Jedro

Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojene I.K. se ugodi in se sodba Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 23.12.1999 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 31.3.2004 spremeni tako, da se obtožba zoper obsojenko, da je z namenom, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist spravila drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljala, da je ta v škodo tujega premoženja nekaj storil s tem, da je dne 5.3.1994 okoli 9. ure na J. v poslovalnici Y. d.o.o. za nekaj dni najela vozilo R.T. in podpisala najemno pogodbo, s čemer je A.H. prikazala, da bo najeto vozilo po uporabi vrnila in plačala zanj najemnino, čeprav vozila ni imela namena vrniti in je tako A.H. zavedla, da ji je zmotno misleč, da bo vozilo res vrnila, vozilo R.T. izročil, vozila vrednega 2,021.411,40 SIT last E.G., pa v poslovalnico ni vrnila in se je tako na škodo E.G. okoristila za navedeni znesek, s čimer naj bi storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, se iz razloga po 4. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e .

Po 3. odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca s premoženjsko pravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena tega zakona in nagrada zagovornika bremenijo proračun.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenima sodbama je bila I.K. spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ. Izrečena ji je bila pogojna obsodba, v kateri ji je bila določena kazen 6 mesecev zapora ter preizkusna doba 3 leta. Sodišče pa ji je naložilo še poseben pogoj, da mora v 12 mesecih po pravnomočnosti sodbe vrniti oškodovancu E.G. znesek 2,021.411,40 SIT, to je znesek, v katerem je oškodovancu prisodilo tudi premoženjskopravni zahtevek. Obe sodišči pa sta ji v plačilo naložili tudi stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno odločbo so vložili zagovorniki obsojenke zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona. Zaradi kršitve kazenskega zakona so zahtevo za varstvo zakonitosti tudi znotraj roka, predvidenega za vložitev tega izrednega pravnega sredstva, dopolnili. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obtožbo zoper obdolženko zavrne.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev kazenskega zakona ni podana. Z navedbami, s katerimi dvomi v obstoj goljufivega namena pri obdolženki uveljavlja le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Isto velja tudi glede navedb zagovornikov v zahtevi, kjer uveljavljajo, da naj bi bila obsojenki kršena pravica do obrambe. Sodišče namreč ima pravico dokazne predloge zagovornikov zavrniti, kar je storilo v obravnavanem primeru in svojo odločitev tudi obrazložilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Bistveni očitek v zahtevi zagovornikov (predvsem v njeni dopolnitvi) je očitek kršitve Kazenskega zakona iz 3. točke 372. člena ZKP. Kaznivo dejanje naj bi bilo namreč storjeno dne 5.3.1994, kazenski pregon pa je po določbah 5. točke 1. odstavka 111. člena KZ v zvezi s 6. odstavkom 112. člena tega zakona absolutno zastaral dne 5.3.2000, torej 6 let po storitvi očitanega kaznivega dejanja. Novela KZ-a iz leta 1999 (Uradni list RS, št. 23/99) je sicer podaljšala zastaralne roke za pregon, vendar pa je v skladu z načelom prepovedi retroaktivnosti in načelom zakonitosti v kazenskem pravu (nullum crimen sine lege praevia) za presojo zastaralnih rokov v konkretnem primeru potrebno upoštevati prvotna (izvirna) in za obdolženko vsekakor bolj ugodna določila KZ. Višje sodišče v Ljubljani je o pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo odločalo na seji dne 31.3.2004, ko je absolutni zastaralni rok za očitano kaznivo dejanje že potekel. Materialno relevantna dejstva (tudi procesna dejanja, ki imajo glede zastaranja materialnopravne učinke) in se nanašajo na zastaranje obravnavanega kaznivega dejanja so: – 5.3.1994 - čas storitve v obtožbi obdolženki očitanega kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ, – 23.12.1999 - sodba Okrajnega sodišča na Jesenicah, s katero je bila obdolženka spoznana za krivo storitve očitanega ji kaznivega dejanja, – dne 31.12.1999 - zagovorniki napovejo pritožbo, – 6.1.2000 - sodba vročena zagovornikom obdolženke, – 18.1.2000 - sodba nabita na oglasno desko, – 16.2.2000 - Višje sodišče v Ljubljani z odločbo zavrne pritožbo zagovornikov obdolženke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, – 21.7.2000 - obdolženka vloži pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, – 16.8.2000 - Okrajno sodišče na Jesenicah zavrže pritožbo obdolženke kot prepozno, – 23.10.2000 - Višje sodišče s sklepom zavrne pritožbo obsojenke zoper prej navedeni sklep o zavrženju, – 3.10.2003 - Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbama zahtevi obsojenke za varstvo zakonitosti ugodi in oba sklepa, ki se nanašata na obdolženkino pritožbo ter sodbo Višjega sodišča (s katero je odločalo o pritožbi zagovornikov obdolženke) razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču, da odloči o pritožbah obsojenke in njenih zagovornikov zoper sodbo Okrajnega sodišča na Jesenicah z dne 23.12.1999 (z eno odločbo), – 31.3.2004 - Višje sodišče s sodbo zavrne obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Dne 16.6.1999 je bilo sprejeto načelno pravno mnenje, po katerem s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. V tem konkretnem primeru mora sodišče uporabiti določbe KZ o zastaranju.

V obravnavanem primeru sodišče v izpodbijanih sodbah ugotavlja, da je obsojenka storila kaznivo dejanje goljufije dne 5.3.1994. Absolutno zastaranje kazenskega pregona (kolikor o zahtevi ne bi bilo prej pravnomočno odločeno), bi tako nastopilo dne 5.3.2000. Višje sodišče je sicer z odločbo dne 16.2.2000 pritožbo zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno, vendar pa je pri tem kršilo obdolženki pravico do pritožbe. Nepravilno je namreč razlagalo določbe o vročanju ter tako ocenilo, da ji je pritožbeni rok zoper sodbo sodišča prve stopnje že potekel. Zaradi takšne - napačne presoje formalne pravnomočnosti (da sodbe ni mogoče več izpodbijati s pritožbo, ker je pritožbeni rok potekel), je bila kasneje obdolženkina pritožba z dne 21.7.2000 tudi zavržena (ugotovitve Vrhovnega sodišča z odločbo I Ips 25 in 26/2001). S takšnim ravnanjem pa je kršilo določbe materialnega zakona (5. točka 1. odstavka 111. člena v zvezi s 6. odstavkom 112. člena KZ) o zastaranju, saj bi ob pravilni uporabi zakona moralo višje sodišče izdati zavrnilno sodbo. Obdolženka je namreč imela pravico do pritožbe še dne 21.7.2000, torej po nastopu absolutnega zastaranja (5.3.2000). Ob odprtem pritožbenem roku (za obdolženko) namreč pravnomočnost (ne formalna in ne materialna) ne more nastopiti, po drugi strani pa zoper pravnomočno odločbo tudi ni mogoče vlagati pritožb. Višje sodišče bi tako, kot je bilo že povedano lahko dne 31.3.2004, ko je odločala o pritožbah obdolženke in njenih zagovornikov, moralo ugotoviti nastop absolutnega zastaranja in posledično izdati zavrnilno sodbo. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da so bile v postopku pred pravnomočnostjo kršene določbe KZ o zastaranju, zaradi česar je zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo ter v skladu s 1. odstavkom 426. člena ZKP izpodbijani sodbi spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženko zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ zavrnilo.

Glede na to, da je bila izdana zavrnilna sodba, je bilo potrebno s stroški kazenskega postopka v skladu z v izreku te odločbe citiranimi določili ZKP odločiti, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom na pot pravde.

Ker je bila izdana zavrnilna sodba Vrhovno sodišče ostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev določb zakona ni presojalo.