Jedro

Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavni namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.

Izrek

Pritožba zagovornice obtoženega J.Ž. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega J.Ž. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1. Po 57. in 58. členu KZ-1 mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 123. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, ki se ne bo izrekla, če v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Sklicujoč se na četrti odstavek 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP s tem, da bo o nagradi in potrebnih izdatkih zagovornice, ki mu je bila postavljena v okviru brezplačne pravne pomoči, odločila pristojna služba Okrožnega sodišča v Ljubljani.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP pritožuje obtoženčeva zagovornica. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma, da mu v pogojni obsodbi zniža določeno zaporno kazen in dolžino preizkusne dobe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni se moč strinjati z obtoženčevo zagovornico, ko meni, da je sodišče prve stopnje z izrekom obsodilne sodbe dejansko stanje zmotno ugotovilo. Okoliščine primera so namreč po presoji pritožbenega sodišča pravilno in v celoti ugotovljene, sprejeti zaključki pa podrobno in prepričljivo obrazloženi, tako, da jih pritožbena izvajanja niso omajala. Kolikor pritožnica uvodoma meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbo oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in niti ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, kar kaže tudi dejstvo, da je različno govoril o poškodbah, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavi namreč izhaja, da se je dogodka dobro spomnil in tudi opisal, kako ga je obtoženec poškodoval, navedel pa je tudi širše ozadje spora tako, da v njegovo izpovedbo ne more biti pomislekov. Res sicer je, da je navedel, da je imel poškodovano desno stran glave, nato pa opisoval poškodbe na levi strani, vendar gre za očitno pomoto, ki se izkaže kot povsem nebistvena.

5. Pritožnica prav tako ne more uspeti, ko zatrjuje, da zaslišane priče niso potrdile obtožbenega očitka, da je obtoženec oškodovanca tudi večkrat brcnil oziroma, da priča T.Ž. dogodka, ki se je odvijal na terasi, ni mogla videti. O teh navedbah se je prepričljivo izreklo že sodišče prve stopnje v 5. točki sodbe, ko je navedlo, da je priča tedaj, ko se je obrnila proti obtožencu in oškodovancu, videla, da je bil oškodovanec na tleh, obtoženec pa ga je pri tem enkrat udaril. Ker je bila priča ocenjena kot nepristranska, tudi sodišče druge stopnje ne vidi nobenih utemeljenih razlogov, da njeni izpovedbi ne bi bilo moč verjeti, kar enako velja tudi za E.V. in L.L. ki pa sta v nasprotju s tem, kar pravi pritožba, izrecno navedli, da je obtoženec oškodovanca tudi brcnil. Tako je E.V, ko mu je bil predočen uradni zaznamek o obvestilih, katera je podal policistom, potrdil, da je obtoženec oškodovanca tudi večkrat brcnil, enako pa je izpovedal tudi L.L, češ, da je videl, da je obtoženec oškodovanca brcnil v zgornji del telesa. Sicer pa se način poškodovanja z brcami v glavo ujema tudi z izvedenskim mnenjem dr. D.P., ki je poleg tega, da so bile poškodbe po vsej verjetnosti zadene s pestmi in brcami, navedel tudi, da so bili udarci zadani z veliko silo, saj je prišlo do zlomov treh obraznih kosti, ki so ostale premaknjene. Glede na to, da je bil obtoženec tedaj obut v cokle in izpovedbe oškodovanca ter obeh navedenih prič, tako ne more biti nobenega dvoma v pravilnost zaključka, da je obtoženec oškodovancu hudo telesno poškodbo prizadejal tudi z brcami na način, kot se mu je očital. Nasprotna pritožbena izvajanja, ki povzemajo le del izpovedb prič in ne upoštevajo celotne obrazložitve izpodbijane sodbe, zato ne morejo biti uspešna.

6. S pritožnico se tudi ne gre strinjati, ko meni, da je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo prestrogo kazensko sankcijo, zlasti spričo dejstva, da do sedaj še ni bil kaznovan in da se je oškodovanec z njim pred dogodkom prepiral ter tako pripomogel k konfliktu. Po oceni pritožbenega sodišča so okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero kazenske sankcije pravilno ugotovljene in tudi glede zatrjevanih olajševalnih okoliščin ustrezno ovrednotene, prav tako pa je sodišče pravilno ugotovilo, da ne glede na morebitno dolžniško-upniško razmerje, reševanje le-tega z nasiljem, ni dopustno. Obtoženec pa tudi v svojem zagovoru sam ne navaja, da bi bil neposredno izzvan s strani oškodovanca, zaradi česar ni moč trditi, da bi bil obtoženec k dogodku z njegove strani kakorkoli izzvan. Po drugi strani pa je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo kot obteževalno okoliščino način storitve kaznivega dejanja, to je predvsem dejstvo, da je obtoženec poškodoval na tleh ležečega in nemočnega oškodovanca, ki se zaradi vinjenosti očitno ni branil. S tega vidika se zato izrečena mu kazenska sankcija tako glede dolžine zaporne kazni kot trajanja preizkusne dobe izkaže povsem na mestu in vanjo ni bilo potrebno poseči. Ker v postopku tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo paziti po uradni dolžnosti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP, je sodišče druge stopnje glede na vse obrazloženo, pritožbo zagovornice obtoženega J.Ž. na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

7. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornice ni uspel, ga je sodišče druge stopnje iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka, ki so na drugi stopnji nastali le v obliki sodne takse.