Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti je po končanem kazenskem postopku dopustno vlagati zoper pravnomočne odločbe, ki vsebinsko posegajo v pravice obsojencu, ob izkazani možnosti, da bo z zahtevo izboljšal pravni položaj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže. II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je s sodbo I Ks 31766/2012 z 26. 11. 2015 zahtevo obsojenega za nepravo obnovo kazenskega postopka kot neutemeljeno zavrnilo, obsojencu pa naložilo v plačilo sodno takso v višini 50,00 EUR. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 31766/2012 z 15. 3. 2016 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 1. točki prvega odstavka 407. člena ter v drugem odstavku istega člena dopustnosti izreka enotne kazni namesto dveh pravnomočno izrečenih ne pogojuje z dejstvom, da je obsojenec katero izmed v združitev predlaganih kazni že prestal. Zato se ne strinja z odločitvijo nižjih sodišč ter Vrhovnemu sodišču predlaga izrek enotne kazni po pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I K 31766/2012 in Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 129/2002. 3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti zoper izpodbijani odločbi ni dovoljena. Navaja, da je sodna praksa glede dovoljenosti izrednega pravnega sredstva zavzela stališče, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vlagati zoper pravnomočne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki vsebinsko posegajo v pravice obsojenca, ob izkazani možnosti, da bo s tem izrednim pravnim sredstvom izboljšal svoj pravni položaj. Za dopustnost zahteve v fazi po pravnomočno končanem kazenskem postopku bi moral obsojenec izkazati pravni interes, da bi ob hipotetičnem uspehu z zahtevo za varstvo zakonitosti izboljšal svoj položaj, čemur pa v konkretnem primeru ni tako, saj obsojenec v svoji vlogi izraža le nestrinjanje s pravilno odločitvijo sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, predvideno v 1. in 2. točki prvega odstavka 407. člena ZKP.

4. Obsojenec se je o odgovoru Vrhovne državne tožilke izjavil. Ne strinja se z njenimi stališči, da za primer, kot je njegov, neprava obnova ni predvidena.

B.

5. V obravnavani zadevi gre za tako imenovano drugo odločbo po pravnomočno končanem kazenskem postopku, izdano v posebnem postopku za obnovo kazenskega postopka iz XXIV. poglavja ZKP, urejenem v 407. členu ZKP. Skladno z določbo prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti možno vložiti zoper pravnomočno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Pravnomočna sodna odločba po prvem odstavku tega člena je pravnomočna obsodilna, oprostilna in zavrnilna sodba ter pravnomočen sklep, s katerim se je končal kazenski postopek. Po pravnomočno končanem kazenskem postopku je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča določbo prvega odstavka 420. člena ZKP potrebno razlagati tako, da je zahtevo za varstvo zakonitosti dopustno vlagati zoper pravnomočne odločbe, izdane po pravnomočno končanem kazenskem postopku, ki vsebinsko posegajo v pravice obsojenca ob izkazani možnosti, da bo s tem izrednim pravnim sredstvom lahko izboljšal svoj pravni položaj. Navedeno pomeni, da to izredno pravno sredstvo zoper odločbe, izdane po pravnomočno končanem postopku, ni dopustno vlagati razen, če s takšno odločitvijo ni občutno poseženo v pravice obsojenca. Za dopustnost zahteve v fazi po pravnomočno končanem kazenskem postopku bi zato moral obsojenec izkazati pravni interes, da bi ob hipotetičnem uspehu z zahtevo za varstvo zakonitosti izboljšal svoj položaj.

6. V obravnavanem primeru je bil obsojenec s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I K 31766/2012 z dne 28. 4. 2014 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 31766/2012 z dne 18. 5. 2015 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja hudodelskega združevanja po prvem odstavku 234. člena KZ-1 ter mu je bila izrečena enotna kazen deset let zapora. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 129/2002 z 5. 3. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 803/2003 z 9. 9. 2003 in sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IX Ips 94/2004 z dne 20. 1. 2005 je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem in prvem odstavku 196. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Po prejemu pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča I K 31766/2012 z 28. 4. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 31766/2012 z 18. 5. 2015 je dne 22. 6. 2015 vložil zahtevo za obnovo postopka skladno s 407. členom ZKP; sodišče je z izpodbijano pravnomočno sodbo zahtevo obsojenega za nepravo obnovo postopka zavrnilo. Zoper navedeno pravnomočno odločbo, izdano v postopku odločanja za združitev kazni - neprava obnova, je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri ni navedel zakonskih določb, ki naj bi bile kršene, Vrhovnemu sodišču pa je predlagal izrek enotne kazni po sodbah Okrožnega sodišča v Kranju in Okrožnega sodišča v Ljubljani.

7. V obravnavanem primeru sta sodišči pravilno ugotovili, da je obsojenec kaznivi dejanji po kasneje pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Kranju I K 31766/2012 z 28. 4. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani III Kp 31766/2012 z 18. 5. 2015, izvršil v letu 2011, kar je po tem, ko je že v celoti prestal kazen po prej pravnomočni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 129/2002 z dne 5. 3. 2003, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 803/2003 z 9. 9. 2003. Kazen po slednji je obsojenec v celoti prestal s potekom pogojnega odpusta 29. 10. 2005. Zato sta sodišči pravilno ugotovili, da v takem primeru pogoji za spremembo določbe o kazenski sankciji po 55. členu KZ-1 niso izpolnjeni oziroma da v obravnavanem primeru ne gre za situacijo, predvideno v 1. točki prvega odstavka 407. člena in drugem odstavku 407. člena ZKP ter obsojenčevo zahtevo za nepravo obnovo postopka zavrnili.

8. Za dopustnost zahteve v fazi po pravnomočno končanem kazenskem postopku, kjer je to izredno pravno sredstvo izjema, bi moral obsojenec, kot je že bilo pojasnjeno, izkazati pravni interes, da bi ob hipotetičnem uspehu s tem izrednim pravnim sredstvom izboljšal svoj položaj. Ker pa v primerih, kot je obravnavani, ko torej sploh ne gre za situacijo, predvideno v 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP, to pravno sredstvo po svoji vlogi ni takšne narave, da bi sploh bilo sposobno privesti do odločitve, kot si jo želi vložnik, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zoper takšno pravnomočno odločbo na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.

9. Odločitev o oprostitvi plačila stroškov postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbah 98.a člena v zvezi z četrtim odstavkom 95. člena ZKP.