Jedro

Odločba, s katero se kandidatu dovoli pristop k izpitu, je izdana pod odložnim oziroma suspenzivnim pogojem plačila stroškov izpita v določenem roku. Na podlagi jezikovne razlage 1. in 2. odstavka 19b. člena ZPDI namreč ni mogoče napraviti sklepa, da je kandidatu dovoljen pristop k izpitu že pred plačilom stroškov izpita. Sodišče se po povedanem torej strinja s tožnikom, da Prva odločba tožene stranke, s katero je bil tožniku dovoljen pristop k izpitu v navedenem roku, v 4. točki izreka dejansko vsebuje odložni pogoj plačila stroškov izpita, ki v konkretnem primeru nesporno ni bil izpolnjen. Zato se kot zmotno izkaže tudi stališče tožene stranke, da bi tožnik v konkretnem primeru moral v skladu z 2. in 3. odstavkom 30. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu sporočiti v zahtevanem roku razloge za odstop od opravljanja izpita.

Določila 30. člena Pravilnika ne zavezujejo oseb, ki jim pristop k izpitu glede na določila drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI ni dovoljen že po samem zakonu (ex lege), tako da te osebe ne sodijo v krog oseb, ki jih zajemajo določila 30 člena Pravilnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba Ministrstva za pravosodje št. 6040-27/2017/15 z dne 4. 8. 2017 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožnik je upravičen do povrnitve zahtevanih stroškov postopka za plačano sodno takso v višini 148,00 EUR v roku 30 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 19. člena Zakona o pravniškem državnem izpitu in 30. člena Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (Uradni list RS, št. 26/08, 40/09 in 40/11) v zvezi z tožnikovo zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita z dne 24. 4. 2017 odločila, da se ugotovi, da tožnik A.A., roj. ... v Celju, brez upravičenega razloga v dneh 5. in 6. 6. 2017 ni pristopil k opravljanju pisnega dela pravniškega državnega izpita, zato se šteje, da izpita ni opravil. 2. V svoji obrazložitvi v zvezi s tožnikovo zahtevo z dne 24. 4. 2017 za ponovno opravljanje izpita ugotavlja, da mu je bil že z odločbo tožene stranke št. 6040-27/2017/9 z dne 19. 5. 2017 (v nadaljevanju Prva odločba) dovoljen pristop k opravljanju pisnega dela pravniškega državnega izpita (v nadaljevanju: izpit) dne 5. in 6. 6. 2017, ustnega dela pa dne 6. 7. 2017. Ugotavlja, da tožnik k opravljanju pisnega dela izpita ni pristopil, ampak je toženo stranko z elektronsko pošto dne 2. 6. 2017 obvestil, da se izpita v dneh 5. in 6. 6. 2017 ne bo udeležil, tožena stranka pa je tožnika še isti dan, prav tako po elektronski pošti opozorila na 30. člen Pravilnika o programu sodniškega pripravništva in pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju: Pravilnik).

3. V nadaljevanju obrazložitve povzema vsebino tožnikove vloge z dne 5. 6. 2017, v kateri glede na to, da ni poravnal s Prvo odločbo določenih stroškov izpita, tožnik izraža pričakovanje, da mu bo izdala odločbo, da se mu pristop k opravljanju izpita ne dovoli. Navaja še, da je dne 14. 6. 2017 tožnika pozvala k dopolnitvi vloge v smislu 30. člena Pravilnika v roku 8 dni, vendar v danem roku ni prejela njegovega odgovora, pač pa jo je tožnik s pisno vlogo z dne 27. 7. 2017 pozval, naj izda odločbo o tem, da se mu ne dovoli pristop k izpitu in se mu povrnejo stroški izpita, ki jih je plačal naknadno, po prejemu opomina s strani Ministrstva za finance.

4. Nadalje v obrazložitvi še navaja, da je bil že z izdajo Prve odločbe, s katero je bil tožniku dovoljen pristop k opravljanju izpita, končan postopek, ki se je začel na podlagi njegove zahteve z dne 24. 4. 2017 za pristop k izpitu, saj je bil po ugotovitvi, da izpolnjuje pogoje za pristop k izpitu, določen kraj in čas izpita ter izpitna komisija, zanj je bilo pripravljeno tudi gradivo za pisni del izpita. Tožena stranka citira 2. in 3. odstavek 30. člena Pravilnika in v tej zvezi izpostavlja 19b.1 člen Zakona o pravniškem državnem izpitu (v nadaljevanju ZPDI), ki izrecno določa, da stroške izpita nosi kandidat in če stroškov izpita ne plača pred izpitom, na izpit ne more pristopiti.

5. Tožena stranka zaključuje, da tožnik sicer ni vložil pisnega predloga za upravičen odstop in tega ni storil niti v dodatno danem roku po njenem pisnem pozivu, da pa je za oprostitev plačila stroškov izpita potrebno izkazati upravičenost odstopa. Ker razen tega Pravilnik v 30. členu še določa, da če kandidat brez opravičenega razloga določenega dne ne pristopi k opravljanju pisnega ali ustnega dela izpita ali če brez opravičenega razloga odstopi, ko je izpit že začel opravljati, se šteje, da izpita ni opravil, zato je glede na vse navedeno tožena stranka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

6. Tožnik v tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 do A5), uveljavlja tožbene ugovore iz 1. in 3. točke 1. odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Očita, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in posledično nepravilne uporabe materialnega prava. Pojasnjuje, da je tožnik s svojo vlogo z dne 24. 4. 2017 zahteval drugi pristop k opravljanju pravniškega državnega izpita. Navaja, da je bila v tej zvezi izdana Prva odločba tožene stranke z dne 19. 5. 2017, ki v izreku pod točko 1 ugotavlja, da tožnik kot kandidat izpolnjuje pogoje za opravljanje izpita in mu je bil zato dovoljen pristop k pisnemu delu izpita v dneh 5. in 6. 6. 2017, k ustnemu delu pa 6. 7. 2017; razen tega mu je bilo v 4. točki izreka naloženo tudi plačilo stroškov izpita v višini 184,46 EUR v roku 8 dni po izstavitvi računa, z izrecnim opozorilom, da če tožnik računa ne plača v danem roku, mu pristop k izpitu ne bo dovoljen. Poudarja, da je že, ko je dne 2. 6. 2017 tožnik prejel klic s strani tožene stranke, češ da še ni plačal stroškov izpita, tožnik uradni osebi povedal, da stroškov izpita ni plačal, ker k izpitu ne bo pristopil v izpitnem roku, navedenem v Prvi odločbi tožene stranke. Tudi po pisnem opozorilu s strani tožene stranke na določila 30. člena Pravilnika in njenem pozivu, da naj pisno ali preko elektronske pošte tožnik sporoči, da se ne bo udeležil pisnega dela pravosodnega izpita dne 5. in 6. 6. 2017, je tožnik še isti dan po elektronski pošti poslal toženi stranki sporočilo, da ni plačal pristopa k izpitu, ker se izpita tožnik ne bo udeležil. Za tem mu je bila vročena zahteva tožene stranke z dne 15. 6. 2017 za dopolnitev vloge, skupaj s pozivom, da skladno s 30. členom Pravilnika vloži v roku 8 dni pisni predlog za odstop in utemelji razloge za odstop od izpita ter predloži ustrezno dokumentacijo, vendar v tej zvezi tožnik pojasnjuje, da vloge ni dopolnil, ker sam ni uveljavljal odstopa do opravljanja izpita na podlagi 30. člena Pravilnika, temveč se je ravnal po določbi 4. točke izreka Prve odločbe z dne 19. 5. 2017. Ker pa mu je Ministrstvo za finance dne 21. 6. 2017 vročilo opomin za plačilo stroškov izpita v višini 184,46 EUR, je tožnik, da se izogne zagroženi tožbi, navedeni znesek v celoti plačal, zatem pa je 7. 8. 2017 prejel še izpodbijano odločbo z navedeno vsebino. Toženi stranki zato tožnik očita, da je zmotno ugotovila dejansko stanje in nepravilno uporabila materialno pravo, ko mu ni izdala odločbe, s katero bilo ugotovljeno, da zaradi neplačila stroškov izpita tožniku ni dovoljen pristop k izpitu, skladno z 2. odstavkom 19b. člena ZPDI, češ da 1. odstavek 30. člena Pravilnika ureja popolnoma drugačno pravno situacijo, ki je povsem različna od konkretne pravne situacije iz 2. odstavka 19b. člena ZPDI.

7. Po mnenju tožnika sta za razumevanje konkretnega primera odločilna dva pravna termina, vsebovana v predpisih, ki urejajo opravljanje pravniškega državnega izpita, in sicer termina „pristop k izpitu“ ter „odstop od opravljanja izpita“, katerih vsebino urejata ZPDI in Pravilnik. Izhajajoč iz jezikovne razlage citiranih pravnih norm po stališču tožnika ne more biti dvoma, da termina „pristop k izpitu“ in „odstop od opravljanja izpita“ vsak zase urejata različni pravni situaciji, ki se medsebojno razlikujeta: v skladu s teleološko metodo razlage pravnih norm termin „pristop k izpitu“ ureja časovno točko, ko kandidat kumulativno izpolnjuje vse predpisane formalne pogoje za pristop k izpitu, med katerimi je - poleg naštetih izrecno v ZPDI navedeno tudi plačilo stroškov izpita v celoti. Šele tedaj, ko so kumulativno izpolnjeni vsi formalni pogoji - vključno s plačilom stroškov, se kandidatu dovoli formalni pristop. Za razliko od prej navedenega pa termin „odstop od opravljanja izpita“ ureja kasnejšo časovno točko, in sicer po tem, ko je kandidatu že dovoljen pristop k izpitu in šele tedaj kandidata sploh lahko zadenejo posledice neupravičenega odstopa od opravljanja izpita iz 30. člena Pravilnika. Tožnik poudarja, da mu je bil s Prvo odločbo tožene stranke sicer res dovoljen pristop k izpitu, vendar pod odložnim pogojem, ki je določen v 4. točki izreka, to je, da bo v roku 8 dni plačal stroške izpita, sicer mu pristop k izpitu ne bo dovoljen. Navedeno pa z uporabo argumenta o nasprotnem razlogovanju a contratrio tudi pomeni, da tožniku po 4. točki izreka Prve odločbe pristop k izpitu sploh ni bil dovoljen, ga tudi ne morejo doleteti posledice za neopravičen odstop od izpita iz 1. odstavka 30. člena Pravilnika, ker je od opravljanja izpita mogoče odstopiti le v primeru, če je poprej sploh bil dovoljen pristop k izpitu. Ker je plačilo stroškov izpita eden izmed formalnih zakonskih pogojev za dovolitev pristopa k izpitu in ker kandidatu ob neobstoju zgolj enega izmed formalnih pogojev pristop k izpitu ni dovoljen, je nepravilno temu nasprotno stališče tožene stranke. Tožnik namreč meni, da bi ga morala tožena stranka najprej pozvati k plačilu stroškov postopka in ga v zahtevi za dopolnitev vloge tudi opozoriti, da kolikor ne plača stroškov izpita, pristop k opravljanju izpita ne bo mogoč, kar pa je v njeni zahtevi za dopolnitev vloge v celoti izostalo.

8. Nadalje tožnik še pojasnjuje, da je zgolj zaradi grožnje s tožbo naknadno šele 21. 6. 2017 plačal znesek 184,46 EUR za stroške izpita, zato zahteva tudi vračilo omenjenega zneska. V tožbenem zahtevku primarno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da se tožniku ne dovoli pristop k pisnemu delu pravosodnega izpita dne 5. in 6. 6. 2017, toženi stranki pa naloži vrnitev zneska 184,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 6. 2017 dalje do plačila, poleg pa zahteva tudi vračilo plačane sodne takse, oziroma podredno, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v novo odločanje.

9. Tožena stranka je po pozivu sodišča predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem ob sklicevanju na določila 19b. člena ZPDI in 30. člena Pravilnika prereka tožbene navedbe in ponavlja razloge, ki jih je navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1:

10. Tožba je utemeljena.

11. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v konkretnem primeru štelo, da je tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, četudi je tožnik v tožbi kot toženo stranko opredelil zgolj Republiko Slovenijo, brez navedbe organa, ki jo v konkretnem primeru zastopa. V tej zvezi je sodišče upoštevalo določilo 5. odstavka 17. člena ZUS-1, po katerem je v upravnem sporu toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je bil v konkretnem primeru postopek končan z odločbo pristojnega upravnega organa druge stopnje, izdano v enovitem postopku, ki jo s tožbo izpodbija tožnik, sodišče zato upoštevajoč določilo 5. odstavka 17. člena ZUS-1 tožnika ni posebej pozivalo k dopolnjevanju tožbe glede na pravilno opredelitev Republike Slovenije kot tožene stranke, za katero je smiselno štelo, da jo zastopa Ministrstvo za pravosodje, ki je v tem primeru izpodbijani upravni akt tudi izdalo.

12. Sodišče ugotavlja, da med strankama niso sporne relevantne dejanske okoliščine, da se je tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe sklicevala na določila 19. člena2 in 19b. člena ZPDI v povezavi s 30. členom Pravilnika, niti ni sporno, da je bila tožniku izdana izpodbijana odločba v zvezi z njegovo vlogo z dne 24. 4. 2017, o kateri je tožena stranka že poprej odločila s Prvo odločbo z dne 19. 5. 2017 z izrekom, ki se glasi: "(1) A.A., rojen ... v Celju (v nadaljevanju: kandidat), izpolnjuje pogoje za pristop za opravljanje pravniškega državnega izpita, zato se mu dovoli pristop k izpitu. (2) Kandidat je oproščen opravljanja ustnega dela izpita iz naslednjega področja:Upravno pravo in upravni postopek ter upravni spor. (3) Kandidat bo opravljal: - pisni del izpita iz civilnega prava, dne 05. 06. 2017 ob 08.00 v prostorih Gospodarskega razstavišča, Dunajska cesta 18, Ljubljana, dvorana Urška, 2. nadstropje, ter - ustni del izpita, dne 06. 07. 2017 ob 15.00 na Vrhovnem sodišču RS, sejna soba 208, pred izpitno komisijo, razvidno iz mesečnega razporeda, določenega z odločbo o imenovanju predsednika in članov komisije, pred katero kandidat opravlja pravniški državni izpit. (4) Stroške izpita krije kandidat in znašajo 184,46 EUR upoštevajoč obseg priznanega dela izpita. Stroške mora plačati najpozneje v osmih dneh po izstavitvi računa. Če račun ni plačan v roku, kandidatu ni dovoljen pristop k izpitu".

13. Sporno med strankama ostaja vprašanje, ali je tožena stranka glede na navedene nesporne okoliščine v konkretnem primeru pravilno uporabila določila 30. člena Pravilnika kot podlago sprejete odločitve v izreku izpodbijane odločbe, glede na njene navedbe v odgovoru na tožbo (na str. 2, 8. odstavek), da sam tožnik sploh ni vložil pisnega predloga za opravičen odstop od opravljanja izpita in tega tudi ni storil niti po naknadnem pozivu tožene stranke. Prav tako tožena stranka ne nasprotuje tožnikovi navedbi, da tožnik stroškov izpita ni plačal v osmih dneh po izstavitvi računa, četudi je bil že v Prvi odločbi z izrekom pod točko 4 izrecno opozorjen na posledice neplačila stroškov izpita iz 2. odstavka 19b. člena ZPDI. Tako med strankama ostaja sporno tudi vprašanje, kakšne so pravne posledice neplačila stroškov izpita, ko je bil kandidatu z dokončno in pravnomočno odločbo sicer že dovoljen pristop k izpitu, s čimer je (že) odločeno o pravici kandidata do opravljanja izpita.

14. Sodišče se ob uporabi jezikovne metode razlage pravnih norm lahko strinja s tožnikom in sprejema njegovo razlago določbe 1. odstavka 19b. člena ZPDI, s katero je zakonodajalec določil obveznost plačila stroškov izpita s strani kandidata kot eno izmed taksativno določenih predpostavk, ki morajo biti vse kumulativno izpolnjene, da se kandidatu dovoli pristop k izpitu. Odločba, s katero se kandidatu dovoli pristop k izpitu, je tako dejansko izdana pod odložnim oziroma suspenzivnim pogojem plačila stroškov izpita v določenem roku. Na podlagi jezikovne razlage 1. in 2. odstavka 19b. člena ZPDI namreč ni mogoče napraviti sklepa, da je kandidatu dovoljen pristop k izpitu že pred plačilom stroškov izpita. Sodišče se po povedanem torej strinja s tožnikom, da Prva odločba tožene stranke, s katero je bil tožniku dovoljen pristop k izpitu v navedenem roku, v 4. točki izreka dejansko vsebuje odložni pogoj plačila stroškov izpita, ki v konkretnem primeru nesporno ni bil izpolnjen. Zato se kot zmotno izkaže tudi stališče tožene stranke, da bi tožnik v konkretnem primeru moral v skladu z 2. in 3. odstavkom 30. člena Pravilnika sporočiti v zahtevanem roku razloge za odstop od opravljanja izpita, saj ob upoštevanju določila drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI kandidatu že po samem zakonu (ex lege) ni dovoljen pristop k izpitu, če račun za odmerjene stroške izpita ni plačan v predpisanem zakonskem osemdnevnem roku iz 1. odstavka 19b. člena ZPDI, za kar gre nesporno v tožnikovem primeru, medtem ko 30. člen Pravilnika ureja povsem drugačne situacije. Določila 30. člena Pravilnika se namreč nanašajo na situacije, ko so sicer kumulativno izpolnjeni vsi predpisani zakonski pogoji (iz drugega stavka 2. odstavka 19b. člena in 20. člena ZPDI), vendar kandidat brez opravičenega razloga določenega dne ne pristopi k opravljanju izpita ali če brez opravičenega razloga odstopi, ko je že začel opravljati izpit. 15. Povzeta določila 30. člena Pravilnika dajejo podlago za zaključek, da 30. člen Pravilnika ustvarja obveznost obveščanja o razlogih za odstop zgolj za kandidate, ki jim je bil pristop k izpitu dovoljen, vendar k opravljanju izpita brez opravičenega razloga niso pristopili in ga niso začeli opravljati, ter za kandidate, ki jim je bil pristop dovoljen, a so odstopili od izpita, ko so ga že začeli opravljati. Določila 30. člena Pravilnika namreč ne zavezujejo oseb, ki jim pristop k izpitu glede na določila drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI ni dovoljen že po samem zakonu (ex lege), tako da te osebe ne sodijo v krog oseb, ki jih zajemajo določila 30 člena Pravilnika. Ker v tožnikovem primeru z nespornim neplačilom stroškov izpita v navedenem roku iz 1. odstavka 19b. člena ZPDI očitno niso bili kumulativno podani vsi predpisani zakonski pogoji za dovolitev pristopa k izpitu v navedenih terminih, tožnik tudi ni bil dolžan postopati v skladu s 1. in 2. odstavkom 30. člena Pravilnika, k čemur ga je naknadno pozivala tožena stranka, saj v tožnikovem primeru nesporno ni podan zakonski pogoj iz drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI. Ker tožnik z neplačilom stroškov izpita v roku iz drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI ni kumulativno izpolnil vseh predpisanih zakonskih pogojev za dovoljen pristop k izpitu in tako tudi ni bil dolžan postopati po določilih 30. člena Pravilnika, se vsaj kot preuranjena izkaže odločitev tožene stranke kot je navedena v izreku izpodbijane odločbe. Kljub dejstvu, da posledice neplačila stroškov izpita po drugem stavku 2. odstavka 19b. člena ZPDI nastopijo ex lege, sodišče sodi, da mora v takšnem primeru pristojni organ izdati novo odločbo, s katero se ugotovi, da kandidat v določenem roku ni plačal stroškov izpita, zato se mu pristop k izpitu ne dovoli, četudi ZPDI v 19b. členu ali katerikoli drugi zakonski določbi ne predvideva in ne ureja načina postopanja pristojnega organa v primeru, ko je bil kandidatu s posebno odločbo dovoljen pristop k izpitu pod odložnim pogojem plačila stroškov v predpisanem osemdnevnem roku iz 1. odstavka 19b. člena ZPDI, pa kandidat nato stroškov v predpisanem zakonskem roku ne plača. Kljub dejstvu, da ima zamuda takšnega roka za stranko pravne učinke, predpisane z določilom drugega stavka 2. odstavka 19b. člena ZPDI, pa to določilo samo po sebi v konkretnem primeru toženi stranki ob upoštevanju 87. člena Ustave še ne daje podlage za zaključek, da je tožnik s tem izgubil pravico do pristopa k izpitu, oziroma, da se lahko šteje, da tožnik izpita ni opravil. V konkretnem primeru zato tudi ni relevantno dejstvo, da je tožnik dne 21. 6. 2017, po vročitvi opomina pred tožbo s strani Ministrstva za finance na plačilo stroškov izpita v višini 184,46 EUR, navedeni znesek dejansko plačal. 16. Ker je po vsem povedanem tožena stranka pri izdaji izpodbijane odločbe napačno ugotovila relevantno dejansko stanje, posledično pa je tudi napačno uporabljeno materialno pravo (drugi stavek 2. odstavka 19b. člena ZPDI v zvezi s 30. členom Pravilnika), je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1. Zadeva se s tem vrne v stanje, v katerem je bila preden je bila izdana izpodbijana odločba, tožena stranka pa mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva prejema te sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegova stališča, ki se tičejo postopka v skladu z določilom 4. odstavka 64. člena ZUS-1. 17. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na nejavni seji brez oprave glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi 1. odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V obeh primerih ima namreč sodišče v skladu s 1. alinejo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave. Sodišče ni odločilo v sporu polne jurisdikcije, kot je v tožbenem zahtevku primarno predlagal tožnik, pač pa je iz zgoraj navedenih razlogov sledilo podrednemu tožbenemu zahtevku in je izpodbijani akt odpravilo ter vrnilo zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

K točki 2:

18. V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožnika. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem gredo tožniku v upravnem sporu uveljavljani stroški postopka, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta. Ker je tožnik v stroškovnem zahtevku uveljavljal zgolj povrnitev stroškov plačane sodne takse v višini 148,00 EUR, mu bo, ker je s tožbo v upravnem sporu uspel, plačano sodno takso vrnilo sodišče na podlagi opombe 6.1/c točke Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), kar mu gre po uradni dolžnosti.

1 ZPDI v 19b. členu določa: "(1) Stroške izpita krije kandidat. Stroške mora plačati najpozneje v osmih dneh po izstavitvi računa. Višino stroškov predpiše minister, pristojen za pravosodje, upoštevajoč obseg priznanega dela izpita. (2) V odločbi, s katero se posameznemu kandidatu dovoli pristop k izpitu, se določi višina stroškov izpita, ki jih mora kandidat plačati na podlagi izstavljenega računa in navede rok plačila. Če račun ni plačan v roku iz prejšnjega odstavka, kandidatu ni dovoljen pristop k izpitu, na kar se kandidata posebej pisno opozori. (3) Če se kandidat iz upravičenih razlogov ne udeleži izpita ali iz upravičenih razlogov odstopi med opravljanjem izpita, se mu del stroškov vrne. Višino vračila določi minister, pristojen za pravosodje, upoštevajoč fazo izpita, v kateri kandidat odstopi ali se je ne udeleži." 2 ZPDI v 19. členu določa: "(1) Sodniški pripravnik ob zaključku pripravništva vloži zahtevo za opravljanje pravniškega državnega izpita (v nadaljnjem besedilu: izpit). (2) Zahteva iz prejšnjega odstavka, ki vsebuje vsaj osebno ime, rojstni datum in naslov prebivališča, se lahko vloži en mesec pred zaključkom pripravništva. (3) Zahtevi za opravljanje izpita je treba priložiti dokazila o opravljenem pripravništvu z vsemi mnenji in potrdili iz četrtega odstavka 17. člena tega zakona in dokazila o opravljenem izbirnem usposabljanju s podatki o njegovi vsebini in trajanju. (4) Z odločbo, s katero se dovoli pristop k izpitu, se določi tudi čas in kraj opravljanja izpita ter izpitno komisijo. Od dneva vložitve zahteve iz prvega odstavka tega člena do dneva opravljanja izpita ne sme preteči več kot dva meseca. Ta rok ne velja v primeru, ko kandidat v zahtevi za opravljanje izpita izrecno navede, da bi želel izpit opravljati pozneje. (5) Predsednik izpitne komisije lahko iz utemeljenih razlogov odloči o spremembi člana izpitne komisije, o čemer obvesti kandidata pred začetkom opravljanja ustnega del izpita. (6) Sodniški pripravnik, ki je opravil sodniško pripravništvo kot oseba v delovnem razmerju na sodišču, mor v enem letu po zaključku pripravništva vložiti zahtevo za opravljanje izpita in pristopiti k izpitu, sicer izgubi pravico opravljati izpit. Minister, pristojen za pravosodje, lahko ta rok na prošnjo, vloženo iz utemeljenih razlogov pred potekom rok, podaljša".