Jedro

Če se je nadaljevano kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v čas veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi je novi zakon za storilca strožji.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Po členu 98. a v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 98. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženec dolžan plačati 1.000 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Celju je bil obtoženi M.P. spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 183. člena KZ, kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 183. člena, štirih kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena in kaznivega dejanja prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po drugem odstavku 187. člena KZ. Za navedena kazniva dejanja so mu bile določene kazni šest mesecev zapora, pet mesecev zapora, za vsako od štirih kaznivih dejanj po prvem odstavku 187. člena KZ po tri mesece zapora ter za kaznivo dejanje po drugem odstavku 187. člena KZ kazen šest mesecev zapora, nakar mu je bila po določilih o steku izrečena enotna kazen tri leta in štiri mesece zapora, v katerem mu je bil vštet čas prestan v pridržanju in priporu od 8.8.2005 od 9. ure dalje. Storitve treh nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 183. člena in dveh nadaljevanih kaznivih dejanj prikazovanja, izdelave, posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ pa ga je sodišče prve stopnje oprostilo. Pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornice je Višje sodišče v Celju delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku o krivdi spremenilo tako, da je obtoženega M.P. spoznalo za krivega storitve petih nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let (dejanja storjena na škodo A.S., D.M., R.M., A.V. in K.V.), v odločbi o kazenski sankciji pa je obtožencu ob uporabi omilitvenih določil določilo kazni tri mesece zapora, deset mesecev, eno leto in šest mesecev, eno leto in eno leto ter dva meseca zapora, določene kazni zapora za kaznivo dejanje opisano v točki A/III prvostopenjske sodbe (štiri kazniva dejanja prikazovanja izdelave posesti in posredovanja pornografskega gradiva po prvem odstavku 187. člena KZ) je znižalo za vsako od kaznivih dejanj iz treh na en mesec, nakar mu je ob upoštevanju nespremenjenih določenih kazni petih mesecev zapora za kaznivo dejanja opisano v točki A/II in šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje opisano v točki A/IV po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen pet let in devet mesecev zapora. Obdolžencu je tudi podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP do pravnomočnosti sodbe.

Zoper odločbo Višjega sodišča se je pritožila obtoženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter slednjič zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca obtožbe oprosti.

Vrhovna državna tožilka N.F. v predlogu podanem v skladu z drugim odstavkom 377. člena v zvezi z drugim odstavkom 398. člena ZKP meni, da pritožba ni utemeljena. Pritožba sicer utemeljeno navaja, da dejanje storjeno na škodo A.S. ni mogoče kvalificirati kot nadaljevano kaznivo dejanje, saj je v izreku sodbe opisan en sam dogodek in gre torej za eno kaznivo dejanje. Neutemeljen pa je očitek pritožbe, da je sodišče druge stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v delu obsodilne sodbe, ko je oprostilno sodbo sodišča prve stopnje pri dejanju na škodo A.S. spremenilo v obsodilno. Pri dejanju je bil namreč prisoten tudi D.M., ki je izpovedbo S. potrdil, predvsem pa se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenke klinične psihologije, ki je ugotovila, da je oškodovanec bil žrtev spolne zlorabe ter opisala psihične posledice, ki jih je dejanje pustilo pri njem. Sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitve kazenskega zakona s tem, ko je uporabilo pri pravni opredelitvi dejanj KZ-B (Uradni list RS, št. 40/2004), kazni pa so tudi primerno odmerjene glede na ugotovljene okoliščine obravnavanega primera.

Pritožba ni utemeljena.

Zagovornica očita pritožbenemu sodišču, da je s spremembo oprostilne sodbe v obsodilno nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo. Medtem ko kršitev določb ZKP v pritožbi ne navaja in ne obrazloži, glede nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja meni, da sodišče ni dovolj natančno ugotovilo dejanskega stanja zlasti glede časovne opredelitve posameznih očitanih kaznivih dejanj, saj sodišče tako v izreku kot v obrazložitvi navaja kot čas storitve predolge časovne razpone, pri čemer pa je čas storitve bistveni element kaznivega dejanja, ker je od njega odvisna uporaba kazenskega zakona. Dejanja na škodo A.S., R.M. in A.V. niso dokazana, niti v objektivnem niti v subjektivnem smislu, zato zagovornica opozarja na osnovno načelo kazenskega prava, da je potrebno v dvomu obtoženca obtožbe oprostiti.

Kot izhaja iz izreka in razlogov izpodbijane pravnomočne odločbe je sodišče spoznalo obtoženca za krivega storitve nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let storjenih v daljših časovnih razponih (od leta 2003 do konca leta 2004, od poletnih mesecev 2003 do 29.7.2005). V tem časovnem obdobju je prišlo tudi do spremembe kazenske zakonodaje, saj je z uveljavitvijo Novele KZ-B dne 5.5.2004 kaznivo dejanje postroženo (po istem opisu zagrožena kazen od enega do osmih let). Pritožbeno sodišče je obtoženca spoznalo za krivega storitve nadaljevanih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let (dejanja storjena na škodo M. in V.) in potrdilo obsodilno sodbo sodišča prve stopnje (dejanja storjena na škodo D.M., M. in K.V.) storjenih v časovnem obdobju od poletnih mesecev leta 2003 do konca leta 2004, od poletnih mesecev 2003 pa celo do 29.7.2005, torej dejanj storjenih v obdobju veljave novega zakona. Oškodovanci so bili pri navajanju časovnega obdobja, ko je obsojenec začel z izvrševanjem kaznivih dejanj ter pri navajanju vseh okoliščin, tudi časovnih, glede zadnjih dogodkov, ki so seveda časovno bližje povsem prepričljivi in natančni, medtem ko so bili pri navajanju časa storitve posamičnih kaznivih dejanj, ki jih je obtoženec storil v vmesnem obdobju manj precizni, vendar pa to na kvalifikacijo kaznivega dejanja ni imelo nikakršnega vpliva. Res je sicer, da se je kot je bilo že povedano in kot na to opozarja zagovornica v pritožbi, v vmesnem obdobju spremenil KZ, zaradi česar je potrebno odgovoriti na vprašanje kateri zakon naj se za pravno opredelitev obravnavanih kaznivih dejanj uporabi, kar nadalje problematizira tudi zagovornica v pritožbi. Pri odgovoru ali je sodišče s pravno opredelitvijo po strožjem sedaj veljavnem kazenskem zakonu kršilo zakon v škodo obtoženca pa je treba izhajati iz določbe 9. člena KZ, po kateri se šteje, da je kaznivo dejanje izvršeno takrat, ko je storilec deloval, ali bi moral delovati, ne glede na to, kdaj je nastala posledica.

Glede nadaljevanega kaznivega dejanja velja, da je storjeno takrat, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo teh kaznivih dejanj. Tu pa velja pravilo: če se je nadaljevano kaznivo dejanje začelo v času veljavnosti prejšnjega zakona in nadaljevalo v čas veljavnosti novega zakona, je treba uporabiti novi zakon, ne glede na to, kateri zakon je veljal v času storitve predhodnih ravnanj, oziroma četudi je novi zakon za storilca strožji. Ker so bila zadnja dejanja storjena v drugi polovici leta 2005, torej več kot leto dni po tem, ko je veljal že novi zakon, ni nobenega dvoma, da je potrebno dejanja kvalificirati po novem, torej strožjem zakonu, oziroma sodišče s tem, ko je obdolženčeva kazniva dejanja opredelilo po novem zakonu torej KZ-B z dne 20.4.2004 ni kršilo materialnega zakona v škodo obtoženca.

Pri dejanju storjenem na škodo A.S., zagovornica v pritožbi navaja, da obtoženčevega ravnanja, opisanega v točki 1/a ni mogoče opredeliti kot nadaljevanega kaznivega dejanja, saj gre le za enkratno ravnanje oziroma storitev enega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od petnajst let po prvem odstavku 183. člena noveliranega KZ (z začetkom veljave 23.4.1999). Izrek sodbe (... je enkrat otipaval otroka A.S. tako, da ga je prijel s celo dlanjo za jajčka in se nag sprehodil mimo njega) je treba razlagati v povezavi z obrazložitvijo, kjer sodišče ne samo ugotavlja materialnopravna dejstva glede obeh dogodkov, temveč pritožbeno sodišče tudi pri pravni presoji navaja, da sta bili na škodo tega oškodovanca storjeni (dve) kaznivi dejanji, od katerih ima eno znake po prvem odstavku 183. člena KZ, drugo pa znake po četrtem odstavku tega člena, vendar pa ker sta dejanji časovno povezani, storjeni na škodo istega oškodovanca, ob izkoriščanju iste priložnosti in ob enotnem naklepu, je obe dejanji opredelilo kot eno samo nadaljevano kaznivo dejanje po prvem odstavku 183. člena KZ. Pri tem pa je uporabilo tudi pravilen - milejši KZ-A, kar jasno izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje (prvi odstavek na strani 11).

Neuspešne pa so tudi posplošene navedbe zagovornice v pritožbi, da kazniva dejanja katerih storitve je pritožbeno sodišče spoznalo obtoženca za krivega, niso dokazana. Pritožbeno sodišče je namreč skrbno ocenilo izpovedbe vseh oškodovancev, vsako zase in skupaj z drugimi ter z izpovedbami matere oškodovanega S., predvsem pa izvedenke klinične psihologije Z.B., ki je ugotovila pri oškodovancih znake in posledice značilne za spolne zlorabe ter na podlagi navedenega z gotovostjo zaključilo, da je obsojenec storil tudi ta kazniva dejanja.

Za obravnavana kazniva dejanja pa so bile obtožencu določene tudi ustrezne posamične kazni in izrečena primerna enotna kazen. Zagovornica v pritožbi sicer meni, da sodišče na strani obtoženca premalo upoštevalo težke družinske razmere, v katerih je živel, njegovo starost ter zmanjšano kritičnost glede dejanj, vendar pa te njene pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče te okoliščine ugotovilo in jih ustrezno ovrednotilo, pri čemer pa ni moglo mimo obteževalnih okoliščin, to je velikega števila istovrstnih kaznivih dejanj, daljše časovno obdobje, ter predvsem posledice, ki jih imajo in jih še bodo imeli mladoletni oškodovanci pri nadaljnjem psihosocialnem razvoju njihovih osebnosti.

Vrhovno sodišče je glede na to, da sodišče ni kršilo v pritožbi uveljavljanih kršitev določb zakona in je obtožencu izreklo primerno kazen, preizkusilo sodbo še po uradni dolžnosti, in ker tudi pri tem ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno samo paziti, je zavrnilo pritožbo zagovornice kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o pritožbi na Vrhovno sodišče temelji na v izreku te odločbe citiranih določil iz ZKP, pri čemer je Vrhovno sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost te kazenske zadeve ter obdolženčeve premoženjske razmere razvidne iz podatkov v spisu (tretji odstavek 92. člena ZKP).