Jedro

Stranki, ki jo zastopa odvetnik, je treba sodbo vročiti preko pooblaščenca po pravilih o osebni vročitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča, opr. št. P 359/2009 z dne 3. 12. 2010, zavrglo kot prepozno.

Proti sklepu se pritožuje tožnica iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Podana je kršitev določb ZPP o vročanju pisanj. Sodišče prve stopnje je pooblaščencu tožnice sodbo vročilo z navadno vročitvijo, moralo pa bi mu jo vročiti osebno. Posledično je pritožbo tožnice nepravilno zavrglo kot prepozno, čeprav je pooblaščenec tožnice pritožbo vložil pred potekom 15 dnevnega pritožbenega roka. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Sodba, zoper katero je tožnica vložila pritožbo, je bila v skladu z določilom 1. odstavka 137. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07-UPB1 in nadaljnji; ZPP) vročena njenemu pooblaščencu - odvetniku. Odločitev, ali je vložena pritožba pravočasna, je odvisna od rešitve vprašanja, ali tudi za odvetnike veljajo pravila o osebnem vročanju pisanj, določenih v 142. členu ZPP, ali pa za vročanje teh pisanj odvetnikom veljajo pravila za navadno (neosebno vročitev), ki so določena v 141. členu ZPP in po katerih je bila opravljena vročitev v obravnavani zadevi. Ne glede na to, da je vročanje odvetniku na načelni ravni nesporno bolj primerljivo z vročanjem pravnim osebam, med katere sodijo tudi odvetniške družbe, in podjetnikom posameznikom (za oboje velja neosebno vročanje), kot pa z vročanjem fizičnim osebam (za katere velja osebno vročanje), se je v sodni praksi po uveljavitvi novele ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/2008) uveljavilo stališče, da se pisanja iz 142. člena ZPP vročajo osebno tudi odvetniku (1). Temu v prid govori tudi okoliščina, da veljavna ureditev ne daje podlage za to, da bi za odvetnika pri poštnem vročanju lahko uporabili določbe ZPP glede vročanja pravnim osebam in podjetnikom posameznikom.

Iz navedenega izhaja, da je utemeljen očitek tožnice, da ji vročitev sodbe ni bila opravljena pravilno. Sodba bi morala biti njenemu pooblaščencu vročena osebno ( tj. s pozivom, da jo osebno prevzame, in s poukom o posledicah, če tega ne stori), iz povratnice, pripete k sodbi, pa izhaja, da mu je bila vročena neosebno. To pomeni, da mu sodba ni bila vročena 26. 10. 2010, ko mu je bila puščena v predalčniku, temveč šele takrat, ko jo je dejansko prejel (6. odst. 139. čl. ZPP). Ker pa ni izkazano, kdaj se je to zgodilo (pritožba navaja, da je bilo to 2. 11. 2010), gre pritožbo, ki jo je 11. 11. 2010 priporočeno oddal na pošti, šteti kot pravočasno.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. čl. ZPP). Prvostopenjsko sodišče bo moralo v nadaljevanju opraviti postopek po 344. in 345. členu ZPP.

(1)

Prim.

sklep Vrhovnega sodišča II Ips 13/2010 z dne 20. 5. 2010 (9. tč. obrazložitve), sklep VSL I Cp 344/2009 z dne 6. 5. 2009 in sklep VSL IV Cp 850/2010 z dne 25.03.2010. Gl. tudi A. Galič v: Vročanje pravnim osebam, podjetnikom in odvetnikom, PP, št. 5 (2010), Priloga, in v: Ude (et alt.): Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, str. 125.