11. 11. 2016

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude Matjaža Bizjaka, Golnik, Franca Goršeta, Ljubljana, ter družbe Finis, d. o. o., Republika Hrvaška, ki jo zastopata Matjaž Bizjak in Franc Gorše, na seji 11. novembra 2016

sklenilo:

1.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Kr 5961/2013 z dne 7. 5. 2015 se zavrže.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14) se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

1.Pritožniki z ustavno pritožbo izpodbijajo sklep Vrhovnega sodišča, s katerim je bil njihov predlog za prenos krajevne pristojnosti zavržen. Kot prejemniki premoženjske koristi so namreč na Okrožno sodišče v Kopru podali zahtevo za obnovo postopka in hkrati predlog za prenos krajevne pristojnosti. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Menijo, da objektivni videz nepristranskosti sojenja pred Okrožnim sodiščem v Kopru in pred Višjim sodiščem v Kopru ne more biti zagotovljen, saj naj bi že vsi sodniki z obeh sodišč odločali o posameznih vprašanjih v tej kazenski zadevi, pri čemer naj bi zagrešili tudi določene procesne kršitve, posledično pa naj bi bili "okuženi". Pritožniki Vrhovnemu sodišču očitajo, da bi lahko o predlogu za prenos krajevne pristojnosti vsebinsko odločilo ob analogni uporabi zakonskih določb. Stranke, ki imajo pravico do sodnega postopka (konkretno do zahteve za obnovo postopka), po mnenju pritožnikov ne smejo biti prikrajšane za možnost vložitve predloga za prenos krajevne pristojnosti in s tem povezano pravico do nepristranskega sojenja.

2.Pritožniki so hkrati z ustavno pritožbo vložili tudi pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po njihovem prepričanju je nedopustno, da jim ZKP kot osebam, ki jim je bila odvzeta premoženjska korist, izrecno dovoli vložitev izrednega pravnega sredstva,[1] hkrati pa jih omejuje v pravicah, ki bi jim morale zagotavljati nepristransko sojenje. Izpodbijana določba po mnenju pobudnikov ne ureja vprašanja, ki bi ga morala urejati, torej da bi se tovrstni predlogi za prenos krajevne pristojnosti lahko podali tudi po tretjih, ki jim je bila odvzeta premoženjska korist. Pobudniki menijo, da je zakonodajalec očitno pozabil urediti položaj tovrstnih subjektov in ni uredil določenih vprašanj, ki bi jih moral urediti. Posledično naj izpodbijana ureditev določenemu subjektu, ki je sicer lahko nosilec določenih pravic (npr. vložitev zahteve za obnovo postopka), ne bi dopuščala, da bi izrabil tudi procesne pravice (npr. prenos krajevne pristojnosti), ki jih sicer podeljuje drugim procesnim subjektom. To pa je po mnenju pobudnikov v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pobudniki so Ustavnemu sodišču predlagali tudi, naj sámo oceni ustavnost prvega odstavka 41. člena ter 144. člena ZKP, kolikor ti določbi ne opredeljujeta, da imajo procesne pravice, to je pravico zahtevati izločitev sodnika, tudi tretji, zoper katere teče postopek za odvzem premoženjske koristi.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker ne gre za posamičen akt državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (1. točka izreka). Glede na navedeno Ustavno sodišče ni posebej obravnavalo predloga pobudnikov, naj Ustavno sodišče sámo oceni ustavnost prvega odstavka 41. člena ter 144. člena ZKP. Ustavno sodišče bi lahko namreč na podlagi drugega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) sámo opravilo presojo tudi teh določb, če bi bilo to potrebno za odločitev o tej ustavni pritožbi, vendar pa ne gre za tak primer.

4.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

5.Izpodbijana določba ne učinkuje neposredno. Po ustaljeni ustavnosodni presoji se v primeru, če izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno, pobuda lahko vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82).

6.Pravni interes pobudnikov je temeljil na vloženi ustavni pritožbi, ki jo je Ustavno sodišče zavrglo. Glede na to morebitna ugoditev pobudi na pravni položaj pobudnikov ne bi mogla učinkovati. To pomeni, da pobudniki ne izkazujejo pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane določbe ZKP. Zato je Ustavno sodišče njihovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prve alineje prvega odstavka 55.b člena in tretjega odstavka 25. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Jadranka Sovdat Predsednica

[1]V skladu s 504. členom ZKP lahko pravna oseba in prejemnik koristi iz 500. člena ZKP zahtevata obnovo kazenskega postopka glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi.