Jedro

Tožnica ni v zadostni meri navedla dejstev o vseh elementih odškodninske odgovornosti toženih strank, ki bi utemeljevali nastanek zahtevane pravne posledice, to je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V dejanski podlagi tožbe namreč ni ustreznih trditev o protipravnosti ravnanja, o naklepu kot obliki krivde, ki mora biti podana, da oškodovanec lahko uveljavlja povrnitev škode neposredno od delavca, o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi poslabšanja zdravja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici odškodnino v znesku 100.924,72 EUR. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožnica dolžna povrniti toženima strankama nastale pravdne stroške in sicer prvotoženi stranki v višini 1.585,43 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 2.410,22 EUR, obema s pripadajočimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter ugotovi, da je podan temelj tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi pojasnjuje, da je odločitev prvostopnega sodišča nezakonita, saj sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ni sprejemljivo. V obravnavanem primeru je namreč dejansko stanje drugačno, saj tožnica v tem postopku utemeljuje odgovornost toženih strank za nepremoženjsko škodo zaradi ravnanja drugotoženke, ker jo je v postopku zavajala. Takšno ravnanje predstavlja protipravno ravnanje in posledica takšnega ravnanja je pravno priznana nepremoženjska škoda, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku. Osebnostne pravice niso bile okrnjene zaradi dolgotrajnosti postopka, pač pa zaradi nezakonitega ravnanja drugotoženke. Sodišče bi moralo ugotoviti protipravnost ravnanja z zaslišanjem strank in prič, česar ni storilo, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Protipravnost ravnanja predstavlja tudi opustitev dolžnosti, da upravni organ odloči v šestdesetih dneh. Zaradi protipravnega ravnanja je bilo tožničino zdravje okvarjeno, kar pomeni, da je podana tudi vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo. Tovrstna škoda, ki jo tožnica uveljavlja v tem postopku, je pravno priznana in tožnica jo je v zadostni meri zatrjevala. Ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo zatrjevanega protipravnega ravnanja drugotožene stranke, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Razlogi za zavrnitev zahtevka tudi niso v skladu z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, odločitev o odškodninski odgovornosti tožene stranke pa bi sodišče lahko oprlo direktno na Ustavo Republike Slovenije, ki v 23. in 26. členu ureja odškodninsko odgovornost. To pa pomeni, da v tem postopku, vsaj v enem delu, sodišče ne bi smelo odločiti na podlagi določil ZOR o odškodninski odgovornosti in je torej izpodbijana sodba v delu, ki govori o ugotavljanju elementov odškodninske odgovornosti, neustavna.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, saj meni, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso podani. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

Drugotožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je v tem postopku uveljavljala plačilo odškodnine iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki naj bi ji nastala zaradi protipravnega ravnanja drugotožene stranke v zvezi z vodenjem denacionalizacijskega postopka na Upravni enoti Ljubljana. Sodišče prve stopnje je celoten odškodninski zahtevek zavrnilo. Tožnica uvodoma zatrjuje, da s pritožbo izpodbija celotno sodbo, vendar pa glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode nima nobenih razlogov. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odločitev v tem delu materialnopravno pravilna. Odločitev o zavrnitvi zahtevka po plačilu odškodnine za premoženjsko škodo v znesku 60.924,72 EUR je že iz navedenih razlogov pravilna.

Tožnica je glede uveljavljane odškodnine za nepremoženjsko škodo zatrjevala, da je upravni postopek trajal sedem let, kar je nerazumno dolgo. Zaradi tega postopka je bila ves čas v stresni situaciji, saj je bila ogrožena njena eksistenca. Začele so se zdravstvene težave, saj je zbolela na srcu, želodcu in živcih. Trpela je telesne bolečine, njene življenjske sposobnosti so bile zmanjšane, prisoten je bil strah zaradi negotovega položaja. Svoj zahtevek zaradi povrnitve nepremoženjske škode je precizirala tako, da je za prestane telesne bolečine zahtevala plačilo 15.000,00 EUR, za strah 5.000,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 20.000,00 EUR, skupno torej 40.000,00 EUR odškodnine.

Sodišče prve stopnje je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, da ne gre za pravno priznano škodo, pri čemer je navedlo razloge le glede neutemeljenosti zahtevka za plačilo odškodnine zaradi kršitve pravice do odločitve upravnega organa brez nepotrebnega odlašanja. Sodišče je namreč spregledalo, da iz tega naslova tožnica zahtevka sploh ni postavila. Glede utemeljenosti odškodninskega zahtevka za pretrpljene telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišče prve stopnje ni navedlo nobenih razlogov. Kljub temu pa je po presoji pritožbenega sodišča odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi v tem delu vseeno pravilna, vendar iz drugih razlogov, ki izhajajo iz nadaljevanja te obrazložitve.

Tožnica je v tožbi in pripravljalni vlogi glede tega dela zahtevka zatrjevala, da je drugotoženka s svojim nestrokovnim, izrazito malomarnim ravnanjem in neizpolnjevanjem svojih elementarnih delovnih obveznosti, za katere je bila pooblaščena, povzročila precejšnjo škodo tožnici, kakor tudi občini, ki bi lahko dobila nekaj, česar zaradi malomarnega ravnanja referentke ni dobila. Upravna enota je objektivno odgovorna za to, ker ni izvajala kontrole nad delom svojih zaposlenih uslužbencev in ni poskrbela, da bi delovanje njenih uslužbencev bilo v skladu z Ustavo in zakoni. To je njena z zakonom določena dolžnost in obveznost in je v primeru neizvajanja teh obveznosti oškodovanim osebam tudi odškodninsko odgovorna. Drugotoženki je tožnica očitala tudi nerazumno, ignorantsko in nečloveško zavlačevanje pri sprejemanju odločitve v upravni zadevi. Drugotoženka naj bi naredila tudi nesprejemljivo strokovno napako pri izvajanju pooblastil, ko je spregledala določila ZDen-1, ki so pristojnim organom, ki so odločali o denacionalizacijskih zadevah, dali pooblastilo, da lahko sami v roku šestih mesecev obnovijo postopek, če ugotovijo, da je denacionalizacijski upravičenec hrvaški državljan in da lahko odpravijo že izdane in pravnomočne odločbe. S tem ravnanjem pa je drugotoženka oškodovala občino kot prejšnjo lastnico neupravičeno vrnjenega objekta, ki ga zato ni dobila nazaj, kakor tudi oškodovanko, ki je bila najemnica omenjenih prostorov in je imela s prejšnjo lastnico – občino sklenjeno najemno pogodbo o uporabi prostorov za nedoločen čas.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da pravno podlago za vtoževani odškodninski zahtevek predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o odškodninski odgovornosti iz 1. odstavka 154. člena in 1. ter 2. odstavka 170. člena ZOR. Materialno pravo nastop pravnih posledic veže na obstoj določenih dejstev. Vsaka tožba mora zato temeljiti na smiselni predpostavki tožnika, da obstajajo določena dejstva, na katera materialno pravo veže nastop takšne pravne posledice, kot jo uveljavlja s tožbenim predlogom. Navedba dejstev, ki po mnenju tožnika utemeljujejo njegov tožbeni zahtevek, je zato obvezna sestavina tožbe. Dolžnost tožnika, da je navedel vsa dejstva, ki morajo obstajati, da pride do pravne posledice, ki se izraža v tožbenem zahtevku, je izkaz sklepčnosti tožbe. Tožba je sklepčna, če iz zatrjevanih dejstev izhaja, da je zahtevek po materialnem pravu utemeljen, da bi torej sodišče v primeru, če bi se izkazalo, da so zatrjevana dejstva resnična, zahtevku moralo ugoditi (primerjaj Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Druga knjiga, A. Galič, stran 129).

Pritožbeno sodišče sodi, da tožnica v tožbenih navedbah in pozneje v pravočasni vlogi ni v zadostni meri navedla dejstev o vseh elementih odškodninske odgovornosti toženih strank, ki bi utemeljevali nastanek zahtevane pravne posledice, to je plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. V dejanski podlagi tožbe namreč ni ustreznih trditev o protipravnosti ravnanja, o naklepu kot obliki krivde, ki mora biti podana, da oškodovanec lahko uveljavlja povrnitev škode neposredno od delavca, o vzročni zvezi med zatrjevanim protipravnim ravnanjem in škodo, ki naj bi tožnici nastala zaradi poslabšanja zdravja. Tožničin predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka je bil pravnomočno zavrnjen, zato ni jasno, v čem, razen v dolgotrajnosti postopka, ki pa ga drugotoženki ni mogoče očitati glede na dejstvo, da je denacionalizacijsko zadevo reševala le dve leti, bi bila protipravnost ravnanja drugotoženke kot delavke prvotožene stranke, za katero bi slednja odgovarjala za škodo, povzročeno v zvezi z delom, vendar le v primeru, če bi bilo zatrjevano, da drugotoženka v danih okoliščinah ni ravnala tako, kot je bilo treba. Zgolj očitek o nerazumnem, ignorantskem in nečloveškem zavlačevanju pri sprejemanju odločitve po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča, da bi bilo vloženo tožbo mogoče obravnavati kot sklepčno, saj zatrjevana dejstva ne morejo utemeljiti odškodninskega zahtevka tožnice za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica tudi glede vtoževanih zneskov po posameznih vrstah nepremoženjske škode ni navedla potrebnih dejstev o trajanju in intenziteti telesnih in duševnih bolečin. Ker je nesklepčno tožbo potrebno zavrniti, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna, vendar kot je bilo že navedeno, ne iz razlogov, ki jih je navedlo prvostopno sodišče, pač pa zaradi nesklepčnosti tožbe. Ob takšni presoji pa izvedba predlaganih dokazov z zaslišanjem strank in prič ni bila potrebna, saj z izvedbo dokazov ni mogoče nadomestiti pomanjkljivosti v dejanskih navedbah.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka pravilna, saj pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodba ni obremenjena niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnica pritožbenih stroškov ni priglasila, zato odločanje o njih ni potrebno. Na podlagi določbe 1. odstavka 155. člena ZPP je stranka dolžna povrniti nasprotni stranki le tiste stroške postopka, ki so bili potrebni za postopek. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so prvotoženi stranki nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj je v odgovoru na pritožbo povzela svoja pravna stališča do obravnavane sporne zadeve, ki jih je navedla že v postopku na prvi stopnji, zato je odločilo, da stroške nosi sama. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP.