21. 12. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A. iz Ž. na seji senata dne 6. decembra 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 432/2005 z dne 14. 4. 2005 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. U 2259/2004 z dne 26. 1. 2005 se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Pritožnica je na Upravno sodišče vložila tožbo zoper Okrajno sodišče v Ljubljani, zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končani pravdni zadevi št. VII P 820/96. Upravno sodišče je tožbo zavrglo. V obrazložitvi je navedlo, da je po ustaljeni upravnosodni praksi (pri tem se je sklicevalo tudi na enako stališče Ustavnega sodišča) uresničevanje sodnega varstva pravice do sojenja v razumnem roku postavljeno pod pogoj, in sicer naj bi stranka tožbo za ugotovitev obstoja kršitve te pravice lahko uveljavljala le, "če postopek še teče, ko pa je postopek pred sodiščem končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več možno preprečevati". Navedlo je še, da ima stranka v primeru, če je postopek že končan, samo možnost pred pristojnim sodiščem uveljavljati odškodnino po 26. členu Ustave. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da prizadeta oseba v upravnem sporu nima več pravnega interesa za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če je postopek, v katerem naj bi bila ta pravice kršena, že končan. Upravno sodišče pa naj ob zavrženi tožbi ne bi bilo pristojno ugotavljati zgolj dejanske podlage za odškodninski zahtevek. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo odločitev Upravnega sodišča.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi uveljavlja kršitev 22., 23., 25. in 26. člena Ustave. Navaja, da ji je sodišče s stališčem, po katerem v upravnem sporu nima več pravnega interesa za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, če je postopek, v katerem naj bi bila ta pravica kršena, že končan, odklonilo pravico do pravnega varstva. Pritožnica nasprotuje stališču, da sodišče ob zavrženi tožbi ni dolžno presojati dejanske podlage za odškodninski zahtevek. Sodišču očita, da ni odgovorilo na pritožbene navedbe, s katerimi je opozorila, da sodišče lahko prisodi odškodnino po 26. členu Ustave le ob rešitvi vprašanja protipravnosti kot predhodnega vprašanja, z zakonom pa naj sodišče, pristojno za ugotavljanje protipravnosti "nepotrebnega odlašanja" v konkretnem sojenju, ne bi bilo določeno. Po mnenju pritožnice namreč v postopku po 26. členu Ustave ne bi mogla uspeti, ker ne bi mogla uveljaviti odškodninskega elementa te specifične pravice. Zato bi moralo na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave o odškodnini iz tega naslova odločati sodišče v upravnem sporu. Pritožnica v ustavni pritožbi poudarja, da je v zvezi z obravnavano zadevo pri Ustavnem sodišču, še pred izpodbijano odločitvijo Vrhovnega sodišča, vložila tudi pobudo za oceno ustavnosti 34. člena in prvega odstavka 62. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in nasl. – v nadaljevanju ZUS), ki naj bi bila v neskladju z 23. in s 157. členom Ustave, ker ne zagotavljata sodnega varstva za primere, ko je postopek, v katerem je prišlo do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, že končan.

B.

3.Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Eden od pogojev za vložitev ustavne pritožbe je izkazan pravni interes. Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora namreč vsakdo, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov, izkazati pravni interes: kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Njegov pravni položaj bi se moral torej na podlagi odločitve Ustavnega sodišča izboljšati. Na obstoj pravnega interesa mora Ustavno sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka.

4.Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper odločitev sodišč v upravnem sporu, ki so zavrgla njeno tožbo zaradi kršitve ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v že končani pravdni zadevi. Upravno in Vrhovno sodišče sta v izpodbijanih sklepih odločili v skladu s takratnim stališčem Ustavnega sodišča, po katerem v takšnih primerih, kot je pritožničin, varstva te pravice ni mogoče zahtevati niti v upravnem sporu (kot subsidiarnem sodnem varstvu po drugem odstavku 157. člena Ustave) niti (če gre za kršitev pred Vrhovnim sodiščem) neposredno z ustavno pritožbo. To stališče je Ustavno sodišče sprejelo v odločbi št. Up-73/97 z dne 7. 12. 2000 (Uradni list RS, št. 1/01 in OdlUS IX, 309). Oprlo ga je na ugotovitev, da je smisel sodnega varstva zoper še trajajočo kršitev te pravice v tem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje odločanja sodišča. Ko pa je postopek pred sodiščem končan, kršenja te pravice ne more več biti in ga zato tudi ni več mogoče preprečevati. Dejanje, s katerim naj bi bila kršena obravnavana pravica, je namreč že prenehalo. Po stališču Ustavnega sodišča, sprejetem v navedeni odločbi, lahko povračilo morebitne škode, ki bi mu bila s tako kršitvijo storjena, prizadeti v postopku pred pristojnim sodiščem zahteva na podlagi 26. člena Ustave z odškodninsko tožbo proti državi; ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, lahko ob pogojih ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo.

5.Med postopkom preizkusa ustavne pritožbe je Ustavno sodišče na pobudo pritožnice v zadevi št. U-I-65/05 presojalo, ali imajo prizadete osebe zagotovljeno učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave v primeru, ko je postopek, v katerem naj bi do kršitve te pravice prišlo, že končan. V odločbi št. U-I-65/05 z dne z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05) je ugotovilo, da ZUS, ki glede na drugi odstavek 157. člena Ustave sicer ureja sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ne vsebuje posebnih, naravi obravnavane pravice prilagojenih določb, ki bi omogočale uveljavljanje pravičnega zadoščenja v primeru, ko je kršitev pravice do sojenja v razumnem roku prenehala. Ustavno sodišče je zato odločilo, da je ZUS v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena Ustave v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Ker gre za primer, ko zakonodajalec določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ni uredil, razveljavitev izpodbijane ureditve ni bila mogoča. Zato je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo in zakonodajalcu naložilo, naj v roku enega leta od izdaje odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije celovito uredi varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v ZUS ali pa v posebnem zakonu.

6.V navedeni odločbi je Ustavno sodišče posebej pojasnilo, da določitev načina izvršitve odločbe po drugem odstavku 40. člena ZUstS ni bila mogoča, ker odprava ugotovljene neskladnosti z Ustavo zahteva kompleksnejše zakonodajno urejanje. Pojasnilo je, da to pomeni, da imajo posamezniki kljub ugotovljeni neskladnosti z Ustavo do njene odprave, v primeru morebitne kršitve obravnavane pravice v že končanem postopku, na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. Prav tak je položaj pritožnice. V obravnavanem primeru ima pritožnica, kljub ugotovljeni neskladnosti ZUS z Ustavo, do njene odprave na voljo le možnost zahtevati povračilo škode po 26. členu Ustave. To pa hkrati pomeni, da tudi morebitna ugoditev ustavni pritožbi zanjo ne bi pomenila nobene pravne koristi. Ker se pravni položaj pritožnice kljub morebitnemu uspehu v postopku z ustavno pritožbo ne bi izboljšal, pritožnica ne izkazuje pravnega interesa za ustavno pritožbo. Ustavno sodišče je zato ustavno pritožbo zavrglo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan