Jedro

Upravni organ bi moral v postopku presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za ponovno uporabo zemeljskega izkopa, za katerega okoljevarstveno soglasje ni potrebno.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Maribor, št. 06113 – 766/2009-5110 z dne 8.9.2009 in odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 0613-31/2009-2 z dne 30.9.2009 se odpravita in se zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano prvostopno odločbo je inšpektorica za okolje Inšpektorata RS za okolje in prostor Območne enote Maribor tožnikoma kot inšpekcijskima zavezancema z dnem vročitve odločbe prepovedala nadaljnje odlaganje odpadne zemljine na zemljišče s parcelno št. 161/1 k.o. ... in jima naložila, da morata do 15.11.2009 odstraniti odpadno zemljino, nepravilno odloženo na to zemljišče brez pridobljenega okoljevarstvenega dovoljenja. Naložila jima je tudi, da odpadno zemljino klasificirano kot odpadek 17 05 06 oddata pooblaščenemu zbiralcu, predelovalcu ali odstranjevalcu in z evidenčnimi listi izkažeta končno dispozicijo. Iz obrazložitve izhaja, da je inšpektorica pri izrednem inšpekcijskem pregledu dne 25.8.2009 ugotovila, da sta tožnika iz vzhodnega dela stanovanjske hiše zaradi zemeljskega plazu na zemljišče s parcelno št. 161 k.o. ... navozila 50 m3 odpadne zemljine. Takšno ravnanje je v nasprotju z drugim odstavkom 5. člena Uredbe o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 34/2008) in prvim odstavkom 4. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008), to pa predstavlja tudi čezmerno obremenitev okolja v skladu s točko 6.1 prvega odstavka 3. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1, Uradni list RS, št. 41/2004 s spremembami). Zato morata tožnika – lastnika zemljišča v skladu s petim odstavkom 157.a člena ZVO-1 odstraniti odpadke, odložene na tem zemljišču in jih oddati ali prepustiti trgovcu z odpadki, kot je to navedeno v tretjem odstavku 5. člena Uredbe o ravnanju z odpadki oziroma urediti tako, da ne bo ogroženo človekovo zdravje in povzročeno prekomerno obremenjevanje okolja ter da odpadna zemljina ne bo več vir škodljivih vplivov na okolje.

Tožnika sta se zoper navedeno odločbo pritožila, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0613-31/2009-2 z dne 30.9.2009 njuno pritožbo zavrnilo. Ugotavlja, da iz zapisnika z dne 25.8.2009 in prvostopne odločbe izhaja, da sta tožnika na navedenem zemljišču poravnala približno 50 m3 zemljine, sicer kvalitetne, a brez upravnega dovoljenja. Ta zemljina je nastala v letu 2009 zaradi neurja in posledično plazu, ki je spodnesel cesto in del ograje stanovanjske hiše in zato spada navedeni material po Uredbi o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 34/2008) v skupino z oznako 17 05 06, kar pomeni, da ne vsebuje nevarnih snovi. Ta material je treba v skladu s predpisi zavreči. Tožnika v tožbi navajata, da sta kot dobra gospodarja in z namenom preprečitve še večje škode kot posledice elementarne nesreče prenesla okoli 50 m3 ob plazu zdrsnjene zemljine na južni del iste parcele, na kateri sta že izvajala dela pri postavitvi ograje, za kar imata gradbeno dovoljenje št. 351-158/2009 (406), ki ga je 29.7.2009 izdala Upravna enota Pesnica. Sklicujeta se na 10. člen Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008), ki določa, da za pripravo in ponovno uporabo zemeljskega izkopa ni potrebno pridobiti okoljevarstvenega dovoljenja, če je prostornina zemeljskega izkopa manj kot 30.000 m3 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala, ter ga investitor uporabi na istem gradbišču, kjer je bil zemeljski izkop pridobljen. Tožnika zatrjujeta, da je bilo 50 m3 zemeljskega izkopa pridobljenega na isti zemljiški parceli, kjer je bil s ponovnim vnosom v tla tudi ponovno uporabljen za izvajanje zemeljskih gradbenih del in postavitev ograje na podlagi gradbenega dovoljenja, pri tem pa zemeljski izkop tudi ni bil onesnažen. Tožnika predlagata, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Sodišče se strinja z ugotovitvami upravnih organov, da je zemljina v skladu s 5. točko 3. člena ZVO-1 in 1. točko 3. člena Uredbe o ravnanju z odpadki (Uradni list RS, št. 34/2008) odpadek, ki po klasifikacijskem seznamu navedene uredbe sodi v skupino z oznako 17 05 06, v katero je uvrščen izkopani material, ki ne vsebuje nevarnih snovi. Vnos odpadkov v tla ureja Uredba o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008). V skladu z 2. členom te uredbe je zemljina neizkopan, onesnažen ali neonesnažen del tal (točka 7), zemeljski izkop pa je odpadek iz prsti, mineralnih sedimentov in kamenja, ki nastanejo pri izkopavanju ali odkrivanju tal ali podtalja (9. točka). Tla se lahko obremenijo z vnosom zemeljskega izkopa pod pogoji iz 5. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008). Za ponovno uporabo zemeljskega izkopa je potrebno okoljevarstveno dovoljenje iz 9. člena te uredbe razen v primeru izjem iz 10. člena uredbe. Tako okoljevarstvenega dovoljenja ni treba pridobiti za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe, če gre za zemeljski izkop: 1. s prostornino manj kot 30.000 m3 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega materiala in ga investitor uporabi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih, na gradbišču, kjer je zemeljski izkop pridobljen, ali na drugem gradbišču, kjer je investitor, ali 2. za katerega je iz podatkov o sestavi zemeljskega izkopa ali iz analize zemeljskega izkopa s preskusnimi metodami razvidno, da zemeljski izkop ni onesnažen z nevarnimi snovmi tako, da bi se moral uvrstiti med nevarne gradbene odpadke v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, in ga investitor uporabi v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, ki nastajajo pri gradbenih delih, na gradbišču, kjer je zemeljski izkop pridobljen, ali na drugem gradbišču, kjer je investitor, ali 3. za katerega so pogoji za izpolnjevanje zahtev po tej uredbi določeni v okoljevarstvenem soglasju, izdanem k nameravani gradnji objekta, zaradi katere se namerava uporabiti zemeljski izkop.

Tožeča stranka se v tožbi sklicuje prav na to določilo in zatrjuje, da okoljevarstvenega dovoljenja za ponovno uporabo zemeljskega izkopa ne potrebuje. O dovoljenem vnosu zemeljskega izkopa govori tudi Uredba o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih (Uradni list RS, št. 34/2008) v 8. in 4. členu, ki določata, da lahko investitor sam pripravi gradbene odpadke za ponovno uporabo, ne da bi za to pridobil okoljevarstveno dovoljenje pod pogojem, da ni onesnažen z nevarnimi snovmi, to pa je v primeru, ko je prostornina izkopa manj kot 30.000 m3 in med izkopavanjem ni opažena onesnaženost z oljem, bitumenskimi mešanicami ali odpadki, ki niso iz naravnega mineralnega materiala, ali je iz podatkov o sestavi zemeljskega izkopa ali iz analize zemeljskega izkopa s preskusnimi metodami v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki, razvidno, da zemeljski izkop ni onesnažen z nevarnimi snovmi tako, da bi se moral uvrstiti med nevarne gradbene odpadke.

Ne prvo in ne drugostopna odločba se z določili 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008) ter z 8. in 4. členom Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008) ne ukvarjata. Zaradi tega, ker v zadevi ni bilo uporabljeno pravilno materialno pravo, pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje. Glede na to, da gre za zemeljski izkop s prostornino 50 m3, kar je znatno manj kot 30.000 m3, o katerih govori 1. točka 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008), iz podatkov spisa pa tudi izhaja, da zemeljski izkop ni onesnažen, tožnika pa imata za postavitev ograje gradbeno dovoljenje, dejansko stanje v predmetni zadevi ni dovolj razjasnjeno za odločitev. V upravnem postopku namreč ni bilo ugotovljeno ali so izpolnjeni pogoji iz 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov, pod katerimi okoljevarstvenega dovoljenja za pripravo zemeljskega izkopa zaradi njegove ponovne uporabe ni treba pridobiti.

Po presoji sodišča je iz zgoraj navedenih razlogov tožba utemeljena, saj je zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, zato je izpodbijana prvostopna odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V skladu s tem določilom je sodišče odpravilo tudi drugostopno odločbo. V ponovnem postopku bo potrebno razjasniti okoliščine iz 10. člena Uredbe o obremenjevanju tal z vnašanjem odpadkov (Uradni list RS, št. 34/2008) in določno odgovoriti na vprašanje, ali tožnika za ponovno uporabo zemeljskega izkopa potrebujeta okoljevarstveno dovoljenje upoštevajoč pogoje iz 10. člena te Uredbe ali ne in po tako dopolnjenem postopku v zadevi znova odločiti.