Jedro

Čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.

Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 373,32 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnika za čas od 1. 2. 2011 do vključno 30. 11. 2016 prijaviti v obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, mu za to obdobje priznati pravico do zavarovalne dobe s povečanjem od 12 na 15 mesecev in s Kapitalsko družbo pokojninskega in invalidskega zavarovanja d. d. (KAD) skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje tožnika ter mu za navedeno obdobje plačati prispevke za poklicno zavarovanje v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe. Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženki stroške postopka v znesku 1.054,61 EUR in da je zavezanka za plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji toženka v višini 24 %.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje sprejelo napačno stališče, da je terjatev že zastarala. Prezrlo je namreč, da vtoževana terjatev ne predstavlja običajne terjatve iz delovnega razmerja. Do tega se sodišče sploh ni opredelilo. Zato se 202. člen ZDR-1 ne more uporabiti. Petletni zastaralni rok iz tega določila ne more veljati za nedenarne terjatve oziroma za terjatve, ki se nanašajo na obveznost prijave v zavarovanja. V tem primeru delavec nima neposrednega nadzora nad tem, ali ga je delodajalec prijavil v zavarovanje in ali mu mesečno odvaja prispevke. Od delavca ni mogoče zahtevati, da bi to preverjal. Zato meni, da lahko zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 začne teči šele z dnem, ko se delavec seznani z dejstvom, da ga delodajalec ni prijavil v zavarovanja in da mu ni plačal mesečnega prispevka. V nasprotnem primeru bi bila ta določba neustavna, saj če delavec v roku petih let ne bi ugotovil, da delodajalec ne izpolnjuje svojih obveznosti, ne bi nikoli mogel uveljaviti svoje pravice. Nadalje navaja, da je vtoževana terjatev pogodbene narave. Pravna podlaga plačevanja prispevkov je pogodbena, pogodba za vtoževani del terjatve pa še ni bila sklenjena, zastaranje zato še ni nastopilo. Ker je tožniku delovno razmerje prenehalo 30. 6. 2023, bi šele od takrat dalje lahko začel teči zastaralni rok. Nadalje sodišču prve stopnje očita postopkovno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker meni, da se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče se v obrazložitvi ni opredelilo do stališč glede zastaranja, ki so bila obsežno predstavljena v vlogah. Brez obrazložitve se je postavilo na stališče, da velja rok iz 202. člena ZDR-1. 3. Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za vključitev tožnika v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za to zavarovanje za čas od 1. 2. 2011 do 30. 11. 2016. Pritožbeno sodišče soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik vtožuje terjatev iz delovnega razmerja, ki pa je zaradi poteka petletnega zastaralnega roka iz 202. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) zastarala, kar utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Gre za ustaljeno stališče sodne prakse v tovrstnih sporih (prim. sodbe VDSS Pdp 689/2022, Pdp 371/2021, Pdp 83/2021, Pdp 495/2020, Pdp 496/2020 itd.).

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo, da vtoževana terjatev ni klasična terjatev iz delovnega razmerja. Prav to izhaja iz 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, v kateri se sodišče prve stopnje v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 48/2021. Iz tega sklepa jasno izhaja, da čeprav zahtevek za vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje ne predstavljata klasičnega neizpolnjevanja obveznosti iz delovnega razmerja ali kršitve klasičnih pravic iz delovnega razmerja, gre prvenstveno za spor med delavcem in delodajalcem ter posledično za terjatev iz delovnega razmerja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 202. člena ZDR-1, ki določa, da terjatve iz delovnega razmerja zastarajo v roku petih let. 7. Navedena določba ne razlikuje med denarnimi in nedenarnimi terjatvami iz delovnega razmerja (prim. sodbo VDSS Pdp 496/2020). Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da petletni zastaralni rok ne more veljati za nedenarno terjatev, ki se nanaša na obveznost prijave v poklicno zavarovanje. Nenazadnje je zahtevek za prijavo v poklicno zavarovanje v tem sporu pogoj za denarni zahtevek za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje. Nelogično bi bilo, da bi denarni zahtevek za plačilo prispevkov zastaral, zahtevek za samo vključitev v poklicno zavarovanje za isto časovno obdobje pa ne. Namen prijave v poklicno zavarovanje je namreč prav plačilo denarnih prispevkov. Zahtevka sta torej neločljivo povezana.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da delavec nima nadzora nad tem, ali ga je delodajalec prijavil v poklicno zavarovanje in ali mu plačuje prispevke iz naslova tega zavarovanja. Skladno s tretjim odstavkom 211. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl.) KAD zavarovancu najkasneje do 31. januarja tekočega leta, po stanju na dan 31. decembra prejšnjega leta, izda potrdilo o stanju na osebnem računu zavarovanca in podatke o vseh vplačilih in izplačilih iz Sklada obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja v preteklem letu. Tožnik pa bi lahko tudi sam zahteval obvestilo o prijavi v poklicno zavarovanje in plačevanju prispevkov tako od delodajalca (toženke) kot od KAD.

9. Tožnikove navedbe, da do septembra 2021 ni vedel, da ga toženka ni prijavila v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačevala prispevkov, tako ne morejo vplivati na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju terjatev. Tudi od delavca se pričakuje določena skrbnost glede (pravočasnega) uveljavljanja njegovih pravic iz delovnega razmerja.

10. Tudi sicer pa ni pravne podlage za stališče, za katero se zavzema tožnik v pritožbi, da bi petletni zastaralni rok iz 202. člena ZDR-1 lahko začel teči šele z dnem, ko bi se delavec seznanil z dejstvom, da ga delodajalec ni prijavil v poklicno zavarovanje in da zanj ni plačal prispevkov. To iz zakonskih določil ne izhaja. Skladno s prvim odstavkom 336. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.) zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti.

11. Tožniku, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za poklicnega gasilca, je bila pravica do poklicnega zavarovanja v vtoževanem obdobju priznana že na podlagi določila devetega odstavka 14.a člena Zakona o gasilstvu (ZGas; Ur. l. RS, št. 71/93 in nasl.) v skladu s splošnimi predpisi (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.). Okoliščina, da za vtoževano obdobje med toženko in KAD ni bila sklenjena pogodba o financiranju pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja za tožnika, zato ni predstavljala ovire za to, da terjatve, ki je predmet tega spora, tožnik ne bi mogel vtoževati že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje, torej v 5-letnem zastaralnem roku od 1. 2. 2011 dalje, oziroma glede samega plačila prispevkov od zapadlosti vsakega posameznega mesečnega zneska prispevka za poklicno zavarovanje v plačilo od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno stališče, da bi zastaralni rok (ker toženka za vtoževano obdobje s KAD še ni sklenila pogodbe) lahko pričel teči šele od tožnikovega prenehanja delovnega razmerja s toženko dalje.

12. Neutemeljeno je pritožbeno stališče o neustavnosti določila 202. člena ZDR-1. Po pravilih o zastaranju upnik (tožnik) zaradi poteka časa izgubi pravico do sodnega varstva svojih pravic. Upnik namreč ne sme biti pasiven in mora poskrbeti za pravočasno varstvo svojih pravic, prav tako pa je treba v nekem trenutku zagotoviti dokončnost ureditve pravnega razmerja. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic je že v več zadevah ocenjevalo, ali so nacionalna sodišča držav glede na okoliščine posameznega primera pravila o zastaralnih rokih uporabila tako, da je bilo stranki nesorazmerno oteženo ali celo preprečeno uveljavljanje zahtevkov, ki jih ima na razpolago. Zavzelo je stališče, da obstoj zastaralnih rokov sam po sebi ni nezdružljiv z EKČP, saj zasleduje več legitimnih ciljev: v prvi vrsti je namenjen zagotovitvi pravne varnosti in določitvi roka za sodno uveljavljanje zahtevkov, ki služi kot varstvo dolžniku pred uveljavljanjem zastaranih terjatev. Poleg tega zastaralni roki preprečujejo, da bi se sodišče izrekalo o dogodkih, ki so se zgodili v preveč oddaljeni preteklosti in glede katerih zaradi poteka časa ni več zadostnih in zanesljivih dokazov. Vendar pa je naloga sodišča, da v vsakem posameznem primeru ugotovi, ali je uporaba pravil o zastaranju, upoštevajoč naravo zastaralnega roka, združljiva s konvencijskimi zahtevami. Uporaba zastaralnih rokov ne sme biti taka, da onemogoča učinkovito varstvo pravic (prim. sodbo VSRS II Ips 21/2021).

13. Tožnik je imel vse možnosti uveljavljati prijavo v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje že vse od pričetka delovnega razmerja s toženko (od 1. 2. 2011) dalje. Vendar pa pravice do sodnega varstva ni uveljavil vse do 17. 1. 2022 (ker naj bi šele septembra 2021 izvedel, da ga toženka ni vključila v poklicno zavarovanje in zanj ni plačala prispevkov, pri čemer iz njegovih trditev ne izhaja, da bi se že kdaj prej pozanimal glede toženkinega izpolnjevanja obveznosti iz naslova poklicnega zavarovanja). Če bi v takšnem primeru (tožnikove pasivnosti) dopustili, da bi zastaranje začelo teči šele od tožnikove seznanitve s toženkino neizpolnitvijo obveznosti, bi bilo to v nasprotju z načelom pravne varnosti, pravne predvidljivosti in namenom instituta zastaranja. Zato se tožnik v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da mu je bilo z odločitvijo sodišča prve stopnje poseženo v pravico do pokojnine kot pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave RS, pri čemer pri vtoževanem poklicnem zavarovanju ne gre za obvezno pokojninsko zavarovanje po določilih ZPIZ-2 (prim. 4. člen ZPIZ-2 in sodbo VDSS Pdp 157/2022).

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in tudi sicer nima nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. V pritožbi očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) tako ni podana. Sodišče prve stopnje je jasno, ustrezno in pravilno obrazložilo, zakaj je uporabilo določilo 202. člena ZDR-1. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikovih stališč glede zastaranja terjatve, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah, pri čemer niti ne konkretizira, do katerih stališč se naj sodišče prve stopnje ne bi opredelilo. Do tožnikovih stališč glede zastaranja terjatve se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 9, 10 in 11 obrazložitve izpodbijane sodbe.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, hkrati pa je dolžan povrniti toženki njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi določil Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 500 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % za materialne stroške in 22 % DDV, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 373,32 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.