Jedro

Pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve pojasnjuje, da glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku (vključno s postopkom s pritožbo) ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so morebiti nejasni ali v medsebojnem nasprotju, temveč je dolžnost sodišča do opredelitve treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker ta obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi ni bistvena ali ni smiselna, se pritožbenemu sodišču ni treba obširno ukvarjati s pritožbenimi trditvami in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh tožencema povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 559,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da v premoženje zapustnika pok. R. L. ne sodi 32,7 % premoženja (nepremičnin, premičnin in denarnih sredstev), višji tožnikov zahtevek pa zavrnilo. Tožbo z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižne listine je zavrglo, tožencema pa še naložilo, da tožniku povrneta pravdne stroške v znesku 1.501,14 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude.

2. Zoper sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi meni, da je sodišče prve stopnje določilo prenizko vrednost njegovega prispevka k povečanju oziroma ohranitvi premoženja zapustnika, saj je izvedenec R. G. v cenilnem poročilu z dne 31. 8. 2012 ocenil prispevek tožnika v deležu 47,71 % in je nerazumljivo, da je izvedenec na podlagi istih podatkov mnenje spremenil in ocenil vrednost tožnika na 33,10 % v dopolnitvi mnenja 9. 1. 2014. Tožnik ima tudi sicer pripombe na nestrokovno delo tega izvedenca, ki je ocenil vrednost starega stanovanjskega dela objekta, ki je potreben rušenja, na znesek 1.362.143,41 SIT, čeprav mu stroka narekuje, da bo z rušenjem takega objekta nastal še strošek in je objekt brez vrednosti. Zmotno je sodišče tudi ocenilo, da so bili stroji za obdelavo kmetije last očeta, konkretno traktor in ostali traktorski priključki ter mu zato v skladu z izvedeniškim mnenjem ni priznalo iz naslova strojnih ur ničesar, kar je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je tožnik predložil račune za nakup traktorja in priključkov, pa tudi priče so potrdile, da je vse to financiral tožnik. Sodišče je napačno odločilo tudi, ko je tožniku odračunalo znesek pomoči, ki naj bi ga starša nudila tožniku. Ta pomoč ni niti izkazana niti pravno priznana in se tožniku ne bi smela odračunati od njegovih vlaganj. Tudi delež tožnika k izgradnji nove hiše je prenizek, saj bi morala biti celotna novogradnja priznana tožniku. Izpostavlja izpovedbe prič glede nabave potrebnega gradbenega materiala, opravljenih prevozov in opravljenega dela ne le pri gradnji temveč kot nadomestilo pričam za pri gradnji opravljeno delo. Opozarja, da je izvedenka že v prejšnjem postopku ocenila, da je potrebno za obdelavo posestva letno okoli 2.470 ur, od česar odpade na strojne ure ¼, to je 617,50 ur. Taka količina opravljenih ur pa ni zanemarljiva. Mnenje sodišča, da je bil oče tisti, ki je bil vedno doma, je resnično, vendar je oče opravljal le lažja dela, vsa težja dela pa je opravil tožnik in njegova družina. Oče je bil starejši in betežen, sploh pa ni znal upravljati s traktorji in drugimi kmetijskimi stroji; doma je bil le za varuha živine in posestva. Ocena gradbenega izvedenca o vlaganjih tožnika je tako bistveno prenizka. Tožnik tudi ni bil deležen vzajemne pomoči v taki meri, saj so mu otroke čuvale gospodinjske pomočnice (to tekom postopka ni bilo sporno), mleko pa je kupoval pri sosedih. Ta dejstva sta toženca priznala na obravnavi 1. 4. 2008. Tožnik je šele 17. 2. 1984 dobil status kmeta glede na obseg obdelave zemljišč in je takrat imel eno kobilo, dva prašiča, devet zajcev in petnajst kokoši. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je žena tožnika kar 15 let molzla krave po dve uri dnevno in skrbela za ostarele in bolne starše tožnika kar 12 let, na kmetiji pa so pomagali tudi njuni otroci. Sodišče bi moralo oceniti tudi prispevek tožnika k nakupu parc. št. 775/5 in 1138/2 k. o. X. Oceniti pa bi bilo potrebno tudi nasip ob zgradbah na dvorišču ter poseg lesa, ki ga je izvršil brat R. ter izdelava spomenika za starše. Pa tudi, da je brat R. od očeta dobival teleta, gnoj in kar po polovico mesa od zaklane govedi, kar bi morala tudi vse oceniti izvedenka. Sodišče tudi ni ocenilo izvedeniškega mnenja izvedenca Š. F. Sicer pa tožnik poudarja, da s strani tožencev predlagane priče niso govorile resnice. Opozarja tudi, da je priča J. K. v spornem razmerju s tožnikom, glede priče S. B. pa opozarja, da je ta priča govorila, naj tožnik da 10.000,00 DEM, pa da ga bo rešil. Ta priča je bil tudi žaljiv do tožnika, saj je živino vzgojil tožnik, kupnino pa vzel toženec in jo zadrževal 11 let. Neresnična je tudi izpovedba prič M. T., F. Š., S. Z. in M. Š. Nekritično je sodišče tudi verjelo tožencu, ki je tekom zapuščinskega in nepravdnega postopka vztrajno zavajal sodišče (tako v zapuščinskem postopku ni priglasil denarja od prodaje živine; to je storil šele na izrecno zahtevo tožnika). Sodišče je tako napačno ocenilo izjave zaslišanih prič in si s tem ustvarilo napačno sliko o tem, da je šlo za vzajemno pomoč med starši in tožnikom.

3. Na pritožbo sta odgovorila toženca. Menita, da je pritožba neutemeljena, zato predlagata zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe, pritožbeno sodišče pa naj tožniku v plačilo naloži, da tožencema povrne stroške pritožbenega postopka. Menita, da iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati pritožbenih razlogov. Pritožba je zato nesklepčna in jo je kot tako potrebno zavreči. Tožnik je v teku postopka imel vse možnosti ugovarjanja in postavljanja vprašanj sodnim izvedencem, na tožnikove pripombe pa so izvedenci odgovarjali tako v pisni obliki kot tudi neposredno na obravnavah, pravdnima strankama pa so svoja stališča obrazložiti tudi ob priložnosti ogledov zadevnih nepremičnin na kraju samem. Verjetno se izvedenci odgovorili na vse tožnikove zahteve in predloge, svoje izračune popravljali, očitno pa ni strokovnjaka, ki bi bil sposoben slediti in ustreči tožnikovim pričakovanjem. Pritožbene navedbe so zato neobrazložene, podkrepljene pa samo z njegovimi pričakovanji. Toženca ne soglašata s tožnikovimi navedbami glede vrednosti starega stanovanjskega objekta, vrednost, ki jo je izvedenec določil, sodišče pa mu sledilo, ne more in sme upoštevati predvidevanj tožnika o vrednosti ob rušenju le-tega; objekt še stoji kot tak in ga je kot takega tudi sodišče ovrednotilo. V čem se tožnik ne strinja s sodiščem prve stopnje glede vrednosti, lastništva in strojnih ur, opravljenih s traktorjem, toženca nista sposobna komentirati, saj so tovrstne tožnikove navedbe protislovne, same s seboj v nasprotju in ni moč razbrati, kaj s temi navedbami tožnik sploh želi in v čem graja delo oziroma odločitev sodišča. Izvedeni dokazi so nedvomno pokazali, da tožnik ne more biti lastnik celotne očetove novogradnje, vse pritožbene navedbe, v tej smeri pa so zgolj tožnikova ponavljanja dosedanjih navedb. Toženca tožniku ne odrekata njegovih delovnih navad, pričakujeta pa, da jih tožnik prikaže v realnem obsegu in realnih posledicah in pridobitvah, ki pa se vsekakor ne odražajo v dveh novozgrajenih hišah in kmetijski opremi in strojih, vse pa sklicujoč se na starost in nepridobitnost očeta pravdnih strank. Grajata pritožbene trditve, glede denarja od prodane živine pa menita, da so pritožbene navedbe eno samo sprenevedanje. Toženec je namreč že v začetku postopka razložil, da gre za očetova sredstva in so bila zato ta tudi prijavljena v zapuščinsko maso po očetu. Tudi toženka prereka vse pritožbene navedbe glede njenega obnašanja do domačih in do domačega posestva. Dejstvo je, da so bili vsi trije otroci vzgojeni z delovnimi navadami in v spoštovanju do staršev. Toženka je bila navezana na domače in je zato vedno pomagala pri vseh domačih opravilih, po materini smrti pa skrbela tudi za očeta. Niti domačija niti oče nista bila prepuščena izključno tožniku in njegovi družini, pač pa sta toženca pomagala po vseh njunih močeh in sposobnostih. Vztrajata, da je sodišče izvedlo vse predlagane dokaze, jih vsakega posebej in skupno pravilno dokazno ocenilo, z delno ugoditvijo zahtevku pa odločilo na podlagi izvedenih dokazov. Svojo odločitev je vrednostno opredelilo, tako da je tožniku priznalo 32,7 % premoženja zapustnika, ta ocena pa temelji na izvedeniških mnenjih.

4. Na odgovor tožencev na pritožbo je odgovoril tožnik, a tožnikovega odgovora na odgovor pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Ne le, da zakonske določbe odgovora na odgovor ne predvidevajo, temveč bi upoštevanje odgovora na odgovor predstavljalo tudi kršitev ustavno zajamčenega enakega varstva pravic, kot tudi odločanje v nasprotju z določbo drugega odstavka 5. člena ZPP (odgovarjanje na navedbe o navedbah ...!?).

5. Pritožba ni utemeljena.

6 .Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne zatrjevane niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve postopkovnih določb 339. člena ZPP.(1) Ker ima izpodbijana sodba o vseh odločilnih dejstvih obširne jasne, skladne in neprotislovne razloge, ki so tudi povsem prepričljivi in življenjsko sprejemljivi, vsebino izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje tudi konkretno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z določbo 8. člena ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi tudi sklicuje. Pri tem pritožbeno sodišče glede na pritožbene trditve pojasnjuje, da glede na razporeditev dolžnega aktivnega ravnanja v pravdnem postopku (vključno s postopkom s pritožbo)(2) ni dolžno sámo iskati, katere so tiste pomanjkljivosti, zaradi katerih se izpodbijana sodba ne more preizkusiti, kateri razlogi v njej so morebiti nejasni ali v medsebojnem nasprotju, temveč je dolžnost sodišča do opredelitve treba razumeti na zrcalen način - kot odsev strankinih pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč in razlag. Ker ta obstoja samo kot odgovor na strankino aktivnost, te pa v konkretni zadevi bodisi ni bodisi ni bistvena ali ni smiselna, se pritožbenemu sodišču ni treba obširno ukvarjati s pritožbenimi trditvami in se v nadaljevanju omejuje le na tiste trditve, ki niso popolnoma vsebinsko prazne in očitno neutemeljene.

7. Kolikor tožnik s pritožbo graja dokazno oceno izvedenih dokazov sodišča prve stopnje kot nevestno, neskrbno in necelovito (torej v nasprotju z določbo 8. člena ZPP), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po prvem odstavku 339. člena ZPP bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Tožnik pa v pritožbi ne pove konkretizirano, kako in v kolikšni meri je grajana dokazna ocena vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Zato so neupoštevne pritožbene trditve o prenizko določeni vrednosti tožnikovega prispevka k ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika, pokojnega očeta pravdnih strank. In ker gre pri tem za izločitveni zahtevek tožnika po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD), je pravno nepomembno, koliko so (in ali sploh so) morebiti drugi (predvsem toženca) prispevali k ohranitvi oziroma pridobitvi zapustnikovega premoženja in so zato temu nasprotne pritožbene trditve neupoštevne.

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno tožniku odračunalo znesek pomoči, ki naj bi ga starša nudila tožniku, ker da ta ni izkazana, niti pravno priznana in se tožniku ne bi smela odračunati od njegovih vlaganj. Sodišče prve stopnje je (točka 29 obrazložitve) prispevek tožnika k premoženju zapustnika zmanjšalo za prispevek staršev tožnika k pridobitvi tožnikovega premoženja, in sicer upoštevajoč pomoč tožnikovega očeta in matere pri gradnji njegove hiše (tožnik je zaslišan kot stranka to pomoč delno priznal), pri čemer je sodišče prve stopnje evidentno štelo, da je šlo pri tem (delu – pomoči pri delu) za pobot (kompenzacijo) dela tožnika (in njegove družine) pri ohranitvi oziroma povečanju premoženja zapustnika in na drugi strani delo (pomoč pri delu) zapustnika in tožnikove matere pri gradnji tožnikove hiše. Pri tem sodišče prve stopnje ne razume pritožbenih trditev, da tožnik ni bil deležen vzajemne pomoči glede varstva (čuvanja) otrok ter nakupovanja mleka ob nespornem dejstvu, da je tožnik z ženo I. sam skrbel za varstvo in hrano otrok (s pomočjo varušk) in pri tem ni bilo nobene pomoči njegovih staršev. Ker tega sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, niso jasne pritožbene trditve glede tega.

9. Protispisne so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dela tožnikove žene ter njegovih otrok, saj je to sodišče prve stopnje (glej točko 27 obrazložitve) upoštevalo (tako delo tožnika kot delo njegove družine). In to velja tako glede tožnikove žene, kot sina ter hčera.

10. Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, mora na podlagi prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP tožencema povrniti njune stroške obrazloženega odgovora na pritožbo v skupnem znesku 559,98 EUR. Ti so odmerjeni skladno z veljavno Odvetniško tarifo (1.000 točk za odgovor na pritožbo ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in 22% DDV).

(1) Po drugem odstavku 350. člena ZPP sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

(2) Členi 342. do 362. ZPP.