Jedro

Ni naloga ne sodišč prve in druge stopnje pa tudi ne revizijskega sodišča razčiščevati okoliščine kazenske oprostilne sodbe. Ob takšni sodbi se v pravdi samostojno ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 12. člena ZPP/77).

Izrek

Revizija proti sodbi se zavrne.

Revizija proti sklepu se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek za povračilo gmotne in negmotne škode, ker ni dokazal, da bi ga prvi in drugi toženec neupravičeno preiskala, vsi trije pa obdolžili, da je kradel, in to raznašali naokrog. S posebnim sklepom je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Pritožbi tožeče stranke proti tema odločbama je sodišče druge stopnje zavrnilo. Kar zadeva sodbo, je bilo enakega mnenja kot prvo sodišče, da ni izkazano protipravno dejanje tožencev kot element civilnega delikta.

Tožeča stranka je vložila revizijo proti tej odločbi iz razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77). Predlaga, naj se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da bo pritožbi in tožbenemu zahtevku ugodeno, enako pa predlaga tudi v zvezi s sklepom. Še vedno trdi, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče je upoštevalo le to, da so bili toženci oproščeni v kazenskem postopku. V revizijskem postopku bi morali razčistiti okoliščine kazenske oprostilne sodbe, saj je ta poklonila vero obdolžencem, ki drugače kot tožnik, niso bili dolžni govoriti resnice. Pritožbeno sodišče napačno zaključuje, da ni podana vzročna zveza. Ne pojasnjuje nagibov tožencev za njihovo ravnanje. Med njimi se je dalj časa izpostavljalo nacionalno vprašanje. Sklicuje se na dosedanje navedbe in na vlogo tožnika samega, ki je priložena reviziji. Ne strinja se z zavrnitvijo pritožbe zoper sklep o neoprostitvi plačila sodnih taks.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija proti sodbi ni utemeljena, proti sklepu pa je nedovoljena.

V čem ne bi bilo mogoče preizkusiti prvostopne sodbe, revizija ne pove. Revizijskemu sodišču zakon ne nalaga, da bi samo odkrivalo, ali gre za takšno pomanjkljivost sodbe (razlog iz 386. člena ZPP/77). Zgrešena je graja, češ da je pritožbeno sodišče upoštevalo le dejstvo, da so bili toženci oproščeni v kazenskem postopku.

Nasprotno, sprejelo je dejanske ugotovitve, do katerih je prišlo sodišče prve stopnje v dokaznem postopku, ki ga je izvedlo v tej pravdi. V izpodbijani sodbi ni besede o tem, da bi odločitev temeljila le na oprostilni kazenski sodbi. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z opravljeno analitično razčlenitvijo tožnikovega videnja dogodka. Iz drugega odstavka na deveti strani sodbe sodišča prve stopnje je razvidno, da je sodišče zgradilo svoje prepričanje, da toženci niso storili očitanih jim dejanj, na dokazih, ki jih je samo izvedlo, ne pa na oprostilni sodbi.

Revident očitno ni dovolj skrbno prebral sodb nižjih sodišč, ki se ne ukvarjata z vprašanjem, ali so bila tožencem očitana dejanja protipravna ali ne, marveč ugotavljata, da sploh niso bila storjena. Protipravnost omenjata le v zvezi z elementi civilnega delikta, med katerimi je tudi protipravno ravnanje. Pravkar povedano velja za nadaljnjo revizijsko trditev, češ da pritožbeno sodišče zmotno sklepa, da ni podana vzročna zveza. V izpodbijani odločbi, naj bo ponovljeno, so le "načelno" našteti vsi elementi civilnega delikta in zato je med njimi omenjena vzročna zveza. Nikakor pa ne v tem smislu, da ta ni podana. Le te niti ni bilo potrebno ugotavljati, ko vendar sploh ni bil dokazan prvi element civilnega delikta - protipravno ravnanje.

Ko je prvo sodišče v svojih razlogih omenilo tudi tožnikove subjektivne lastnosti oziroma njegovo psihično stanje, je to storilo očitno za utemeljitev svojih dognanj o tem, da ravnanje tožencev ni dokazano, oziroma je s tem navedlo dodaten razlog, zakaj tožniku ni v vsem verjelo.

Ni naloga ne sodišč prve in druge stopnje pa tudi ne revizijskega sodišča razčiščevati okoliščine kazenske oprostilne sodbe. Ob takšni sodbi se v pravdi samostojno ugotavlja dejansko stanje, ki je podlaga odškodninske odgovornosti (tretji odstavek 12. člena ZPP/77). Tako sta nižji sodišči, kot rečeno, tudi ravnali.

Potemtakem zatrjevanih pa pravno neopredeljenih procesnih kršitev ni. Kolikor meri revizija na to, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, velja povedati, da v revizijskem postopku ni dovoljeno uveljavljati razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP/77). Povedano velja še posebej za prilogo k reviziji, ki se domala izključno ukvarja z dejanskimi vprašanji. Ni mogoče upoštevati revizijskega sklicevanja na poprejšnje vloge tožeče stranke, saj sme revizijsko sodišče preizkusiti sodbo le v mejah razlogov, ki jih navaja revizija (386. člen ZPP/77), ne pa tudi tistih, na katere se samo sklicuje.

Ne gre niti za drugi uveljavljani razlog - zmotne uporabe materialnega prava. Čim je sodišče ugotovilo, da niso podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek (154. člen Zakona o obligacijskih razmerjih).

Uveljavljana revizijska razloga potemtakem nista podana, in ker ne gre niti za procesno kršitev, na katero pazi po uradni dolžnosti, je moralo sodišče neutemeljeno revizijo proti sodbi zavrniti (393. člen ZPP/77).

Revizija zoper sklep sodišča druge stopnje je sicer dovoljena, vendar le zoper takšen sklep, s katerim se postopek pravnomočno konča (prvi odstavek 400. člena ZPP/77). Sklep o odločitvi, da se kdo (ne) oprosti plačila sodnih taks, pa seveda nikakor ne spada med sklepe, s katerimi se pravdni postopek konča. Zato je moralo sodišče revizijo v tem delu zavreči (drugi odstavek 389. člena in 392. člen v zvezi s četrtim odstavkom 400. člena ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrnitvi in zavrženju revizije (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77).