22. 3. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. marca 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 420/2002 z dne 22. 5. 2003 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta za škodo, ki jo je utrpela pritožnica (tožeča stranka v pravdi), poleg prvega toženca (povzročitelja nesreče) odgovorna tudi druga in tretja tožena stranka (imetnik in upravljavec smučišča ter zavarovalnica, pri kateri je ta imel zavarovano svojo odgovornost). Sodišče je odločitev oprlo na 3. člen Zakona o varnosti na javnih smučiščih (Uradni list SRS, št. 16/77 in nasl. – v nadaljevanju ZVJS), ki določa, da mora upravljavec smučišča zagotoviti zaščitne ograje ob prepadnih in drugih nevarnih mestih. Proti tej sodbi sta se druga in tretja tožena stranka pritožili. Višje sodišče je njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je njuni reviziji ugodilo in tožbeni zahtevek zoper drugo in tretjo toženo stranko zavrnilo. Ugotovilo je, da razlaga 3. člena ZVJS ne omogoča sklepanja, da bi neposredna bližina smučišča in smučarske vlečnice predstavljala nevarno mesto, ki bi narekovalo posebno zaščito z varnostno ograjo.

2.Pritožnica izpodbija odločitev Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ker naj bi bila izpodbijana sodba očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve. Pritožnica se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, da mesto nezgode ni nevarno mesto. Dodaja, da je napačno stališče Vrhovnega sodišča, da sta 7. in 8. člen Pravilnika o tehničnih pogojih za obratovanje smučišč (Uradni list SRS, št. 21/78 – v nadaljevanju Pravilnik) v nasprotju z zakonom, saj ga zgolj dopolnjujeta. Vrhovno sodišče naj bi se ukvarjalo zgolj z varnostno ograjo, medtem ko je po 7. členu Pravilnika varnost mogoče zagotoviti tudi drugače. Vrhovnemu sodišču očita še, da je popolnoma napačno obrazložilo dejansko stanje, ki naj bi ga sodišči nižjih stopenj pravilno ugotovili, zato naj bi bilo tudi materialno pravo napačno uporabljeno in odločitev arbitrarna.

B.

3.Navedbe pritožnice, s katerimi nasprotuje oceni Vrhovnega sodišča, da mesto nezgode ni nevarno mesto v smislu 3. člena ZVJS, pomenijo po vsebini ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Ustavno sodišče pa ni instanca sodiščem in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in uporabi materialnega ter procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Pritožnica sicer zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), vendar z razlogi, ki jih navaja, teh kršitev ne more utemeljiti. Pritožnica namreč z večino navedb predvsem oporeka pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja in uporabe materialnega prava, kar pa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. To velja tudi za pritožničine navedbe v zvezi z razlago 7. in 8. člena Pravilnika, ki prav tako pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe materialnega prava. Ni pa odveč pojasniti, da Vrhovno sodišče ni sprejelo stališča, po katerem naj bi bile določbe 7. in 8. člena Pravilnika v nasprotju z zakonom, kot zmotno zatrjuje pritožnica, temveč je sprejelo ravno nasprotno stališče, da določbe "ne morejo biti v nasprotju z zakonom". Neutemeljen je nadalje očitek pritožnice, da je odločitev Vrhovnega sodišča arbitrarna. Oceno arbitrarnosti lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, zaradi česar je utemeljen sklep stranke, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, pač pa na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je namreč navedlo bistvene pravne argumente za svojo odločitev. Zgolj nezadovoljstvo z odločitvijo sodišča in drugačno razumevanje prava pa ne zadoščata za utemeljitev kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

5.Ker z izpodbijano sodno odločbo očitno ni bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, kot jo zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger