Jedro

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 400,00 (štiristo 00/100) EUR.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 133. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po členih 50 in 51 KZ izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo kazen tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot civilne pravde. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, stroškov pooblaščenke oškodovanca odvetnice ..., ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in mu odmerilo povprečnino.

Proti taki sodbi se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe oziroma da izpodbijano sodbo v grajanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčevega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Pritožba skuša prepričati, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da je prav obdolženec kritičnega večera poškodoval oškodovanca, zmoten, saj oškodovančeva izpovedba ni podkrepljena prav z nobenim drugim dokazom. Prvostopenjsko sodišče je po stališču pritožbe tudi povsem neutemeljeno verjelo oškodovancu, saj vse druge zaslišane priče njegove izpovedbe niso potrdile in celo priča H., na katere izpovedbi je temeljila obtožba, je povsem določno povedala, da ni videla, da bi obdolženec udaril oškodovanca v obraz.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovanca. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Glede pritožbene navedbe, da je tudi priča H. na glavni obravnavi izpovedala, da ni videla udarca, je potrebno poudariti, da pritožba povsem spregleda, da je H., ko je bil zaslišan kot priča v fazi opravljanja posamezni preiskovalnih dejanj povedal, da se je on prepiral z obdolžencem, ki ga je hotel udariti s pivovsko steklenico, nakar je med njiju stopil oškodovanec, ki ga je obdolženec s pestjo udaril v obraz. Tudi izvedenec medicinske stroke je opisal, da je takšno poškodbo oškodovanec utrpel zaradi delovanja tope sile, torej zaradi udarca s pestjo. Nenazadnje pa je priča H. tudi na glavni obravnavi vendarle povedal, da je imel oškodovanec rdeče oko, ko se je vsedel nazaj k njemu. Povsem utemeljeno sodišče prve stopnje ni verjelo izpovedbam ostalih prič, na katere se sicer sklicuje pritožba. V njihovih izpovedbah je namreč tudi po mnenju pritožbenega sodišča preveč neskladnosti, da bi jim bilo moč brez pridržka verjeti. Najemnik gostilne ... je povedal, da je obdolženec stal pri točilni mizi, medtem ko sta H. in oškodovanec sedela za mizo. V nasprotju z njim pa je priča L. povedal, da so skupaj z obdolžencem sedeli za mizo, pri drugi mizi pa sta sedela oškodovanec in H.. Priča G. ni povedal ničesar o tem, s kom je sploh bil kritičnega dne v družbi, ni se spomnil nobenega dogodka med obdolžencem in oškodovancem, pa čeprav je zatrjeval, da bi naj bil kritičnega večera v gostilni, dokler je niso zaprli. Tudi pritožbeno sodišče zato verjame oškodovancu, da te priče ob kritičnem času ni bilo v gostilni ter da je oškodovanec pričo G. utemeljeno spraševal, kako bo pričal, ko pa ga takrat ni bilo tam. Priča D. pa je v nasprotju s pričo L. povedal, da je obdolženec prišel v gostilno istočasno kot ostali, vendar je stal za točilnim pultom. Povsem utemeljeno je torej prvostopenjsko sodišče verjelo oškodovancu in priči H., da je prav obdolženec udaril oškodovanca in mu povzročil v prvostopnem izreku opisano poškodbo.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornika ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato zagovornikova pritožba zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgo kazen zapora in najkrajšo preizkusno dobo.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčevega zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 98. člena in prvega odstavka 95. člena ZKP, povprečnina pa je odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona, torej z upoštevanjem trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obdolženca, ki je zaposlen in prejema ustrezno plačo.