Jedro

Ugotovitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju še ne pomeni vzpostavitve solastnine na spornem stanovanju kot posamezni stvari iz tega premoženja, ampak gre zgolj za ugotovitev razmerja, v katerem sta pravdni stranki prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Na skupnem premoženju pravdnih strank – enosobnem stanovanju št. 28 (v izmeri 42,72 m2) v petem nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu P., ki stoji na parc. št. 1/97 k.o. X. – znaša delež tožeče stranke ½ (eno polovico), delež tožene stranke pa ½ (eno polovico).

2. V preostalem delu se tožbeni zahtevek (glede priznanja skupne lastnine ter deležev na njem in glede izstavitve zemljiškoknjižne listine) zavrne.

3. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.717,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se pritožbi zavrneta.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 246,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da znaša tožnikov delež na skupnem stanovanju pravdnih strank 3/10, toženkin pa 7/10, kar je toženka dolžna priznati in tožniku izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino, da se bo lahko vpisal kot solastnik 3/10 stanovanja. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo in odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Obe pravdni stranki sta se pravočasno pritožili. Sklicujeta se na vse zakonske pritožbene razloge. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in predlaga njeno spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Toženka prvenstveno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in dodelitev zadeve drugemu sodniku, podrejeno pa takšno spremembo sodbe, da tožnik nima deleža na skupnem premoženju.

3. Tožnik vztraja, da je bil njegov prispevek v skupnosti in pri nakupu stanovanja vsaj enakovreden toženkinemu. Tožnik je veliko delal in služil tudi izven delovnega časa. Ogromno je prispeval k adaptaciji stanovanja s svojim delom, najemal je tudi kredite. Res je imel nižjo plačo kot toženka, vendar je ves svoj zaslužek dajal toženki, ki je za svoje potrebe porabila bistveno več kot tožnik. Tožnikova mati od tožnika ni zahtevala vračila posojila, tožnik pa se ji je za posojeni denar oddolžil z delom. Napačno je sklepanje, da fizični delavec ne more objektivno veliko zaslužiti. Sodišče je primerjalo zgolj dohodke pravdnih strank, vendar je tožnik v skupnost prispeval tudi svoje prihranke. Toženki je izkazoval naklonjenost tudi s svojo skromnostjo, tako da je za razliko od toženke vse podredil skupnemu življenju. Sodišče prve stopnje vsega tega ni upoštevalo, ampak je pri svoji odločitvi uporabilo zgolj čisto matematično operacijo. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Večino stroškov je zakrivila toženka, medtem ko je tožnik uspel s pretežnim delom svojega zahtevka, z izjemo tistega, ki se je nanašal na premičnine.

4. Toženka poudarja, da je zagotovila vsa sredstva za nakup stanovanja in za njegovo kasnejšo adaptacijo. Tožnik ni prispeval ničesar. Pravdni stranki nista imeli skupne blagajne, tožnik ji ni dajal svojega denarja, nasprotno, celo toženka je morala plačevati njegove stroške. Izpoved tožnika je polna neresnic in laži. Tudi izpovedi prič I. S. in tožnikove matere so prilagojene tožnikovim interesom v tej pravdi. Tožnikovi dohodki niso zadoščali niti za njegovo lastno preživetje. K skupnim stroškom ni prispeval, še manj k nakupu stanovanja. Celo tožnik sam ni znal ovrednotiti, koliko naj bi znašal njegov prispevek k adaptaciji stanovanja. Sodišče se ni vprašalo, zakaj si je moral tožnik vsepovsod sposojati, celo od matere. Zaključki sodišča prve stopnje so povsem neživljenjski in neargumentirani. Toženka je dokazala svoj 100 % soprispevek pri nakupu stanovanja, kupnino zanj je plačala z najetim kreditom in prihranki, sama pa je nabavila tudi material za adaptacijo stanovanja, kar dokazujejo predloženi računi. Matematična analiza prispevkov pravdnih strank ni pravilna, ker je sodišče uporabilo napačne parametre, tako da izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Toženka graja tudi odločitev o stroških postopka. Glede na doseženi uspeh v pravdi bi ji moralo sodišče v takem obsegu prisoditi tudi pravdne stroške.

5. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta delno utemeljeni.

7. O tem, da sporno stanovanje na P. predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, je bilo v tej pravdi že pravnomočno odločeno. V prejšnjem sojenju je bilo namreč ugotovljeno, da sta pravdni stranki ob nakupu navedenega stanovanja živeli v zunajzakonski skupnosti. Bistvena prvina takšne skupnosti je tudi ekonomska povezanost partnerjev, ki se kaže v njunih prizadevanjih za skupne gmotne cilje. Partnerja lahko v ta namen prispevata na različne načine, s svojim zaslužkom, osebnim delom ali posebnim premoženjem. Zunajzakonske skupnosti torej ni brez ekonomske skupnosti med partnerjema. Toženka zato ne more uspeti s pritožbeno trditvijo, da tožnik ni ničesar prispeval k pridobivanju premoženja v času njunega skupnega premoženja. Sicer pa velikost prispevka posameznega partnerja ni bistvena za nastanek skupnega premoženja, ampak se po drugem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1) (ZZZDR) upošteva le pri njegovi delitvi. Premoženje, ki ga partnerja pridobita z delom v času trajanja zunajzakonske skupnosti namreč po sili zakona postane njuna skupna last (drugi odstavek 51. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Toženka potemtakem tožniku neupravičeno odreka pravico do njegovega deleža na skupnem premoženju.

8. Pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enaka, zakonca oziroma partnerja pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v drugačnem razmerju (prvi odstavek 59. člena v zvezi z 12. členom ZZZDR). Tožnik je s tožbo uveljavljal zgolj polovični delež na skupnem premoženju pravdnih strank, zato bi morala toženka izpodbiti prej navedeno zakonsko domnevo. Toženka po presoji pritožbenega sodišča tega bremena v pravdi ni zmogla. Tudi potem, ko je bila njena revizija zavrnjena, je v ponovljenem postopku še vedno vztrajala, da sporno stanovanje predstavlja njeno izključno lastnino. Čeprav je obenem tožniku na skupnem premoženju oporekala kakršenkoli delež, ki bi presegal neznatnega, pa ni opredeljeno (z odstotkom ali v ulomku) zatrjevala svojega višjega deleža na tem premoženju. Ker gre za ugovor samostojne nasprotne pravice, bi ga toženka morala oblikovati tako določno, da bi bile s tem jasno postavljene meje obravnavanja v pravdi (2). Toženka je sicer navedla okoliščine in ponudila dokaze, ki bi lahko kazali na to, da je tožnikov delež na skupnem premoženju pravdnih strank nižji od zatrjevanega polovičnega, vendar samo takšne navedbe in dokazi brez ustrezno oblikovanega ugovora ne zadoščajo. Sodišče prve stopnje torej toženki ne glede na izid dokaznega postopka ne bi smelo prisoditi na skupnem premoženju višjega deleža kot tožniku.

9. Materialnopravno zmotna je tudi odločitev, da mora toženka tožniku priznati njegov delež na stanovanju in mu izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njegove lastnine. Ugotovitev deležev pravdnih strank na skupnem premoženju še ne pomeni vzpostavitve solastnine na spornem stanovanju kot posamezni stvari iz tega premoženja. Gre namreč zgolj za ugotovitev razmerja, v katerem sta pravdni stranki prispevali k ustvarjanju skupnega premoženja. Sodba bo tako lahko le podlaga za vpis njune skupne lastnine v zemljiško knjigo. Za zahtevano priznanje tožnikovega deleža ni nobene pravne podlage, sicer pa bo sodba učinkovala s svojo pravnomočnostjo, tudi če se toženka z odločitvijo sodišča ne bo strinjala.

10. Sodišče druge stopnje je po navedenem izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo na podlagi 5. alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (ZPP). V postopku na prvi stopnji namreč ni bilo niti zatrjevanih niti uradoma upoštevnih procesnih kršitev, ki bi terjale drugačno odločitev o pritožbah. Izpodbijano sodbo je bilo mogoče preizkusiti kljub njenim delno napačnim materialno pravnim razlogom. Sicer pa se obe pritožbi ukvarjata predvsem z vprašanji, ki za odločitev o pritožbi niso bistvena. Na pritožbene trditve zato ni treba podrobneje odgovarjati.

11. Posledica delne spremembe izpodbijane sodbe je tudi ponovna odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnik je glede na končni izid pravde uspel z glavnino svojega zahtevka. Zavrnjen je bil le njegov zahtevek glede premičnega skupnega premoženja, priznanja deleža in izstavitve zemljiškoknjižne listine. Dokazni postopek je bil posvečen predvsem ugotavljanju zunajzakonske skupnosti pravdnih strank kot predhodnemu vprašanju ter presoji, ali sporno stanovanje sodi v njuno skupno premoženje. Prav v zvezi s tem je nastala tudi večina pravdnih stroškov. Glede na vse okoliščine primera znaša tožnikov uspeh v pravdi ¾, toženkin pa ¼. Pravdni stranki morata zato druga drugi povrniti sorazmeren del njunih potrebnih pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP). Tožnikovi stroški, ki so nastali do izdaje izpodbijane sodbe (z izjemo stroškov revizijskega postopka, o katerih je že bilo odločeno), znašajo 2.819,48 EUR, toženkini pa 1.586,95 EUR. Tožnik bi bil torej glede na svoj uspeh v pravdi upravičen do povračila 2.114,61 EUR, toženka pa do 396,74 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 1.717,87 EUR, ki jih toženka dolguje tožniku na račun stroškov prvostopenjskega postopka.

12. Na enak način je sodišče izračunalo tudi pritožbene stroške pravdnih strank, ki obsegajo izdatek za sestavo pritožbe, materialne stroške in 20 % DDV, pri tožniku pa še priglašeni strošek za sestavo poročila stranki. Tožnikovi celotni pritožbeni stroški tako znašajo 580,16 EUR, toženkini pa 755,19 EUR. Tožnik pa ni upravičen do povračila svojih stroškov za odgovor na toženkino pritožbo. V odgovoru je le ponovil svoja že poprej izražena stališča, zato z njim ni bistveno pripomogel k odločitvi o pritožbi. Glede na doseženi uspeh bi moral tožnik povrniti toženki ¼ njenih pritožbenih stroškov oziroma 188,80 EUR, toženka pa tožniku ¾ njegovih pritožbenih stroškov oziroma 435,12 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 246,32 EUR, ki jih toženka dolguje tožniku.

13. Sodišče je vse stroške postopka odmerilo ob upoštevanju odvetniške in taksne tarife. Njihova podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnikov v spisu (list. št. 46 in 47 ter 124 in 130, priloge A9, A12 in B19). Če bo toženka zamujala s plačilom, bo morala tožniku plačati še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženki do plačila.

(1) Ur. l. RS, št. 69/2004 – UPB-1. (2) Enako sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 603/2007 z dne 23. 6. 2010. (3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB-3 in 45/2008.