik tudi ni vložil. Ker je pogoj za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ kumulativno izpolnjevanje vseh zakonskih pogojev, že neizpolnitev enega preprečuje ugoditev tožnikovi zahtevi. Pritožbi je zato drugostopenjski organ zavrnil, posledično pa tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka, pri čemer pojasnjuje, da je ta postopek začel tožnik, glede na prvi odstavek 113. člena ZUP pa gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka, v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. **Vsebina tožbe in nadaljnji potek upravnega spora**

15. Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, prvostopenjsko odločbo in 2. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi ter zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži, da tožniku povrne stroške sodnega postopka in predhodnih upravnih postopkov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

16. V tožbi uvodoma povzema ugotovitve zadevnega upravnega postopka, iz katerih izhaja, da je bila edina ovira za ugoditev obravnavani zahtevi neizkazanost pravice graditi v zračnem prostoru napušča strehe na zahodni strani stavbe. Nato strnjeno poda in v nadaljevanju obširneje obrazloži svoje tožbene ugovore, in sicer tožnik navaja: da je izkazal pravico graditi; da ugotovitev, da napušč strehe stavbe 484 na zahodni strani sega v zračni prostor zemljišča 1296/12, ni skladna s pravnomočno sodno poravnavo N 315/2019 in je torej napačna ugotovitev, da stavba 484 v sodno urejenem delu meje posega na sosednje zemljišče A. A.; da je tožnik napušč na zahodni strani strehe stavbe, ki naj bi segal na zemljišče 1296/12, priposestvoval in s tem v celoti izkazuje pravico graditi; da je vprašanje priposestvovanja predhodno vprašanje, ki bi ga upravni organ moral rešiti ali pa prekiniti postopek in tožnika napotiti na pravdo; da lokacijsko dovoljenje, ki je bilo izdano za stavbo 484, ni neveljavno in da prvostopenjski organ neutemeljeno ni izvedel predlaganih dokazov, teh in drugih bistvenih kršitev pravil upravnega postopka pa ni odpravil niti drugostopenjski organ.

17. Tožnik pritrjuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da stavbi 484 in 491 nimata skupne stene. Drži tudi njegova ugotovitev, da zidovi stavbe 484 v sodno urejenem delu meje v stiku z zemljiščem ne posegajo na sosednjo parcelo. Napačna pa je trditev, da napušč strehe stavbe 484 sega v zračni prostor sosednjega zemljišča 1296/12. Tožnik vztraja, da je takšna ugotovitev v nasprotju s sodno poravnavo, saj je iz te razvidno, da stavba 484 v delu urejene meje ne posega na zemljišče 1296/12, pri čemer je splošno znano, da sta streha in napušč stavbe njena sestavna dela.

18. Kot navaja tožnik, je zmotno stališče, da je priposestvovanje pravno dejstvo, o katerem odloča le sodišče, zaradi katerega upravni organ ni upošteval navedb, da je tožnik priposestvoval stvarno pravico, ki mu daje upravičenje imeti zgrajen napušč na zahodni strani stavbe 484. Ta stoji na istem mestu, v enakem obsegu in namembnosti od izgradnje v letu 1997 dalje. A. A. je parcelo 1296/12 kupila s pogodbo z dne 5. 9. 2002, ko je bila stavba 484 že več kot štiri leta zgrajena, do obravnavanega postopka pa ni nikoli trdila, da bi napušč stavbe segal nad njeno zemljišče. Od izgradnje stavbe 484 v letu 1997 sta tožnikova pravna prednica Č. Č. in od 1. 8. 2012 dalje tožnik na stavbi, zemljišču pod njo in zračnem prostoru, v katerega segajo vsi napušči strehe stavbe, izvrševala mirno dobroverno lastniško posest, pri čemer ju ni nikoli nihče motil. Upoštevajoč navedeno je do vložitve obravnavane zahteve tožnik na podlagi samega zakona s priposestvovanjem na originaren način pridobil stvarno služnost na delu zemljišča 1296/12 za izgradnjo, postavitev in vzdrževanje obstoječega napušča na zahodni strehi stavbe 484, kjer naj bi ta segal v zračni prostor služeče nepremičnine. Priposestvovana služnostna pravica mu daje upravičenje imeti zgrajen obstoječ napušč na zahodni strehi stavbe, ne glede na to, da v času izdaje izpodbijane odločbe v zemljiško knjigo še ni bila vpisana, saj je ta vpis v takšnih primerih zgolj deklaratorne narave. Tožnik je pridobil služnostno pravico v trenutku, ko so se stekli pogoji za priposestvovanje (SPZ in pred njim ZTLR enako določata, da stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval), to je najkasneje 1. 1. 2018, kar bi prvostopenjski organ moral upoštevati. Organi so sicer v upravnem postopku vezani na podatke, ki izhajajo iz zemljiške knjige, vendar pravne domneve ne veljajo absolutno, zakon določa tudi izjeme, med katerimi je pridobitev stvarne pravice s priposestvovanjem.

19. Po mnenju tožnika je imela A. A. dovolj časa, da bi od nakupa svoje nepremičnine v letu 2002 od tožnika oziroma njegove pravne prednice zahtevala odstranitev napušča, pa tega ni storila, zato o nedopustnem posegu v njene pravice ni mogoče govoriti. Upoštevati je namreč treba tudi naravo in pomen instituta legalizacije objekta daljšega obstoja. Iz zakonodajnega gradiva za sprejem GZ (str. 61) je razvidno, da je zakonodajalec poudaril namen tega instituta z argumentom "ukinitve postopkov in odprave administrativnih bremen", saj omogoča legalizacijo in s tem odvrnitev inšpekcijskega ukrepa za neproblematične objekte v prostoru. Da bi tožnikova stavba predstavljala problematičen objekt v prostoru, upravni organ ni ugotovil, zato je zavrnitev zahteve v nasprotju z namenom zakonodajalca. Dejanskega stanja v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal, napačna je tudi navedba drugostopenjskega organa, da je tožnik zgolj zatrjeval obstoj stvarne pravice na delu zemljišča 1296/12. Upravni organ bi predhodno vprašanje priposestvovanja v skladu s 147. členom ZUP moral bodisi sam rešiti bodisi tožnika napotiti na pravdo ter obravnavani upravni postopek do pravnomočne sodne odločitve prekiniti. Četudi bi držala ugotovitev o poseganju napušča stavbe 484 v zračni prostor parcele 1296/12, to ne utemeljuje zavrnitve tožnikove zahteve, ker je pravico graditi izkazal s priposestvovanjem. Prvostopenjskemu organu je predlagal, da v dokaz teh navedb zasliši tožnika in Č. Č., C. C., F. F., G. G. ter A. A., kar je organ neutemeljeno zavrnil, tega pa ni saniral niti drugostopenjski organ, zato naj te dokaze izvede sodišče. 20. Kot zmotno in pavšalno tožnik vidi tudi navajanje prvostopenjskega organa, da lokacijsko dovoljenje ni veljavno. Tožnikova pravna prednica Č. Č. ga je pridobila za prizidavo in rekonstrukcijo stavbe, gradnjo je izvajala skladno z njim in projektno dokumentacijo (izjava o usklajenosti projekta z lokacijsko dokumentacijo, št. 08/96-KS, družbe A., d.o.o. iz marca 1998, potrdilo o izvršeni kontroli tehnične dokumentacije, št. 08/96-KS, družbe A., d.o.o. iz aprila 1997 itd.). Stavba je še vedno enaka, saj tožnik sam ni izvajal nobenih gradbenih posegov. Z lokacijskim dovoljenjem pa je dokazal, da je bila pravica graditi v času in ob zaključku gradnje stavbe 484 nesporno izkazana, sicer UE Ljubljana njegovi pravni prednici lokacijskega dovoljenja ne bi izdala. Ob tem citira, da je tedaj veljavni Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) v 53. členu določal: "V zahtevi za lokacijsko dovoljenje mora investitor navesti osnovne podatke o namenu in zmogljivosti nameravanega objekta, naprave ali drugega posega v prostor ter predložiti dokazilo, da ima pravico graditi na določenem zemljišču ali drugače posegati v prostor." Zato je nepravilno tudi drugostopenjsko stališče, da so dejstva in dokumentacija iz postopka izdaje lokacijskega dovoljenja za sedanji postopek brezpredmetni.

21. Ko obrazlaga, da je bilo v zadevi napačno uporabljeno materialno pravo, tožnik ponavlja navedbe v zvezi z namenom instituta legalizacije objektov daljšega obstoja po 117. členu GZ. Prvostopenjski organ je povsem spregledal, da je bila stavba zgrajena na podlagi pravnomočnega lokacijskega dovoljenja, s potrebno projektno dokumentacijo, strokovno in s soglasjem takratnih lastnikov obeh zemljišč, Č. Č. in C. C. Soglasju slednjega je treba dati večjo težo kot ugovoru A. A., ki je zemljišče 1296/12 kupila po načelu videno - kupljeno leta 2002, ko je bila stavba 484 že več let zgrajena v današnjem obsegu. Do tega se drugostopenjski organ ni opredelil. Tožnik navaja, da investitorjeva pravica graditi v postopku, kot je obravnavani, korelira z upravičenji lastnikov sosednjih nepremičnin. Lastninska pravica ni absolutna, saj jo omejujejo pravice tretjih, kar je toliko bolj izraženo v primerih, ko sta lastnika obeh stavb, zato ker ti stojita druga poleg druge oziroma se stikata, dolžna v določeni meri trpeti posege na njunih nepremičninah, ki ne presegajo krajevno običajnih mer. Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 110/2016 pojasnilo, da tožnik ne more uspeti z negatorno tožbo proti tožencu, ki je v omenjeni zadevi na svojo stavbo namestil izolacijo, pri čemer je njen del segal v zračni prostor nad tožnikovim zemljiščem, in na tožnikov zid namestil svoj poštni nabiralnik. V obravnavani zadevi je razmerje tožnika in A. A. v bistvenem enako oziroma gre celo za blažji poseg v njeno lastninsko pravico, saj je napušč tožnikove stavbe v nobenem pogledu protipravno ne ovira pri izvrševanju lastninske pravice v taki meri, da bi lahko nasprotovala tožnikovi zahtevi za izdajo dovoljenja. Sploh ob upoštevanju, da je prišlo do priposestvovanja, da sta si pravna prednika tožnika (Č. Č.) in A. A. (C. C.) izmenjala soglasji za poseganje stavb preko parcelne meje zemljišč in da lastninska pravica ni absolutna. Upravni organ je sledil zgolj ugovorom strank z interesom, brez tehtanja njunih pravic s pravicami tožnika. Neprepričljivo je sklicevanje A. A., da zaradi tožnikovega napušča ne more nadvišati svoje stavbe 491, saj je to v preteklosti že rekonstruirala, vendar je nato upravni organ njeno zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnil, sicer pa nadzidave svoje stavbe tudi ne more izvesti brez soglasja tožnika kot lastnika sosednje nepremičnine.

22. V zadnjem delu tožbe tožnik obrazlaga svoje ugovore o kršitvah pravil postopka. Prvostopenjskemu organu očita, da je neutemeljeno zavrnil dokazne predloge za zaslišanje Č. Č., C. C., F. F., G. G. in A. A., s čimer je tožnik želel dokazati, da je priposestvoval stvarno služnost imeti zgrajen napušč svoje stavbe v zračnem prostoru parcele 1296/12. Obrazložitev organa, zakaj zaslišanje prič ne bi imelo dodatne vrednosti, pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno in s tem bistveno kršitev pravil upravnega postopka ter tožnikovih jamstev iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Upravni organ ni upošteval, kako je tožnik substanciral predlog za zaslišanje prič: te namreč v postopku št. 351-27/2019 niso izpovedovale o dejstvih, v zvezi s katerimi je tožnik primarno predlagal njihovo zaslišanje v sedanjem postopku, to je v zvezi z zatrjevanim priposestvovanjem. Drugostopenjski organ te kršitve ni ustrezno saniral. Tožnik je predlagal tudi postavitev izvedenca geodetske stroke, ki bi potrdil, da stavba 484 v nobenem delu ne sega na zemljišče 1296/12, vendar tega dokaza prvostopenjski organ ni izvedel in se do njega niti ni opredelil, drugostopenjski organ pa je tudi samo pavšalno pritožbene navedbe v tej zvezi zavrnil kot neutemeljene.

23. Zaradi zmotnega stališča, da naj tožnik priposestvovanja ne bi mogel izkazovati v upravnem, temveč le v sodnem postopku, je prvostopenjski organ postopal tudi v nasprotju s prvim odstavkom 147. člena ZUP, po katerem ima upravni organ v primeru, ko pri reševanju zahtevka naleti na predhodno vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča, na voljo dve rešitvi: bodisi da predhodno vprašanje obravnava in reši sam, bodisi postopek prekine, dokler ga ne reši sodišče. Če bi predhodno vprašanje glede tožnikovega priposestvovanja stvarne služnosti rešil sam, bi pravilno ugotovil dejansko stanje. Tudi tega ni saniral niti drugostopenjski organ, ki je napačno razlogoval, da stranka ni aktivno legitimirana predlagati prekinitve postopka zaradi predhodnega vprašanja, ampak gre za institut, za katerega pogoje ugotovi upravni organ, če na takšno vprašanje naleti. Prav na to je namreč v postopku opozarjal tožnik. Nerazumljiva je obrazložitev, da prvostopenjski organ ni naletel na predhodno vprašanje, pač pa na ugotovitev, da pravica graditi ni bila v celoti izkazana, zaradi česar o zahtevku ni bilo mogoče pozitivno odločiti. Če se upravni organ ni imel namena ukvarjati z vprašanjem priposestvovanja stvarne služnosti, bi tožnika moral napotiti, da v zvezi s tem v določenem roku sproži ustrezen sodni postopek.

24. Tožnik opozarja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da meja med parcelama 1296/11 in 1296/12 ni urejena, to pa pomeni, da ni mogoče zanesljivo govoriti o skladnosti med katastrskim prikazom poteka parcelne meje in tistim v naravi. Kljub temu je organ zaključil, da napušč strehe tožnikove stavbe v delu neurejene parcelne meje sega na zemljišče 1296/12. Na podlagi katerih okoliščin je ob neurejeni parcelni meji lahko zanesljivo prišel do tega zaključka, ni pojasnjeno, zato tega ni mogoče preizkusiti, do tega očitka pa se drugostopenjski organ ni opredelil. Tožnik predlaga, naj sodišče imenuje sodnega izvedenca geodetske stroke, ki bo izdelal izvedensko mnenje, saj je prepričan, da bo ugotovil, da napušč njegove stavbe ne posega v zračni prostor zemljišča 1296/12. 25. Prav tako po mnenju tožnika niti prvo- niti drugostopenjska odločba nimata ustrezne obrazložitve, zakaj naj bi bilo lokacijsko dovoljenje neveljavno, glede na to, da 7. točka izreka tega dovoljenja našteva več različnih okoliščin, ob nastopu katerih bi bilo mogoče govoriti o njegovi neveljavnosti. Sklepno tožnik navaja, da je že v postopku pred prvostopenjskim organom nasprotoval udeležbi B. B. v obravnavanem upravnem postopku, glede na to, da je izključna lastnica nepremičnine 1296/12 A. A., oseba, ki ni lastnik zemljišča, ki meji na nepremičnine, na katerih je nameravana gradnja, pa mora za priznanje položaja stranskega udeleženca v upravnem postopku skladno s 3. alinejo drugega odstavka 36. člena GZ izkazati, da bi nameravana gradnja zaradi svojega vpliva med gradnjo in po njej lahko vplivala na njene pravice in pravne koristi oziroma na njeno nepremičnino. Te okoliščine iz vloge z dne 10. 2. 2021 za B. B. ne izhajajo, vendar upravni organ o tem ni odločil in se je tako omenjeni lahko udeležil ogleda 10. 3. 2021 in ustne obravnave 12. 3. 2021. S tem je prvostopenjski organ kršil pravila postopka, kar je razlog za odpravo izpodbijane odločbe, drugostopenjski organ pa se o navedenem ni opredelil. 26. Kot predlagane dokaze je tožnik v tožbi poleg prvostopenjske odločbe (v sodnem spisu evidentirana kot priloga A3) in drugostopenjske odločbe (A2) navedel še: zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja z dne 16. 12. 2020 (A4), poziv prvostopenjskega organa z dne 23. 12. 2020 (A5), odgovor tožnika z dne 14. 1. 2021 (A6), dopis prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2021 (A7), priglasitev udeležbe v postopku z dne 10. 2. 2021 (A8), svojo vlogo z dne 5. 3. 2021 - odgovor na dopis prvostopenjskega organa z dne 15. 2. 2021 in na priglasitev udeležbe (v sodnem spisu evidentirana kot priloga A9 in kot priloga A17), zapisnik o terenskem ogledu z dne 10. 3. 2021 (A10), zapisnik o ustni obravnavi z dne 12. 3. 2021 (A11), seznanitev prvostopenjskega organa z ugotovljenimi dejstvi glede obravnavane zahteve z dne 14. 4. 2021 (A19), svoj odgovor z dne 29. 4. 2021 (A12), zapisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani N 315/2019 z dne 14. 10. 2020 o naroku na kraju samem (A13) in pisni odpravek sodne poravnave Okrajnega sodišča v Ljubljani N 315/2019 (A20), lokacijsko dovoljenje z dne 20. 8. 1997 (A14), odločbo UE Ljubljana, št. 351-27/2019-29 z dne 29. 4. 2019 (A16), sklep Vrhovnega sodišča II Ips 110/2016 z dne 22. 3. 2018 (A15) in stran 61 zakonodajnega gradiva iz postopka sprejemanja GZ (A18). Predlagal je tudi svoje zaslišanje, zaslišanje stranke z interesom A. A., zaslišanje prič Č. Č., C. C., F. F. in G. G., postavitev sodnega izvedenca geodetske stroke in sodni ogled na kraju samem.

27. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

28. Tožnik je vlogi z dne 8. 11. 2021 pojasnil, da je obravnavano hišo kupil na sodni licitaciji 14. 3. 2012, zgrajena je bila leta 1997 s pravnomočno lokacijsko dokumentacijo, njena legalizacija pa se je ustavila le zaradi zamenjave dveh majhnih parcel in neplačanega komunalnega prispevka, ker je prejšnja lastnica Č. Č. finančno propadla. Stavba je bila narejena v skladu z zakoni, vsi posegi so bili izvršeni v soglasju z C. C., sosedom na ..., ki je jeseni 2002 svojo hišo prodal D. D. in A. A. Tožniku je prvostopenjski organ štirikrat zavrnil legalizacijo objekta, dvakrat po GZ, in sicer najprej iz razloga, da je severozahodni del objekta na tujem zemljišču. Tožnik je moral s tožbo dokazati, da to ne drži, pri čemer se je izkazalo, da so imeli A. A. nelegalno betonsko drvarnico, ki so jo morali leta 2011 odstraniti, pustili pa so njen betonski steber in še dodaten ostanek na drugi plošči tožnikove hiše. Nato je prvostopenjski organ zavrnil legalizacijo z izpodbijano odločbo.

29. Tožba s prilogami je bila na podlagi 19. člena ZUS-1 vročena A. A. in B. B., ki sta bila stranska udeleženca v obravnavanem upravnem postopku in sta jima bili vročeni izpodbijana prvostopenjska in drugostopenjska odločba, kot stranki z interesom v tem upravnem sporu pa ju je izrecno navedel tudi sam tožnik v tožbi.

**Glavna obravnava in dokazni sklep**

30. Sodišče je v tem upravnem sporu 19. 9. 2023 opravilo javno glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik in njegov pooblaščenec, odvetnik I. I., ter stranka z interesom A. A. in odvetnik J. J., zaposlen pri odvetnici K. K., kot pooblaščenki A. A. in B. B. Tožnikov pooblaščenec je navedel, da je tožnikovo predhodno zahtevo za legalizacijo istega objekta prvostopenjski organ zavrnil z odločbo, št. 351-27/2019-29 z dne 29. 4. 2019, ker naj bi del stavbe 484 segal na zemljišče A. A. 1296/12, pri čemer v omenjenem postopku ni bilo govora o tem, da tožnik ne izkazuje pravice graditi zaradi poseganja v zračni prostor parcele 1296/12 z napuščem na zahodni strani svoje stavbe. Tožnik je vložil predlog za sodno določitev meje, ki se je končal s sodno poravnavo N 315/2019, s katero je bila meja urejena tako, da se tožnikova stavba v celoti nahaja na tožnikovih parcelah 1296/11 in 1296/8, kot je razvidno tudi iz vpogleda v kataster nepremičnin. Jasno je, da sta streha in napušč stavbe njen sestavni del. Četudi bi napušč tožnikove stavbe segal na zemljišče A. A., pa bi prvostopenjski organ moral upoštevati tožnikove trditve o priposestvovani služnosti in skladno z ZUP o tem odločiti kot o predhodnem vprašanju. Pogoji za priposestvovanje služnosti so se stekli najkasneje 1. 1. 2018, ko je potekla 20-letna priposestvovalna doba po SPZ. A. A. je v obravnavanem upravnem postopku z izjavo z dne 10. 2. 2021 prvič navedla, da napušč tožnikove stavbe sega v zračni prostor njenega zemljišča, pri čemer niti ni zahtevala, da tožnik napušč odstrani. Upravno sodišče je v sodbi I U 1037/2018 z dne 5. 5. 2020 zavzelo stališče, da je vprašanje obstoja lastninske pravice inšpekcijskega zavezanca predhodno vprašanje, ki je samostojna pravna celota. Ko upravni organ naleti na takšno vprašanje, ki spada v pristojnost sodišča, ga lahko bodisi sam obravnava in reši bodisi postopek prekine, dokler ga ne reši pristojno sodišče. Tožnik je pri Okrajnem sodišču v Ljubljani 15. 3. 2022 vložil tožbo na ugotovitev obstoja služnosti za poseganje z zahodnim napuščem tožnikove stavbe v zračni prostor zemljišča A. A.; kopijo te tožbe je vložil v spis in jo predlagal kot dokaz, ki ga prej ni mogel predložiti že glede na datum sestave tožbe.

31. Pooblaščenec A. A. in B. B. je na glavni obravnavi navedel, da se stranki z interesom strinjata z zaključki v izpodbijanih odločbah, iz katerih obrazloženo izhaja, da tožnik ni izkazal pravice graditi v skladu s 35. členom GZ, saj napušč strehe na zahodni strani njegove stavbe sega čez vertikalno projekcijo meje med parcelama 1296/8 in 1296/12 ter mejo med parcelama 1296/11 in 1296/12. Vztrajata tudi, da je med stavbama 491 in 484 skupen zid, kar izhaja iz menjalne pogodbe z dne 23. 10. 2013, in se v tej zvezi sklicujeta na sodbo I U 136/2021. V zvezi s tožbenimi navedbami, da napušč strehe stavbe 484 ne sega v zračni prostor sosednjega zemljišča, izpostavljata, da je tožnik sedaj sam pojasnil, da je 15. 3. 2022 vložil tožbo zoper A. A., v njej pa tožnik navaja, da napušč na zahodni strani stavbe v celotni dolžni strehe sega na parcelo 1296/12. V omenjenem civilnopravnem postopku je vprašanje obstoja služnosti sporno, kot je bilo tudi v obravnavani zadevi, saj tožnikov napušč A. A. ovira pri možnosti nadvišanja svojega objekta. Poleg tega vprašanje obstoja služnosti ni predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP, saj je bilo tudi brez rešitve tega vprašanja mogoče odločiti o zadevi.

32. Tožnikov pooblaščenec je odgovoril, da je bilo o obravnavani zahtevi sicer mogoče odločiti brez rešitve predhodnega vprašanja glede obstoja tožnikove služnostne pravice, vendar je zato odločitev zmotna. Kaj je mišljeno pod pojmom skupni zid, ni jasno. Projektna dokumentacija, na podlagi katere je zgrajena tožnikova stavba, določa gradnjo zunanjega zidu na zahodni strani te stavbe od kleti do vrha druge etaže, to je zid, ki pripada izključno tožnikovi stavbi. Prav tako je C. C. izpovedal, da je v času, ko je tožnikova pravna prednica Č. Č. gradila sedaj tožnikovo stavbo, on bival v svoji stavbi, ki je sedaj v lasti A. A. Pooblaščenec strank z interesom je pripomnil, da gre za zid med objektoma tožnika in A. A., ki bi v primeru odstranitve pomenil tudi rušenje objekta A. A., zato ima pravico soodločati o njegovi usodi. Tožnikov pooblaščenec je te navedbe prerekal kot pavšalne in nedokazane.

33. Tožnik osebno pa je navedel, da je bilo s sodno poravnavo iz novembra 2020 ugotovljeno s strani geodeta, da je meja med parcelama 1296/8 in 1296/12 ravna in da ni bilo skupnega zidu. Objekt C. C., pravnega prednika A. A., je imel svoj zid, ki pa so ga nato A. A. porušili in svoj objekt brez dovoljenj naslonili neposredno na tožnikovega. Meja je bila določena že leta 2002, do tožnikovega nakupa leta 2012 ni bilo nič spornega, nato so napravili zamenjavo parcel in s tem delno rešili stanje. Tudi s sodno poravnavo iz leta 202o je bilo ugotovljeno, da je meja določena. Do problema je prišlo leta 2014, ko je stranka z interesom urejala svoje dvorišče in fasado. Izolacijo bi po dogovoru morala postaviti na celotnem zidu, tudi tožniku, za kar mu je izstavila račun, ki ga je plačal, čeprav mu izolacije ni postavila. Ob tem je bilo tudi dogovorjeno, da tožnik pusti stranki z interesom napušč, medtem ko slednja tega tožniku ne dovoljuje in blokira njegove postopke. Tožnik je v tej zvezi v spis vložil anonimizirane kopije sklepa UE Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, št. 3512-1026/2002-2 z dne 4. 12. 2002, ter odločb istega organa, št. 351-1384/2007-11 z dne 7. 11. 2007, št. 351-1938/2012-6 z dne 23. 11. 2012 in št. 351-424/2014-4 z dne 7. 5. 2014 (ki se, kot je razbrati iz njihove vsebine, nanašajo na neuspešne postopke za izdajo dovoljenj, ki so jih sprožili A. A.). Po mnenju tožnika je brezpredmetno sklicevanje stranke z interesom, da zaradi tožnikovega napušča ne more nadzidati svojega objekta, saj to glede na dejansko situacijo in prostorski akt ni mogoče. Pooblaščenec strank z interesom je odgovoril, da je večina tožnikovih navedb irelevantnih za ta postopek. Sodna poravnava ne dokazuje, da njegov objekt ne posega na parcelo A. A., kar izhaja tudi iz izpodbijanih odločb. Tožnik pa je tudi overil podpis na menjalni pogodbi iz leta 2013, kjer je potrdil, da je med objektoma skupen zid. Pooblaščenec tožnika in pooblaščenec strank z interesom sta izrecno izjavila, da sta seznanjena z listinami upravnega spisa zadeve in njihovo vsebino.

34. Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine upravnega spisa zadeve in listine, ki so bile v tožbi predlagane kot dokazi (v sodnem spisu evidentirane kot priloge od A2 do A20), vpogledalo je tudi na glavni obravnavi predložene kopije tožnikove tožbe zoper A. A. na ugotovitev služnosti z dne 15. 3. 2022, sklepa UE Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik z dne 4. 12. 2002 in odločb istega organa z dne 7. 11. 2007, 23. 11. 2012 in 7. 5. 2014. Iz razlogov, ki so razvidni iz nadaljevanja te obrazložitve, pa je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje tožnika, zaslišanje A. A. ter zaslišanje prič Č. Č., C. C., F. F. in G. G., za postavitev sodnega izvedenca geodetske stroke ter za sodni ogled na kraju samem. Tožnikov pooblaščenec je ugovarjal, da zavrnitev navedenih dokaznih predlogov pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka. Drugih ugovorov oziroma dodatnih navedb navzoči na glavni obravnavi niso podali.

**Odločitev sodišča** **K I. točki izreka**:

35. Tožba ni utemeljena.

36. Tožnik je tožbo vložil, ker se ne strinja z odločitvijo o zavrnitvi obravnavane zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja in posledično tudi ne z akcesornima odločitvama prvo- in drugostopenjskega organa o stroških upravnega postopka.

37. Po presoji sodišča pa je izpodbijana odločitev pravilna in utemeljena na zakonu. Sodišče v bistvenem sledi tudi razlogom, s katerimi sta odločitev utemeljila prvo- in drugostopenjski organ. Njune razloge je že predhodno podrobno predstavilo in jih zato na tem mestu ponovno ne navaja. Glede na tožbene ugovore ugotavlja, da sta upravna organa, čeprav jima prav v vseh stališčih ni mogoče slediti, navedla tiste razloge, ki so ključni za odločitev. Razloge za odločitev pa, ko odgovarja na tožnikove ugovore, tudi s procesnega vidika, dopolnjuje še sodišče. 38. Za odločanje o obravnavani tožnikovi zahtevi in posledično za sodno presojo te odločitve so relevantne določbe ob izdaji prvostopenjske odločbe veljavnega GZ (glej tudi prvi odstavek 128. člena sedaj veljavnega Gradbenega zakona, v nadaljevanju: GZ-1). Dovoljenje za objekt daljšega obstoja ureja 117. člen tega zakona, ki v prvem odstavku določa, da se za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture, lahko na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice izda dovoljenje za objekt daljšega obstoja. Po drugem odstavku istega člena GZ se zahtevi za izdajo takšnega dovoljenja priložijo: - dokazilo iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena tega zakona, če v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini; - posnetek obstoječega stanja (tloris, prerez in dimenzije objekta, pri stavbah tudi pogled in tlorise vseh etaž z osnovnimi merami prostorov ter seznamom prostorov s površinami), - dokazilo o plačanem komunalnem prispevku oziroma o tem, da so na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti v zvezi s plačilom komunalnega prispevka in - dokazilo o daljšem obstoju objekta. V skladu s tretjim odstavkom 117. člena GZ se ne glede na določbe prvega odstavka tega člena tovrstno dovoljenje ne izda, če gre za nevaren objekt, za katerega je bil izrečen inšpekcijski ukrep. Kot določa četrti odstavek 117. člena GZ, se v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja preverjajo dejstva iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena. V petem odstavku 117. člena pa je določeno, da lahko stranski udeleženci iz drugega odstavka 36. člena tega zakona v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja nasprotujejo le obstoju dejstev iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena.

39. Glede na prvo alinejo drugega odstavka 117. člena GZ in okoliščine obravnavanega primera je treba navesti še, da se po 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja priložijo, če investitor v zemljiški knjigi nima vpisane lastninske ali druge stvarne pravice na nepremičninah, na katerih se bo izvajala gradnja: - notarsko overjena pogodba o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, - sodna ali upravna odločba, ki mu omogoča gradnjo oziroma izvajanje del, - sklep o določitvi investitorja kot upravljavca nepremičnine, če gre za nepremičnino v lasti njegovega ustanovitelja, razen če je iz uradnih evidenc razvidno, da je investitor zakoniti upravljavec, ali - druga listina, ki v skladu z zakonom omogoča gradnjo oziroma izvajanje del. Tretji in četrti odstavek 35. člena GZ se nanašata na nameravano gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture, ki se izvaja v cestnem telesu javne ceste, in na nepremičnine, na katerih so predvidene začasne ureditve za potrebe gradnje, ter ju sodišče ne citira, ker za konkretni primer nista pomembna.

40. Sodišče glede na tožnikova stališča že na tem mestu pojasnjuje, da opisane zakonske ureditve iz GZ ni mogoče razumeti drugače kot tako, da se v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja ugotavlja, ali so izpolnjeni za to v GZ predpisani pogoji, in da se takšno upravno dovoljenje izda le, če so kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji. Navedenega ne more spremeniti sklicevanje na namen zakonodajalca, kot je razviden iz gradiv iz postopka sprejemanja GZ, oziroma ugotavljanje tam omenjenih okoliščin, ki so vodile do sprejema zakona. Te namreč same po sebi za odločanje v upravnem postopku niso pomembne, kolikor niso zajete v zakonskih določbah, ki urejajo izdajo predmetnega dovoljenja. Namen zakonodajalca je lahko upošteven pri razlagi zakonskih določb, vendar pa v zakonski ureditvi ni podlage za stališče, da bi bilo ob sklicevanju na namen zakonodajalca mogoče ugoditi zahtevi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, ko(likor) kateri od predpisanih pogojev za izdajo takšnega dovoljenja ne bi bil izpolnjen. Če tožnik meni drugače, mu torej sodišče ne sledi.

41. Iz prve alineje drugega odstavka 117. člena GZ izhaja, da je pogoj za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja pravica graditi, ki jo je, če vlagatelj v zemljiški knjigi ni vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, treba izkazati z dokazili iz 3. točke drugega odstavka, tretjega ali četrtega odstavka 35. člena GZ, ki jih je treba priložiti zahtevi za izdajo dovoljenja.

42. V konkretnem primeru je sporno, ali je tožnik izkazal pravico graditi za obravnavani objekt (stavbo 484) v celoti. Tožnik se namreč ne strinja z zaključkom upravnih organov, da v zvezi z objektom, ki je predmet obravnavane zahteve, ni v celoti izkazal pravice graditi, kot to narekuje prva alineja drugega odstavka 117. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 35. člena GZ, glede na to, da del njegove stavbe, in sicer napušč strehe na zahodni strani stavbe sega čez vertikalno projekcijo meje med parcelama 1296/8 in 1296/12 ter čez vertikalno projekcijo meje med parcelama 1296/11 in 1296/12 v zračni prostor parcele 1296/12, ki ni v lasti tožnika, pač pa A. A., in da v tem delu pravice graditi ni izkazal. 43. Ko nasprotuje povedanemu, tožnik primarno ugovarja zaključku, da njegov objekt sploh sega v prostor nad sosednjo parcelo 1296/12, ki je v lasti A. A. (in da bi zato moral izkazati pravico graditi tudi na tem delu parcele 1296/12). Tožnik meni, da je takšen zaključek v nasprotju s sodno poravnavo N 315/2019, in izpostavlja besedilo njene 2. točke, vendar mu sodišče pri tem ne pritrjuje in se pridružuje v tej zvezi navedenim ugotovitvam upravnih organov ter razlogom, na katere sta jih oprla. Ker je njune razloge že predstavilo, jih sodišče v celoti ne ponavlja. Zgolj strnjeno izpostavlja, da je v 1. točki sodne poravnave N 315/2019 izrecno navedeno, da se del meje med parcelo 1296/8 in parcelo 1296/12 uredi tako, da poteka od točke A /.../ po zahodni steni stavbe 484 do točke B /…/ in naprej do točke C /.../. Tega, da s sodno poravnavo urejena meja med navedenima parcelama deloma poteka po zahodni steni stavbe 484, tožnik niti ne prereka. Prav tako ne prereka ugotovitve, da ima streha njegove stavbe tudi na delu, kjer urejena meja med parcelama 1296/8 in 1296/12 poteka po zahodni steni stavbe, napušč (in s tem del), ki sega čez zahodno steno stavbe, kar je jasno razvidno tudi iz fotografije št. 3, ki je priloga zapisnika o terenskem ogledu z dne 10. 3. 2021. To pomeni, da napušč stavbe 484 sega čez vertikalno projekcijo sodno določene meje, kolikor ta poteka po zahodni steni tožnikove stavbe, v zračni prostor sosednje parcele 1296/12. Da je tako, nenazadnje izhaja tudi iz tožnikovih navedb v civilnopravni tožbi na ugotovitev služnosti, vloženi zoper A. A., ki jo je tukajšnjemu sodišču predložil na glavni obravnavi. Glede na vse navedeno tudi po presoji tega sodišča besedila 2. točke sodne poravnave (da v delu urejene meje med točko A in B stavba 484 ne posega na parcelo 1296/12, ampak stoji zgolj na parceli 1296/8) ni mogoče širiti, ampak je sodno poravnavo utemeljeno razumeti, kot sta jo oba upravna organa, to je, da v delu z njo sodno urejene meje zidovi stavbe, kjer se stikajo z zemljiščem pod stavbo, ne posegajo v sosednjo parcelo in v tem smislu stavba 484 stoji zgolj na parceli 1296/8. Najmanj v delu, kjer sodno določena meja poteka po zahodni steni tožnikove stavbe in kjer tako napušč stavbe očitno sega čez vertikalno projekcijo sodno določene meje, v zračni prostor sosednje parcele 1296/12, pa bi moral tožnik izkazati pravico graditi tudi na parceli 1296/12. Tega tudi po presoji sodišča skladno z GZ ni storil. 44. Da bi bil v času izdaje prvostopenjske odločbe tožnik v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik parcele 1296/12 ali kot imetnik stvarne pravice, ki bi mu dajala pravico graditi na tuji nepremičnini (parceli 1296/12), niti ne trdi. Prav tako pa pravice graditi v tem delu ni izkazal tako, kot narekuje prva alineja drugega odstavka 117. člena GZ, to je s katerim od dokazil iz 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ (glede na to, da tretji in četrti odstavek tega člena za obravnavano zadevo, kot že povedano, nista pomembna).

45. Glede tožnikovih navedb v smeri, da je priposestvoval stvarno pravico (služnosti), ki mu daje upravičenje imeti zgrajen napušč na zahodni strani stavbe 484 v sedanjem obsegu, in da so bile v zadevi kršene tudi določbe 147. člena ZUP, ker upravni organ tega ni obravnaval kot predhodnega vprašanja, sodišče pojasnjuje, da je upravnosodna praksa že v zadevah izdaje dovoljenj za gradnjo na podlagi Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju: ZGO-1) oblikovala stališče, da so dokazila glede pravice graditi v ZGO-1 opredeljena določno in izčrpno, kar pomeni, da se upravni organ v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja omeji na ugotavljanje, ali je stranka, ki zahteva izdajo takšnega dovoljenja, uspela predložiti katero izmed v ZGO-1 naštetih dokazil. Takšna zakonska ureditev smiselno izključuje vsebinsko (izven oziroma onkraj v ZGO-1 izrecno naštetih dokazil) ugotavljanje obstoja pravice graditi in s tem tudi obravnavo tega vprašanja kot predhodnega vprašanja. Drugačna interpretacija zakonske ureditve ni mogoča, saj bi lahko pripeljala do nedopustnega širjenja dosega postopka za izdajo gradbenega dovoljenja oziroma pravnih posledic tega dovoljenja na področje stvarnopravnih razmerij (prim. sodbe tega sodišča v zadevah U 2423/2008, I U 980/2010, pa tudi II U 403/2010, III U 282/2014, I U 824/2010, I U 1138/2009, I U 1648/2014 in II U 105/2017).

46. Takšna stališča, in to tudi v zvezi z ureditvijo po GZ, je potrdilo tudi Vrhovno sodišče. V sodbi X Ips 16/2022 z dne 14. 12. 2022 je pojasnilo, da je med pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja v 6. točki prvega odstavka 43. člena GZ predpisan tudi pogoj, da je investitor v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik ali imetnik stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, sicer pa to pravico izkazuje z dokazili iz 3. točke drugega odstavka 35. člena GZ. Poudarilo je, da iz določb GZ (enako kot iz določb ZGO-1 in tudi sedaj veljavnega GZ-1) jasno izhaja, da mora investitor že v vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja izkazati svojo pravico gradnje na zemljiščih, na katera se nanaša zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja. Če vlogi tak dokaz ni priložen, pravica graditi pa tudi ni razvidna iz zemljiške knjige, ta pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja ni izpolnjen. To pomeni, da v takem primeru ne gre za predhodno vprašanje v smislu 147. člena ZUP. Enako stališče je Vrhovno sodišče sprejelo že v sodbi X Ips 757/2004 z dne 11. 9. 2008, izdani v primeru, v katerem je tožnica uveljavljala prekinitev postopka izdaje gradbenega dovoljenja po določbah ZGO-1 do odločitve pravdnega sodišča o njeni tožbi na ugotovitev lastninske pravice. Od tega stališča Vrhovno sodišče, kot je poudarilo v sodbi X Ips 16/2022, ne odstopa. Pojasnilo je, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja dejstva, ali je lastnik tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo, ali kdo drug, ki naj bi to postal ex lege, ni mogoče ugotavljati kot o predhodnem vprašanju. Gre namreč za vprašanje dokazanosti pogoja za izdajo gradbenega dovoljenja in ne za vprašanje, brez rešitve katerega ne bi bilo mogoče odločiti o zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja. GZ za ugotavljanje tega pogoja predpisuje bodisi dejstvo obstoja vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo ali notarsko overjene pogodbe o pridobitvi te pravice, ki je predlagana za vpis v zemljiško knjigo, oziroma dejstvo imetništva stvarne pravice, ki mu daje pravico graditi na tuji nepremičnini, kot dokazno sredstvo zanj pa predpisuje predložitev ustreznih listin, ki to dejstvo dokazujejo (3. točka drugega odstavka 35. člena GZ), oziroma upravni organ dejansko stanje ugotavlja tudi na podlagi podatkov v informatiziranih evidencah (tretji odstavek 164. člena ZUP). To pomeni, da gre za dokazovanje izpolnjevanja zakonsko določenega pogoja s predpisanimi dokazili. V postopku izdaje gradbenega dovoljenja presoje pravilnosti vpisa v zemljiško knjigo ni mogoče doseči. Šele pravnomočna sodna odločba o tem, da je lastnik nepremičnine druga oseba in ne tista, ki je vpisana v zemljiško knjigo (ne glede na to, ali gre za pravnoposlovno ali ex lege pridobitev lastninske pravice), je v postopku izdaje gradbenega dovoljenja lahko dokaz, da trenutni vpis v zemljiško knjigo ne izkazuje pravice graditi na tej nepremičnini. S sodbo X Ips 16/2022 je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo v zadevi I U 1927/2019, v kateri Upravno sodišče ob opisanih stališčih izrecno zavrnilo tudi tožnikove ugovore, ki so se nanašali na odprte sodne postopke v zvezi s priposestvovano služnostjo.

47. Po presoji tukajšnjega sodišča so navedena stališča ustaljene sodne prakse relevantna tudi za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po določbah GZ, saj je ureditev pravice graditi oziroma njenega izkazovanja v bistvenem primerljiva oziroma se navezuje na ureditev pri izdaji gradbenega dovoljenja. Glede na predstavljeno razlogovanje sodne prakse tudi ni podlage, da bi bila stališča v primeru, ko gre za vprašanja priposestvovanja oziroma izkazovanja služnosti ali druge stvarne pravice drugačna kot v primeru lastninske pravice.

48. Iz navedenega izhaja, da tožnik v obravnavani zadevi ne more uspeti s sklicevanjem, da je priposestvoval stvarno pravico, ki mu daje upravičenje imeti zgrajen napušč na zahodni strani stavbe 484, in ne s procesnim ugovorom, da so bila kršena pravila ZUP, ker upravni organ zatrjevanega priposestvovanja ni obravnaval kot predhodnega vprašanja in postopal po 147. členu ZUP, kot tudi ne z navedbo, da je zoper A. A. po izdaji izpodbijane odločbe vložil tožbo na ugotovitev obstoja služnosti za poseganje z zahodnim napuščem tožnikove stavbe v zračni prostor zemljišča 1296/12. Povedano drugače, vse v tej smeri podane navedbe in vsi dokazi, ki jih je tožnik predlagal za dokazovanje teh navedb (kot so zaslišanje tožnika, zaslišanje A. A. in zaslišanje prič Č. Č., C. C., F. F. in G. G.), na odločitev ne morejo vplivati. Zato upravni organ ni bistveno kršil pravil upravnega postopka in tožnikovih procesnih pravic, ker teh dokazov ni izvedel, iz istih razlogov pa jih ni izvajalo tudi sodišče v tem upravnem sporu.

49. Po povedanem torej tudi sodišče ugotavlja, da tožnik v zvezi z izkazovanjem pravice graditi (tudi) na parceli 1296/12 v obravnavanem upravnem postopku ni predložil listin, kot so določene v 3. točki drugega odstavka 35. člena GZ. Kolikor uveljavlja, da je takšna listina lokacijsko dovoljenje z dne 20. 8. 1997, takšnemu stališču ni mogoče slediti. Za izdajo dovoljenja za gradnjo oziroma dovoljenja za objekt daljšega obstoja mora biti pravica graditi na predpisan način izkazana v času izdaje odločbe o tem. Kot je mogoče razbrati tudi iz razlogov sodbe X Ips 16/2022, mora biti za izkaz pravice graditi, če ne gre za v zemljiški knjigi vpisano lastninsko pravico ali pa drugo stvarno pravico, ki daje pravico graditi na tuji nepremičnini, predložena listina, ki je lahko podlaga za vpis takšne pravice v zemljiško knjigo (npr. pravnomočna sodna odločba). Lokacijsko dovoljenje nima takšne narave, saj gre za akt, s katerim se je investitorjema odobrila zgolj ožja lokacija za tam obravnavano rekonstrukcijo in dozidavo tedaj obstoječega objekta in garaže. Zakaj se tudi sicer tožnik v zadevnem upravnem postopku na lokacijsko dovoljenje ne more z uspehom sklicevati, je primerno nakazal že prvostopenjski organ, ki je tudi opozoril, da je lokacijsko dovoljenje prenehalo veljati, in pri tem izpostavil 7. točko njegovega izreka ter dejstvo, da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno. Vsebina navedene točke je jasna in tožniku, ki je lokacijsko dovoljenje predložil, poznana, in sicer je v njej navedeno, da lokacijsko dovoljenje preneha veljati, če investitor v enem letu po njegovi pravnomočnosti ne vloži zahteve za gradbeno dovoljenje, če je ta zahteva zavrnjena ali če gradbeno dovoljenje preneha veljati po zakonu, ter da se na zahtevo investitorja veljavnost lokacijskega dovoljenja lahko podaljša, vendar največ dvakrat po eno leto. Da gradbeno dovoljenje ni bilo pridobljeno, smiselno izhaja tudi iz tožnikovih navedb; da bi bilo lokacijsko dovoljenje podaljšano, pa tudi niti ne trdi.

50. Glede na tožbene navedbe pa sodišče poudarja še, da gre v obravnavani zadevi za izdajo upravnega dovoljenja, torej odločanje na področju upravnega prava in da zato zanj (kot izhaja že iz predhodne obrazložitve) niso neposredno uporabljiva stališča, ki jih je sodna praksa razvila pri odločanju o stvarnopravnih pravicah oziroma njihovem varstvu na civilnopravnem področju, na katera se sklicuje tožnik. Tudi glede na ustavne določbe o vezanosti uprave na zakon (120. člen ustave) se dovoljenje, ki je upravna odločba, lahko izda le, če so izpolnjeni vsi za to z zakonom določeni pogoji, konkretno torej, če so izpolnjeni vsi pogoji, določeni z GZ, vključno s pravico graditi, ki jo je treba izkazati skladno z GZ. Pri čemer sodišče še pripominja, da čeprav GZ zelo omejuje ugovore stranskih udeležencev v postopku izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja, glede na peti odstavek 117. člena ni dvoma, da je ugovor A. A., da pravica graditi na njeni parceli 1296/12 ni izkazana, po GZ dopusten. Če pa tožnik (zgolj še) nima listine za izkaz te pravice tudi na delu zemljišča 1296/12, ki je last A. A., si jo mora najprej izposlovati v civilnopravnem postopku (ki ga je, kot izhaja iz njegovih navedb in predložene kopije tožbe, tudi že sprožil).

51. Dejanskih ugotovitev, da del sodno urejene meje med parcelo 1296/8 in parcelo 1296/12 poteka po zahodni steni stavbe 484 in da ima tudi v tem delu streha stavbe 484 napušč, ki sega čez zahodno steno stavbe, tožnik, kot je bilo rečeno, konkretizirano ne prereka. Na podlagi teh neprerekanih dejanskih ugotovitev pa je mogoče napraviti za sprejeto odločitev bistvene zaključke, to je da napušč tožnikovega objekta v delu, kjer sodno urejena meja poteka po zahodni steni stavbe 484, sega čez vertikalno projekcijo sodno določene meje med parcelama 1298/8 in 1296/12, torej v zračni prostor nad parcelo 1296/12 in da bi zato tožnik (najmanj) v tem delu moral izkazati tudi pravico graditi na parceli 1296/12 skladno z GZ, česar po obrazloženem ni storil. Pravica graditi pa mora biti za izdajo dovoljenja izkazana za obravnavano gradnjo v celoti. Nadaljnje ugotovitve upravnega organa, ki se nanašajo na objekt 484 v delu še neurejene meje med parcelama 1296/11 in 1296/12 ter na (ne)obstoj skupnega zidu med objektoma 484 in 491, ter z njimi povezane navedbe zato za odločitev niso bistvene. V njihovo vsebinsko presojo se tako sodišče ni spuščalo. Iz navedenih razlogov predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika, za sodni ogled na kraju samem in za postavitev izvedenca geodetske stroke ni bil dolžan izvesti upravni organ niti sodišče v tem upravnem sporu. Pri čemer dodaja, da se dokaz z izvedencem opravi, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba ne razpolaga (189. člen ZUP in 243. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Takšno strokovno znanje za (neprerekano) ugotovitev, da del sodno urejene meje med parcelo 1296/8 in parcelo 1296/12 poteka po zahodni steni stavbe 484 in (prav tako neprerekano) ugotovitev, da ima tudi v tem delu streha stavbe 484 napušč, ki sega čez zahodno steno stavbe, ter za zaključek, da torej napušč tožnikovega objekta v delu, kjer sodno urejena meja poteka po zahodni steni stavbe 484, sega čez vertikalno projekcijo sodno določene meje med parcelama 1298/8 in 1296/12, v zračni prostor nad parcelo 1296/12, očitno ni potrebno.

52. Tožnikov ugovor, da B. B. v obravnavanem upravnem postopku ne bi smel sodelovati kot stranski udeleženec, je po presoji sodišča ustrezno zavrnil že prvostopenjski organ, ko je pojasnil, da so bile vse navedbe in dokazi obenem enako podani tudi v imenu A. A., ki je lastnica nepremičnine 1296/12, in da bi bil zato tudi brez upoštevanja navedb B. B. izid postopka povsem enak. Sodišče tako le še pripominja, da se sklep in odločbe UE Ljubljana, Izpostave Vič-Rudnik, ki jih je predložil tožnik na glavni obravnavi, nanašajo na druge postopke in za odločitev v obravnavani zadevi po obrazloženem niso relevantni. Ker glede na predhodno obrazložitev za odločitev niso bistvene, se sodišče tudi v nadaljnjo vsebinsko presojo ostalih navedb strank ni spuščalo.

53. Po presoji sodišča je torej prvostopenjski organ obravnavano tožnikovo zahtevo pod 1. točko izreka izpodbijane odločbe utemeljeno zavrnil. Tožnik 2. točke izreka prvostopenjske odločbe, da posebni stroški postopka niso nastali, ne izpodbija obrazloženo, s konkretnimi nasprotnimi navedbami. Že zato podlage za odpravo tega dela odločbe ni. Ker s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo v postopku, ki se je začel na njegovo zahtevo, ni uspel, pa je bila tudi njegova zahteva za povrnitev stroškov pritožbenega postopka utemeljeno zavrnjena (prim. prvi odstavek 113. člena in prvi odstavek 114. člena ZUP).

54. Na podlagi vsega navedenega je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

55. V zvezi s tožnikovo zahtevo v tožbi, naj mu toženka povrne stroške sodnega postopka in predhodnih upravnih postopkov, sodišče pojasnjuje, da po četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 v primeru, ko se tožba zavrne, tožnik in toženka trpita vsak svoje stroške postopka. Na tej podlagi je sodišče odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške tega sodnega postopka (toženka namreč zahteve za povrnitev stroškov postopka niti ni podala). Odločitev o stroških upravnega postopka, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, pa je zajeta že z odločitvijo o zavrnitvi tožbe.

**K III. točki izreka:**

56. Ker ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo v postopku upravnega spora osebe, ki v njem sodelujejo na podlagi 19. člena ZUS-1, je glede tega treba, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča (prim. sklepa I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015 in I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013), v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnik, ki v upravnem sporu ni uspel, strankama z interesom, ki sta v postopku zagovarjala izpodbijano odločitev toženke in sta, ker je bila tožba zavrnjena, pri tem uspela, nerazdelno povrniti njune skupno nastale stroške tega sodnega postopka, povezane z udeležbo na glavni obravnavi.

57. Glede s stroškovnikom z dne 19. 9. 2023 uveljavljanih stroškov strank z interesom je sodišče, ob upoštevanju 155. člena ZPP in določb Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT) ter v njej določene vrednosti točke 0,60 EUR, odločilo, da ne prizna uveljavljanih 100 točk za sestanek s stranko in pregled spisa v trajanju 1 ure po tar. št. 43/1 OT, ker ne gre za samostojne storitve, ampak je nagrada za to zajeta v nagradi za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, za kar je sodišče strankama z interesom priznalo 500 točk po OT oziroma 300,00 EUR (prva alineja 3. točke v zvezi z drugo alinejo 1. točke tar. št. 34 OT). Za porabljen čas med zastopanjem na naroku za glavno obravnavo 19. 9. 2023, ki je trajal od 10:05 do 11:58, je sodišče v skladu s prvim dostavkom 6. člena OT priznalo 100 točk po OT oziroma 60,00 EUR. Za odsotnost iz pisarne v času potovanja je sodišče priznalo 120 točk po OT oziroma 72,00 EUR, in sicer v skladu s četrtim odstavkom 6. člena OT ter ob upoštevanju podatkov spletne strani Google zemljevidi, iz katerih izhaja, da je potovanje z avtomobilom od sedeža pooblaščenke do tukajšnjega sodišča v eno smer traja približno 1 uro in 15 minut. Sodišče je priznalo še potne stroške oziroma kilometrino na relaciji Ljubljana - Nova Gorica - Ljubljana v celotnem uveljavljanem znesku 94,60 EUR (glede na tretji odstavek 10. člena OT, razdaljo 2 x 110 km = 220 km, ki se pomnoži s ceno 0,43 EUR na km v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja in dejstvo, da bi potovanje z javnim prevoznim sredstvom trajalo občutno več časa). Od priznanih 500 točk za opravljene storitve (med te namreč urnina, odsotnost iz pisarne in kilometrina ne sodijo) je sodišče obračunalo materialne stroške v višini 2 % (tretji odstavek 11. člena OT), kar znaša 10 točk po OT oziroma 6,00 EUR. Skupaj strankama z interesom priznani stroški tako znašajo 532,6o EUR, k čemur se, ker je njuna odvetnica zavezanka za DDV, prišteje 22 % DDV (drugi odstavek 22. člena OT) v višini 117,17 EUR. Tožnik je glede na navedeno dolžan A. A. in B. B. nerazdelno povrniti 649,77 EUR stroškov tega sodnega postopka, in sicer v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP).

1 Vse v zadevi obravnavane nepremičnine se nahajajo v k.o. ..., zato se v nadaljevanju te obrazložitve navajajo samo s številko, brez navajanja katastrske občine.