Jedro

V pravnomočno zaključenem postopku se je ugotovilo, da je bil tožnik pravilno razporejen. V kolikor njegov sodelavec na podobnem delovnem mestu prejema višjo plačo zaradi določenih dodatkov oz. uspešnosti, kar je stvar ocene nadrejenih delavcev, to ne predstavlja novega dejstva, na podlagi katerega bi bil tožnikov predlog za obnovo postopka utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožnikov predlog z dne 15. 11. 2011 za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Kranju, opr. št. Pd 362/2002 z dne 26. 1. 2006, potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 575/2006 z dne 13. 4. 2007 in s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 305/2007 z dne 9. 2. 2009, zavrnilo.

Tožnik se je pritožil zoper sklep iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je v predlogu za obnovo postopka obrazložil okoliščine glede telefonskega imenika iz leta 2004 in navedel, da so delavci, ki so imeli do leta 1996 stopnjo zahtevnosti dela KV-U5, napredovali v 6. plačni razred in z nazivom delovnega mesta inženir strojništva. Iz 11. in 21. strani telefonskega imenika je razvidno, da sta B.Š. in N.B. opredeljena kot inženir strojništva 2, čeprav je imel N.B. le 4. stopnjo strokovne izobrazbe, pa je kljub temu napredoval v VI. tarifni razred. Vsi delovodje pri toženi stranki so bili doslej plačani po V. tarifnem razredu, B.Š. ima 5. stopnjo strokovne izobrazbe tako kot sam in po kriterijih, ki so bili pri toženi stranki uporabljeni pri njemu, oba ne bi mogla biti razporejena v 6. plačni razred. Če bi imel odločbo o razporeditvi na delo V.S., bi lahko od 1. 12. 1996 napredoval v 6. plačni razred. Telefonski imenik res predstavlja posredni dokaz, vendar pa bi se na podlagi njegovih podatkov lahko ugotovilo, da je imel v spornem času obračunano prenizko plačo glede na sodelavce. V tej zvezi je predlagal tudi zaslišanje konkretnih prič, pridobitev odločb o razporeditvah delavcev, sistemizacijo delovnih mest, kadrovski karton in uporabo kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbami 226. in 227. členov ZPP pozvati toženo stranko k predložitvi navedenih listin. Nepravilno je ugotovilo, da naj bi v predlogu za obnovo in na zaslišanju na naroku izpostavil sodelavca B.F. in N.B.. Tožena stranka je priznala dejstva, da je delno prevzel delovne naloge od sodelavca V.S., vendar o tem ni dobil ustrezne odločbe. V dosedanjem postopku se ni preizkusila njegova trditev, da bi lahko od 1. 1. 1996 dalje napredoval tako kot sodelavec B.Š., enako bi sodelavec V.S., v kolikor bi od 2. 4. 1995 ostal na delovnem mestu, napredoval s 1. 1. 1996 v 6. plačni razred. Podatki predloženega telefonskega imenika izkazujejo dejstvo razporeditve in napredovanja navedenih delavcev, ki so bili v postopku izpostavljeni kot referenčni, pri čemer bi se s predložitvijo ustrezne pisne dokumentacije dokazala resnična dejstva. Tožena stranka ga je takrat diskriminatorno obravnavala. Zoper njo bo prisiljen podati tudi ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja ponareditve listin in lažnega navajanja. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni odločitev v izpodbijanem sklepu tako, da predlogu za obnovo postopka v celoti ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijani sklep v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdanim sklepom ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

V konkretnem primeru je tožnik uveljavljal obnovitveni razlog zaradi novih dejstev, do katerih je prišel po pridobitvi podatkov iz telefonskega imenika iz leta 2004. Po njegovem gre za obnovitveni razlog iz določbe 10. točke 394. člena ZPP, po kateri se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, na predlog stranke lahko obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali pa najde oziroma pridobi nove dokaze, na podlagi katerih bi bila lahko za njo izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva oziroma ti dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku. Nova dejstva in novi dokazi se lahko uporabijo kot obnovitveni razlog, če so obstajali že takrat, ko je tekel prejšnji postopek, pa stranka zanje ni vedela do trenutka, ko je še lahko navajala nova dejstva in nove dokaze. Vendar se lahko upoštevajo kot obnovitveni razlog le tedaj, če so takšnega značaja, da bi privedli do ugodnejše odločbe za predlagatelja. Za ugotovitev predlogu za obnovo postopka po določbi 10. točke 394. člena ZPP pa mora biti poleg navedenih pogojev v skladu z določbo 2. odstavka 395. člena izkazan tudi subsidiarni razlog, da stranka takšnih dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla uveljaviti že prej. Vsekakor se ob izkazanosti zadnjega pogoja mora v postopku ugotoviti, če so nova dejstva, ki so podprta z novimi dokazi, res takšne narave, da utegnejo povzročiti izdajo ugodnejše sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obnovitvenem postopku po vsebini preizkusilo podatke iz predloženega telefonskega imenika, na katere se je tožnik v predlogu izrecno skliceval. V tej zvezi tudi pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami v izpodbijanem sklepu, da vsebuje telefonski imenik zgolj navedbe o zaposlenih delavcih v posameznih organizacijskih enotah tožene stranke, z navedbo delovnih mest, internimi številkami mobilnih telefonov in za nekatere delavce tudi podatke o e-pošti, kar ne more biti dokazno uporabljivo. Iz podatkov za delavce B.F., N.B. in A.D. ni ugotovilo, v katerem tarifnem razredu so bila delovna mesta navedenih delavcev in tudi ne po katerem plačnem razredu se jim je obračunala plača v spornem času. Glede tega je potrebno poudariti, da je odločitev o razporeditvi delovnih mest v tarifne razrede zgolj v domeni delodajalca, kar predstavlja predmet postopka sprejema akta o sistemizaciji in organizaciji delovnih mest. V konkretnem primeru je pomembno, da delovna mesta iz različnih obratov tožene stranke ni mogoče medsebojno primerjati, saj se po vsebini opisa del in nalog ter po odgovornosti razlikujejo. Delavec pa v individualnem delovnem sporu ne more postaviti zahtevka, da je akt o sistemizaciji in organizaciji delovnih mest nezakonit (to se presoja v kolektivnem sporu), temveč lahko zgolj uveljavlja, da delovno mesto, na podlagi katerega ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ni v skladu s sprejeto sistemizacijo.

Neutemeljena je pritožba, da bi se moralo v konkretnem primeru upoštevati predloženi telefonski imenik kot posreden dokaz, na podlagi katerega bi sodišče pridobilo od tožene stranke konkretne listine, ki bi utemeljevale tožnikovo nepravilno razporeditev na delovno mesto, predvsem pa diskriminatorno obračunavanje plače v spornem času v primerjavi s sodelavci, na katere se konkretno sklicuje. V prvostopenjskem postopku se je ugotovilo, da je bil tožnik pravilno razporejen na delovno mesto v skladu s pridobljeno izobrazbo, znanjem in zmožnostmi. Seveda pa, v kolikor je sodelavec (kar uveljavlja tožnik) na podobnem delovnem mestu v istem ali v drugem obratu dobil višjo obračunano plačo zaradi določenih dodatkov oziroma uspešnosti, je to stvar ocene nadrejenih delavcev, ki ne more biti predmet presoje v tem sporu, predvsem pa ne gre pri takšnem zatrjevanju za nova dejstva, o katerih tožnik v prvotnem postopku, ko se je po vsebini odločalo o glavni stvari, ne bi mogel biti pravočasno seznanjen.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki jih je poskušal uveljaviti tožnik v vloženi pritožbi, da ovrže odločitev v izpodbijanem sklepu. Pritožbeno sodišče se je v razlogih tega sklepa opredelilo zgolj do tistih pritožbenih navedb, ki bi lahko bile odločilne, vendar je tudi za te ugotovilo, da za drugačno presojo niso pomembne (1. odstavek 360. člena ZPP). Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).