Jedro

Zgolj dokazilo o priporočeno oddani pošiljki - poziv delodajalca delavki, da se javi na delo, ne dokazuje, da je delavka pošto tudi dejansko prejela (če delodajalec ne ponudi drugih dokazov, ki bi dokazovali vročitev).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo opomina toženih strank tožnici D. P. z dne 15.10.1991 in 17.1.1991 (pravilno 17.10.1991) ter sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 18.10.1991 (1. točka izreka). Ugotovilo je, da tožnici ni prenehalo delovno razmerje pri toženih strankah dne 12.10.1991, ampak je trajalo do 1.4.1992 (2. točka izreka). Toženi stranki M. V. in M. R. je naložilo, da sta dolžni tožeči stranki vpisati v delovno knjižico delovno dobo za obdobje od 12.10.1991 do 1.4.1992 in ji za to obdobje plačati plačo v znesku 87.143,20 SIT neto, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti pripadajočih mesečnih plač od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila, ki do dne 27.11.1996 skupaj z glavnico znašajo 528.890,58 SIT, ter ji za isto obdobje plačati predpisane davke in prispevke (3. točka izreka).

Toženima strankama je nadalje naložilo, da povrneta tožnici stroške postopka v višini 46.955,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1997 dalje do plačila in znesek sodnih taks v višini 2.000,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta toženi stranki iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremeni in zahtevek tožeče stranke zavrne. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da tožnica ni neupravičeno izostala z dela in da ji delovno razmerje ni prenehalo po 6. točki 1. odstavka 100. člena ZDR, ker naj bi šlo le za disciplinsko kršitev, za katero bi bilo potrebno izvesti disciplinski postopek. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo navedb tožene stranke, da je bilo tožnici naročeno, naj se tožencu telefonično javi, da ji bo delodajalec povedal, ali naj pride na delo. Prav tako ni upoštevalo, da je toženec s priporočeno pošiljko pozval tožnico, da naj pride na delo, kar je tožena stranka dokazovala s potrdilom pošte z dne 10.10.1991, tožnica pa je obvestilo o pošiljki sicer prejela, vendar priporočene pošiljke ni dvignila, ker je mislila, da ji toženec želi vročiti sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ni mogoče slediti zaključku prvostopenjskega sodišča, ki je štelo za dokazano, da se je tožnica telefonsko javila tožencu, ki zanjo ni imel dela, saj svojih navedb tožnica ni podkrepila z nobenim dokazom. Tožnica bi bila dolžna pisno priporočeno pošiljko sprejeti, saj toženec na drug način ni mogel pozvati tožnico na delo. Tožena stranka je zato utemeljeno sklepala, da tožnica ne želi več priti na delo, oz. svojega neopravičenega izostanka z dela ni opravičila, zato ji je zakonito prenehalo delovno razmerje. Zaradi kršitve delovih obveznosti tožena stranka ni bila dolžna izvesti disciplinskega postopka saj po določbah 40. in 41. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci delodajalec v svoji obratovalnici izvaja disciplinsko oblast. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna in ustrezno obrazložena. Z razlogi izpodbijane sodbe se pritožbeno sodišče strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Pritožba neutemeljeno oporeka stališču prvostopenjskega sodišča glede zakonitosti opominov z dne 15.10.1991 ter 17.10.1991 ter sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnici z dne 18.10.1991, zaradi neopravičenega izostanka z dela od 12.10.1991 dalje v trajanju več kot pet delovnih dni. Res je sicer, da delodajalec ni bil dolžan izvesti disciplinskega postopka zoper delavko zaradi neopravičenega izostanka z dela v trajanju več kot pet delovnih dni. Pri izdaji sklepa z dne 18.10.1991 se je tožena stranka pravilno sklicevala na določbo 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91, 71/93), po kateri delavcu preneha delovno razmerje s prvim dnem odsotnosti z dela, če je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se ne vrne na delo. Ker pa pogoji za prenehanje delovnega razmerja po tej določbi niso bili izpolnjeni, saj tožničin izostanek z dela ni bil neopravičen, je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja in ugodilo reparacijskemu zahtevku.

Ni sporno, da je bilo tožnici dne 5.10.1991 in nato ponovno 7.10.1991 v razgovoru pri toženih strankah povedano, da zanjo ni dela in da jo bosta toženi stranki pisno pozvali na delo, ter da se mora tega dne na delo takoj zglasiti. Točna je torej ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bilo tožnici s strani delodajalcev ustno odrejeno začasno čakanje na delo doma. Delodajalec je tožnici pisni poziv na delo res poslal s priporočeno pošiljko dne 10.10.1991, kar potrjujejo izvedeni dokazi, vendar pa ni dokazano, da je tožnica poziv na delo prejela. Ne zadostuje le oddaja poziva s priporočeno pošiljko na pošto, toženi stranki bi morali dokazati, da je bil poziv tožnici tudi vročen in da se kljub temu na delo ni javila. Delodajalec bi moral poziv delavki odposlati tako, da bi razpolagal z dokazilom, da ga je tožnica prejela, ker pa tega ni uspel dokazati, tožnici ni mogoče očitati, da je od 12.10.1991 dalje z dela izostala neopravičeno, zlasti ne zato, ker je bila njena vrnitev na delo glede na dogovor z delodajalcem z dne 7.10.1991 pogojena s pisnim pozivom.

Tožnica je sicer sama priznala, da je odklonila sprejem vseh poštnih pošiljk od delodajalca iz bojazni, da ji pošilja odpoved delovnega razmerja, vendar kljub temu ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je zaradi tega utemeljeno sklepala, da tožnica ne želi več priti na delo. Tožničina reakcija je razumljiva, saj sta toženi stranki njej in sodelavki S. K. že 7.10.1991 ponujali v podpis sporazum o prenehanju delovnega razmerja, kar je tožnica povedala tudi inšpektorju za delo dne 8.10.1991, torej neposredno po dogodku. Ker sta toženi stranki tudi sami ob inšpekcijskem pregledu dne 15.10.1991 (zapisnik - C 2) inšpektorju za delo izjavili, da z delom delavk nista zadovoljni in da bosta šiviljstvo zaprli, z delavkama, tj. s tožnico in njeno sodelavko S. K., pa poskušali doseči sporazumno prenehanje delovnega razmerja, sodišče v resničnost izpovedi tožnice ne dvomi, kljub nasprotni izpovedi tožene stranke M. R. Toženi stranki v pritožbi tudi poudarjata, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo za dokazano, da se je tožnica tudi telefonsko javila tožencu, ki zanjo ni imel dela. Pritožbeno sodišče se s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, saj je tudi tožničina sodelavka K. potrdila, da je tožnica po telefonu klicala delodajalca in ga spraševala za plačo in nadaljnje delo. Poleg tega pa je tudi priča A. S., inšpektor za delo, pri katerem se je tožnica skupaj s sodelavko S. K. zglasila, potrdil, da je delavkama svetoval, da se morata ves čas javljati pri delodajalcu zaradi opravljanja dela.

Ker tožnica ni bila pravilno pozvana na delo oz. pisnega poziva ni prejela, njen izostanek z dela od 12.10.1991 dalje ni bil neopravičen. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, saj temelji na pravilni oceni izvedenih dokazov in na pravilni uporabi materialnega prava.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pred prvostopenjskim sodiščem pa ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77, 27/90), na katere je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi dolžno paziti po uradni dolžnosti. Tudi materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 368. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka).

Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).