Jedro

Tožbi je bilo ugodeno in odpravljena izpodbijana odločba. Pri ugotavljanju stopnje nevarnosti za javni red države in v zvezi s tem pri uporabi prostega preudarka je v konkretnem primeru potrebno upoštevati vse okoliščine tega primera, v kar sodi tudi presoja celotne osebnosti tožnika kot storilca kaznivih dejanj, kot tudi njegovega socialnega statusa. Taka presoja je nujna glede na temeljno načelo ustave RS, izraženo v 2. členu, to je, da je Slovenija pravna in socialna država.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.6.1993.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev državljanstva Republike Slovenije, ki jo je tožnik vložil pri Mestnem sekretariatu za notranje zadeve. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbo 3. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Tožena stranka navaja, da tožnik izpolnjuje vse pogoje 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije. Ugotovljeno pa je bilo tudi, da je bil tožnik s sodbo enote temeljnega sodišča z dne 13.9.1985 in s sodbo višjega sodišča z dne 8.1.1986 obsojen na kazen 5 mesecev zapora, pogojno za dobo treh let zaradi kaznivega dejanja tatvine, nato pa s sodbo istega sodišča z dne 21.9.1990 na denarno kazen 1.000 takratnih din zaradi kaznivega dejanja tatvine. O tem se je tožena stranka prepričala na podlagi vpogleda v sodbe, o vseh teh okoliščinah pa se je izjasnil tudi tožnik na zaslišanju. Poleg tega je iz izpiska iz kazenske evidence Postaje javne varnosti ..., izdanega 2.8.1990, razvidno, da je bil tožnik s sodbo enote temeljnega sodišča z dne 3.9.1982 obsojen na tri mesece zapora, pogojno za dobo enega leta, zaradi storitve kaznivega dejanja krive ovadbe. Pri enoti temeljnega sodišča pa po sporočilu navedenega sodišča teče kazenski postopek zaradi utemeljenega suma, da je prosilec storil kaznivo dejanje ropa (pravilno : ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena kazenskega zakona SFRJ). Na podlagi proste ocene vseh dokazov, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, tožena stranka v skladu z diskrecijsko pravico, ki je opredeljena v določbi 3. odstavka 40. člena navedenega zakona, ugotavlja, da bi sprejem tožnika zaradi dosedanje obsojenosti zaradi kaznivih dejanj in nevarnosti, da bo s temi aktivnostmi nadaljeval tudi v prihodnje, pomenil nevarnost za javni red. Zato iz tega razloga njegovi vlogi ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da se ne strinja z izpodbijano odločbo. V Republiki Sloveniji živi že od leta 1965. Od leta 1967 ima v Sloveniji stalno prebivališče. Zato izpolnjuje vse pogoje za pridobitev državljanstva Republike Slovenije. Kaznivih dejanj, navedenih v izpodbijani odločbi, ni storil. Ker je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno, predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo meni, da je prosti preudarek pri odločanju o tožnikovem zahtevku za pridobitev slovenskega državljanstva uporabila v skladu z obsegom in namenom, s katerim ji je zakonodajalec dal to zakonsko pooblastilo (3. odstavek 40. člena navedenega zakona) in da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedla svoje razloge za zavrnitev. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov.

Po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 31/91-I - ZDS), v povezavi z določbo 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona se, ne glede na izpolnjene pogoje iz 1. odstavka tega člena (prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji dne 23.decembra 1990 in dejansko življenje v Republiki Sloveniji) vloga lahko zavrne tudi osebi, za katero so podani razlogi iz 8. točke 1. odstavka 10. člena tega zakona (da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države).

Sodišče meni, da je pri ugotavljanju stopnje nevarnosti za javni red države in v zvezi s tem pri uporabi prostega preudarka po 3. odstavku 40. člena navedenega zakona v konkretnem primeru potrebno upoštevati vse okoliščine tega primera, v kar sodi tudi presoja celotne osebnosti tožnika kot storilca navedenih kaznivih dejanj, kot tudi njegov socialni status (invalidski upokojenec od leta 1975 zaradi hujše poškodbe glave na delu in prejemnik občasne denarne pomoči centra za socialno delo). Taka presoja tožnikove osebnosti in njegovega socialnega statusa je pri ugotavljanju navedene stopnje nevarnosti v konkretnem primeru po presoji sodišča nujna glede na temeljno načelo ustave Republike Slovenije, izraženo v 2. členu, to je da je Slovenija pravna in socialna država.

V ponovnem postopku naj tožeča stranka ponovno obravnava tožnikovo vlogo, presodi vse okoliščine konkretnega primera pri ugotavljanju stopnje nevarnosti za javni red države in ponovno odloči. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Določbe ZUS je sodišče uporabilo kot republiške predpise v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. št. 1/91-I). Na pravno mnenje in pripombe, dane v tej sodbi, je tožena stranka vezana (62. člen ZUS).