Jedro

V obravnavanem primeru tožnik nasprotuje odločitvi, da je bilo društvu A. dodeljenih več sredstev, neposredno pa izpodbija le sklep, s katerim so bila sredstva dodeljena njemu. V 10. členu Pravilnika o sofinanciranju programov športa v Občini Medvode je pod točko 1.1. v četrti alineji določeno, da izvajalec lahko prijavi le programe športa, ki jih izvaja v koledarskem letu, za katerega se dodeljujejo proračunska sredstva, ter z vadečimi in z vsebino, ki jo je izvajal na začetku tega leta. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bila navedena določba pri točkovanju tožnikovih programov spoštovana, saj so bili upoštevani programi, kot so se izvajali od meseca januarja dalje. Čim pa je tako, so navedbe tožnika glede usklajevanja finančne konstrukcije in dinamike financiranja glede (kasnejšega) prihoda nekaterih vadečih otrok in trenerja za točkovanje irelevantne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. 410-218/12 z dne 14. 8. 2012 je Občinska uprava Občine Medvode pri odločanju o izboru vlog za sofinanciranje programov športa v letu 2012 v okviru postavke sofinanciranje programov športa A (pror. post. 8.1.1.2 Šport - dogovorjeni programi) tožniku namenila skupno 7.140,03 EUR. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je na Javnem razpisu za sofinanciranje programov športa v Občini Medvode za leto 2012 (v nadaljevanju Javni razpis) z vlogami kandidiralo 30 prijaviteljev. Strokovni pregled vlog in preverjanje izpolnjevanja predpisanih pogojev za upravičenost do sofinanciranja po posameznih programih športa A, prednostnih programov športa lokalnega pomena B in upravičenost do sofinanciranja tekočega in investicijskega vzdrževanja in investicij C ter točkovanje na podlagi Pravilnika o sofinanciranju programov športa v Občini Medvode (v nadaljevanju Pravilnik), je opravila strokovna komisija. Ta je nato zapisnike o svojem delu in predlog izbora posredovala vodji Občinske uprave Občine Medvode, ki je na podlagi 7. člena Pravilnika pristojna za sprejem odločitve o sofinanciranju in izdajo sklepa. Pojasnjeno je še, da vsak prijavitelj kot prilogo k sklepu prejme podroben izračun vrednotenja prijavljenih programov in izvleček iz zapisnikov strokovne komisije v delu, ki se nanaša nanj.

Tožeča stranka je zoper navedeni sklep vložila pritožbo, ki jo je Župan Občine Medvode (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. 410-218/12-10 z dne 19. 9. 2012 zavrnil. V obrazložitvi odločbe se drugostopenjski organ sklicuje na Pravilnik, ki v 10. členu določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati izvajalec, da je upravičen do sofinanciranja prijavljenih programov. Ugotavlja, da je tožnik na Javnem razpisu kandidiral za sredstva za programe športne vzgoje otrok in mladine, športne rekreacije ter razvojne in strokovne naloge v športu, pritožbo pa je vložil zoper odločitev o dodelitvi sredstev za programe športne vzgoje otrok (športna panoga smučanje). Nato poudarja, da je v 10. členu Pravilnika pod točko 1.1. Posebni pogoji za vrednotenje programov športa v 2. alineji določeno, da je lahko posamezni vadeči pri posameznem izvajalcu prijavljen samo v enem programu. V 4. alineji točke 1.1. Pravilnika pa je navedeno, da izvajalec lahko prijavi le programe športa, ki jih izvaja v koledarskem letu, za katerega se dodeljujejo proračunska sredstva ter z vadečimi in z vsebino, ki jo je izvajal na začetku tega leta.

Poudarja, da je Društvo A. smučarska sekcija, ki je tudi pridobilo sredstva po obravnavanem Javnem razpisu, pri prijavi upoštevalo navedene določbe in je posamezni vadeči otrok pri njem prijavljen le v enem programu. Prav tako je tudi ustrezno prijavil programe športa, ki jih je izvajal od meseca januarja dalje, in sicer z vsebino in vadečimi, ki jih je takrat imel v vadbenih skupinah. Članstvo vadečih je izkazal tudi s potrdilom Smučarske zveze Slovenije. Sicer je posamezni vadeči lahko prijavljen in vadi pri različnih izvajalcih, kar se zlasti pri programih športne vzgoje otrok, ki se ne želijo že na začetku športne poti usmeriti le v en šport, v praksi pogosto pojavlja. Glede društva A. pojasni, da izpolnjuje določbe Pravilnika in da se bo pri predložitvi letnega vsebinskega in finančnega poročila lahko preverilo, ali in v kakšnem obsegu je izvajalec izvedel posamezni program, za katerega so mu bila dodeljena proračunska sredstva in ali je na letnem nivoju izpolnil vse zahteve, kot to določata Pravilnik in pogodba o sofinanciranju.

V zvezi z zahtevo tožnika, da se mu prizna več, društvu A. pa manj sredstev za sofinanciranje poudari, da bi se v primeru, če bi bil del sredstev posameznemu izvajalcu odvzet, ta sredstva razdelila vsem ostalim izvajalcem, ki izpolnjujejo pogoje za sofinanciranje programov športa, ki sodijo v isto skupino in ne samo tožniku. V zvezi s pritožbenim ugovorom o dodelitvi sredstev za trenerja B.B. pojasni, da je bil ta trener do 30. aprila 2012 zaposlen pri društvu A. Ker se z Javnim razpisom sofinancira športne programe v letu 2012, je do sredstev za strokovni kader upravičen izvajalec, za katerega je trener delal. Poleg tega ne gre za edinega trenerja, ki ga je pri posamezni vadbeni skupini navedlo društvo A. in s trenerjevim odhodom iz društva športni program ni ugasnil. Zavrne tudi pritožbeni ugovor, da so bila društvu A. sredstva dodeljena v nasprotju s sankcijami, navedenimi v pozivu za dopolnitev vloge. Vsebinsko enak poziv je bil vročen tudi tožniku. Iz poziva pa je razvidno, da bo vloga izločena zgolj v delu, ki se nanaša na sporne vadbene skupine, v katere so vključeni poimensko navedeni športniki in strokovni kader. Obe društvi sta bili povsem enakovredno in enakopravno obravnavani. Realizacija programa (tako glede števila vadečih kot glede obsega programa) pa se bo preverjala na podlagi letnega finančnega in vsebinskega poročila. Če posamezni sofinancirani izvajalec prijavljenih programov ne bo izvedel skladno z prijavo, bo pozvan k vračilu dela ali celotnih sredstev. Glede tožnikovega predloga, da se mu glede na število športnikov, s katerimi bo izvajal program, prizna več sredstev, dodaja, da so bili tožniku pri določanju obsega sofinanciranja že upoštevani vsi športniki, ki so izpolnjevali določbe Pravilnika in jih je tožnik prijavil v svojih programih (izvajalcem pa se tudi v primeru preseganja minimalnega števila vadečih v posameznih vadbenih skupinah ne priznajo dodatna sredstva).

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Najprej povzema vsebino obeh sklepov in zahteve Javnega razpisa. Kot sporno izpostavi očitek toženi stranki, da ji je na podlagi Pravilnika dodelila manj sredstev, kot ji pripada, glede na predložen program, število vadečih otrok, trenerja in vsebino, s katero se je prijavila na javni razpis. Ob tem pa je tožena stranka društvu A. brez dejanske in pravne podlage dodelila več sredstev, kot bi ji šlo glede na število vadečih in trenerjev.

Sklicuje se na drugo alinejo 10. člena Pravilnika (posamezni vadeči je lahko prijavljen le v enem programu športa v okviru posameznega izvajalca), četrto alinejo (izvajalec lahko prijavi le programe športa, ki jih izvaja v koledarskem letu, za katerega se dodeljujejo proračunska sredstva, ter z vadečimi in z vsebino, ki jo je izvajal na začetku leta) in peto alinejo istega člena (programe, s katerimi izvajalec kandidira na javnem razpisu, mora imeti organizirane najmanj petintrideset tednov v letu). Meni, da je glede na navedeno tožeča stranka (pravilno tožena) ravnala nezakonito, ko je društvu partizan A. priznala več sredstev, ker ni pravilno ugotovila števila otrok in trenerjev, s katerimi se to društvo prijavlja na razpis, toženi stranki pa je bilo glede na število otrok in trenerjev, s katerimi le ta izvaja program športa, dodeljeno premalo sredstev.

Ob tem pojasnjuje, da je bilo toženi stranki že v času presoje vloge, ki jo je oddalo društvo A. znano, da se nekateri vadeči športniki in strokovni kader prijavljeni tako v vlogi tožeče stranke, kot tudi v vlogi, ki jo je oddalo društvo A. Meni, da je bilo na podlagi predloženih dokazov ugotovljeno, da so ti prestopili k tožeči stranki in so v ta klub včlanjeni ter je zato ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, posledično pa je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Meni tudi, da obe društvi nista bili enakopravno obravnavani, saj društvo A. - smučarska sekcija, programa z vadečimi in s katerimi se je prijavilo na razpis, ne bo moglo izvesti v takšnem obsegu in zato ni upravičeno do višine sredstev, kot mu je bila dodeljena.

Tožeča stranka pa bo program, ki ga je predložila in s katerim je želela pridobiti sredstva, izvajala z vadečimi in trenerjem in potrebuje sredstva za izvedbo programa, ki bo trajal najmanj 35 tednov v letu. Tožeča stranka ima sedaj večje število športnikov in trenerjev od števila, za katero so ji bila dodeljena sredstva, razlika oziroma del razlike pa je bila dodeljena društvu A. Sodišču predlaga naj tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep, zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču predložila upravne spise na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Glede na vsebino tožbe je predmet presoje v tem upravnem sporu pravilnost in zakonitost odločitve, da se tožniku po javnem razpisu v letu 2012 v okviru postavke sofinanciranje programov športa A dodeli skupno 7.140,03 EUR.

Sodišče uvodoma poudarja, da gre pri postopku javnega razpisa za sofinanciranje iz javnih sredstev, kakršen je tudi obravnavani, za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravnih zadev. Gre torej za poseben postopek, v katerem je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili enako obravnavani in da se onemogoči vsaka arbitrarnost pri odločanju. V tem postopku mora biti vsem prijaviteljem zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo na javnem razpisu in se potegujejo za dodelitev (dela) razpoložljivih sredstev. Sama prijava na razpis pa še ne pomeni, da bo prijavitelj s svojo vlogo tudi (v celoti) uspel in pridobil sredstva v zaprošeni višini. Na strani prijavitelja je, da utemelji izpolnjevanje zahtevanih pogojev glede na vsebino javnega razpisa, uspeh na razpisu pa je nato odvisen od več dejavnikov, zlasti od tega, kako so posamezne postavke programa vrednotene glede na pogoje oziroma kriterije, določene v razpisu. Sodna presoja je zato v tovrstnih zadevah zadržana.

Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, sami pogoji Javnega razpisa niso sporni. Prav tako tožnik izvedbe točkovanja in odločitve, da se mu dodeli skupno 7.140,03 EUR, ne izpodbija. Tožnik, kot izhaja iz navedb v pritožbi in tožbi, nasprotuje odločitvi, da je bilo društvu A. dodeljenih več sredstev, čeprav neposredno izpodbija le sklep, s katerim so bila sredstva dodeljena njemu. V zadevi ni sporno, da je v 10. členu Pravilnika pod točko 1.1. Posebni pogoji za vrednotenje programov športa v četrti alineji določeno, da izvajalec lahko prijavi le programe športa, ki jih izvaja v koledarskem letu, za katerega se dodeljujejo proračunska sredstva, ter z vadečimi in z vsebino, ki jo je izvajal na začetku tega leta. Kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, je bila pri točkovanju programov tožnika navedena določba upoštevana, saj so bili upoštevani programi, kot so se izvajali od meseca januarja dalje. Čim je pa tako, so navedbe tožnika glede usklajevanja finančne konstrukcije in dinamike financiranja glede (kasnejšega) prihoda nekaterih vadečih otrok in trenerja za izvedbo točkovanja irelevantne.

Sicer pa se sodišče strinja z razlogi za odločitev, kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori navedel drugostopenjski organ ter se v delu, kjer so ti enaki tožbenim ugovorom, nanje tudi sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji sklepa pravilno ugotovljeno, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.