Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja.

Ker je bil tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v celoti na novo glasi: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki iz naslova: - odpravnine plačati znesek 3.907,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, - odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka plačati znesek 1.944,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, in ji povrniti stroške postopka, vse v 8. dneh."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.510,65 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo."

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbe v znesku 787,98 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova odpravnine plačati 3.907,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, iz naslova odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka 1.944,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, vse v 8 dneh (točka I izreka) ter mu povrniti stroške postopka v višini 931,47 EUR, v roku 8 dni brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka) ter je tudi zavezanka za plačilo sodne takse (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je tožnik dne 22. 5. 2019 toženki vročil opomin za plačilo dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 75,60 EUR neto oziroma 90,00 EUR bruto, toženka pa je dne 24. 5. 2022 (pravilno 24. 5. 2019), torej dva dni po prejemu opomina, nakazala znesek 90,00 EUR. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da se plačilo upošteva kot delno plačilo regresa za letni dopust za leto 2019. Okoliščina, da je toženka pomotoma (zaradi računalniškega sistema plačevanja) v nakazilu navedla "regres 2019", ne more pomeniti, da se plačilo upošteva kot plačilo za neko drugo obveznost, ki 24. 5. 2019 ni obstajala in plačila katere tožnik sploh ni zahteval. Terjatev iz naslova dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018 je na dan pisnega opomina dospela in zapadla, česar ni mogoče trditi za ostale terjatve, ki še niso zapadle in torej niso dospele. Toženka tožniku ni bila dolžna že 24. 5. 2019 plačati regresa za letni dopust, ki je zapadel v plačilo 1. 7. 2019. Celotni regres za tekoče leto je vedno izplačala na dan 30. 6. tekočega leta, kar je bilo tožniku znano v celotnem trajanju zaposlitve pri toženki. Dodatni regres za letni dopust pa je izplačala ob koncu poslovnega leta, in sicer ob izplačilu plače za mesec november, 18. 12. tekočega leta. Upnik ne more terjati dolžnika, da izpolni obveznost, vse dokler ni nastopil rok za izpolnitev. Tožnik zato ni mogel sklepati, da mu je toženka v roku dveh dni po zahtevi za izplačilo dodatnega regresa za leto 2018 izplačala regres za leto 2019. Tožnik in toženka se nista izrecno sporazumela, da toženka plačuje regres za letni dopust za leto 2018, vendar je treba šteti, da sta se pravdni stranki glede na opomin tožnika in plačilo toženke v roku 2 dni po prejemu opomina smiselno sporazumela, da toženka poravnava obveznost iz prejetega opomina, saj v trenutku prejetega opomina do tožnika ni imela nobene druge zapadle (dospele) obveznosti. Tožnik se je očitno zavedal pomotnega zapisa, saj je takoj po prejemu plačila 90,00 EUR kontaktiral svojo pooblaščenko. Niti tožnik niti njegova pooblaščenka nista storila ničesar, da bi se pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi morebitne nejasnosti odpravile. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do skrbnosti ravnanja tožnika in njegove pooblaščenke, temveč je štelo, da zaradi zapisa "regres 2019" tožnik ni mogel sklepati drugega kot to, da je prejel regres za leto 2019. Dokazna ocena sodišča je tudi v ponovljenem postopku pomanjkljiva in neobrazložena. Sodišče prve stopnje je nekritično upoštevalo izpoved tožnika, da je upravičeno menil, da nakazilo v višini 90,00 EUR predstavlja regres za leto 2019, zgolj zato, ker je bilo kot namen nakazila navedeno "Regres 2019". Tožnik je izpovedal, da je regres vedno prejel julija (pravilno najkasneje 30. junija), ostala nakazila (dodatni regres) pa v decembru. Nobenega razloga ni bilo, da bi menil, da je regres za letni dopust za leto 2019, ki je znašal 886,63 EUR, prejel dva dni po posredovanem opominu, in še to v znesku 90,00 EUR. Ravnanje tožnika bistveno odstopa od ravnanja povprečno skrbnega delavca, ki bi si želel ohraniti delovno razmerje. Tožnik je zlorabil inštitut izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče prve stopnje pa ni v zadostni meri raziskalo okoliščin v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da je moral tožnik storiti minimalne korake v smeri razjasnitve nakazila, v kolikor je menil, da gre za regres za leto 2019, predvsem toženko vprašati, zakaj je regres za leto 2019 prejel samo v znesku 90,00 EUR, če je minimalni regres za leto 2019 znašal 886,63 EUR neto. Priglaša stroške pritožbe.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 12. 2006, za nedoločen čas, na delovnem mestu "varnostnik". Dne 21. 5. 2019 je toženki poslal opomin v skladu z drugim odstavkom 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki je bil toženki vročen 22. 5. 2019, v katerem jo je opozoril na neenako obravnavo po 6. členu ZDR-1, na podlagi osebne okoliščine (zdravstveno stanje delavca oziroma odsotnost zaradi bolezni) v zvezi z izplačilom dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018 v znesku 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto ter jo pozval k izplačilu v roku treh delovnih dni. Toženka je 24. 5. 2019 tožniku nakazala znesek 90,00 EUR, tožnik pa je 30. 5. 2019 podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila toženki vročena 31. 5. 2019. V zvezi z izpodbijano izredno odpovedjo delavca je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka delavcem, ki v letu 2018 niso bili v bolniškem staležu, 18. 12. 2018 izplačala dodatni regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto. Tožniku dodatnega regresa ni izplačala, ker je bil v letu 2018 krajši čas v bolniškem staležu. Tožnik je v odpovedi navedel, da mu je toženka sicer nakazala znesek 90,00 EUR, vendar je nakazilo specificirano kot regres 2019, in da ne gre za plačilo dodatnega regresa za letni dopust za leto 2018, ampak za delno plačilo regresa za tekoče leto.

7. Po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1 lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če mu delodajalec ni zagotavljal enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona. V drugem odstavku 111. člena pa ZDR-1 določa, da mora delavec delodajalca pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvi pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku treh delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja, oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem tridesetdnevnem roku. ZDR-1 določa torej dva pogoja za delavčevo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prvi pogoj je kršitev obveznosti oziroma neizpolnjevanje obveznosti iz delovnega razmerja v smislu opredelitev v prvem odstavku 111. člena, drugi pogoj pa je pisno obvestilo inšpektorata za delo in pisni opomin delavca delodajalcu na izpolnitev obveznosti in dejstvo, da delodajalec tudi po pisnem opominu, v roku treh delovnih dni, ne izpolni svoje obveznosti oziroma kršitve ne odpravi.

8. Delodajalec kršitev iz 7. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR-1 odpravi tako, da delavcu zagotovi enako obravnavo ne glede na osebno okoliščino iz 6. člena tega zakona. Tožnik je v pisnem opominu uveljavljal, naj toženka v roku treh dni izpolni obveznost iz naslova dodatnega regresa za leto 2018 v bruto znesku 90,00 EUR. Toženka je prek bančnega računa tožniku nakazala znesek 90,00 EUR. ZDR-1 izpolnitve obveznosti podrobneje ne ureja. Zato je potrebno na podlagi prvega odstavka 13. člena ZDR-1 za odgovor na to vprašanje smiselno uporabiti splošna pravila civilnega prava. Po prvem odstavku 239. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) je upnik upravičen od dolžnika zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi. Za primer, ko plačilo ne zadošča za poravnavo vseh obveznosti med strankama, OZ v 287. členu določa vrstni red vračunavanja. Primarno pravilo vračunavanja po citirani določbi OZ je vrstni red, za katerega se sporazumeta obe stranki.

9. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Prvič je s sodbo opr. št. Pd 86/2019 z dne 15. 3. 2022 tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožbeno sodišče je na pritožbo toženke s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 400/2022 z dne 25. 10. 2022 pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo glede odločitve o plačilu odpravnine v višini 3.907,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, odškodnine za izgubljeno plačilo za čas odpovednega roka v znesku 1.944,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 6. 2019, stroškov postopka in plačila sodne takse, ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem, glede plačila nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2019, pa pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Zaključilo je, da sodišče prve stopnje zaradi zmotne materialnopravne presoje ni raziskalo odločilnih dejstev v zvezi z uporabo zgoraj navedenih določb OZ. Sodišču prve stopnje je naložilo, naj v ponovnem sojenju dopolni dokazni postopek glede bistvenega vprašanja, ali sta se stranki sporazumeli o tem, da je s plačilom denarnega zneska 90,00 EUR toženka poravnala svojo obveznost iz naslova dodatnega regresa za leto 2018, kot je zahteval tožnik v pisnem opominu.

10. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva in zavzelo pravna stališča, kot sledi: - Delavcem, ki v letu 2018 niso bili v bolniškem staležu, je toženka 18. 12. 2018 izplačala dodatni regres za letni dopust za leto 2018 v znesku 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto. Ker je bil tožnik v letu 2018 krajši čas v bolniškem staležu, toženka ni zagotavljala enake obravnave v skladu s 6. členom ZDR-1, ker mu regresa na podlagi osebne okoliščine ni izplačala.

- V skladu s 131. členom ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Izplačila, opredeljena kot regres na podlagi pravice, določene po 1. juliju leta, se davčno ne more obravnavati kot regres.

- Izplačilo dodatnega regresa 18. 12. 2018 tistim delavcem, ki v letu 2018 niso bili v bolniškem staležu, v znesku 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto, ne glede na toženkino opredelitev, ne predstavlja dodatnega regresa, pač pa izplačilo drugega dohodka iz delovnega razmerja.

- Iz nakazila toženke z dne 24. 5. 2019 izhaja, da gre za nakazilo regresa za letni dopust za leto 2019 v znesku 90,00 EUR neto.

- Ker se izplačilo zahtevanega "dodatnega regresa za leto 2018" ne šteje za izplačilo regresa, bi toženka morala plačati znesek 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto, kar pomeni, da plačilo toženke dne 24. 5. 2019 zneskovno ne sovpada z opominom, ki ga je tožnik dne 21. 5. 2019 poslal toženki.

- Tožnik nakazila v višini 90,00 EUR, ki ga je prejel 24. 5. 2019, ni štel kot izpolnitev zahteve iz opomina, temveč kot regres za leto 2019. - Stranki se nista sporazumeli o tem, da je s plačilom denarnega zneska 90,00 EUR toženka poravnala svojo obveznost iz naslova dodatnega regresa za leto 2018, kot je zahteval tožnik v pisnem opominu.

- Toženka je tožnika z dopisom z dne 4. 6. 2019 obvestila, da je zaradi sistema e-davkov in spremembe obdavčitve regresa v letu 2019, regres za leto 2018, ki je bil izplačan v letu 2019, izplačala v neto znesku 90,00 EUR, za leto 2019 pa mu bo izplačala regres v sorazmernem znesku, vendar je tožnik takrat že podal izredno odpoved.

- Toženka je določila vrstni red vračunavanja svojega plačila tako, da je v rubriki "namen plačila" na plačilnem nalogu navedla "regres 2019".

- Dne 24. 5. 2019, ko je toženka tožniku nakazala znesek 90,00 EUR, toženka ni imela nobene druge zapadle obveznosti do tožnika. Glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 lahko delodajalec regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Tožnik je tako glede na naveden namen plačila utemeljeno verjel, da mu toženka plačuje del regresa za leto 2019. - Ob ugotovitvi razloga za odpoved se predpostavlja, da je ta razlog takšne teže, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 347. člena ZPP opravilo pritožbeno obravnavo, na kateri je zaslišalo tožnika in ponovilo izvedbo dokazov iz prvostopenjskega postopka. Z zaslišanjem tožnika na pritožbeni obravnavi je odpravilo v pritožbi očitano zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo matereialnega prava.

12. Na podlagi izvedenih dokazov na obravnavi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je toženka dne 24. 5. 2019, torej dva dni potem, ko jo je tožnik s pisnim opominom po drugem odstavku 111. člena ZDR-1 pisno pozval k plačilu 75,60 EUR neto oziroma 90,00 EUR bruto in ji določil rok 3 dni za nakazilo zahtevanega zneska, nakazala znesek 90,00 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejansko izplačilo zahtevanega "dodatnega regresa za leto 2018" ne šteje za izplačilo regresa, ker bi toženka morala plačati znesek 90,00 EUR bruto oziroma 75,60 EUR neto, oziroma da to zneskovno ne sovpada z opominom. Dejstvo je, da je tožnik uveljavljal plačilo zneska 90,00 EUR (oziroma 75,60 EUR neto) in toženka je nakazala 90,00 EUR, ker v letu 2019 ni več obstajala obveznost toženke obračunati davek na izplačan regres1, Zaradi navedenega je lahko toženka v letu 2019, čeprav je šlo za izplačilo regresa za leto 2018, svojo obveznost obračuna regresa v višini 90,00 EUR bruto izpolnila le tako, da je ta znesek predstavljal tudi neto znesek. Če bi tožniku izplačala 75,60 EUR, potem ne bi pravilno obračunala zahtevanega bruto zneska.

13. Sodišče prve stopnje sicer pravilno zaključi, da lahko delodajalec glede na drugi odstavek 131. člena ZDR-1 regres za letni dopust plača tudi prej, torej pred 1. julijem. Vendar glede na to, da toženka v trenutku izplačila 90,00 EUR ni imela nobenih neplačanih zapadlih obveznosti do tožnika, ter predvsem, da je v kratkem časovnem obdobju izplačala enak (bruto) znesek, kot ga je tožnik zahteval, je mogoče zaključiti, da je toženka z izplačilom zneska 90,00 EUR izpolnila zahtevo iz opomina in posledično odpravila očitek, da tožniku ne zagotavlja enake obravnave v skladu s 6. členom tega zakona (7. alineja prvega odstavka 111. člena ZDR-1). Takšen dokazni zaključek utemeljuje ocena izvedenih dokazov, predvsem tožnikovega zaslišanja. Tožnik je bil po lastni izpovedi pri toženki zaposlen 16 let. Iz njegove izpovedi na pritožbeni obravnavi izhaja, da mu je toženka dalj časa ob regresu, ki je bil praviloma izplačan konec meseca julija, ob koncu leta, torej decembra tekočega leta, izplačala še dodatni regres. Dodatni regres mu je bil izplačan, kadar v celotnem letu ni bil v bolniškem staležu. V letu 2018 pa je koristil bolniški stalež, zato mu toženka dodatnega regresa za 2018 ni izplačala. Tožnik je izpovedal, da je regres za letni dopust vedno prejel plačan meseca julija. Izpovedal je tudi, da je preko spletne banke preverjal, ali je delodajalec znesek dodatnega regresa nakazal, torej je pričakoval znesek, kot ga je zahteval z opominom. Ni namreč logično, da bi 24. 5. 2019 preverjal, ali je morda toženka že 24. 5. izplačala regres za letni dopust za 2019, ki ga toženka ni nikoli izplačevala pred julijem tekočega leta. Zato tožnik ni mogel šteti, da gre za izplačilo regresa za tekoče leto, ne glede na pomotni zapis pri namenu plačila "regres 2019". Tudi tožnikova neaktivnost glede preverjanja namena plačila, ko je torej prejel identičen znesek, kot ga je zahteval za regres za leto 2018, le še posredno dokazuje, da je vedel, da gre za plačilo zahtevanega zneska regresa za letni dopust za leto 2018, vendar je zaradi zapisa "regres 2019" kontaktiral le svojo pooblaščenko (ne pa toženko) in podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

14. Ker je bil torej tožniku v času podaje izredne odpovedi delavca že pravočasno plačan zahtevani znesek regresa za letni dopust za leto 2018, niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za zakonitost izredne odpoved delavca po 7. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (prva alineja 358. člena ZPP). Zaradi spremembe sodbe je moralo ponovno odločiti tudi o stroških postopka na prvi stopnji, saj tožnik v sporu ni uspel (154. člen ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je stroške postopka pred sodiščem prve stopnje odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Tožnik v postopku ni uspel, zato sam krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženki pa je glede na vrednost spornega predmeta 5.851,83 EUR priznalo 300 točk za odgovor na tožbo (1.a točka tar. št. 16 OT), 225 točk za prvo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 16 OT), 300 točk za zastopanje na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo dne 18. 1. 2022 (3.a točka tar. št. 16 OT), 225 točk za drugo pripravljalno vlogo (2. točka tar. št. 16 OT), 150 točk za zastopanje na naroku dne 15. 3. 2022 (3.b točka tar. št. 16 OT), skupaj 1200 točk. Tožena stranka je upravičena tudi do 375 točk za pritožbo zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje (ki je bila razveljavljena s sklepom pritožbenega sodišča Pdp 400/2022). Za zastopanje na ponovljenem naroku dne 26. 1. 2023 (3.b točka tar. št. 16 OT), pripada toženi stranki 150 točk. Skupaj je upravičena do 1725 točk, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.035,00 EUR. Ob upoštevanju materialnih stroškov v znesku 27,25 točk (2 % do 1000 točk, 1 % od 725 točk) in 22 % DDV (231,30 EUR) je toženka upravičena do stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.282,65 EUR. Tožena stranka je utemeljeno priglasila tudi stroške sodne takse za pritožbo v znesku 228,00 EUR, tako da skupni stroški pred sodiščem prve stopnje, ki jih je dolžan tožnik povrniti toženi stranki, znašajo 1.510,65 EUR.

16. Toženki ni priznalo potnih stroškov na relaciji Ljubljana - Murska Sobota - Ljubljana, ker je sedež odvetniške pisarne izven okrožja sodišča in območja sedeža toženke. Stranka ima prosto izbiro pooblaščenca, vendar potni stroški v primeru izbire pooblaščenca, ki ima sedež izven okrožja sodišča, niso potrebni za pravdo v smislu 155. člena ZPP.

17. Ker je toženka uspela v pritožbenem postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženki tudi stroške pritožbenega postopka, tožnik pa sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi njenega stroškovnika in skladno z določili OT priznalo: 375 točk za sestavo pritožbe, 375 točk za udeležbo na pritožbeni obravnavi, materialne stroške v višini 2 % (15 točk po OT). Skupaj je toženka upravičena do 765 točk po OT, kar glede na vrednost točke 0,60 EUR znaša 459,00 EUR. Ob upoštevanju 22 % DDV znašajo stroški 559,98 EUR. K stroškom pa je potrebno prišteti še 228,00 EUR za plačano sodno takso s strani toženke, zato skupaj stroški pritožbenega postopka znašajo 787,98 EUR. V višjem obsegu stroškov ni priznalo (do priglašenih 500 točk za pritožbo in pristop na narok), niti stroškov za končno poročilo stranki, saj so že zajeti v nagradi za pritožbo.

1 Po določbi 44. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o dohodnini - Zdoh‑2U (Ur. l. RS, št. 28/2019) se v davčno osnovo od dohodka iz delovnega razmerja ni všteval regres za letni dopust, ki je določen kot pravica iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ali vsebinsko primerljiv dohodek iz tujine, in sicer do višine 100 % povprečne mesečne plače zaposlenih v Sloveniji.