Jedro

V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da za toženca konkurenčna klavzula velja 2 leti po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, za spoštovanje te konkurenčne klavzule pa tožencu pripada odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Takšna odškodnina, ki je lahko tudi ni bilo (kar pomeni, da toženec do odškodnine sploh ne bi bil upravičen), ne predstavlja ustreznega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Pogodbeno določilo o odškodnini za kršitev konkurenčne klavzule je v nasprotju z začeli pravne in socialne države in je zato nično.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec izplačati znesek 8.496.354,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.11.2004 dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo in na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo (I tč. izreka). V II. tč. izreka je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu povrniti njegove pravdne stroške v znesku 42.482,00 SIT v 15 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uvodoma navaja, da je zaradi statusne spremembe prišlo do spremembe naziva tožene stranke, ki se sedaj glasi A. d.d.. V pritožbi nadalje navaja, da je nepravilno sklepanje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka uredila konkurenčno klavzulo v nasprotju z Ustavno odločbo U-I-51/90. Vrednost odmene, ki predstavlja materialno nadomestilo delavčevi odpovedi ustavne pravice do proste izbire zaposlitve, je težko ocenljiva, zato je tožeča stranka oceno te vrednosti vezala na prizadevnost delavca, da bi bili le ti obravnavam primerno svojim rezultatom. Večja, ko je bila uspešnost zastopnika pri izbiranju provizije s prodajo zavarovanj, višja je odmena. Če toženec ni dosegel realizirane provizije, izhaja to iz njegove sfere. Tožeča stranka je odmeno postavila na ustrezen način, saj je od toženca legitimno pričakovala doseganje pričakovanih rezultatov v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni pridobilo trdne osnove za sklepanje, da je pogodbeno dogovorjena konkurenčna klavzula nična. Sodišče prve stopnje je pri odločanju vodila predpostavka, da zaradi slabih delovnih rezultatov toženca odmena lahko tudi ne obstaja, vendar pa do takega položaja ne more priti, ker je bila tožencu že pred potekom treh mesecev podana odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega je bilo neutemeljeno zavrnjeno tudi zaslišanje predlagane priče B. B., ki bi natančneje obrazložila dejstva glede tega, da je dogovorjena odmena predstavljala enakovredno dajatev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. 1. RS, št. 26/99-2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst 339. čl. ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse potrebne dokaze in ugotovilo vsa odločilna dejstva, pravilno zaključilo, da je neutemeljen zahtevek tožeče stranke, na podlagi katerega naj bi ji bil dolžan toženec izplačati iz naslova pogodbene kazni oz. odškodnine zaradi kršitve konkurenčne prepovedi znesek v višini 24 povprečnih bruto plač na zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja tožnika, ki je znašal 8.496.354,72 SIT. Zaključilo je, s takšnim zaključkom pa soglaša tudi pritožbeno sodišče, da dogovor o konkurenčni klavzuli, vsebovan v določbah pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo stranko in tožencem (A l), ni vseboval dogovora o ustreznem materialnem nadomestilu, do katerega bi bil toženec upravičen v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule. V 3. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi (A l) je bila dogovorjena obveznost toženca v primeru kršitve konkurenčne klavzule in je znašala, kot je bilo že ugotovljeno, 24 povprečnih bruto plač zaposlenega pri toženi stranki v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Ta znesek bi moral toženec plačati v 8 dneh od prejema pisnega poziva tožeče stranke, na plačilo tega zneska v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlosti do plačila. V 5. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi pa je bila dogovorjena obveznost tožeče stranke, da tožencu po prenehanju delovnega razmerja izplača odškodnino zaradi konkurenčne prepovedi in sicer zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja prihodkov. Ta odškodnina je bila dogovorjena v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da predstavlja pojem realizirane provizije del plače za delovno uspešnost, do katere je toženec upravičen glede na rezultate dela. Pooblaščenec tožeče stranke je v postopku pojasnil, da toženec očitno ni dosegel zastavljenih planov, zato je sklepal, da bi bila lahko njegova provizija v zadnjih treh mesecih nič, kar pomeni, da toženec z ozirom na določbo 5. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi ne bi prejel nikakršne odškodnine za spoštovanje konkurenčne klavzule. Smiselno enako je izpovedala tudi priča C..C., ki je bila zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 10.1.2006. Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo, da med tožečo stranko in tožencem ni bila dogovorjena ustrezna odškodnina za spoštovanje konkurenčne klavzule, zato je pravilno zaključilo, da je pogodbeno določilo iz 3. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi nično (103. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Ur. 1. SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, ki se je v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi (A l) uporabljal kot predpis RS). Pri svoji odločitvi se je sodišče prve stopnje utemeljeno sklicevalo na odločbi Ustavnega sodišča RS, št. U-I-51/90-22 z dne 14.5.1991 in št. U-I-81/97 z dne 14.1.1999, na podlagi katerih so bile razveljavljene določbe 1., 2., 3., 5. in 6. odst. 7. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. L RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93). Na podlagi citiranih odločb Ustavnega sodišča RS je zaključiti, da ni v skladu z načeli pravne in socialne države ter načelom ekvivalence odplačnih pravnih poslih ureditev, ki obremenjuje le delavca enostransko, ne da bi za spoštovanje konkurenčne klavzule tak delavec dobil ustrezno denarno oz. materialno nadomestilo. Pogoj za veljavnost dogovora o prepovedi konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja je v tem, da takšen dogovor v določenem sorazmerju zavezuje obe stranki. Pogoj za veljavnost dogovorjene konkurenčne klavzule je torej ustrezno denarno nadomestilo, ki pripada delavcu, ki bi dogovorjeno konkurenčno klavzulo spoštoval. Pojem ustreznega denarnega nadomestila sodi med pravne standarde, katerih vsebino ugotavlja sodišče primeroma in ob upoštevanju vseh okoliščin, ki na ustreznost takšnega denarnega nadomestila vplivajo. Eden izmed bistvenih elementov ugotavljanja ustreznosti denarnega nadomestila je tudi v tem, da se delavcu zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule, torej zaradi omejitve ustavne pravice do proste izbire zaposlitve (49. čl. Ustave RS, Ur. 1. RS, št. 33/41 in nadalj.), njegov gmotni položaj ne sme bistveno poslabšati. Po 2. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi je za toženca konkurenčna klavzula veljala 2 leti po prenehanju delovnega razmerja pri tožeči stranki, za spoštovanje te konkurenčne klavzule pa je tožencu pripadala odškodnina v višini realizirane provizije v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem delovnega razmerja. Takšna odškodnina, ki je lahko tudi ni bilo (kar pomeni, da toženec do odškodnine sploh ne bi bil upravičen) ne predstavlja ustreznega denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule. Po stališču pritožbenega sodišča torej dogovor o odškodnini za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki izhaja iz 5. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med tožečo stranko in tožencem, ne predstavlja ustreznega denarnega nadomestila, kar je ugotovilo sicer že sodišče prve stopnje, zato je določba 3. odst. 7. čl. pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z načeli pravne in socialne države in jo z ozirom na že omenjeno določbo 103. čl. ZOR ni mogoče upoštevati.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožeče stranke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo predlagane priče B. B. Tožeča stranka je izvedbo dokaza z zaslišanjem navedene priče predlagala v zvezi z načinom in vsebino dela zavarovalnih zastopnikov in glede razjasnitve konkretnih okoliščin o prenehanju delovnega razmerja s tožencem (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 16.10.2005), vendar pa izvedba navedenega dokaza za ugotovitev utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke ni bila odločilnega pomena. V dokaznem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je pogodbeno določilo o odškodnini za kršitev konkurenčne klavzule nično zaradi neustreznosti višine odškodnine (oziroma denarnega nadomestila), do katere bi bil upravičen toženec, če bi spoštoval določbe konkurenčne klavzule.

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroškov tožeče stranke ni odločalo, ker jih le ta ni priglasila.