Jedro

Upravna organa sta svojo odločitev oprla na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sta prezrla odločbo ZZZS z dne 18. 3. 2010 (iz katere izhaja, da se tožniku odloži plačilo dolga iz naslova prispevkov za obveznost zdravstveno zavarovanje za čas 12 mesecev) oziroma se do navedenega dokaza nista opredelila niti nista njegove vsebine povzela v svojo obrazložitev. Prav tako pa se organ ni opredelil še do štirih listin izdajatelja ZZZS. Ker se tožena stranka do navedenih listin ni opredelila, niti ni ocenila njihove dokazne vrednosti je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in ugovor bistvenih kršitev pravil upravnega postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote Novo mesto št. 214-1663/2009-21 z dne 26. 11. 2009 v zvezi z odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS št. 2141-96/2010/4 (121-02) z dne 19. 10. 2010 odpravi in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20 % DDV, v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ z izrekom pod točko 1 odločil, da ne ugodi tožnikovi prošnji za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve in dela, z izrekom pod točko 2 pa, da mora tožnik zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe. V obrazložitvi navaja, da je dne 18. 5. 2009 tožnik vložil prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela na podlagi 32. člena ZTuj-1, ki ji je priložil fotokopijo potnega lista, fotografijo predpisanega formata, izjavo o preživljanju družinskih članov in pogodbo o zaposlitvi. Po pozivu z dne 22. 5. 2009, s katerim je prvostopni organ zahteval dopolnitev vloge, je postavljeni rok neuspešno potekel, ker tožnik svoje vloge v danem roku ni dopolnil v skladu z zahtevami upravnega organa, pač pa mu je naknadno dne 19. 6. 2009 dostavil osebno delovno dovoljenje in potrdilo iz kazenske evidence v Republiki Makedoniji, hkrati pa je zaprosil za podaljšanje roka, ker potrebuje več časa za pridobitev listin za dopolnitev vloge. Tej zahtevi upravni organ ni ugodil, ker je bila vložena že po izteku dodatno postavljenega roka in jo je s posebnim sklepom z dne 2. 7. 2009 zavrgel. Nato je tožniku dne 24. 7. 2009 poslal vabilo zaradi seznanitve z ugotovitvami v postopku pred izdajo odločbe, vendar se tožnik na vabilo ni odzval, niti ni upravnemu organu sporočil vzroka zadržanosti. Naknadno se je 30. 7. 2009 tožnik osebno zglasil pri upravnem organu z namenom, da bi opravil ustno zaslišanje in se seznanil z ugotovitvami v postopku pred izdajo odločbe. Na ustnem zaslišanju je izpovedal, da si je uredil zdravstveno zavarovanje do 18. 5. 2010 in predložil ustrezno potrdilo. Glede poravnanih davčnih obveznosti pa je na zaslišanju izjavil, da je pri Davčnem uradu v Kopru vložil prošnjo za odlog plačila prispevkov in davkov, vendar še ni prejel ustrezne odločbe, ker postopek pri davčnemu uradu še ni zaključen. Prav tako ni dokazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje v Republiki Sloveniji ter je na zaslišanju izjavil, da bo upravnemu organu dostavil vsa potrebna dokazila do 1. 9. 2009, in sicer potrdilo davčnega urada o poravnanih davkih in potrdilo o bruto zavarovalni osnovi za zadnje tri mesece. Nato je dne 18. 9. 2009 prvostopnemu organu dostavil potrdilo, da je dne 16. 6. 2009 pri Davčnem uradu v Kopru vložil vlogo za odlog plačila davčnega dolga št. 4292-714/2009. Tožnika je upravni organ ponovno povabil na ustno zaslišanje, vendar se kljub izkazanemu vabilu tožnik na vabilo ni odzval, niti ni organu sporočil vzroka zadržanosti ali določil pooblaščenca v postopku. Upravni organ je zaključil, da je bila tako stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, vendar te možnosti stranka ni izkoristila. V postopku je upravni organ ugotovil, da je bil tožnik dne 30. 7. 2009 seznanjen z ugotovitvami in je podal izjavo na zapisnik, iz katere izhaja, da še vedno opravlja poslovno funkcijo vodenja kot samostojni podjetnik v podjetju A., s.p., s sedežem v Izoli, vendar kljub ponovljenemu pozivu upravnega organa tožnik ni predložil dokazil o poravnanih davkih in potrdilo o bruto zavarovalni osnovi za zadnje tri mesece, prav tako pa ni upravnemu organu dostavil upravnega akta, s katerim bi dokazal, da mu je davčni organ odobril odlog davčnega dolga. Ker v postopku ni dostavil upravnemu organu dokazil o sredstvih za preživljanje in dokazil o poravnanih davčnih obveznostih, tožnik zato ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji. Ker v postopku ni dokazal, da ima poravnane davčne obveznosti, niti ni dostavil potrdila o neto zavarovalni osnovi za zadnje tri mesece, upravni organ domneva, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, zato je svojo odločitev oprl na 5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, 2. točko izreka pa na 3. odstavek 31. člena ZTuj-1, po katerem mora tujec, če mu pristojni organ prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja zavrne ali zavrže ali če postopek ustavi, zapustiti državo v roku 15 dni od vročitve dokončne odločbe ali sklepa.

Pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo je tožena stranka kot organ druge stopnje zavrnila kot neutemeljeno ob sklicevanju na določilo 2. in 3. odstavka 248. člena ZUP ter potrdila odločitev organa prve stopnje in v svoji odločbi navedla pravilne razloge za zavrnitev tožnikove prošnje za zaprošeno dovoljenje. V nadaljevanju obrazložitve povzema določila 27. in 32. člena ZTuj-1 in kljub ugotovljeni pomanjkljivosti, da organ prve stopnje pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni pravilno seznanil s tem, na kakšen način oziroma s katerimi listinami lahko dokazuje izpolnjevanje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje, temveč je to storil šele v dopolnjenem postopku, drugostopni organ meni, da je zavrnilna odločitev prvostopnega organa pravilna in utemeljena na določbi 1. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Tožnik je bil v postopku večkrat pozvan k predložitvi dokazil o zadostnih sredstvih za preživljanje, med drugim tudi na zaslišanju dne 15. 1. 2010, ko je na zapisnik izjavil, da sredstev za preživljanje nima in da v Republiki Sloveniji ne prejema nobenega dohodka, pomaga pa mu prijatelj, ki mu posoja denar in starši iz Makedonije, ki mu prav tako pošiljajo denar. Tedaj je tudi izjavil, da trenutno nima dokazila o dobičku iz dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, saj je na bolniški. Naknadno pa je prvostopnemu organu predložil odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Koper z dne 18. 3. 2010, iz katere je razvidno, da se mu do 17. 3. 2011 odloži plačilo dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in da bo dolg odplačal s tekočim poslovanjem, kot samostojni podjetnik posameznik oziroma s kreditom. Naknadno je bil dne 19. 3. 2010 v dopolnjenem postopku tožnik ponovno zaslišan ter je v zvezi z omenjeno odločbo pojasnil, da mu bo najkasneje do 26. 3. 2010 Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije izplačal denarno nadomestilo za čas upravičene zadržanosti od dela zaradi poškodbe pri delu. Glede na navedeno je prvostopni organ tožniku ponovno dal možnost, da do določenega roka predloži dokazilo o izplačilu navedenega denarnega nadomestila ter je dne 7. 4. 2010 od tožnika prejel odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območne enote Koper z dne 3. 2. 2010, iz katere izhaja, da mu je pravica do nadomestila plače (bolniška) zadržana od 1. 11. 2008 do plačila prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Glede na navedene izjave tožnika na zaslišanjih dne 15. 1. 2010 in 19. 3. 2010, da trenutno nima dokazila o dobičku iz dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika, saj je na bolniški in glede na obe navedeni odločbi Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, iz katerih izhaja, da je tožniku plačilo dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje odloženo in da se mu do plačila tega dolga zadrži pravica do nadomestila plače zaradi upravičene odsotnosti z dela, ki je posledica poškodbe pri delu, tožena stranka ugotavlja enako kot prvostopni organ pred njo, da tožnik niti v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe, niti v dopolnjenem postopku, ni predložil ustreznih dokazil oziroma listin, iz katerih bi bilo razvidno, da ima v Republiki Sloveniji zadostna sredstva za preživljanje, čeprav je bil k temu večkrat pozvan. Ker je zaradi poškodbe pri delu na bolniški, iz dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika ne ustvarja dobička, zaradi neporavnanih prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje pa tudi ni upravičen do prejemanja denarnega nadomestila, navedeno po presoji tožene stranke pomeni, da tožnik ni izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje in tako ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev po 3. odstavku 27. člena ZTuj-1, zaradi česar njegovi prošnji tudi ni bilo mogoče ugoditi, saj ZTuj-1 v 1. alinei 1. odstavka 43. člena določa, da se tujcu dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je izrek prvostopne odločbe sicer zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi ob sklicevanju prvostopnega organa na 5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, vendar dejstvo, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje po mnenju tožene stranke ne more biti razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, temveč pomeni, da ne izpolnjuje enega izmed kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja iz 3. odstavka 27. člena ZTuj-1. Zato je pri njem podan razlog za zavrnitev izdaje zaprošenega dovoljenja iz 1. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, ne pa iz 5. alinee. V primeru, če je tujec samostojni podjetnik posameznik se v tovrstnih postopkih obvezno preverja tudi, ali ima tujec v Republiki Sloveniji poravnane davčne obveznosti. Glede na to je prvostopni organ pravilno pozval tožnika tudi k predložitvi dokazila o poravnanih davčnih obveznostih, pri čemer je tožnik upravnemu organu predložil potrdilo davčnega organa o tem, da je dne 18. 9. 2009 tožnik zaprosil za odlog davčnega dolga, zato bi prvostopni organ moral pred izdajo izpodbijane odločbe zahtevati tudi predložitev dokazila o tem, kako je pristojni davčni organ odločil o tožnikovi prošnji. Tožnik je prvostopnemu organu že po izdaji izpodbijane odločbe skupaj s pritožbo predložil fotokopijo odločbe Davčnega urada Koper št. DT-4292-714/2009-13 z dne 30. 9. 2009, iz katere je razvidno, da se mu za čas od 30. 9. 2009 do 30. 9. 2011 odloži plačilo davčnega dolga v zvezi s prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Navedeno dejstvo je tožnik potrdil tudi na ustnem zaslišanju dne 15. 1. 2010, zato pri njem ne obstaja razlog za domnevo, da se ne oziroma da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Glede na navedeno zavrnilne odločbe ni mogoče utemeljiti z določbo 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, pač pa je razlog za zavrnitev 1. alinea 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, na podlagi katere se tujcu dovoljenje za prebivanje ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1, med katerimi je tudi pogoj zadostnih sredstev za preživljanje.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve pravil postopka in posledično nepravilne uporabe materialnega prava, ker meni, da je prvostopni organ zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje ter se skliceval na napačno pravno podlago, to je 5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1, za kar ni imel podlage v ugotovljenih dejstvih ter izvedenih dokazih in je zato navedel napačne razloge za zavrnitev tožnikove prošnje, s čimer je zagrešil bistveno kršitev določb postopka, drugostopni organ pa bi iz navedenih razlogov moral v pritožbenem postopku razveljaviti prvostopno odločbo in zadevo vrniti v novo odločanje. Glede zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tožnik navaja, da ne drži ugotovitev, da tožnik nima zadostnih sredstev za preživljanje, čeprav sicer res trenutno ne dela in ne ustvarja dobička, vendar iz razloga, ker je v bolniškem staležu, za kar so bila o tem predložena tudi potrdila, od meseca aprila pa tožnik dobiva tudi denarno nadomestilo za čas upravičene zadržanosti od dela zaradi poškodbe pri delu, čeprav je bilo izplačilo tega nadomestila sicer začasno zadržano, vendar mu ZZZS od tedaj navedeno nadomestilo izplačuje, kot je razvidno iz tožbi priloženih bančnih izpiskov v višini, ki tožniku zadošča za preživljanje. V primeru, če mu nadomestilo ne bi zadoščalo, pa bodo tožniku potrebna sredstva še vedno lahko poslali starši iz Makedonije. Tožnik izpostavlja, da zaključek organa druge stopnje v uvodoma navedeni odločbi z dne 19. 10. 2010, da naj tožnik ne bi bil upravičen do prejemanja denarnega nadomestila torej ni pravilen, saj tožnik denarno nadomestilo prejema, kar pomeni, da ima zadostna sredstva za preživljanje, drugačni zaključki upravnega organa pa so zmotni, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava, to je določila 3. odstavka 27. člena in 1. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1. Sodišču po navedenem predlaga, da izvede predlagane dokaze z zaslišanjem tožnika in vpogledom treh bančnih izpiskov ter izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek. Hkrati zahteva povrnitev stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno, ob dejstvu, da je tožnik do prejemanja denarnega nadomestila za čas upravičene zadržanosti od dela zaradi poškodbe pri delu upravičen od aprila 2010 dalje, to je po tem, ko je prvostopni organ že odločil o njegovi prošnji, zato po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev v obravnavani sporni zadevi, saj tožnik v času odločanja prvostopnega organa ni izpolnjeval pogoja zadostnih sredstev za preživljanje v Republiki Sloveniji. V zvezi s tožbenimi ugovori glede bistvenih kršitev pravil upravnega postopka tožena stranka izpostavlja, da med določili 237. člena ZUP ni določbe o napačno navedenih razlogih za zavrnitev strankine vloge. Poleg tega navaja, da je drugostopni organ navedel prave razloge za zavrnitev tožnikove prošnje v skladu s 3. odstavkom 248. člena ZUP.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je predmet spora odločitev o zavrnitvi prošnje tožnika za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki jo je prvostopni organ oprl na določilo 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 ob ugotovitvi, da tožnik v postopku ni dokazal, da ima poravnane davčne obveznosti niti ni dostavil potrdila o neto zavarovalni osnovi za zadnje tri mesece, zaradi česar je presodil, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka pa se je pri zavrnitvi tožnikove pritožbe oprla na določilo 1. alinee 1. odstavka 43. člena v zvezi s 3. in 4. odstavkom 27. člena na podlagi ugotovitve, da tožnik ni izkazal, da ima zadostna sredstva za preživljanje v Republiki Sloveniji. Svojo odločbo z dne 19. 10. 2010 je oprla na 3. odstavek 248. člena ZUP. Ta določa, da če organ druge stopnje spozna, da je izrek v odločbi prve stopnje zakonit, vendar obrazložen z napačnimi razlogi, navede v svoji odločbi pravilne razloge, pritožbo pa zavrne.

Sodišče se po vpogledu listin predloženega upravnega spisa organov prve in druge stopnje lahko strinja s tožnikom, da sta upravna organa prve in druge stopnje svojo odločitev v zvezi s tožnikovo prošnjo za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje v dejanskem pogledu oprla na nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, ker sta prezrla dokaz, ki ga je tožnik predložil na zaslišanju dne 19. 3. 2010 in sicer odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Območna enota Koper, št. 4770-15/2010-KP/9 z dne 18. 3. 2010 (iz katere izhaja, da se tožniku odloži plačilo dolga iz naslova prispevkov za obveznost zdravstveno zavarovanje za čas 12 mesecev, to je do 17. 3. 2011, ker pa zavezanec še vedno opravlja gospodarsko dejavnost, je navedeni organ njegovo vlogo obravnaval na podlagi Zakona o spremljanju državnih pomoči po pravilu „de minimis“, ker je tožnik dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za odlog plačila s tem, ko je predložil dokazila, da je zaradi poškodbe in tudi bolezni že dlje časa na bolniški) oziroma se do navedenega dokaza ni opredelila niti ni njegove vsebine povzela v svojo obrazložitev, prav tako pa se ni opredelila do štirih listin izdajatelja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije – OE Koper, Izpostava Izola, izdanih dne 29. 3. 2010 (ki so bili prvostopnemu organu predloženi dne 29. 3. 2010 in 30. 3. 2010, kot je razvidno iz dohodnih žigov Upravne enote Novo mesto, in se prav tako nahajajo v predloženem upravnem spisu), na kar v tožbi utemeljeno opozarja tožnik. Ker se tožena stranka v svoji odločbi z dne 19. 10. 2010 do navedenih listin ni opredelila, niti ni ocenila njihove dokazne vrednosti ob dejstvu, da gre za javne listine in zlasti ker se ni opredelila do podatkov, ki izhajajo iz navedene odločbe Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije – Območna enota Koper z dne 18. 3. 2010, ki jo je na ustnem zaslišanju dne 19. 3. 2010 v upravnem postopku predložil tožnik in navedel, da bo na podlagi te odločbe prejel denar – bolniško nadomestilo za čas bolniške odsotnosti z dela za obdobje od leta 2009 je utemeljen tožbeni ugovor nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in tudi tožbeni ugovor bistvenih kršitev pravil upravnega postopka, tožena stranka pa se je ob zavrnitvi tožnikove pritožbe zmotno postavila na stališče, da je v konkretnem primeru dejansko stanje bilo pravilno in popolno ugotovljeno že zgolj na podlagi oziroma v obsegu podatkov, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval prvostopni organ, ki pa je zavrnilno odločitev oprl na drugo pravno podlago (5. alineo 1. odstavka 43. člena ZTuj-1), ne pa na 1. alineo 1. odstavka 43. člena v zvezi s 3. odstavkom 27. člena ZTuj-1, na katero je svojo zavrnilno odločitev oprl ob sklicevanju na 3. odstavek 248. člena ZUP drugostopni organ oziroma sedaj tožena stranka.

Sodišče glede na navedeno meni, da je bila sicer tožniku na splošno dana možnost izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev v konkretnem primeru, s tem, ko je bil naknadno v dopolnjenem upravnem postopku dne 19. 3. 2010 ponovno ustno zaslišan pred organom prve stopnje, ki pa mu je tožnik izročil tudi navedene listine in odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije – Območne enote Koper z dne 18. 3. 2010. S tem pa mu je bila le navidezno dana možnost sodelovanja v ugotovitvenem postopku pred izdajo dokončne upravne odločbe. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da tako prvostopni organ, kot tudi tožena stranka kot upravni organ druge stopnje v upravnem postopku, v katerem je bila izdana oziroma potrjena izpodbijana odločba, nista upoštevala pravil postopka (3. točka 2. odstavka 237. člena ZUP), pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev pravil postopka), zaradi česar je posledično ostalo dejansko stanje nepravilno oziroma nepopolno ugotovljeno ter je bilo na tako pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo nepravilno uporabljeno. Sodišče je zato na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek upravnemu organu prve stopnje. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik v tožbi s tem, ko je predlagal izvedbo dokazov z zaslišanjem tožnika in vpogledom tožbi priloženih listin, ker je že na podlagi podatkov tožbe s tožbenimi prilogami, izpodbijanega upravnega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi (1. alinea 2. odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki 2: Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki v skladu s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07), ki določa, da če je zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR, povečani za 20 % DDV.