Jedro

Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.

V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).

Pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020. Okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja je lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi tretjega odstavka 105. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 34. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sklepom ustavilo postopek (1. točka izreka) zaradi neplačane sodne takse za tožbo, vloženo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije, št. DT 0610-5294/2018-70 z dne 19. 7. 2019, potrjeno z odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-14-42/2019-3 z dne 3. 9. 2020. Odločilo je še, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper sklep vložil pritožbo. Navaja, da se z odločitvijo ne strinja, saj je 2. 11. 2020 vložil predlog za oprostitev plačila sodne takse, zato bi moralo sodišče najprej odločiti o njem. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in odloči v zadevi oziroma jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Podrejeno, in sicer če bo sodišče "to vlogo štelo kot vrnitev v prejšnje stanje", predlaga, da se sklep o ustavitvi postopka razveljavi in zadeva vrne v fazo odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodne takse.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Vrhovno sodišče glede na obrazložitev podrejenega predloga uvodoma pojasnjuje, da zaradi vsebine tožnikove vloge ni moglo šteti, da je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje. V njej namreč ne trdi, da je (zaradi upravičenega razloga) zamudil z vložitvijo predloga za oprostitev sodne takse, ampak navaja nasprotno – da je predlog pravočasno vložil, zato je ustavitev postopka preuranjena. Zatrjevana pravočasnost pa po naravi stvari izključuje vrnitev v prejšnje stanje, ki glede na prvi odstavek 24. člena ZUS-1 predpostavlja zamujeni rok iz opravičenega vzroka. Vrhovno sodišče je zato vlogo obravnavalo kot pritožbo in je ni odstopilo sodišču prve stopnje, ki bi bilo sicer pristojno za obravnavo takega predloga, upoštevaje, da je odločanje o obveznosti plačila sodne takse za tožbo faza prvostopenjskega postopka.

5. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je pritožnik 23. 10. 2020 vložil tožbo. Ker sodna taksa ob vložitvi ni bila plačana, je sodišče prve stopnje na podlagi 34. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) pritožnika pozvalo, naj jo plača v 15 dneh, ter ga opozorilo na posledice naplačila. Plačilni nalog z dne 26. 10. 2020 je bil pritožniku vročen 29. 10. 2020, kar pomeni, da se je navedeni rok za plačilo iztekel 13. 11. 2020. Ker je sodišče prve stopnje po poteku roka za plačilo ugotovilo, da taksa ni bila plačana (zaznamek z dne 30. 3. 2021), je štelo, da je tožba umaknjena, in zato ustavilo postopek.

6. Navedena odločitev temelji na določbi prvega odstavka 105. a člena ZPP, ki se na podlagi 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, in ki določa, da mora biti ob vložitvi tožbe plačana sodna taksa. Sodna taksa mora biti plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse. V nalogu sodišče stranko opozori na posledice neplačila sodne takse iz tretjega odstavka tega člena (drugi odstavek 105. a člena ZPP). Če v roku iz prejšnjega odstavka sodna taksa za tožbo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP). ZST-1 določa, da o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks odloči sodišče prve stopnje na predlog stranke (prvi odstavek 12. člena).

7. Iz teh določb izhaja, da mora stranka vložiti predlog za taksno oprostitev v roku, v katerem je dolžna plačati sodno takso. Pravočasno vložen predlog ima za posledico, da sodišče po pretečenem roku za plačilo ne sme šteti, da je umaknila tožbo.

8. V obravnavanem primeru pritožnik dolgovane sodne takse v roku ni plačal, razlog za to pa naj bi bil 2. 11. 2020 vložen predlog za oprostitev njenega plačila. Pritožbi je v dokaz priložil izvod tega predloga (priloga A9) in izpis iz poštne knjige z dne 2. 11. 2020 o oddaji pošiljke na pošti (priloga A10).

9. Iz spisa je razvidno (uradni zaznamek na l. št. 20), da je sodišče prve stopnje po prejemu pritožbe navedeno trditev o vloženem predlogu preverilo in ugotovilo, da je pod sprejemno poštno številko RA592279738SI, ki jo navaja pritožnik, prejelo pritožbo njegovega pooblaščenca zoper končni sklep v drugi zadevi (III U 64/2020), ki jo je nato odstopilo zunanjemu oddelku v Novi Gorici, pristojnemu za njeno obravnavo. Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča prve stopnje tudi v spisu v zadevi III U 64/2020 ni vloge, ki bi se nanašala na predmetno zadevo.

10. Vrhovno sodišče je o teh ugotovitvah s pozivom z dne 6. 7. 2021 seznanilo pritožnika. Ta je v odgovoru z dne 20. 7. 2021 (v nadaljevanju odgovor) vztrajal, da iz pritožbi priloženih dokazov izhaja, da je predlog 2. 11. 2020 posredoval sodišču, da je očitno prišlo do izgube poštne pošiljke in da ne more nositi negativnih posledic tega naključja. Dopustil pa je tudi možnost, da je vsa sodna pisanja (tako tista, ki se nanašajo na zadevo III U 64/2020, kot tudi predlog za oprostitev sodne takse v obravnavani zadevi) posredoval sodišču v eni kuverti.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča z navedenim ni izkazana zatrjevana ovira za izdajo izpodbijanega sklepa. Pritožbi priložene listine kažejo le na to, da je pritožnikov pooblaščenec (odvetnik) sestavil vlogo z določeno vsebino in da je zatrjevanega dne na sodišče vložil določeno pisanje, ne pa tudi, da je bil dejansko vložen prav predlog za oprostitev plačila sodne takse. Res je bila pošiljka naslovljena na sedež v Ljubljani, saj je bila tam tudi prejeta. Vendar tej okoliščini, ki jo tožnik izpostavlja v odgovoru, ni mogoče pripisati posebnega pomena glede na to, da je bilo v pošiljki kljub ljubljanskemu naslovu dejansko pisanje v zvezi z zadevo, ki se je reševala na zunanjem oddelku v Novi Gorici in bi morala biti tja tudi poslana. Celo če bi prišlo do zamenjave pisanj pri (od)pošiljanju, bi bila pošiljka s predlogom za taksno oprostitev prejeta na novogoriškem zunanjem oddelku, ki bi jo poslalo na sedež sodišča, a do tega ni prišlo. Dopuščena možnost, ki jo ponuja pritožnik, o obeh vlogah v eni pošiljki pa ostaja le na ravni hipotetične domneve in nekonkretizirana.

12. Glede na navedeno pritožnik s svojimi navedbami in dokazi ne more omajati rezultata preverjanja prvostopenjskega sodišča, da ni prejelo zatrjevanega predloga ampak samo vlogo za zadevo III U 64/2020. 13. Vrhovno sodišče zavrača tudi pritožbeno navedbo, da utegne biti določitev sodne takse kot procesne predpostavke celo ustavno sporna, ker je določena v takšni višini, da lahko strankam otežuje oziroma celo onemogoča dostop do pravnega varstva. Te navedbe so pavšalne, saj ni razvidno, zakaj bi sodna taksa v znesku 148,00 EUR za tožbo že zaradi višine in kar na splošno prekomerno oteževala dostop do sodnega varstva v upravnem sporu. Utemeljenost nadaljnjih pritožnikovih trditev, da tako visoko določena sodna taksa tudi njemu, glede na izkazano blokado svojega transakcijskega računa, onemogoča dostop do pravnega varstva, pa bi lahko bila predmet presoje v okviru pritožnikovega pravočasnega predloga za oprostitev plačila sodne takse, če bi ga sodišče prejelo. O plačilu sodne takse kot procesne predpostavke za vodenje postopka pa je tudi že sprejeto stališče v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-255/99 z dne 5. 6. 2003, da je ureditev, ki meritorno odločanje o tožbi pogojuje s plačilom sodne takse (in s predložitvijo potrdila o plačilu), ustavno dopustna.1

14. Za odločitev je nebistveno pritožnikovo obvestilo v odgovoru, da je opravil zamujeno dejanje (plačal takso), za kar prilaga potrdilo (priloga A11). Rok za plačilo sodne takse v 34. členu ZST-1 je zakonski rok in je kot tak nepodaljšljiv. Zato so posledice prepozno plačane sodne takse enake kot pri neplačani taksi.2 Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je okoliščina plačila v smislu opravljenega zamujenega dejanja lahko pomembna v povezavi s pritožnikovim predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v isti vlogi z dne 20. 7. 2021, pod pogojem, da se plačilo razume kot reakcijo na pritožnikovo seznanitev s pojasnilom prvostopenjskega sodišča (tega je prejel 8. 7. 2021) o vsebini pošiljke, prejete na sedežu sodišča, in če se pritožnikov prejem pojasnila šteje za njegovo seznanitev, da je v zamudi s plačilom takse za tožbo, saj sodišče njegovega predloga za taksno oprostitev ni dobilo. O navedenem (pred tem tudi o pravočasnosti predloga) bo moralo odločiti sodišče prve stopnje na podlagi ustaljenega stališča Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 303/2014, I Up 152/2014, I Up 308/2016, I Up 197/2017, I Up 73/2019, I Up 166/2020), da je vrnitev v prejšnje stanje iz 24. člena ZUS-1 dopustno uporabiti v upravnem sporu tudi v primerih zamude roka za plačilo sodne takse za tožbo. Eden od razlogov za to je, da umik tožbe v upravnem sporu praviloma pomeni izgubo pravice do sodnega varstva (23. člen Ustave), saj stranka zaradi poteka tridesetdnevnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1 te ne bo mogla več vložiti.

15. Po navedenem je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.

16. Ker je bila pritožba vložena zoper sklep, je o njej odločila sodnica posameznica (prvi odstavek 366. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 V odločbi št. U-I-112/98 z dne 6. 4. 1998 je tudi poudarilo, da Ustava Republike Slovenije ne zahteva, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo. Tako tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. v zadevah III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011 in II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011. 2 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 204/2019 z dne 11. 5. 2020, I Up 210/2015 z dne 7. 10. 2015 in I Up 91/2015 z dne 8. 7. 2015.