Jedro

Sodišče prve stopnje je tožničin (skupni) uspeh v postopku na prvi stopnji upravičeno ugotavljajo kot aritmetično sredino uspeha glede zahtevanega enkratnega zneska odškodnine in glede zahtevka na plačilo rente (s katerim je tožnica v celoti propadla).

Sodišče prve stopnje bi moralo pri ugotavljanju tožničinega uspeha glede zahtevka na plačilo (enkratnega) zneska odškodnine upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se znesek 3.479,69 EUR nadomesti z zneskom 3.911,17 EUR; v preostalem pa se pritožba zavrne.

II. Tožnica sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da v roku 15-ih dni tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 3.479,69 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od šestnajstega dne dalje do plačila.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da ji prizna višji znesek pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter povračilom stroškov pritožbenega postopka. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je njen postopkovni uspeh le 34 %. Sodišče je namreč glede uspeha v postopku upoštevalo le višino, ni pa stroškov obravnavalo ločeno po temelju in višini. Poudarja, da je vtoževala nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Skupen zahtevek je bil 63.138,89 EUR, uspela pa je s skupnim zneskom 27.938,59 EUR in ne 26.696,89 EUR, kot je v obrazložitvi navedlo sodišče. Po višini njen uspeh znaša 44%. Temelj tožbenega zahtevka je bil glede na toženkin ugovor sporen, zaradi česar je sodišče vezano na vprašanje temelja tožbenega zahtevka izvajalo številne dokaze, in sicer je pribavilo dokazne listine, zaslišalo tožnico ter angažiralo izvedenca, ki je napravil mnenje in njegovo dopolnitev. Z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka povezane stroške, ki so bili znatni, je krila le tožnica, zaradi česar bi bilo pravično in pravilno, da bi sodišče, ko je odločalo o uspehu stranke v postopku, upoštevalo posebej temelj in posebej višino, saj so za to podani ustrezni pogoji. Sodišče se sklicuje na eno sodno prakso, a so številne druge sodne odločbe, ki so glede tega vprašanja odločile drugače (pritožba izpostavlja VSL sklep II Cp 2606/2010, VSC sodbo Cp 155/2019 in VSL sklep II Cp 1770/2014), ter sodna praksa na tem področju ni enotna. Upoštevati naj bi bilo potrebno okoliščine vsakega primera posebej.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je1 tožničin (skupni) uspeh v postopku na prvi stopnji upravičeno ugotavljajo kot aritmetično sredino uspeha glede zahtevanega enkratnega zneska odškodnine2 in uspeha glede zahtevka na plačilo rente (s katerim je tožnica v celoti propadla). Pritožba zmotno zatrjuje, da bi bilo potrebno ob upoštevanju 40. člena ZPP3 pri rentnem zahtevku ugotoviti 5-letni seštevek in le-tega prišteti vrednosti zahtevka na plačilo enkratnega zneska (in šele nato ugotavljati uspeh). Ob tem, da omenjeni člen ZPP ne ureja področja povrnitve pravdnih stroškov (in s tem povezane presoje postopkovnega uspeha strank), ampak je povezan z ugotavljanjem (stvarne) pristojnosti sodišč, njuno ločeno obravnavo (z vidika postopkovnega uspeha) narekuje že dejstvo, da gre za dva različna4 (odškodninska) zahtevka.

6. Upravičeno pa pritožba poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju tožničinega uspeha glede zahtevka na plačilo (enkratnega) zneska odškodnine upoštevati tako uspeh po temelju kot uspeh po višini. Omenjeno sodišče je namreč v tem oziru upoštevalo zgolj uspeh po višini, kar je5 utemeljilo z okoliščino, da naj bi bili v predmetni zadevi postopkovni stroški relativno enakomerno povezani s presojo zahtevka po temelju in po višini.6 Vendar pa ta okoliščina (ki sicer drži) ni v nobenem nasprotju z metodo, ki jo sodna praksa7 uporablja v primerih, ko so relevantni (znatni) postopkovni stroški (kot je bilo to v konkretnem primeru, ko sta bila tako glede temelja kot višine zahtevka angažirana izvedenca8) nastali v obeh pogledih. Posledično je potrebno tožničin uspeh glede zahtevka na plačilo (enkratnega zneska) odškodnine ugotavljati kot aritmetično sredino uspeha po višini, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (67,74 %), in uspeha po temelju (85%9), kar znaša 76,37%, njen skupni uspeh v postopku (ob upoštevanju tudi neuspeha z rentnim zahtevkom) pa (zaokroženo) 38,18 %10 (in toženkin 61,82%). Upoštevaje skupen obseg (višino) stroškov, ki ju je strankama priznalo (česar pritožba ne izpodbija) sodišče prve stopnje (in sicer tožnici 10.292,62 EUR, toženki pa 30,00 EUR),11 je dolžna toženka tožnici povrniti njene stroške v višini 3.929,72 EUR, tožnica pa toženki stroške v višini 18,55 EUR. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih terjatev je dolžna toženka tožnici povrniti znesek 3.911,17 EUR.

7. V skladu s predhodno navedenim je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti tako, da se znesek 3.479,69 EUR nadomesti z zneskom 3.911,17 EUR (3. točka 365. člena ZPP). Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

8. Z ozirom na to, da je tožnica s pritožbo zoper stroškovno odločitev uspela v manjšem delu,12 sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Sklicujoč se na presojo uspeha strank, ki jo je Vrhovno sodišče RS opravilo v odločbi II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018. 2 V zvezi s katerim sodišče prve stopnje (glej 4. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa) ugotavlja, da je tožnica uspela z zneskom 28.699,89 EUR (in ne zgolj 26.696,89 EUR, kot to navaja pritožba). 3 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 4 In sicer po obliki, ki jo narekuje sama vrsta škode, katero (en oziroma drug zahtevek) »pokrivata«. 5 Ob sklicevanju na (predhodno omenjeno) odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 61/2018 z dne 18. 4. 2018. 6 In da zato ni razloga za ločeno obravnavanje uspeha po obeh omenjenih kriterijih. 7 Glej npr. sklepa tega sodišča II Cp 2606/2010 z dne 10. 11. 2010 in II Cp 1770/2014 z dne 16. 7. 2014 ter VSC sodbo Cp 155/2019 z dne 5. 9. 2019, na katere se sklicuje pritožba, kot tudi odločbe tega sodišča II Cp 2980/2009 z dne 12. 5. 2010, II Cp 3351/2011 z dne 28. 3. 2012, I Cp 1527/2016 z dne 28. 9. 2016, II Cp 1844/2016 z dne 26. 10. 2016 in I Cp 1292/2016 z dne 7. 9. 2016. 8 Pri čemer je stroške za izvedbo teh dokazov založila tožnica. 9 Glej sodbo Okrožnega sodišča v Krškem I P 29/2016 z dne 26. 11. 2019 v zvezi s sodbo tega sodišča II Cp 1272/2020 z dne 18. 11. 2020. 10 (76,37% + 0%)/2 11 Glej 16. in 17. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa. 12 Uveljavljala je ugotovitev najmanj 64,5 % končnega uspeha oziroma za 30,5% višjega od tistega, ki ji ga je priznalo sodišče prve stopnje, pri čemer je uspela zgolj s (z dodatnimi) 4,18%.